1. člen ZDru-1

Če je društvo trajnejše nelikvidno ali postane dolgoročno plačilno nesposobno, se nad njim lahko opravi stečajni postopek po predpisih, ki urejajo insolventnost in prisilno prenehanje (prvi odstavek 40. člena ZDru-1), kar pomeni, da se zanj uporabljajo vsa pravila ZFPPIPP o stečajnem postopku, vključno z določbo 233. člena ZFPPIPP o vračilu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima sicer enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Ta določba se za društva ne uporablja, saj se pravila 2. poglavja ZFPPIPP o finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb uporabljajo le za gospodarske družbe, smiselno pa tudi za podjetnika, zavod, javni zavod, zadrugo in javni sklad (prvi odstavek 27. člena ZFPPIPP). Vendar pa odgovornost nekdanjega poslovodje za plačilo začetnih stroškov stečajnega postopka po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP ni vezana na obstoj odškodninske odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP. Poleg tega je tudi zastop

Sklep o razrešitvi kolektivnega organa (nadzorni odbor), ki ga sprejeme za to pristojen organ (skupščina) na način in po postopku, ki je urejen v temeljnem aktu društva (statut), ni nezakonit.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in obrazložilo, da sklepa št. IO GZS 8/6 z dne 4. 12. 2020 (A13) tožeča stranka ni posebej izpodbijala niti v pritožbi, podani društvu, z dne 12. 1. 2021 (A2), niti v tem sodnem postopku. Tudi po oceni pritožbenega sodišča zato sklepov, ki so bili sprejeti na skupščini za leto 2020, ne more več izpodbijati.

Čeprav toženki ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno (prvi odstavek 14. člena Ustave), iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnika obravnavala različno od drugih članov, ki so se znašli v enakem položaju, za kar ni imela stvarnega razloga – ravnala je samovoljno. Toženkino samovoljno ravnanje pomeni kršitev tretjega odstavka 2. člena Zdru-1 in drugega odstavka 14. člena Ustave

V statutu morajo biti navedena tudi pojasnila o tem, kako so pridobitne dejavnosti povezane z nameni in cilji društva, saj je pri ustanavljanju društev ključnega pomena to, da pri njem ne gre za pridobivanje dobička. Ker je prepovedano ustanavljanje društva, pri katerem bi bila izključna dejavnost pridobitna dejavnost, je po presoji sodišča pravilna taka razlaga 9. člena ZDru-1, da mora biti povezava med pridobitno dejavnostjo in nameni in cilji društva zapisana v samem statutu. Že samo dejstvo, da tožeča stranka ni sledila temu, da bi bila ta povezava navedena v statutu, zadostuje za zavrnitev njene vloge.

Dejavnost oziroma naloge društva morajo biti opredeljene tako, da je možno že iz te opredelitve izpeljati sklep, da je pridobitna dejavnost povezana z namenom in cilji društva in da ta predstavlja dopolnilno dejavnost nepridobitni dejavnosti društva, ki je temeljna usmeritev društva. Ker je namen uporabe SKD pri opredeljevanju pridobitne dejavnosti društva iz drugega odstavka 9. člena ZDru-1 bistveno drugačen, kot je v zvezi z dejavnostmi društva obči namen zakona, ki ureja področje društev, je treba pridobitno dejavnost z namensko razlago relevantnih zakonskih določb, poleg zahteve iz drugega odstavka 9. člena ZDru-1, opredeliti tudi v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 25. člena ZDru-1.

Ustava res daje pravico do združevanja, vendar pri vključevanju oziroma pri pristopu v društvo ni mogoče mimo volje tistih, ki so že člani društva. Člani društva (sami ali prek pristojnega organa) namreč odločajo o sprejemu novih članov, razlogi pa so prepuščeni avtonomiji društev in v skladu z njo lahko društvo določi bolj ali manj obsežne oziroma stroge pogoje za sprejem v članstvo. Dokazni postopek je pokazal, da je lovska družina na občnem zboru prošnje za sprejem obravnavala po vrsti. V trenutku, ko je prišla na vrsto tožnikova prošnja, je lovna površina na enega lovca znašala pod 100 ha, to pa je po društvenih pravilih razlog, da društvo prošnjo za vključitev zavrne.

