5. člen ZDen

Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravni naslednik upravičenca do denacionalizacije, pri čemer za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji utemeljenosti predloga za vračanje po ZIKS, odločilno dejstvo, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno, ali je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, saj je takšen predlog po ZIKS utemeljen le v primeru, če je bilo posamezno premoženje zaplenjeno (podržavljeno) na podlagi kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena. Pomembno je razlikovanje med pravno podlago podržavljanja in pravno podlago zahtevka (predloga) za vrnitev podržavljenega premoženja. Pravno podlago zahtevka oziroma predloga predstavljajo določila ZDen ali ZIKS, pravno podlago podržavljenja pa predstavljajo predpisi iz 3. in 4. člena ZDen ali kazenska sodba. Z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 je razveljavilo 92. člen ZDen, ker je neupravičeno obsojenim osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočal uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS, pomen te odločitve pa je nato Ustavno sodišče RS pojasnilo v sklepu Up 294/97 z dne 18. 12. 1997, ponovilo pa ga je tudi v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014

Utemeljene so pritožbene navedbe pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ in da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, da so predlagatelji kot dediči pokojnega A. A. za dejstvo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ter da se ni opredelilo niti do dokazov, ki so jih v dokaz teh svojih navedb predložili predlagatelji. Pritrditi je tudi pritožnikom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do okoliščine, da nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pred umikom njihovega zahtevka pred upravnim organom nista izpodbijala pravne podlage z

V nepravdnem denacionalizacijskem postopku je glede na vsebino zahtevka vmesni sklep o podlagi za denacionalizacijo nepremičnin dopusten. V obravnavanem primeru je bil že izdan. Za izpodbijani sklep, ki zavrne (predlagano) obliko denacionalizacije, ni podlage ne v 66. členu ZDen, ker je odločanje o obliki vrnitve sestavni del odločanja o predlagani denacionalizaciji, niti v 315. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker odločanje o obliki denacionalizacije ne spada v odločanje o upravičenosti do denacionalizacije (temelju zahtevka). Zavrnilni sklep že po svoji naravi ne more predstavljati vmesne odločbe, ampak le končno odločbo. Sodišče je pri odločanju o zahtevi za denacionalizacijo v celoti vezano na predlog oziroma zahtevek stranke. To velja tako glede oblike denacionalizacije, kot zavezancev za predlagano obliko denacionalizacije.

Tudi v nepravdnih postopkih, v katerih je revizija dovoljena s posebnim zakonom, torej od uveljavitve novele ZPP-E velja, da morajo udeleženci skladno s 367.b členom ZPP podati predlog za dopustitev revizije.

V sodni praksi in v pravni teoriji ni enotnega odgovora na vprašanje, ali je dopustna zoper vmesno sodbo, potem ko je že izdana končna odločba, samostojna obnova ali pa je ta dopustna le zoper končno odločbo. Po prepričanju pritožbenega sodišča se vmesna sodba oziroma sklep sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo. Presoja, ali so novi dokazi kavzalni, pa ne sme seči tako daleč, da bi pomenila oblikovanje nove dokazne ocene, torej ocene novih dokazov skupaj z dokazi, ki so bili izvedeni in ocenjeni v postopku, katerega obnova se predlaga. Presoja v okviru 8. člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), se lahko opravi, ko in če je postopek obnovljen, ne pa znotraj postopka, ki teče v zvezi z obnovo postopka.

