42. člen URS

Tožba je bila vložena na podlagi 26. člena URS, ki ureja odškodninsko odgovornost države za delovanje državnih organov, zato so neutemeljena nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati s sorazmernostjo in nujnostjo sprejetih ukrepov. Država je s temi odloki posegla v pravico do gibanja in združevanja ljudi, zato so tudi ti akti lahko predmet presoje njene odškodninske odškodninske odgovornosti v smislu, ali so bili ukrepi sorazmerni, oziroma ali je vlada z njihovim sprejemom in izvrševanjem presegla svoja pooblastila. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je zakonodajna (normativna) protipravnost podana tudi, kadar bi določen predpis zaradi zagotovitve ustavnih pravic moral biti izdan, pa ni bil. V zvezi s tem je tudi pravilno ugotovilo, da razglasitev določenega predpisa kot neustavnega, še nujno ne pomeni kvalificirane protipravnosti, ki je predpostavka odškodninske odgovornosti države za delovanje njenih organov po 26. členu URS, temveč je ta podana, če gre za najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. V obravnavani zadevi so okoliščine primera bistveno drugačne, saj je nastopila

Z izpodbijano arbitražno odločbo ni bilo poseženo v določbe ZŠpo-1, z ustavo zagotovljeno pravico do zbiranja in združevanja kot tudi ne v načelo pravne države in načelo zaupanja v pravo, ki izhajata iz 2. člena Ustave.

Pravilno je stališče Upravnega sodišča, da z zahtevo ravnateljice Osnovne šole A. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka 174/2021, ni bilo nedopustno poseženo pritožnikove človekove pravice iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Upravno sodišče se je pri tem pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki je že opravilo test sorazmernosti ukrepa testiranja s PCR testi in pri tem poudarilo, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov nalezljive bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice, in da je pri tem treba upoštevati, da je pri ukrepih, ki so usmerjeni v varstvo pred hudo nalezljivimi boleznimi, ob bok pravici posameznika do zdravstvenega varstva postavljena tudi dolžnost posameznika, da varuje zdravje ljudi pred to boleznijo, še posebno ranljivih skupin, ki jih hud

Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da se razveljavita sklepa upravnega odbora tožene lovske družine o zavrnitvi njegove prošnje za sprejem v članstvo in naj toženki naloži izdajo sklepa o sprejemu tožnika v članstvo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče je ocenilo, da zahteve iz določbe prvega odstavka 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjene in je predlog toženke zavrnilo.

Začasne omejitve pravice do svobodne gospodarske pobude, do katere je prišlo v posledicah izvrševanja Odloka/174 oziroma njegovih posameznih določb, ki jih tožeča stranke označuje za protipravne, ni mogoče označiti za hudo oziroma najhujšo kršitev ustavnih določb ali temeljnih civilizacijskih standardov, posledično pa ravnanjem tožene stranke oziroma Vlade RS tudi ni mogoče pripisati kvalificirane protipravnosti v smislu 26. člena Ustave RS. Institut odškodninske odgovornosti države je izjemno sredstvo (t. i. ultima ratio), tovrsten zahtevek morebitnega oškodovanca pa mogoč samo, kadar ta nima in tudi ni imel na voljo drugih sredstev, s katerimi bi v postopku, ki je za to predviden, preprečil ali zmanjšal vzrok škode.

Brez dvoma ima toženka kot društvo pravico samostojno odločati o sprejemu novih članov, vendar mora hkrati vsakogar, ki želi postati njen član in izpolnjuje njene pogoje za včlanitev, sprejeti med svoje člane. V nasprotnem primeru krši njegovo ustavno pravico do združevanja, zato takemu posamezniku pripada sodno varstvo. Tožnikova svobodna izbira je, da zaprosi za članstvo v tisti družini, ki jo izbere, obveznost sprejeti ga vanj pa je podana, čim za to izpolnjuje pogoje, predpisane v avtonomnih pravilih predmetne lovske družine.

Toženec je z opozarjanjem in nasprotovanjem izvedbi projekta varoval tako svojo lastninsko pravico kot tudi javno korist. V zvezi s slednjo velja poudariti, da tožnica, četudi deluje v javnem interesu, projekta izgradnje povezovalnega Kanala ni transparentno predstavila niti lastnikom zemljišč niti (strokovni) javnosti, s tem pa je onemogočila strokovno razpravo o morebitnih spornih vprašanjih (tudi o primernosti izbrane trase). Trasa povezovalnega Kanala poteka čez vodovarstveno območje, zato bi bila o vprašanju, sproženem v javnosti po začetku gradnje - ali predstavlja projekt grožnjo za vire pitne vode (torej povečano tveganje za zdravje ljudi), nujna predhodna odprta strokovna razprava. Zaradi pomembnosti vprašanja za širšo javnost, v povezavi s kredibilnostjo projekta, takšna razprava, četudi na račun morebitnega časovnega zamika pri izvedbi projekta (in posledično morebitnih težav pri financiranju), ne bi smela izostati. Vsakršno drugačno ravnanje vzbuja vtis o enostranskem in avtoritarnem reševanju problemov. Sodišče prve stopnje je konkretna toženčeva ravnanja pravilno presojalo (tudi) v luči ugotovitve, da toženec gradnje ni oviral samovoljno, brez argumentov. Upo

Sodišče je presojalo, ali je tožnikovo članstvo v KGZS obvezno in s tem plačilo zborničnega prispevka ter ali tožnikove socialno-ekonomske razmere lahko vplivajo na odločitev o odmeri zborničnega prispevka. Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo.

