15. člen ZPKri

Toženka tožnika v postopku ni pozvala na izjasnitev v zvezi s pravnorelevantnim dejanskim stanjem, ki ga je v postopku ugotovila, predvsem v zvezi (s sicer nespornim) dejstvom, da se je tožnik zaposlil, in posledico te ugotovitve, tj. zavrnitvi zahtevka iz tega razloga. Po ugotovitvi, da se je tožnik s 1. 7. 1956 zaposlil, toženka ni navedla razlogov, ki bi takšno odločitev (tj. zavrnitev zahtevka) narekovali. Tožnik tako ni mogel niti razbrati, zakaj bi bila njegova zaposlitev v zatrjevanem obdobju za priznanje statusa po ZPKri pravnorelevantna.

Tožeča stranka v upravnem postopku zatrjuje in dokazuje status bivše politične zapornice, iz obrazložitve tožene stranke pa ne izhaja, zakaj tožena stranka tožeči stranki ni priznala statusa ob njeni ponovni naselitvi v begunsko taborišče. Obrazložitev izpodbijane odločbe tako ne sledi zahtevam prvega odstavka 214. člena ZUP, kar pomeni, da odločitve zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

Zakon zahteva, da mora biti zavrnilna odločitev obrazložena tako, da lahko stranka jasno spozna ne le vsebino sprejete odločitve, ampak tudi vse razloge, zaradi katerih je bila takšna odločitev sprejeta. Pri tem se mora organ obrazloženo opredeliti do vseh navedb in vseh dokazov stranke. Le v tem primeru je spoštovana ustavno zagotovljena pravica stranke do enakega varstva pravic in le v tem primeru lahko stranka učinkovito uveljavlja pravico do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije). Po ustaljeni upravnosodni praksi pomanjkljivih razlogov upravnega akta ni mogoče pomembno dopolnjevati oziroma nadomestiti šele z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.

Tožena stranka se je pri odločitvi oprla na določbe ZPKri o tem, kdo je lahko stranka v postopku in v skopi obrazložitvi pojasnila, da tožnica pogojev iz 2. člena tega zakona ne izpolnjuje. Stranka v postopku je po ZPKri lahko le oseba, ki je bila sama bivši politični zapornik ali svojci žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Svojci bivši političnih zapornikov so upravičene osebe le, če je ta oseba umrla pred vložitvijo zahteve ali med postopkom, gre pa za osebe, ki lahko uveljavljajo družinsko pokojnino po umrli upravičeni osebi. Spisovni podatki kažejo, da tožnica ni bila politična zapornica, pač pa je bil to njen mož, ki je zahtevo za priznanje tega statusa uveljavljal in mu je bil tudi priznan. To pa pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne more biti stranka v postopku, saj ne izpolnjuje pogojev iz 2. člena ZPKri in zato njeno zahtevo utemeljeno zavrgla.

Tožnica je v vlogi – formularju navajala, da sta bila starša bivša politična zapornika, ki sta umrla pred vložitvijo zahteve, dokazov o tem pa ni predložila, zato prvostopenjski organ ni imel podlage, da odloči o njeni zahtevi, ne da bi prej od tožnice zahteval, da predloži in priskrbi dokaze, ki njene trditve dokazujejo.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožničin oče ubit 20. 9. 1944, status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po ZPKri pa se nanaša zgolj na čas od 5. 5. 1945 do 2. 7 1990. Način odločitve tožene stranke, da se zahteva zavrže, je sicer napačen in bi izrek moral vsebovati vsebinsko odločitev. Ne glede na to pa se odločitev da preizkusiti, saj iz sklepa izhaja, da pokojni oče tožnice in s tem tudi tožnica ne izpolnjujeta pogojev, ki jih ZPKri zahteva za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja oziroma statusa svojca omenjene žrtve. Tožnica torej s svojim zahtevkom na podlagi ZPKri ne more uspeti, kar je bistveno za odločitev. Potrdilo o statusu žrtve vojnega nasilja, ki ga je priložila k tožbi, pa je bilo očitno izdano na podlagi ŽVN in ne ZPKri, zato za ta postopek ni relevantno.

Komisija je o priznanju statusa politične zapornice tožničini materi, glede na razloge svoje obrazložitve odločila po vsebini, zato je način odločitve (da se zahteva zavrže) v tem delu napačen in bi moral tudi izrek vsebovati vsebinsko odločitev. Tožnici pa tudi ni bila dana možnost, da se udeleži postopka in da se izjavi o dejstvih n okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar po določbah 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

Vloga se po določbah 15. člena ZPKri in po določbah ZUP, ki se v postopku po ZPKri uporabljajo subsidiarno, zavrže samo v primeru, če niso izpolnjene procesne predpostavke. V konkretnem primeru pa se je o delu zahteve, to je o priznanju statusa politične zapornice tožnikovi materi, odločalo po vsebini, zato je način odločitve (da se zahteva zavrže) v tem delu napačen. Iz upravnih spisov sledi, da tožnik na zaslišanjih prič ni bil navzoč niti ni bil seznanjen s tem, kar so priče izpovedale, in ne z rezultatom poizvedb, opravljenih po uradni dolžnosti. Ni mu torej bila dana možnost, da se udeleži postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je po določbah 237. člena ZUP absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Bistveno pomanjkljivi so tudi razlogi za odločitev, saj se v izpodbijanem sklepu presodi in upošteva le podatke, pridobljene iz Arhiva, ne presodi pa se ostalih izvedenih dokazov, to je zapisnikov o zaslišanju dveh predlaganih prič in dokazil (izjav istih oseb), ki jih je tožnik priložil zahtevi. Zlasti se ne oceni razhajanj med vsebino njunih izpovedb na zaslišanju in med vsebino njunih izjav, priloženih zahtevi. Izjave pa

Ker po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju tožnica ni upravičena do družinske pokojnine po pok. tastu, tudi ni po določbah ZPKri upravičena do priznanja statusa svojca po vojni pobite osebe in do odškodnine iz tega naslova.

V ZPKri ni podlage za povrnitev škode zaradi izpada osebnih dohodkov v času nemožnosti zaposlitve po prestani kazni. Odškodnino, prejeto na podlagi sklenjene poravnave, ki se nanaša na neupravičen zapor, je šteti za odškodnino, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika.

Tožena stranka je tožnikovemu očetu priznala status po vojni pobite osebe, tožniku pa status svojca po vojni pobite osebe ter pravico do odškodnine, za kar je v določbah ZPKri imela pravno podlago.

Tožnik kot vojaški obveznik, ki je bil vpoklican na redno služenje vojaškega roka, ni oseba v smislu določb ZPKri.