Društva

Predlog se zavrne.

Če je društvo trajnejše nelikvidno ali postane dolgoročno plačilno nesposobno, se nad njim lahko opravi stečajni postopek po predpisih, ki urejajo insolventnost in prisilno prenehanje (prvi odstavek 40. člena ZDru-1), kar pomeni, da se zanj uporabljajo vsa pravila ZFPPIPP o stečajnem postopku, vključno z določbo 233. člena ZFPPIPP o vračilu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima sicer enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Ta določba se za društva ne uporablja, saj se pravila 2. poglavja ZFPPIPP o finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb uporabljajo le za gospodarske družbe, smiselno pa tudi za podjetnika, zavod, javni zavod, zadrugo in javni sklad (prvi odstavek 27. člena ZFPPIPP). Vendar pa odgovornost nekdanjega poslovodje za plačilo začetnih stroškov stečajnega postopka po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP ni vezana na obstoj odškodninske odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP. Poleg tega je tudi zastop

Za disciplinske organe društva ne veljajo enake postopkovne zahteve kot za državna sodišča. Minimalna procesna jamstva članu lovske družine niso bila kršena: (i) ko je na občnem zboru kot pritožbenem telesu glasovala oseba, ki je bila priča v postopku pred organom prve stopnje, in oseba, ki je imela 4 leta prej konflikt z disciplinskim obdolžencem; (ii) ko je bila izrečena sankcija brez uporabe pravil o steku; (iii) z opustitvijo prepisa posnetka zaslišanj; (iv) ko je občni zbor na isti seji kot pritožbo obravnaval izjavo o konfliktnosti disciplinskega obdolženca; (v) ko so na občnem zboru nekateri člani govorili onkraj predmeta obravnavanja in (vi) ko so bile na glasovanje dane le glasovnice za in proti potrditvi prvostopenjskega sklepa, na pa tudi za in proti njegovi spremembi oziroma razveljavitvi. Odločbi društva pa sta nezakoniti, ker se pritožbeni organ ni opredelil do očitkov o neenakosti obravnavanja, kakršnih prvostopenjski organ ni imel pred seboj in za katere ni mogoče reči, da so očitno neutemeljeni. Odločbi toženke tako obremenjuje dvom, da je bil tožnik za svoja dejanja morda brez stvarno utemeljenega razloga (=samovoljno) obravnavan neenako (strožje) kot to

Organi društev so dolžni spoštovati procesne zakonitosti, določene v Zakonu o društvu in njihovih internih pravilih, s čimer se posredno članom društva zagotavljajo procesne garancije v postopkih, ki jih varujejo pred neupravičenimi sankcijami. V primeru protipravne izključitve iz lovske družine je posamezniku zagotovljeno tudi sodno varstvo v pravdnem postopku, saj gre za civilnopravno razmerje. Sklep občnega zbora toženke je izdal višji organ, ki ima sicer pristojnost za odločanje v pritožbenem postopku, izdal ga je v nepravilnem postopku, v katerem pa je tožnik sodeloval, izrek sklepa je bil jasen, sam sklep pa je bil izdan v nepravilni obliki brez obrazložitve. Vendar navedene postopkovne kršitve ne dosegajo stopnje, ko sploh ne bi bilo več mogoče govoriti o obstoju sklepa. Bistveno je, da je odločitev, ki je bila sprejeta, nedvoumna, dalje, da ima odločitev takšno zunanjo obliko in da je zmožna pravno učinkovati.

ZSpo je prava pravna podlaga za lastninjenje, ko gre za nepremičnine, ki imajo naravo športnih objektov, in ki so jih ob njegovi uveljavitvi športna društva imela v upravljanju. Ti športni objekti niso bili predmet lastninjenja po 3. členu ZLNDL - ne glede na to, kdo je imel v trenutku lastninjenja na njih vpisano pravico uporabe družbene lastnine. Tožniku ni bilo treba izkazati prenosa lastninske pravice/pravice uporabe, ki jo je kot pogoj za pridobitev lastninske pravice določal ZLNDL. Bistveno je, da je izkazal uporabo teniških igrišč oziroma njihovo oddajanje v najem.

Sklep o razrešitvi kolektivnega organa (nadzorni odbor), ki ga sprejeme za to pristojen organ (skupščina) na način in po postopku, ki je urejen v temeljnem aktu društva (statut), ni nezakonit.

