VSM Sodba I Cp 349/2024

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika) na odpravo sklepa senata disciplinske komisije z dne 6. 11. 2022 in odločitev zbora lovcev Lovske družine (LD) A. z dne 26. 2. 2023 ter na povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožniku je še naložilo, da je dolžan toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrniti pravdne stroške v znesku 894,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper citirano sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožnik. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik v pritožbenih navedbah, ki so pravzaprav enake kot pred sodiščem prve stopnje, kot bistveno navaja, da je izpodbijana odločitev brez argumentiranih razlogov o nelegalnem začetku skrajšanega disciplinskega postopka, ki je bil voden zoper njega. Ne vsebuje pojasnil, ali je bil disciplinski postopek izveden v skladu z akti toženke, konkretno Pravilnikom o disciplinskem postopku. Meni, da so mu bila tako v disciplinskem postopku in postopku odločanja zbora lovcev o njegovi pritožbi zoper sklep disciplinske komisije bistveno kršena procesna pravila, saj noben izmed aktov dotične lovske družine ne vsebuje določil o možnosti uporabe skrajšanega postopka. Prav tako Pravila LD A. v 38. členu ne vsebujejo točk, temveč samo alineje, zato je zapis, ki se nanaša na domnevno kršitev, napačen, izreka sklepa disciplinske komisije pa ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer pa njegovo udejstvovanje v lovu dne 31. 12. 2021 ne pomeni, da je uplenil divjad v nasprotju s sklepi organov LD, saj se je tega dne vpisal v revirno knjigo revirja B., uplenil je dva kosa srnjadi samici določene starosti z veljavno lovno dobo, načrt odvzema še ni bil izpolnjen, prav tako je realizacija omenjenih kategorij bila na sami zgornji meji dovoljenega odstopanja v minus. Tožnik torej ni ravnal v nasprotju z akti LD, temveč v skladu z letnim načrtom izvajanja lova v LD. V aktih, ki določajo kršitve v zvezi z izvajanjem skupnih lovov, ni zapisano, da predstavlja neudeležba na skupnem lovu kršitev, posledično pa ni navedene niti sankcije, ki lovca v takšnem primeru doletijo. Tožnik je bil za isti prekršek obravnavan dvakrat, saj mu je disciplinska komisija v skrajšanem postopku ob ugotovljeni kršitvi izrekla opomin, v nadaljevanju pa mu je senat disciplinske komisije izrekel ukrep prepovedi lova na vso divjad. Tožnik dodatno navaja, da je presoja senata disciplinske komisije, ali je dne 31. 12. 2021 imel znake okužbe Covid-19, pavšalna in voluntaristična, ravnanje toženke pa je tudi sicer diskriminatorno in v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), saj so tožniku znani primeri, ko toženka tudi za hujše kršitve v zvezi z izvajanjem lova ni procesirala. Priglaša pritožbene stroške.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Tožnik s tožbo zahteva odpravo disciplinskega ukrepa lovske družine (toženke), in sicer ukrepa prepovedi lova na vso divjad za dobo enega leta. Pritožbeno ni sporno, da je tožnik sodno varstvo ustrezno uveljavljal v skladu s 14. členom Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1).¹ V predmetnem postopku je sporno, ali so bile odločitve organov LD o disciplinskem ukrepu prepovedi lova sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva. Materialnopravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 2. alineja 38. člena Pravil LD A.,² ki določa, da hujšo kršitev predstavlja uplenitev divjadi v nasprotju s sklepi organov LD ali v nasprotju z odredbami lovovodje, gospodarja ali starešine ter na podlagi te blanketne norme sprejet sklep Zbora lovcev z dne 4. 3. 2001, ki med drugim določa, da na dan izvajanja lova, ki je bil vnaprej planiran in razglašen, ni dopustno izvajati individualnega lova. V skladu s 37. členom Pravilnika lahko disciplinska komisija izreče ukrep prepovedi lova za največ dve leti.

8Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik član LD A. (toženke). Le-ta je na zboru lovcev dne 4. 3. 2001 sprejela sklep, po katerem se na dan izvajanja skupnega lova, ki je bil vnaprej planiran in razglašen, ne sme izvajati individualnega lova, kar je bilo tožniku znano. Toženka je imela na dan 31. 12. 2021 planiran in razglašen skupni lov, vendar se tožnik tega dne skupnega lova ni udeležil, ampak je opravil individualni lov, pri čemer se je vpisal v revirno knjigo in uplenil dva kosa divjadi, ni pa o tem odstrelu obvestil gospodarja, predsednika, vodje revirja ali preglednika mesa. Zoper tožnika je bil sprva voden skrajšani disciplinski postopek, v okviru katerega mu je disciplinska komisija s sklepom z dne 24. 6. 2022 izrekla opomin, po podanem ugovoru pa je disciplinska komisija zoper tožnika vodila redni disciplinski postopek, v okviru katerega je upoštevala vsa procesna jamstva in s sklepom z dne 6. 11. 2022 ugotovila, da je tožnik odgovoren, da je dne 31. 12. 2021 izvajal posamični lov, s čimer je storil disciplinski prekršek po 2. alineji 38. člena Pravil LD A. in mu izrekla ukrep prepovedi lova na vso divjad za dobo enega leta. Zoper navedeni sklep disciplinske komisije je tožnik vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom zbora lovcev A. z dne 2. 3. 2023.

9Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik s tem, ko je dne 31. 12. 2021 opravil individualni lov, čeprav ga ne bi smel, saj je bil organiziran skupni lov, dejansko kršil 2. alinejo 38. člena Pravil LD A., disciplinski postopek pa je bil izpeljan zakonito, t.j. v skladu z notranjimi akti toženke³ ter določili kazenske in prekrškovne zakonodaje, zato je toženka tožniku utemeljeno izrekla ukrep prepoved lova na vso divjad za dobo enega leta. Pritožbeno sodišče z navedenimi zaključki soglaša.

10Ne drži pritožbena navedba, da je bil sklep senata disciplinske komisije z dne 6. 11. 2022 sprejet v skrajšanem postopku. Pregled spisa namreč pokaže, da je disciplinska komisija zaradi dogodka 31. 12. 2021 tožniku v skrajšanem postopku s sklepom z dne 24. 6. 2022 izrekla opomin, vsled tožnikovega ugovora zoper navedeni opomin pa s sklepom z dne 12. 10. 2022 (priloga A7) razveljavila sklep z dne 24. 6. 2022, ki je tožniku bil izdan v skrajšanem postopku, sklep z dne 6. 11. 2022 pa izdala v rednem disciplinskem postopku.

11Neutemeljena je pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega ugovora o nelegalnem začetku disciplinskega postopka, zlasti o nelegalnosti skrajšanega disciplinskega postopka. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da se je o tem sodišče prve stopnje opredelilo tako v 7. kot tudi v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako je na primer v 7. točki obrazložitve zapisalo, da je disciplinska komisija zoper tožnika postopala v skladu s Pravilnikom o disciplinskem postopku LD A.,⁴ saj je potem, ko je tožnik podal ugovor na opomin, sprejet v skrajšanem disciplinskem postopku, o tožnikovi odgovornosti odločala v rednem disciplinskem postopku, v okviru katerega je upoštevala tožnikov pisni ugovor, saj se tožnik vabilu na obravnavo ni odzval, opravila vpogled v evidence dogodkov dne 31. 12. 2021 in 2. 1. 2022, revirne knjige, evidenco elektronskih spisov in sklep zbora lovcev z dne 3. 4. 2021, drugih dokazov pa ni izvajala, ker jih tožnik ni predlagal, tožnikovo odgovornost pa presojala po načelu proste presoje dokazov in izdala sklep z dne 6. 11. 2022 o prepovedi lova, ki ga je pozneje vsled tožnikove pritožbe potrdil zbor lovcev. V 12. točki obrazložitve pa je podrobno pojasnilo, da je bil tožnik v sklepu z dne 24. 6. 2022, ki je bil tožniku izdan v skrajšanem postopku, izrecno poučen o možnosti vložitve ugovora in rednem nadaljevanju disciplinskega postopka ter o tem, da v rednem postopku disciplinska komisija ni vezana na že izrečeni ukrep iz skrajšanega postopka, na koncu pa ugotovilo, da v rednem disciplinskem postopku tožnikova pravica do obrambe ni bila kršena.

12Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da so bila v disciplinskem postopku kršena procesna pravila, ker akti toženke izvedbe skrajšanega disciplinskega postopka ne predvidevajo in ker je bil tožnik za isto kršitev (z dne 31. 12. 2021) kaznovan dvakrat, najprej s sklepom z dne 24. 6. 2022, nato pa še s sklepom z dne 6. 11. 2022. Te očitke je obrazloženo zavrnilo že sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer res, da Pravilnik LD A. izvedbe skrajšanega disciplinskega postopka ne predvideva, vendar je to kršitev disciplinska komisija toženke že sama sanirala, saj je po tožnikovem ugovoru s sklepom z dne 12. 10. 2022 (priloga A7) razveljavila sklep z dne 24. 6. 2022, ki je tožniku bil izdan v skrajšanem postopku, in nato zoper tožnika vodila redni disciplinski postopek. To pomeni, da tožnik za isto kršitev ni bil kaznovan dvakrat in da je bila procesna pomanjkljivost (vodenje skrajšanega disciplinskega postopka) že sanirana v samem disciplinskem postopku.

