5. člen ZDru-1

Če je društvo trajnejše nelikvidno ali postane dolgoročno plačilno nesposobno, se nad njim lahko opravi stečajni postopek po predpisih, ki urejajo insolventnost in prisilno prenehanje (prvi odstavek 40. člena ZDru-1), kar pomeni, da se zanj uporabljajo vsa pravila ZFPPIPP o stečajnem postopku, vključno z določbo 233. člena ZFPPIPP o vračilu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. Odgovornost članov poslovodstva za obveznost povrniti znesek za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, ki jih ni mogoče pokriti iz unovčene stečajne mase, ima sicer enake značilnosti kot odškodninska odgovornost članov poslovodstva iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Ta določba se za društva ne uporablja, saj se pravila 2. poglavja ZFPPIPP o finančnem poslovanju družb in drugih pravnih oseb uporabljajo le za gospodarske družbe, smiselno pa tudi za podjetnika, zavod, javni zavod, zadrugo in javni sklad (prvi odstavek 27. člena ZFPPIPP). Vendar pa odgovornost nekdanjega poslovodje za plačilo začetnih stroškov stečajnega postopka po devetem odstavku 233. člena ZFPPIPP ni vezana na obstoj odškodninske odgovornosti članov poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP. Poleg tega je tudi zastop

Če bo tožbenemu zahtevku v tej zadevi ugodeno in bodo volitve razveljavljene, bo s tem razveljavljena tudi pritožnikova izvolitev za zastopnika toženca. Drugače kot s stransko intervencijo pritožnik svojega pravnega položaja ne more zavarovati. Kljub temu, da naj bi bil izvoljen za novega zastopnika toženca, se tožbenemu zahtevku v imenu toženca namreč ne more upreti. V primeru, da v zvezi z zastopnikovim imenovanjem teče spor (kot je to v predmetni zadevi), se kot zakonitega zastopnika namreč šteje osebo, ki je kot zastopnik društva vpisana v register društev. To pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni pritožnik, ki v tem postopku tudi ne nastopa kot zastopnik toženca.

V postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, uporaba pravil o predhodnem postopku ni smiselna. To pomeni, da sodišče o začetku postopku prisilne likvidacije po uradni dolžnosti pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije ne obvešča poslovodstva, družbe ali družbenikov. Ti lahko razloge proti postopku prisilne likvidacije uveljavljajo v pritožbi zoper sklep o začetku postopka prisilne likvidacije. Pred izdajo sklepa o začetku postopka prisilne likvidacije na predlog pa mora sodišče ugotoviti, ali je predlog vložila upravičena oseba oziroma ali je podano procesno upravičenje predlagatelja. Tako mora upnik izkazati, da je upnik subjekta, zoper katerega predlaga začetek postopka prisilne likvidacije. Prav tako mora sodišče ugotoviti, ali obstajajo odločilna dejstva, ki izkazujejo, da so izpolnjeni pogoji za začetek postopka prisilne likvidacije.

Društvo ne more biti oproščeno plačila sodne takse do vključno 44,00 EUR.

Tožeča stranka je društvo, ki je pravna oseba zasebnega prava, zato se pri odločanju o taksni oprostitve tožeče stranke uporabljajo določila ZST-1, ki se nanašajo na pravne osebe. Pravna oseba v zvezi s svojo dejavnostjo ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44,00 EUR.

V konkretnem primeru ne gre za gospodarski spor, saj tožeča stranka kot društvo ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost). Prav tako ne gre za gospodarski spor iz 482., 483. ali 484. člena ZPP.

Podpisnik pooblastila, ki je bilo priloženo k tožbi, v času vložitve tožbe ni bil zakoniti zastopnik Društva in odvetnici kot tak ni mogel dati veljavnega pooblastila za vložitev tožbe in zastopanje Društva v predmetnem upravnem sporu. Da je v času vložitve tožbe bil kot zakoniti zastopnik vpisan B. B. tožnica le zatrjuje, vendar za svojo trditev ni predložila nobenega dokaza. Dokazov, ki bi dokazovali, drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče, pa tožnica ni predložila niti po pozivu sodišča. Ker je pooblaščenka A. A. vložila tožbo v imenu Društva ne da bi za vložitev tožbe imela ustrezno pooblastilo tožnice, je sodišče tožbo zavrglo.

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Velenju

V ZDru-1 ni določbe, ki bi obligatorno nalagala, da zastopnika društva izvoli zbor članov. Drugi odstavek 5. člena določa le, da društvo zastopa oseba, določena s temeljnim aktom, temeljni akt pa mora določati tudi način upravljanja in zastopanja društva. Društvo način postavitve zastopnika določi v temeljnem aktu društva, ta pa mora biti sprejet na zboru članov društva. Društvo lahko v temeljnem aktu samo določi način postavitve zastopnika, vendar pa so glede tega določbe Statuta tožeče stranke nejasne.

Po presoji sodišča je razmerje med toženo stranko kot društvom in tožnikom kot članom tega društva v zvezi z odločitvijo disciplinskega razsodišča lovske družine civilnopravno razmerje, v katerem oba udeleženca nastopata v razmerju prirejenosti. Sodno varstvo obravnavane zadeve je zato zagotovljeno v pravdnem postopku, v katerem je stvarno pristojno za odločanje okrajno sodišče in ne (specializirano) upravno sodišče.