Ker je tožnik, ki je lovec, drugega lovca žalil in mu rekel, da je buldog, da naj ga pogledajo, da se slini kot buldog in da bi bilo treba poklicati zavetišče, je upravičena sankcija opomin, ne pa tudi izključitev iz lovske družine. Izključitev člana iz lovske družine je najhujša disciplinska sankcija in mora biti pridržana le za hujše kršitve, takšne, ki vplivajo na odnose v celotnem društvu.

Peti odstavek 25. člena ZInvO to sodišče razume kot določbo, po kateri nacionalni svet ne more pridobiti statusa invalidske organizacije (v smislu III. poglavja zakona) kot posebnega statusa subjekta, ki deluje v javnem interesu, in ne kot določbo, ki bi v povezavi z drugim odstavkom 2. člena ZInvO že tudi izključevala možnost, da pridobi status društva ali zveze društev. Tožeča stranka oziroma njeni ustanovitelji se lahko svobodno združujejo, vendar ne v nasprotju z zakonom. Če pogoji, ki izhajajo iz zakona, niso izpolnjeni, je registracijo društva utemeljeno zavrniti. Podlage za zaključek, da bi bili z zakonsko ureditvijo preseženi okviri, ki jih postavlja Ustava (tudi 15. člen), sodišče v tožbenih ugovorih in tudi sicer ne vidi.

Sodno varstvo člana društva je dopustno le zoper dokončne odločitve organov, potem ko je bilo pred tem izkoriščeno pravno sredstvo iz petega odstavka 13. člena ZDru-1, ki predvideva pritožbo zoper odločitev organa. Odločba Komisije za pritožbe je torej tista dokončna odločitev, ki bi jo bilo v skladu s 14. členom ZDru-1 dopustno izpodbijati pred sodiščem iz razloga njene (ne)skladnosti z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom dolžnika. Če bi sodišče dopustilo sodno varstvo z izdajo regulacijske začasne odredbe z vsebino, kot jo predlaga upnik, bi prišlo do preskakovanja pravnih sredstev.

Kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Kolektivni organizaciji pri zahtevku za plačilo civilne kazni ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (tretji odstavek 168. člena ZASP). V avtorskem pravu je bila napravljena izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda (prvi odstavek 164. člena OZ). Razlog za to je lahko le v tem, da se iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo DDV od priznanega nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Zahtevek za plačilo DDV ni utemeljen tudi zato, ker je pravni temelj neposlovne narave. Sodna praksa o navedenem vprašanju ni povsem enotna, vendar je večinsko stališče višjih sodišč, da za obračunavanje DDV v takšnih primerih ni podlage. Prvostopenjsko sodišče je postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in po ugovoru nadaljeval kot pravdni postopek, utemeljeno štelo kot celoto. Zato je pravilno odločilo o izvršilnih stroških glede na uspeh

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta. Registracija društva pomeni upravno poseganje v ustavno pravico do svobodnega združevanja z drugimi (42. člen Ustave RS). Ta pravica vsebuje pravico do ustanovitve društva, s tem pa tudi pravico, da člani društva samostojno in svobodno določajo svojo notranjo ureditev in delovanje (1. člen ZDru-1). Tudi pri združevanju društev v Zvezo društev velja načelo prostovoljnosti (2. člen ZDru-1). ZDru-1 ureja način izvrševanja te pravice tako, da registrski organ nalaga preizkus izpolnjevanja z zakonom predpisanih formalnih pogojev (sprejem statuta oziroma sprejem njegovih sprememb na najvišjem organu društva oziroma Zveze društev – 20. člen ZDru-1) in preizkus, ali je temeljni akt – v obravnavanem primeru gre za spremembe določb temeljnega akta – v skladu z določbami ZDru-1. V obravnavanem primeru je bil torej opravljen preizkus sprememb v navedenem okviru. Citirane določbe ZDru-1 so po presoji Vrhovnega sodišča povsem jasne in ne zbujajo nikakršnih dvomov in ne potrebujejo nobene posebne razlage.