Za presojo obravnavane zadeve je tako treba presoditi, ali storilec ustreza definiciji organizatorja kot osebe, ki se javno razglaša za organizatorja; ali osebe, ki kot taka nastopa pred državnim organom. V prvem primeru iz zakonskega besedila 7. točke 4. člena Zakona o javnih zbiranjih izhaja, da za zaključek, da je osebo mogoče šteti za organizatorja, ne zadošča, da oseba ravna oziroma deluje kot organizator, temveč zakon terja aktivnost posameznika v smeri, da se sam navzven razkrije oziroma deklarira kot tak, torej javno in nedvoumno trdi, da je organizator določenega shoda; besedilo „ki kot organizator nastopa pred državnim organom“ pa terja, da se posameznik kot tak predstavlja oziroma nastopa v nekem upravnem postopku pred državnim organom.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je pravila društva treba upoštevati in da so jih njeni člani dolžni poznati ter se po njih ravnati. Toda v primeru dolgoletnega ravnanja po ustaljeni praksi, ki je od teh pravil odstopala, bi moralo društvo članom jasno in v naprej naznaniti načrtovano spremembo obravnavanja neplačnikov oziroma zamudnikov.

Prepovedi lova ni mogoče enačiti z izključitvijo iz lovske družine. Čeprav je lov divjadi le ena od dejavnosti članov lovske družine, pa tudi ni mogoče zanemariti pomena lova divjadi v okviru trajnostnega gospodarjenja z divjadjo. Kot pravico javnopravnega značaja, ki se lahko uresničuje le v okviru lovskega društva, je lovsko pravico mogoče šteti za sestavni del pravice do združevanja v lovsko družino, s tem pa tudi za objekt pravnega varstva v okviru ustavne pravice iz 42. člena URS. Četudi tožnik formalno ni bil izključen iz lovske družine (zaradi prepovedi lova pa je bil iz nje dejansko izključen), je bila njegova pravica do združevanja protipravno omejena. Pravica do svobodnega združevanja ne sodi med osebnostne pravice, zato ne more biti predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Pravica do združevanja uživa varstvo po 42. členu, ne pa tudi po 35. členu URS. Vložena ustavna pritožba (zoper sodbo II Ips 160/2018), o kateri še ni bilo odločeno, ni utemeljen razlog za odstop od stališča Vrhovnega sodišča, prav tako ni zakonsko predviden razlog za prekinitev predmetnega postopka (205. in 206. člen ZPP).

Zbornice oziroma druge oblike združevanja, ki so ustanovljene z zakonom za izvrševanje javnih pooblastil in predvsem zaradi izvrševanja določenih nalog v javnem interesu, ne sodijo med združenja, ki jih varuje 42. člen Ustave. Obvezno članstvo v njih ne posega v pravico prizadetih, da se svobodno združujejo, ki je na splošno zagotovljena v drugem odstavku 42. člena Ustave. Ker je Zbornica javnopravna oblika združevanja, tudi zanjo velja, da obvezno članstvo v njej ne posega v pravico obveznih članov iz 42. člena Ustave. Po nadaljnji presoji USRS v tej odločbi pa določbe ZKGZ, ki določajo obvezno članstvo v Zbornici in obvezno plačevanje članarine, tudi ne posegajo nedopustno v splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave.

Meje inkriminacije prvega odstavka 359. člena KZ-1 je treba iskati v ustavno dopustnih omejitvah svobode izražanja. Takšno prepoved vsebuje drugi odstavek 63. člena Ustave, ki določa, da je protiustavno "vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni." Ta določba je torej primer, ko meje svobodi izražanja določa že Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustava "vsakršno spodbujanje k nasilju" s takšno določbo izloča iz sfere ustavno varovane svobode izražanja. Drugi odstavek 63. člena Ustave prepoveduje določen tip izražanja ("vsakršno spodbujanje"), usmerjeno k nasilju, kot kršitev pravic ali svoboščin drugih. Oblastni posegi v svobodo govora so dopustni le, če to narekujejo pereče potrebe družbe. Ker je politični govor v jedru odločanja o javnih zadevah v demokratični družbi, so prav na področju omejevanja političnega govora predpostavke omejevanja najstrožje.11 To velja še posebej v tistih primerih, ko gre za omejitve pravic tistih posameznikov, ki nasprotujejo (aktualnim) nosilcem oblasti. Vendar pa cilj spodbujanja k nasilju ni več izmenjava različnih mnenj in idej (ki je jedro politične tekme v demokratični pluralistični družbi), ampak neposredna sprožitev nasilja kot p

Finančne sankcije, vezane na poslančev izstop iz politične stranke ali njene poslanske skupine v času mandata, prekomerno posegajo v svobodni mandat poslanca. Strankarska poslušnost in pripadnost poslanca za čas njegovega mandata ne more biti stvar pogodbenega urejanja, zlasti ne pod pretnjo civilnih - finančnih posledic oziroma obveznosti. Določilo 7. člena pogodbe o kandidaturi zato nasprotuje prvemu odstavku 82. člena URS in je nično (prvi odstavek 86. člena OZ).