Organi toženke niso ravnali v skladu z načelom enakega varstva pravic, temveč arbitrarno, pri čemer DVK za goniče ni spoštovala sklepa KSV kot pritožbenega nadzornega strokovnega organa, KSV pa je v isti zadevi ob enakem dejanskem stanju odločala dvakrat ter odločitev ob enaki pravni podlagi spremenila. Zato je odločitev sodišča, da v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZDru-1 razveljavi sklep DVK za goniče z 18. 5. 2019, pravilna. Sprememba odločitve glede izstavitve vzrejnega dovoljenja ne vpliva na odločitev o odškodninski obveznosti toženke, saj je tožnica izkazala, da bi po normalnem teku dogodkov glede na odlično telesno oceno in priznan PNZ uspešno opravila vzrejni pregled ter s tem pridobila možnost za ustvarjanje zaslužka z vzrejo psov pasme baset. Po ustaljeni sodni praksi tožnici ni mogoče hkrati priznati odškodnine v višini negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa.

Če bo tožbenemu zahtevku v tej zadevi ugodeno in bodo volitve razveljavljene, bo s tem razveljavljena tudi pritožnikova izvolitev za zastopnika toženca. Drugače kot s stransko intervencijo pritožnik svojega pravnega položaja ne more zavarovati. Kljub temu, da naj bi bil izvoljen za novega zastopnika toženca, se tožbenemu zahtevku v imenu toženca namreč ne more upreti. V primeru, da v zvezi z zastopnikovim imenovanjem teče spor (kot je to v predmetni zadevi), se kot zakonitega zastopnika namreč šteje osebo, ki je kot zastopnik društva vpisana v register društev. To pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni pritožnik, ki v tem postopku tudi ne nastopa kot zastopnik toženca.

Slovenski pravni red ne pozna posebnih dokaznih pravil, vendar je v pravni teoriji in sodni praksi poznan pojem neprimernega dokaza. Kadar po naravi stvari o določenem dejstvu obstaja listina, je edino pravilen zaključek sodišča, da se obstoj listine mora dokazovati s predložitvijo sporne listine, ne pa z zaslišanjem strank ali prič o domnevnem obstoju listine. Ob stanju tehnike v 21. stoletju zahteva, da morajo stranke predložiti listine, na katere se sklicujejo, nikakor ni nerazumna in stranki ne jemlje pravice do izjave. Kadar obstaja neposredni dokaz (v tem primeru: listina), se posrednih dokazov (v tem primeru: zaslišanja oseb, ki naj bi izpovedale, da listina obstaja), ne izvaja. Sklep zveze sindikatov lahko izpodbijajo le njegovi člani - torej sindikati, ne pa fizične osebe, ki so morda članice sindikatov.

Disciplinski postopek ni kazenski postopek, temveč je samostojen postopek kaznovalne narave, zato je neutemeljeno pritožnikovo sklicevanje na postopkovno kršitev, storjeno v disciplinskem postopku zaradi neupoštevanja temeljnih načel Zakona o kazenskem postopku.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je sodišče druge stopnje pravilno razlagalo sklep št. 12 rednega občnega zbora A. z dne 19. 3. 2023 ter ali je njegova dejanska ugotovitev, da so udeleženci občnega zbora odločili o predlogu, da se zoper tožnika sproži disciplinski postopek, in ne o izključitvi iz članstva, obremenjena s kršitvijo pravil pravdnega postopka? 2. Ali je pravilna presoja, da je sklep št. 12 rednega občnega zbora A. z dne 19. 3. 2023 neobstoječ oziroma brez pravnih učinkov zoper tožnika in da je tožbeni zahtevek zato neutemeljen?

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ocenilo, da se pravna negotovost tožnika glede njegovega članstva najprej kaže v tem, ker ne more vedeti, ali in v katerem trenutku bo toženka dejansko uveljavila odločitev o izključitvi tožnika iz članstva in v katerem trenutku mu bo morebiti izdala tudi pisno odločbo o tem ter nato tudi izpeljala vse nadaljnje ukrepe vezane na izključitev. Iz navedenih razlogov je zaključilo, da je tožnikov negotov pravni položaj upravičen do varstva, njegov zahtevek pa utemeljen, zato mu je ugodilo v celoti. Izpodbijana sodba torej vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in se da preizkusiti, kar pomeni, da očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da so bila v disciplinskem postopku kršena procesna pravila, ker akti toženke izvedbe skrajšanega disciplinskega postopka ne predvidevajo in ker je bil tožnik za isto kršitev (z dne 31. 12. 2021) kaznovan dvakrat, najprej s sklepom z dne 24. 6. 2022, nato pa še s sklepom z dne 6. 11. 2022. Te očitke je obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer res, da Pravilnik LD A. izvedbe skrajšanega disciplinskega postopka ne predvideva, vendar je to kršitev disciplinska komisija toženke že sama sanirala, saj je po tožnikovem ugovoru s sklepom z dne 12. 10. 2022 (priloga A7) razveljavila sklep z dne 24. 6. 2022, ki je tožniku bil izdan v skrajšanem postopku, in nato zoper tožnika vodila redni disciplinski postopek. To pomeni, da tožnik za isto kršitev ni bil kaznovan dvakrat in da je bila procesna pomanjkljivost (vodenje skrajšanega disciplinskega postopka) že sanirana v samem disciplinskem postopku.

