65. člen ZDLov-1

Obravnavana zadeva temelji na civilnopravnem razmerju med društvom kot toženo stranko in tožnikom kot članom tega društva v zvezi z odločitvijo disciplinske komisije društva o prepovedi odstrela živali, zato gre za civilnopravni spor. Na takšno vrsto spora napotuje 14. člen ZDru-1. Sodno varstvo je zagotovljeno v pravdnem postopku, v katerem je stvarno pristojno za odločanje okrajno sodišče in ne (specializirano) upravno sodišče, ki se je izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo zadevo po pravnomočnosti tega sklepa odstopilo v reševanje pristojnemu okrajnemu sodišču.

Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da se razveljavita sklepa upravnega odbora tožene lovske družine o zavrnitvi njegove prošnje za sprejem v članstvo in naj toženki naloži izdajo sklepa o sprejemu tožnika v članstvo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče je ocenilo, da zahteve iz določbe prvega odstavka 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjene in je predlog toženke zavrnilo.

Ker je bila odločitev Zbora lovcev sprejeta z nezadostno večino, kar je bilo že pojasnjeno, jo je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo, kar pomeni, da po odpravi le-te še vedno obstoji odločitev disciplinske komisije, zoper katero je vložena pritožba, o kateri mora Zbor lovcev ponovno odločati. V primeru, če bi sodišče prve stopnje odpravilo tudi odločbo disciplinske komisije, bi morala le-ta ponovno odločati o disciplinskem prekršku, o katerem pa je bilo že odločeno, ni pa bila odločitev še pravilno preizkušena na pritožbeni stopnji, torej na Zboru lovcev.

Določila 14. člena ZDru-1 v primeru sporov v zvezi z zavrnitvijo prošnje za sprejem v članstvo društva sodišču nalagajo, da presodi, ali je bila prošnja za sprejem v članstvo utemeljena. Pri tem pa sodišče samo ne odloča o sprejemu v članstvo, ampak zgolj presoja pravilnost in zakonitost odločitve o zavrnitvi sprejema. Člani društva odločajo o sprejemu novih članov. Odločanje o sprejemu v članstvo je v skladu z avtonomijo društev in v skladu s to avtonomijo lahko društvo določi (s Pravili društva oz. s temeljnim aktom) bolj ali manj obsežne in stroge pogoje za sprejem v članstvo. Če nekdo izpolnjuje vse s strani društva določene pogoje za včlanitev v društvo, ga je le-to dolžno sprejeti za svojega člana, saj ZDru-1 v 2. členu, določa, da lahko vsakdo postane član in deluje v društvu pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu in pod enakimi pogoji. To zagotavlja tudi z Ustavo RS določena pravica do svobodnega združevanja.

Čeprav toženki ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno (prvi odstavek 14. člena Ustave), iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnika obravnavala različno od drugih članov, ki so se znašli v enakem položaju, za kar ni imela stvarnega razloga – ravnala je samovoljno. Toženkino samovoljno ravnanje pomeni kršitev tretjega odstavka 2. člena Zdru-1 in drugega odstavka 14. člena Ustave

Prepovedi lova ni mogoče enačiti z izključitvijo iz lovske družine. Čeprav je lov divjadi le ena od dejavnosti članov lovske družine, pa tudi ni mogoče zanemariti pomena lova divjadi v okviru trajnostnega gospodarjenja z divjadjo. Kot pravico javnopravnega značaja, ki se lahko uresničuje le v okviru lovskega društva, je lovsko pravico mogoče šteti za sestavni del pravice do združevanja v lovsko družino, s tem pa tudi za objekt pravnega varstva v okviru ustavne pravice iz 42. člena URS. Četudi tožnik formalno ni bil izključen iz lovske družine (zaradi prepovedi lova pa je bil iz nje dejansko izključen), je bila njegova pravica do združevanja protipravno omejena. Pravica do svobodnega združevanja ne sodi med osebnostne pravice, zato ne more biti predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Pravica do združevanja uživa varstvo po 42. členu, ne pa tudi po 35. členu URS. Vložena ustavna pritožba (zoper sodbo II Ips 160/2018), o kateri še ni bilo odločeno, ni utemeljen razlog za odstop od stališča Vrhovnega sodišča, prav tako ni zakonsko predviden razlog za prekinitev predmetnega postopka (205. in 206. člen ZPP).

Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni.

Pravica do prednostnega članstva v LD po petem odstavku 65. člena ZDLov-1 ni omejena zgolj na tiste osebe, ki jim dejavnost na kmetiji predstavlja glavni vir preživljanja (edino in glavno dejavnost v smislu 23. člena ZKZ). Namenjena je usklajevanju interesov vseh deležnikov v prostoru, saj se lov (upravljanje z divjadjo) izvaja na kmetijskih oziroma gozdnih površinah oseb, ki se s to dejavnostjo dejansko ukvarjajo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi morala toženka upoštevati pravila (pogoje) za sprejem v članstvo, ki so veljali ob vložitvi tožnikove vloge (23. 6. 2017), ne pa pravila, ki so bila sprejeta šele na dan obravnavanja tožnikove vloge (28. 3. 2018), torej tik pred odločanjem o (ne)sprejemu v članstvo LD. Zgolj takšna interpretacija je skladna z načelom pravne varnosti (predvidljivosti) kot sestavnim delom pravne države (2. člen Ustave).

