2. člen ZDru-1

Predlog se zavrne.

Za disciplinske organe društva ne veljajo enake postopkovne zahteve kot za državna sodišča. Minimalna procesna jamstva članu lovske družine niso bila kršena: (i) ko je na občnem zboru kot pritožbenem telesu glasovala oseba, ki je bila priča v postopku pred organom prve stopnje, in oseba, ki je imela 4 leta prej konflikt z disciplinskim obdolžencem; (ii) ko je bila izrečena sankcija brez uporabe pravil o steku; (iii) z opustitvijo prepisa posnetka zaslišanj; (iv) ko je občni zbor na isti seji kot pritožbo obravnaval izjavo o konfliktnosti disciplinskega obdolženca; (v) ko so na občnem zboru nekateri člani govorili onkraj predmeta obravnavanja in (vi) ko so bile na glasovanje dane le glasovnice za in proti potrditvi prvostopenjskega sklepa, na pa tudi za in proti njegovi spremembi oziroma razveljavitvi. Odločbi društva pa sta nezakoniti, ker se pritožbeni organ ni opredelil do očitkov o neenakosti obravnavanja, kakršnih prvostopenjski organ ni imel pred seboj in za katere ni mogoče reči, da so očitno neutemeljeni. Odločbi toženke tako obremenjuje dvom, da je bil tožnik za svoja dejanja morda brez stvarno utemeljenega razloga (=samovoljno) obravnavan neenako (strožje) kot to

Organi društev so dolžni spoštovati procesne zakonitosti, določene v Zakonu o društvu in njihovih internih pravilih, s čimer se posredno članom društva zagotavljajo procesne garancije v postopkih, ki jih varujejo pred neupravičenimi sankcijami. V primeru protipravne izključitve iz lovske družine je posamezniku zagotovljeno tudi sodno varstvo v pravdnem postopku, saj gre za civilnopravno razmerje. Sklep občnega zbora toženke je izdal višji organ, ki ima sicer pristojnost za odločanje v pritožbenem postopku, izdal ga je v nepravilnem postopku, v katerem pa je tožnik sodeloval, izrek sklepa je bil jasen, sam sklep pa je bil izdan v nepravilni obliki brez obrazložitve. Vendar navedene postopkovne kršitve ne dosegajo stopnje, ko sploh ne bi bilo več mogoče govoriti o obstoju sklepa. Bistveno je, da je odločitev, ki je bila sprejeta, nedvoumna, dalje, da ima odločitev takšno zunanjo obliko in da je zmožna pravno učinkovati.

Sodišče prve stopnje je potem, ko ni sledilo tožnikovim trditvam o formalnih nepravilnostih v postopku izključitve iz članstva društva zaradi neplačila članarine, oprlo svojo odločitev na dodatni argument neenake obravnave in s tem na pravno podlago enakopravnega članstva iz 2. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) in ustavno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Navedeno splošno ustavno načelo enakosti vsebuje zahtevo, da bistveno enake položaje obravnavamo enako, če so bistveno enaki položaji obravnavani različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Če takega stvarnega razlikovalnega razloga ni, gre za samovoljno ravnanje. Ker je v 16. členu Statuta toženca (priloga A3) jasno navedena možnost črtanja člana zaradi neplačila članarine, tožnika ni bilo treba posebej (ob opozorilu na ukrepanje v skladu s pravili društva) še dodatno opozoriti, da bo do tega lahko prišlo, kot je sicer navedlo sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi, saj mora član pravila društva poznati oziroma se z njimi seznaniti. Postopanje toženca je bila tako pravilno in skladno s pravili društva.

Četudi se je sodišče prve stopnje zmotno postavilo na stališče, da je za odklonitev sprejema v članstvo v lovski družini potrebna pravnomočna kazenska obsodilna sodba za kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, je presojalo konkretno sporno dejanje tožnika ne glede na neobstoj pravnomočne obsodilne sodbe. V obravnavanem primeru pa po oceni sodišča druge stopnje tudi ni pomembno zgolj to, da je podan izključitveni razlog zaradi okrnitve časti in ugleda lovske družine, ampak je pomembno tudi, da je takšno dejanje storjeno v javnosti. Samo dejanje okrnitve ugleda in časti lovske družine oziroma njenih članov v javnosti namreč ustreza določilu drugega odstavka 8. člena citiranih Pravil.