Predlog se zavrne.

Sodišče prve stopnje je potem, ko ni sledilo tožnikovim trditvam o formalnih nepravilnostih v postopku izključitve iz članstva društva zaradi neplačila članarine, oprlo svojo odločitev na dodatni argument neenake obravnave in s tem na pravno podlago enakopravnega članstva iz 2. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) in ustavno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Navedeno splošno ustavno načelo enakosti vsebuje zahtevo, da bistveno enake položaje obravnavamo enako, če so bistveno enaki položaji obravnavani različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Če takega stvarnega razlikovalnega razloga ni, gre za samovoljno ravnanje. Ker je v 16. členu Statuta toženca (priloga A3) jasno navedena možnost črtanja člana zaradi neplačila članarine, tožnika ni bilo treba posebej (ob opozorilu na ukrepanje v skladu s pravili društva) še dodatno opozoriti, da bo do tega lahko prišlo, kot je sicer navedlo sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, saj mora član pravila društva poznati oziroma se z njimi seznaniti. Postopanje toženca je bila tako pravilno in skladno s pravili društva.

V postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, uporaba pravil o predhodnem postopku ni smiselna. To pomeni, da sodišče o začetku postopku prisilne likvidacije po uradni dolžnosti pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije ne obvešča poslovodstva, družbe ali družbenikov. Ti lahko razloge proti postopku prisilne likvidacije uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije. Pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije na predlog pa mora sodišče ugotoviti, ali je predlog vložila upravičena oseba oziroma ali je podano procesno upravičenje predlagatelja. Tako mora upnik izkazati, da je upnik subjekta, zoper katerega predlaga začetek postopka prisilne likvidacije. Prav tako mora sodišče ugotoviti, ali obstajajo odločilna dejstva, ki izkazujejo, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka prisilne likvidacije.

Brez dvoma ima toženka kot društvo pravico samostojno odločati o sprejemu novih članov, vendar mora hkrati vsakogar, ki želi postati njen član in izpolnjuje njene pogoje za včlanitev, sprejeti med svoje člane. V nasprotnem primeru krši njegovo ustavno pravico do združevanja, zato takemu posamezniku pripada sodno varstvo. Tožnikova svobodna izbira je, da zaprosi za članstvo v tisti družini, ki jo izbere, obveznost sprejeti ga vanj pa je podana, čim za to izpolnjuje pogoje, predpisane v avtonomnih pravilih predmetne lovske družine.

Ker je zbor članov društva kot najvišji organ toženke z glasovanjem na zboru že izrazil svojo voljo glede vsebine izpodbijanih sklepov, bi vztrajanje na stališču, da bi moral tožnik še pred vložitvijo tožbe izpodbijati že sprejeto odločitev pred istim organom, tudi pomenilo večkratno odločanje zbora članov o istem vprašanju ter bi lahko občutno zamaknilo nastop dokončnosti sprejete odločitve. Zato je določbo 13. člena ZDru-1 treba razlagati na način, da je vsako odločitev organa oziroma zastopnika društva sicer možno izpodbijati s pritožbo, o kateri, če temeljni akt društva ne določa drugače, odloča zbor članov, ni pa treba izpodbijati odločitve, ki jo sprejme zbor članov kot najvišji organ društva. Odločitev zbora članov društva tako postane dokončna že z njenim sprejetjem in je tožnik zoper takšno odločitev v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZDru-1 upravičen zahtevati sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da sklepa št. IO GZS 8/6 z dne 4. 12. 2020 (A13) tožeča stranka ni posebej izpodbijala niti v pritožbi, podani društvu, z dne 12. 1. 2021 (A2), niti v tem sodnem postopku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zato sklepov, ki so bili sprejeti na skupščini za leto 2020, ne more več izpodbijati.