Razmerje med toženo stranko kot zvezo društev in tožečo stranko kot njeno članico oziroma spor glede njenega članstva v zvezi je civilnopravno razmerje, v katerem oba udeleženca nastopata v razmerju prirejenosti. Takšno vrsto spora ureja 14. člen ZDru-1. V obravnavani zadevi gre torej za civilnopravni spor, in sicer gre za "drugo civilnopravno razmerje" iz 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), o katerem odloča pravdno sodišče.

Spore o veljavnosti oziroma zakonitosti izključitve člana iz društva je treba uvrstiti med spore iz "drugih civilnopravnih razmerij" iz 1. člena ZPP, o katerih se odloča v pravdnem postopku. Tožena stranka (društvo) je dolžna v postopkih izključitve članov spoštovati minimalne procesne standarde, ki prizadeti osebi omogočajo enakopravno, učinkovito in pošteno varstvo njenih pravic. Odgovornost člana društva za kršitev obveznosti, ki so predpisane z zakonom ali internim aktom društva, je potrebno ugotavljati v disciplinskem postopku.

Ker ima tožena stranka pravno obliko društva, niso izpolnjene predpostavke za obstoj gospodarskega spora.

Razmerje med toženko kot društvom in tožnikom kot članom tega društva v zvezi s prepovedjo odstrela živali na podlagi poslovnika toženke je civilnopravno razmerje, v katerem oba udeleženca nastopata v razmerju prirejenosti. Takšno vrsto spora ureja 14. člen ZDru-1.

Sodišče pri imenovanju članov upniškega odbora ni dolžno preizkušati, ali so podatki v seznamu dolžnika o imetnikih navadnih terjatev in višini le-teh pravilni.

Sodno varstvo člana društva je dopustno le zoper dokončne odločitve organov, potem ko je bilo pred tem izkoriščeno pravno sredstvo iz petega odstavka 13. člena ZDru-1, ki predvideva pritožbo zoper odločitev organa. Odločba Komisije za pritožbe je torej tista dokončna odločitev, ki bi jo bilo v skladu s 14. členom ZDru-1 dopustno izpodbijati pred sodiščem iz razloga njene (ne)skladnosti z zakonom ali temeljnim ali drugim splošnim aktom dolžnika. Če bi sodišče dopustilo sodno varstvo z izdajo regulacijske začasne odredbe z vsebino, kot jo predlaga upnik, bi prišlo do preskakovanja pravnih sredstev.

Začetek stečajnega postopka nad tožencem (društvom) je dejstvo, kakor je tudi dejstvo, da je z začetkom stečajnega postopka zastopnik društva stečajni upravitelj. Navedenega dejstva tudi obnova postopka pred sodiščem prve stopnje glede ugotovitve ničnosti/neveljavnosti zapisnika izrednega občnega zbora z dne 2. 3. 2014 oziroma dopustitev sodelovanja pritožnika (sosporniškega intervenienta) v postopku pred sodiščem prve stopnje ne more spremeniti. Izkaže se, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo.

Uporabnik, ki je javno predvajal fonogram, ne da bi predhodno pridobil dovoljenje za uporabo, je dolžan plačati DDV od utemeljeno zaračunanega (prisojenega) nadomestila za uporabo fonograma. Z uporabo fonograma je bil promet izvršen, ne glede na to, da dovoljenja za uporabo ni imel.

Tožnik zahteva sodno varstvo, ker o njegovi prošnji za sprejem v članstvo društva v več kot letu dni ni bilo odločeno. Toženo društvo se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo, določena v drugem odstavku 14. člena ZDru-1, po kateri je pogoj, da je pred sodnim izpodbijanjem zoper odločitev organa izkoriščeno pravno sredstvo (pritožba), o kateri odloča zbor članov, če temeljni akt društva ne določa drugače. Tožnik je namreč glede na to, da organ društva o njegovi prošnji za sprejem v članstvo ni odločil, ni mogel izpolniti. Drugačna razlaga bi omogočala, da se z opustitvijo odločitve o prošnji za sprejem v članstvo, onemogoči uveljavljanje pravice do združevanja.

V zadevi ni sporno le vprašanje ne/registracije spremembe zastopnika društva, pač pa je za tožnico najprej sporno vprašanje priznanja lastnosti stranskega udeleženca C.C. (domnevnemu članu tožnice) že v postopku na prvi stopnji upravnega odločanja. Toženka je, ko je odločala v pritožbenem postopku, to vprašanje prezrla, četudi je bistveno za odločanje o pritožbi C.C. Tožnica je v tej zvezi navedla številne dejanske in pravne argumente ter se sklicevala na sodno prakso Vrhovnega sodišča, na kar toženka ni odgovorila, s tem pa je tožnico prikrajšala v njeni pravici do enakega varstva pravic. Skladno z novejšo sodno prakso, ki se nanaša na uporabo 43. in 142. člena ZUP, mora predlagatelj že v vlogi konkretno opredeliti, katero osebno korist, oprto na zakon ali drug predpis, zasleduje. Zgolj zatrjevanje, da so bila pri sprejemu sprememb temeljnega akta društva kršena pravila postopka, za izkazovanje pravnega interesa ne zadostuje.