Vrnitev podržavljenega premoženja je urejena v ZDen (v 3. in 4.1, kot tudi v 5. členu) in ZIKS (v prvem odstavku 145. in prvem odstavku 145.č člena), ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitev podržavljenega premoženja. Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS in s tem, ali se o zahtevi odloča v upravnem ali sodnem postopku, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno.3 V obravnavanem primeru je bilo bistveno vprašanje, ali je bilo obravnavano premoženje že pred (sedaj razveljavljeno) kazensko odločbo z dne 3. 12. 1945 ex lege podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka Avnoj z dnem njegove objave v Uradnem listu 6. 2. 1945 ali je bilo podržavljeno šele s kazensko odločbo. V obravnavanem primeru ni pogojev za določanje odškodnine za zaplenjeno premoženje po določbah ZIKS v sodnem postopku. Upravičenci imajo možnost svoje pravice iz naslova odškodnine za podržavljene delnice na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen uveljavljati v upravnem postopku in za v to določenih rokih. Upravičenec ne more obiti tega predpisa z uveljavljanjem zahtevka v sodnem postopku po določb

Del zemljišča, ki ga je ob gradnji hotela zasedel investitor oziroma izvajalec del in ni bil zajet v predhodni odločbi o razlastitvi z dne 30. 10. 1969, je bil C.C. dejansko odvzet iz posesti z ravnanjem investitorja oziroma izvajalca del, torej pravnih oseb, ki pa nista bila državna organa, niti nista imela takih pooblastil in zato njunega ravnanja ni mogoče uvrstiti pod podlage za denacionalizacijo.

Drugi odstavek 56. člena ZDen,2 se nanaša na dovoljenost revizije v zadevah, v katerih je odločalo okrajno sodišče v nepravdnem postopku, torej na podlagi zahteve, vložene po 5. členu ZDen. V obravnavani zadevi pa je v postopku denacionalizacije odločal upravni organ v upravnem postopku in ne okrajno sodišče v nepravnem postopku. V posledici je dopusten upravni spor v skladu z določbami ZUS-1 in ZPP, slednji pa zahteva za obravnavo revizije predhodno njeno dopustitev s sklepom Vrhovnega sodišča. Predlog, ki ne vsebuje konkretne in natančne opredelitve pravnega vprašanja in njegove pomembnosti za pravni red v celoti, ki bi upravičeval odločanje Vrhovnega sodišča, je nepopoln.

Vmesna sodba oziroma sklep se sme samostojno izpodbijati z obnovo le, če še ni bilo končne odločbe; stranka pa lahko ugovore, ki temeljijo na dejstvih, za katere je izvedela kasneje, že po pravnomočnosti končne odločbe, vendar so obstajali že pred pravnomočnostjo vmesne odločbe in ki se nanašajo na temelj zahtevka, uveljavlja tudi v postopku za obnovo zoper končno odločbo. O dovoljenosti obnove sodišče odloči upoštevaje dejanske navedbe (le) v predlogu. Stranka mora tako že v predlogu izkazati obstoj obnovitvenega razloga, saj je to ena izmed obveznih sestavin predloga. Če tega ne navede, je treba predlog zavreči brez pozivanja k popravi predloga.

Po določilu tretjega odstavka 87. člena ZPP je lahko v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

V konkretni zadevi je bistveno, da je bil „dejanski“ splošni interes za razlastitev spornih nepremičnin v izgradnji B. obvoznice in da je bila ta po sklenitvi spornih pogodb na spornih nepremičninah tudi v resnici zgrajena. Poleg navedenega sta pravna prednika pravdnih strank sklenila pogodbo namesto razlastitve, kar pomeni, da je med njima očitno obstajalo soglasje o obstoju splošnega interesa, četudi prostorski izvedbeni akt (ali odločba) v skladu s 16. ali 17. členom ZRPPN (še) ni bil sprejet. Upoštevaje vse navedeno je v konkretnem primeru splošni interes očitno obstajal, zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru, kljub opustitvi ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“, za prepoved manjšega pomena. Ker je ob tem pravni posel realiziran, sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 107. člena ZOR. Zato (zaradi opustitve ugotavljanja splošnega interesa „na način, ki ga določa zakon“) ni mogoče uveljavljati ničnosti pogodb.

Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.

Za ugotavljanje upravičenja do vrnitve zadružnega premoženja po 65. členu ZZad je treba prvenstveno ugotoviti, ali gre dejansko za zadružno premoženje v smislu predhodne razlage, ali pa gre morda za premoženje, ki je v last oziroma upravljanje zadruge brezplačno prišlo z administrativnim ali drugačnim razpolagalnim aktom državnega organa.