Po presoji sodišča je razmerje med toženo stranko kot društvom in tožnikom kot članom tega društva v zvezi z odločitvijo disciplinskega razsodišča lovske družine civilnopravno razmerje, v katerem oba udeleženca nastopata v razmerju prirejenosti. Sodno varstvo obravnavane zadeve je zato zagotovljeno v pravdnem postopku, v katerem je stvarno pristojno za odločanje okrajno sodišče in ne (specializirano) upravno sodišče.

Pravica do združevanja ne spada med osebnostne pravice, ki so predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, do povrnitve katere je posameznik upravičen v obliki denarne odškodnine po 179. členu OZ. Gre za pravico, katere vrednota se izraža v povezovanju posameznikov med seboj, to pa presega obseg pravic iz 179. člena OZ, ki izvirajo neposredno in zgolj iz človekove osebnosti.

Kot člani lovske družine v pomenu četrtega odstavka 65. člena ZDLov-1 se ne štejejo tudi tisti častni člani in simpatizerji, ki ne izvajajo lova (in nimajo lovske izkaznice).

Ustava res daje pravico do združevanja, vendar pri vključevanju oziroma pri pristopu v društvo ni mogoče mimo volje tistih, ki so že člani društva. Člani društva (sami ali prek pristojnega organa) namreč odločajo o sprejemu novih članov, razlogi pa so prepuščeni avtonomiji društev in v skladu z njo lahko društvo določi bolj ali manj obsežne oziroma stroge pogoje za sprejem v članstvo. Dokazni postopek je pokazal, da je lovska družina na občnem zboru prošnje za sprejem obravnavala po vrsti. V trenutku, ko je prišla na vrsto tožnikova prošnja, je lovna površina na enega lovca znašala pod 100 ha, to pa je po društvenih pravilih razlog, da društvo prošnjo za vključitev zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, po katerem se v zvezi z omejitvijo sprejema v novo članstvo po četrtem odstavku 65. člena ZDLov-1 kot člani lovske družine štejejo tudi častni člani in simpatizerji.

V obravnavanem primeru tožeča stranka nima pravnega interesa, da bi izpodbijala odločbo tožene stranke v celoti, torej tudi za lovišča, ki jih ne upravlja (in se lovske družine, ki ta lovišča upravljajo, z odločbo strinjajo), pač pa le za svoje lovišče, torej za uveljavljanje podrejenega tožbenega zahtevka. Tožena stranka je ob izdaji odločbe v delu, ki se nanaša na lovišče A., odločala, ne da bi IO Območnega združenja sploh vložil zahtevo za izdajo odločbe za to lovišče, torej v nasprotju z določbo 128. člena ZUP, ki določa, da sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je podana zahteva stranke za začetek upravnega postopka.

Disciplinska odločba vsebuje vse potrebne znake disciplinske kršitve, kar dolžniku omogoča obrambo. Iz v odločbi opisanega ravnanja tožnika je mogoče razbrati znake disciplinske kršitve, pri čemer je potrebno upoštevati celoten v disciplinski odločbi podan opis dejanj tožnika, ki skupaj s podrobnejšo konkretizacijo v obrazložitvi tvorijo celoto.

Pogoj stalnega prebivališča v RS, ki ga za članstvo v lovski družini predpisuje 1. odstavek 65. člena ZDLov-1, mora biti izpolnjen ves čas članstva, ne le ob sprejemu v članstvo.

Omejitev, ki jo je v svojih pravilih navedla tožena stranka, da bo v lovsko družino sprejemala samo lovske pripravnike, je nezakonita, saj omejuje sprejem kandidatov z dodatnim pogojem, ki ni v skladu z določbo 65. člena ZDLov-1, s tem pa gre tudi za ravnanje v nasprotju z pravico združevanja v društvu (2. člen ZDru-1) ter kršitev načela enakosti pred zakonom ter ustavno zagotovljeno pravico do združevanja.

Sodišče tožniku ne sme prisoditi nekaj več ali kaj drugega, kot je zahteval. Načelo enakopravnega obravnavanja strank pa od sodišča terja, da tudi v korist tožene stranke ne sme upoštevati razlogov, s katerimi tožena stranka tožnikom članstva v lovski družini ni odrekala; razlogov, s katerimi utemeljenosti zahtevka ni zavračala.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik po tem, ko mu je tožena stranka z dopisoma prepovedala celotno delovanje v lovski družini (lov, sestanki in ostalo) v skladu z določbo 14. člena Zakona o društvih (ZDru-1), izkoristil pravno pot v lovski družini (drugi odstavek 14. člena in peti odstavek 13. člena ZDru-1) in da sta bila z dopisom izrečena ukrepa nezakonita.

Ustavno zagotovljene pravice do združevanja ni mogoče omejevati z neizpolnitvijo formalnih pogojev v postopku včlanjevanja, če ni nedvoumno izkazano, da je bil prosilec z zahtevanimi formalnostmi (dolžnostjo posredovanja podatkov) seznanjen. Pri presoji izpolnjevanja pogojev za sprejem v članstvo lovske družine je treba upoštevati pogoje, predpisane v pravilih lovske družine, ki so veljala v času odločanja o prošnji za sprejem, ker sta udeleženca civilnega razmerja (včlanjevanja v lovsko družino) svojo voljo oblikovala in ravnala upoštevajoč medsebojne pravice in obveznosti ter pravne posledice, predpisane v teh pravilih.