41. člen ZDru-1

ZDru-1 (kot lex specialis v razmerju do pravil ZUS-1) ureja specifično situacijo, ki izključno državnemu tožilcu dopušča vložitev tožbe za prepoved delovanja društva. Preprečevanje uresničevanja nedovoljenih namenov, ciljev ali dejavnosti društva je namreč v javnem interesu, zato lahko tako tožbo v skladu z ZDru-1 vloži le organ, ki ima zakonsko podeljeno pooblastilo za ščitenje takega interesa.

Sodno prepoved delovanja društva je mogoče doseči le z ukrepi kazenskega prava. ZDru-1 namreč v petem odstavku 41. člena izrecno izključuje vložitev tožbe, ko je podana odgovornost društva za kaznivo dejanje po določbah predpisov, ki urejajo odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja in ki kot vrsto kazni določajo tudi izrek prenehanja pravne osebe. Ker tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe po tretjem odstavku 41. člena ZDru-1, je sodišče tožbo zavrglo.

Ker je bilo tožeči stranki s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS na podlagi prvega odstavka 41. člena ZDru-1 prepovedano delovanje, je prvostopenjski organ v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZDru-1 pravilno odločil, da se tožeča stranka izbriše iz registra društev.

Kot izhaja iz drugega odstavka 3. člena ZDru-1, delovanje društva, katerega izključna dejavnost je pridobitna dejavnost, ni dovoljeno. Ker je v obravnavnem primeru izkazano, da je tožena stranka, ki je kot društvo vpisana v registru društev, ki ga vodi pristojna Upravna enota, opravljala pridobitno (gostinsko) dejavnost kot izključno dejavnost, je sodišče na podlagi prvega odstavka 41. člena ZDru-1 odločilo, da se delovanje toženi stranki prepove.

Tožena stranka ni zanikala trditev, da je v spornem obdobju opravljala komisijsko prodajo vozil kot izključno gospodarsko dejavnost, ki je nima registrirane v svojem temeljnem aktu. Prav tako tudi ni dokazala, da bi z navedeno pridobitno dejavnostjo ustvarjeni presežek prihodkov nad odhodki potrošila za opravljanje svoje neprofitne dejavnosti. Ker je tožena stranka v inšpiciranem obdobju opravljala pridobitno dejavnost kot izključno dejavnost, je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ZDru-1 delovanje toženi stranki prepovedalo.

Kot to utemeljeno opozarja pritožba 3. člen ZDru-1 prepoveduje ustanovitev in delovanje društva, katerega namen je ustvarjanje dobička, ali društva, katerega dejavnost je izključno pridobitna. Društvo lahko v skladu z določbo prvega odstavka 25. člena ZDru-1 opravlja pridobitno dejavnost pod pogoji, ki jih za opravljanje teh dejavnosti določa zakon. Pridobitna dejavnost mora biti določena v temeljnem aktu in mora biti povezana z namenom in cilji kot dopolnilna dejavnost nepridobitni dejavnosti društva ter se lahko opravlja le v obsegu, potrebnim za uresničevanje namena in ciljev, oziroma za opravljanje nepridobitne dejavnosti. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo dejavnost tožene stranke v luči navedene zakonske določbe, temveč se je njegova presoja omejila le na okoliščino, da gre za komercialno dejavnost, da pa ta ni trajala toliko časa, da bi bila (ob upoštevanju načela sorazmernosti) podana podlaga za prepoved delovanja društva zaradi te dejavnosti. Takšna presoja po presoji pritožbenega sodišča pomeni nepravilno uporabo materialnega prava, kot to pravilno opozarja tožnik v pritožbi. Po drugi strani pa je podana tudi bistvena krši

Za izdajo sodne odločbe o prepovedi delovanja društva mora biti izkazano, da je društvo opravljalo pridobitno dejavnost od ustanovitve društva pa do vložitve tožbe v upravnem sporu.