Če je zadruga pridobila v uporabo premoženje neodplačno, na podlagi akta oblastvenega organa (na kar je v obravnavnem primeru mogoče sklepati iz dopolnilne odločbe OLO K. št. 01/3-729/5-56 z dne 12. 2. 1959, iz katere izhaja, da je Kmetijska zadruga M. najprej prosila OLO K. za dodelitev zemljišča, ki ga zavzema sušilnica, ki jo je zgradila z dovoljenjem občine, kasneje pa je komisija ob delitvi parcele ugotovila, da je za normalno rabo sušilnice potrebno še zemljišče, s parc. št. 10/3 s površino 606 m2, zato ji je dodelilo tudi to zemljišče), pa je bilo to zemljišče zadrugi kasneje podržavljeno oziroma preneseno na druge uporabnike, pa v ZZad po presoji sodišča ni podlage za njegovo vrnitev.

Dejstvo, da je A. B. na ustni obravnavi leta 1952 v postopku razlastitve parc. št. 226/2 podal izjavo, da naj bi del svojih zemljišč prostovoljno odstopil za gradnjo Zadružnega doma, ne more biti razlog za zavrnitev predmetnega predloga za denacionalizacijo, upoštevaje vse ostale okoliščine. Sodišče prve stopnje je tako navedeni izjavi napačno pripisalo odločilen pomen, medtem ko je nekatere v postopku ugotovljene okoliščine napačno ovrednotilo oziroma jim ni dalo zadostne teže. Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih okoliščin glede širših razmer in konkretnih razmer A. B., okoliščin v zvezi z izgradnjo Zadružnega doma in upoštevaje čas sklenitve pogodbe, tj. potem, ko je bil Zadružni dom že zgrajen in je bil A. B. postavljen pred izvršeno dejstvo (zato njegova volja ni bila prava in resnična), je podan tudi nadaljnji pogoj za utemeljenost zahtevka na podlagi 5. člena ZDen, to je, da je do sklenitve pravnega posla prišlo zaradi groženj, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti

Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. V vsakem primeru pa je treba dokazati tista dejstva, ki so odločilna za presojo zadeve glede na pravno podlago podržavljenja.

Tožnica želi naknadno v pravdnem postopku doseči uspeh s tistim delom zahteve za denacionalizacijo, s katerim je v upravnem postopku propadla. Sodišče ne more v pravdnem postopku znova odločati o tistem, o čemer je že odločil pristojni upravni organ, prav tako ne more v pravdnem postopku preizkušati pravilnosti izdanih upravnih odločb. Nasprotno, po načelu prijrejenosti je sodišče veznao na upravno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije. To načelo velja tudi glede odločbe o nacionalizaciji.

ZDen je predvidel postopke in roke, katerih so se morali poslužiti denacionalizacijski upravičenci, ki so želeli nacionalizirano premoženje pridobiti nazaj v svojo last in bi pravni prednik tožene stranke moral, če je menil, da je denacionalizacijski upravičenec, vložiti zahtevo za denacionalizacijo po predvidenem postopku in v predvidenih rokih. To obvezo je imel, četudi je bil v zemljiški knjigi formalno vknjižen kot lastnik, posebej, ker je vedel, enako toženec kot njegov pravni naslednik, da je bila nepremičnina razlaščena (zaznaba v zemljiški knjigi, za katero je toženec vedel, in to že najkasneje leta 1991) in torej ni lastnik.

Sklenitev prodajne pogodbe iz prvega odstavka 117. člena SZ lahko pomeni nedopustno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Revident ne more uspeti z revizijskim uveljavljanjem prekoračitve zahtevka (to je kršitev načela dispozitivnost), ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, že zato, ker tega ni grajal pravočasno - v pritožbi (pri čemer ne trdi, da te kršitve takrat ni mogel grajati - primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).