Določila 14. člena ZDru-1 v primeru sporov v zvezi z zavrnitvijo prošnje za sprejem v članstvo društva sodišču nalagajo, da presodi, ali je bila prošnja za sprejem v članstvo utemeljena. Pri tem pa sodišče samo ne odloča o sprejemu v članstvo, ampak zgolj presoja pravilnost in zakonitost odločitve o zavrnitvi sprejema. Člani društva odločajo o sprejemu novih članov. Odločanje o sprejemu v članstvo je v skladu z avtonomijo društev in v skladu s to avtonomijo lahko društvo določi (s Pravili društva oz. s temeljnim aktom) bolj ali manj obsežne in stroge pogoje za sprejem v članstvo. Če nekdo izpolnjuje vse s strani društva določene pogoje za včlanitev v društvo, ga je le-to dolžno sprejeti za svojega člana, saj ZDru-1 v 2. členu, določa, da lahko vsakdo postane član in deluje v društvu pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu in pod enakimi pogoji. To zagotavlja tudi z Ustavo RS določena pravica do svobodnega združevanja.

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je pravila društva treba upoštevati in da so jih njeni člani dolžni poznati ter se po njih ravnati. Toda v primeru dolgoletnega ravnanja po ustaljeni praksi, ki je od teh pravil odstopala, bi moralo društvo članom jasno in v naprej naznaniti načrtovano spremembo obravnavanja neplačnikov oziroma zamudnikov.

Čeprav toženki ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno (prvi odstavek 14. člena Ustave), iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnika obravnavala različno od drugih članov, ki so se znašli v enakem položaju, za kar ni imela stvarnega razloga – ravnala je samovoljno. Toženkino samovoljno ravnanje pomeni kršitev tretjega odstavka 2. člena Zdru-1 in drugega odstavka 14. člena Ustave

Tožnik je sicer kršil Pravila lovske družine, vendar ni bil edini, razlika je le v tem, da je bil iz članstva v primerljivi situaciji črtan le tožnik. Ob tem je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 2. člena ZDru-1, ki zapoveduje, da delovanje v društvu temelji na enakopravnosti članstva ter pravico do združevanja, kar zagotavlja že Ustava v 42. členu. Arbitrarno odločanje lovske družine je zato pravilno sankcionirano, materialno pravo je pravilno uporabljeno.

Pravica do prednostnega članstva v LD po petem odstavku 65. člena ZDLov-1 ni omejena zgolj na tiste osebe, ki jim dejavnost na kmetiji predstavlja glavni vir preživljanja (edino in glavno dejavnost v smislu 23. člena ZKZ). Namenjena je usklajevanju interesov vseh deležnikov v prostoru, saj se lov (upravljanje z divjadjo) izvaja na kmetijskih oziroma gozdnih površinah oseb, ki se s to dejavnostjo dejansko ukvarjajo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi morala toženka upoštevati pravila (pogoje) za sprejem v članstvo, ki so veljali ob vložitvi tožnikove vloge (23. 6. 2017), ne pa pravila, ki so bila sprejeta šele na dan obravnavanja tožnikove vloge (28. 3. 2018), torej tik pred odločanjem o (ne)sprejemu v članstvo LD. Zgolj takšna interpretacija je skladna z načelom pravne varnosti (predvidljivosti) kot sestavnim delom pravne države (2. člen Ustave).

Glede na določbo 45. člena statuta tožene stranke in dotedanje vsakokratno dejansko imenovanje (z glasovanjem članov upravnega odbora) tajnika s strani upravnega odbora tožene stranke ter vsebino razpisa za prosto delovno mesto tajnika je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilno sklepanje, da je bilo imenovanje oziroma izvolitev na funkcijo tajnika tožene stranke pogoj za opravljanje dela na delovnem mestu tajnika. Ker je navedeni pogoj določen v statutu kot temeljnem aktu tožene stranke, ki je po svojem statusu zveza društev, je mandat funkcije tajnika tožene stranke pogoj za opravljanje dela, določenega z drugim predpisom, izdanim na podlagi zakona (drugi odstavek 2. člena v povezavi s 4., 7., 9. in 13. členom ZDru-1, ter 2. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Toženi stranki ob nespornem objektivnem dejstvu, da tožnica ni bila ponovno imenovana na funkcijo tajnice tožene stranke (prenehanje mandata) in s tem ni več izpolnjevala v statutu predpisanega pogoja za zasedbo tega delovnega mesta, ni bilo treba dokazovati subjektivnih razlogov na strani tožnice, zaradi katerih naj bi bila nesposobna opravljati delo na tem delovnem mestu (nedoseg

Pravica do združevanja ne spada med osebnostne pravice, ki so predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, do povrnitve katere je posameznik upravičen v obliki denarne odškodnine po 179. členu OZ. Gre za pravico, katere vrednota se izraža v povezovanju posameznikov med seboj, to pa presega obseg pravic iz 179. člena OZ, ki izvirajo neposredno in zgolj iz človekove osebnosti.