13Prav tako neutemeljena je pritožbena graja, da v aktih, ki določajo kršitve v zvezi z izvajanjem skupnih lovov, ni zapisano, da je neudeležba na skupnem lovu kršitev in da ni navedene niti sankcije, ki lovca v takšnem primeru doletijo. To ne drži. Pravila LD A. v 2. alineji 38. člena določajo, da hujšo kršitev predstavlja uplenitev divjadi v nasprotju s sklepi organov LD. Gre torej za blanketno normo, ko se uporabi, če član lovske družine ravna v nasprotju s sklepi organov LD. Med pravdnima strankama pa ni sporno, da je zbor lovcev LD A. dne 4. 3. 2001 sprejel sklep o prepovedi individualnega lova v primeru organiziranega skupnega lova, niti ni sporno, da je tožnik za ta sklep vedel. Enako nesporno je dejstvo, da je tožnik vedel, da je toženka 31. 12. 2001 organizirala skupni lov. Sankcija prepovedi lova za eno leto pa je določena v 37. členu Pravil. To pomeni, da je toženka za izrek disciplinske sankcije imela ustrezno pravno podlago v svojih internih aktih.

14Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo dejansko stanje tako v disciplinskem postopku kot pred sodiščem prve stopnje zmotno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili tako v disciplinskem postopku kot pred prvostopenjskim sodiščem obrazloženo zavrnjeni tožnikovi ugovori glede njegovega ravnanja na dan 31. 12. 2021, ko je navajal, da je zaradi slabega počutja in znakov na COVID-19 sprejel odločitev, da se skupnega lova ne bo udeležil in morebitne okužbe prenesel na druge, zlasti starejše člane društva, ampak je zjutraj začel individualni lov, njegova odločitev pa je temeljila na želji, da pomaga pri izpolnitvi plana odstrela lovskega društva, poleg tega pa je bilo v tistem času združevanje večjega števila oseb omejeno oziroma odsvetovano. Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je ta prepričljiva in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe razumljivo pojasnilo, da sprejema obrazložitev disciplinske komisije,⁵ da je tožnik epidemijo COVID-19 izkoristil kot izgovor, da je 31. 12. 2021 izvajal individualni lov, čeprav je na ta dan potekal skupni lov, saj je vedel za sklep zbora lovcev, da je na dan skupnega lova individualni lov prepovedan, in je vedel, da se na dan 31. 12. 2021 izvaja skupni lov, pa je kljub temu na ta dan izvajal individualni lov, poleg tega pa je bilo tudi v času epidemije COVID-19 izvajanje skupnih lovov ob upoštevanju določenih varnostnih pogojev (glede razdalje 1,5 metra, uporabe maske FFP2 oziroma pogoja PCT - prebolelost, cepljenost in testiranje) dovoljeno. Pa tudi sicer tožnikove navedbe in izpoved o simptomih COVID-19 niso prepričljive, saj je pritožbeno nesporno, da se je dva dni kasneje ponovno odpravil na individualni lov.

15Pritožbenih navedb, da so tožniku znani primeri, ko toženka tudi za hujše kršitve v zvezi z izvajanjem lova ni procesirala drugih lovcev, pa sodišče druge stopnje ni moglo obrazloženo presojati, saj so nekonkretizirane in pavšalne.

16Vsled navedenega je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Pri tem je odgovorilo zgolj na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17Tožnik sam krije nastale mu stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Lovska družina je po prvem odstavku 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1) društvo polnoletnih oseb, ki se ustanovi, deluje in preneha obstajati po predpisih o društvih, zato se glede pravnega varstva v zvezi s sklepi lovske družine uporabi 14. člen ZDru-1. Le-ta določa, da ima vsak član društva pravico v roku enega leta od sprejetja dokončne odločitve pred sodiščem izpodbijati odločitve organov društva, ki so bile sprejete v nasprotju z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom društva, če je bil pred tem pritožbo zoper odločitve organov društva neuspešen.
² Na tem mestu je pojasniti, da oblika zapisa (alineja ali točka) za presojo zakonitosti predpisane kršitve ni relevantna, saj je iz vpogleda v Pravila očitno, da je šlo v izreku disciplinske komisije za očitno pisno pomoto, iz obrazložitve pa je mogoče jasno razbrati, zaradi katere disciplinske kršitve je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep.
³ Disciplinski postopek nima samo funkcije varovanja interesov društva, temveč domnevnemu storilcu disciplinske kršitve tudi zagotavlja pravno varnost pred morebitno samovoljo in arbitrarnostjo organov društva. Zato je temeljno načelo disciplinskega postopka, da disciplinski organ ravna po procesnem redu, ki ga urejajo pravila društva, s čemer naj se zagotovi upoštevanje procesnih jamstev (VSRS sklep II Ips 119/2014 z dne 04.12.2014).
⁴ Podrobnejši potek postopka je v Pravilniku predpisan od 10. člena dalje.
⁵ Podrobneje pojasnjeno v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.