Tudi društvo kot nepridobitno združenje se lahko ukvarja s pridobitno dejavnostjo, ki pa ne sme biti edina dejavnost društva in njen namen ne sme biti ustvarjanje dobička. Opravljena predplačila pomenijo pridobivanje sredstev v zvezi z nalogami in cilji, za katere je društvo ustanovljeno, torej gre za pridobitno dejavnost društva. Posledično je pravilen zaključek, da je revidentko mogoče uvrstiti pod pojem „podjetja“ iz druge alineje 3. člena ZVPNPP. S podelitvijo dovoljenja za uporabo svojega znaka na izdelku ponudnika je dejansko vzpostavljeno revidentkino razmerje do potrošnika. Njeno ravnanje tako sodi pod pojem „poslovne prakse podjetja v razmerju do potrošnika“ iz četrte alineje 3. člena ZVPNPP. Podeljeni znak potrošnike s svojim izgledom zavaja ali utegne zavajati glede glavnih značilnosti izdelka. Namen podeljevanja spornega znaka nekemu izdelku je vzbuditi zaupanje potrošnikov in doseči, da bodo ločili tak izdelek od tistega, ki s spornim znakom ni opremljen. Z izpodbijano odločbo tržni inšpektor ni na noben način posegel v že pred izdajo izpodbijane odločbe podeljene znake, temveč je prepovedal njihovo podeljevanje in podaljševanje le za naprej

Ni upravni akt v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1 sklep tožene stranke, ki je pravna oseba zasebna prava, s katerim je bilo naloženo osebi, da je potrebno plačati dolgove, sicer bo njena tekmovalna licenca do plačila dolga zamrznjena. Sodišče ni moglo ugotoviti, da ima tožena stranka javna pooblastila na področju zamrznitve tekmovalne licence, ki bi jih podelil zakonodajalec in da bi na tej podlagi sodišče lahko ugotovilo, da je izpodbijani akt prvostopenjskega organa upravni akt ali da poseben zakon določa, da o zakonitosti izpodbijanega akta odloča sodišče v upravnem sporu.

Kot izhaja iz drugega odstavka 3. člena ZDru-1, delovanje društva, katerega izključna dejavnost je pridobitna dejavnost, ni dovoljeno. Ker je v obravnavnem primeru izkazano, da je tožena stranka, ki je kot društvo vpisana v registru društev, ki ga vodi pristojna Upravna enota, opravljala pridobitno (gostinsko) dejavnost kot izključno dejavnost, je sodišče na podlagi prvega odstavka 41. člena ZDru-1 odločilo, da se delovanje toženi stranki prepove.

Določilo prvega odstavka 14. člena ZSKZ, na katerega se je oprlo tudi sodišče prve stopnje, se nanaša na lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov v družbeni lastnini. Zakonodajalec s tem zasleduje prehod iz preteklega sistema soobstoja družbenolastninskih in zasebnolastninskih razmerij v sedanji ustavnopravni okvir pojmovanja lastnine. Oblikovanje državne lastnine z namenom uveljavitve javnega interesa po posebnem varstvu v zakonu opredeljenih nepremičnin je lahko razumno utemeljeno le v primeru, ko po resnični vsebini gre za družbenolastninsko razmerje in ne le v formalnem smislu podatka v zemljiški knjigi. Ob tehtanju zasebnega interesa tožene stranke kot lovske družine, ki je po statusu društvo, in javnega interesa po podržavljenju kmetijskih zemljišč in gozdov predstavlja pošten in razumen argument razlage citiranega določila resnična pravna narava premoženja. Zavedati se je namreč treba možnosti zmotnega zemljiškoknjižnega vpisa glede na obstoj ideoloških vsebin v preteklem pravnem sistemu, ki so bile prednostno v prid oblikovanju družbene lastnine in posledično močno odklonilno naravnane glede zasebne lastnine. Taka miselnost je lahko v delno zakonsko nedorečenem (mešane

Z začasno odredbo je do odločitve o reviziji mogoče preprečiti realizacijo pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena revizija, samo če je s pravnomočno sodbo prve stopnje nadomeščen upravni akt in je v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, sicer pa je mogoče preprečiti učinke pravnomočne sodbe, s katero se tožba zavrne, le z začasno odredbo o ureditvi stanja.

V obravnavani zadevi gre za društvo, ki je nepridobitno združenje (prvi odstavek 1. člena ZDru-1) in namen ustanovitve in delovanja društva ni pridobivanje dobička (tretji odstavek 1. člena ZDru-1). To pa pomeni, da izguba dohodka, ki je pridobljen z dejavnostjo, od katere je v izkazu poslovnega izida prikazan edini dohodek tožeče stranke, ne more biti težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda tudi ni izguba pričakovanega dohodka, ki niti ni vrednoten.