Tožnik je sicer kršil Pravila lovske družine, vendar ni bil edini, razlika je le v tem, da je bil iz članstva v primerljivi situaciji črtan le tožnik. Ob tem je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 2. člena ZDru-1, ki zapoveduje, da delovanje v društvu temelji na enakopravnosti članstva ter pravico do združevanja, kar zagotavlja že Ustava v 42. členu. Arbitrarno odločanje lovske družine je zato pravilno sankcionirano, materialno pravo je pravilno uporabljeno.

Pravica do prednostnega članstva v LD po petem odstavku 65. člena ZDLov-1 ni omejena zgolj na tiste osebe, ki jim dejavnost na kmetiji predstavlja glavni vir preživljanja (edino in glavno dejavnost v smislu 23. člena ZKZ). Namenjena je usklajevanju interesov vseh deležnikov v prostoru, saj se lov (upravljanje z divjadjo) izvaja na kmetijskih oziroma gozdnih površinah oseb, ki se s to dejavnostjo dejansko ukvarjajo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi morala toženka upoštevati pravila (pogoje) za sprejem v članstvo, ki so veljali ob vložitvi tožnikove vloge (23. 6. 2017), ne pa pravila, ki so bila sprejeta šele na dan obravnavanja tožnikove vloge (28. 3. 2018), torej tik pred odločanjem o (ne)sprejemu v članstvo LD. Zgolj takšna interpretacija je skladna z načelom pravne varnosti (predvidljivosti) kot sestavnim delom pravne države (2. člen Ustave).

Revizija se dopusti glede vprašanj: I. Ali mora društvo v postopku registracije društva svojo pridobitno dejavnost v temeljnem aktu društva tudi opisno opredeliti tako, da je iz opisa razvidno, kako so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 25. člena Zakona o društvih (povezanost z nameni in cilji društva)? II. Ali pojem "podjetje" po 32. točki 3. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu zajema vse oblike pravnih oseb in torej npr. tudi društva po Zakonu o društvih, ali pa zajema samo pravne in fizične osebe, ki jih ureja Zakon o gospodarskih družbah? III. Ali je šesto alinejo prvega odstavka 9. člena Zakona o društvih (ki določa, da mora temeljni akt društva določati tudi "upravljanje društva"), treba razumeti na način, da mora društvo v temeljnem aktu urediti tudi: 1.) način sklica in način izvedbe korespondenčne seje organa društva, če temeljni akt društva določa, da se seje organa lahko izvede korespondenčno, 2.) način obveščanja članov društva o sejah organov društva in 3.) da člani v naprej dobijo dnevni red in gradiva za sejo organa z navedbo roka koliko prej? IV. Ali imenovanje zastopnika pomeni "najpomembnejšo odločitev v društvu" po

Pravica do združevanja ne spada med osebnostne pravice, ki so predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, do povrnitve katere je posameznik upravičen v obliki denarne odškodnine po 179. členu OZ. Gre za pravico, katere vrednota se izraža v povezovanju posameznikov med seboj, to pa presega obseg pravic iz 179. člena OZ, ki izvirajo neposredno in zgolj iz človekove osebnosti.

Osebnostne pravice spadajo med temeljne pravice in svoboščine, ki jih varuje že Ustava, ki nekatere osebnostne pravice tudi našteva, v 35. členu pa je vsebovana generalna klavzula (zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete, zasebnosti in drugih osebnostnih pravic). Ne obstajajo numerus clausus osebnostnih pravic, saj se ustvarjajo vedno novi vidiki posegov v osebnost. Osebnostne pravice so po naravi pravice, ki imajo civilno naravo, kar vključuje tudi pravico do odškodnine. Pravica do združevanja je tudi po presoji pritožbenega sodišča osebnostna pravica (v sodni praksi v določenih zadevah višja sodišča menijo nasprotno – prim. odločbe VSL I Cp 2623/2017, VSL I Cp 863/2017), ima ne le politični, pač pa tudi civilni aspekt in je v primeru kršitve ob izpolnitvi pogojev oškodovanec upravičen do odškodnine (da ima taka pravica civilni aspekt, je zavzelo stališče že Evropsko sodišče za človekove pravice – prim. sodba z dne 4.7.2017 – application no. 38458/2015 – točka 55).