V predmetni zadevi gre za spor med dvema enakopravnima subjektoma, med njima namreč ni razmerja avtoritarnosti ene stranke zoper drugo stranko. Gre za spor med dvema zasebnopavnima subjektoma, zaradi česar ga je potrebno uvrstiti med spore iz "drugih civilnopravnih razmerij" v smislu 1. člena ZPP, o katerih odloča sodišče splošne pristojnosti. V predmetni zadevi gre za spor med društvom, ki je član zveze društev in zvezo društev (KZS) v smislu 14. člena ZDru-1, o katerem odloča sodišče splošne pristojnosti.

Ustava res daje pravico do združevanja, vendar pri vključevanju oziroma pri pristopu v društvo ni mogoče mimo volje tistih, ki so že člani društva. Člani društva (sami ali prek pristojnega organa) namreč odločajo o sprejemu novih članov, razlogi pa so prepuščeni avtonomiji društev in v skladu z njo lahko društvo določi bolj ali manj obsežne oziroma stroge pogoje za sprejem v članstvo. Dokazni postopek je pokazal, da je lovska družina na občnem zboru prošnje za sprejem obravnavala po vrsti. V trenutku, ko je prišla na vrsto tožnikova prošnja, je lovna površina na enega lovca znašala pod 100 ha, to pa je po društvenih pravilih razlog, da društvo prošnjo za vključitev zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, po katerem se v zvezi z omejitvijo sprejema v novo članstvo po četrtem odstavku 65. člena ZDLov-1 kot člani lovske družine štejejo tudi častni člani in simpatizerji.

Skupščina toženca je odločala o spremembah in dopolnitvah Statuta in drugih najpomembnejših odločitvah v društvu (pripojitvi novega društva), za te primere pa (kogentna) določba prvega odstavka 13. člena ZDru-1 določa obvezno odločanje zbora članov, ki ga sestavljajo vsi člani.

Okoliščina, da ZDLov-1 nima več določbe o tem, da je prepovedano članstvo lovcev v dveh lovskih družinah, še ne pomeni, da je lahko lovec član dveh ali več lovskih družin, saj ZDLov-1 tudi nima izrecne določbe o tem, kar pomeni, da zakonodajalec to področje prepušča avtonomnemu urejanju in določba pravil, ki dejansko omejuje članstvo na eno lovsko družino, ni v nasprotju s pravnim redom (enako odločba VSK Cp 73/2011).

Disciplinska odločba vsebuje vse potrebne znake disciplinske kršitve, kar dolžniku omogoča obrambo. Iz v odločbi opisanega ravnanja tožnika je mogoče razbrati znake disciplinske kršitve, pri čemer je potrebno upoštevati celoten v disciplinski odločbi podan opis dejanj tožnika, ki skupaj s podrobnejšo konkretizacijo v obrazložitvi tvorijo celoto.

Omejitev, ki jo je v svojih pravilih navedla tožena stranka, da bo v lovsko družino sprejemala samo lovske pripravnike, je nezakonita, saj omejuje sprejem kandidatov z dodatnim pogojem, ki ni v skladu z določbo 65. člena ZDLov-1, s tem pa gre tudi za ravnanje v nasprotju z pravico združevanja v društvu (2. člen ZDru-1) ter kršitev načela enakosti pred zakonom ter ustavno zagotovljeno pravico do združevanja.

Sodišče tožniku ne sme prisoditi nekaj več ali kaj drugega, kot je zahteval. Načelo enakopravnega obravnavanja strank pa od sodišča terja, da tudi v korist tožene stranke ne sme upoštevati razlogov, s katerimi tožena stranka tožnikom članstva v lovski družini ni odrekala; razlogov, s katerimi utemeljenosti zahtevka ni zavračala.