9. člen ZDen

Delnica podržavljene družbe je lahko podlaga za ugotovitev razmerja, koliko od ostanka premoženja podržavljene delniške družbe pripada eni delnici oziroma upravičencu - delničarju, glede na njegovo število delnic, listina, s katero so se delnice prenašale, pa je imela dokazni pomen glede pravic v obstoječi družbi. Glede na dosedanja pojasnila sodišča pa je mogoče dokazovanje lastništva tudi z drugimi dokazili. V postopku denacionalizacije, ko podržavljene družbe niso več obstojale in delovale, delnica ne more biti več (klasični) vrednostni papir in s tem (edina) podlaga za uveljavljanje pravic po ZDen, zato se njena dokazna vrednost kot nekdanjega vrednostnega papirja lahko presoja samo skupaj z drugimi prepričljivimi dokazi, s katerimi se dokazuje lastništvo delnice kot alikvotnega dela na podržavljeni družbi. Sodišče soglaša tudi z razlago tožene stranke, da določba paragrafa 21 Pravil, ki določa naloge in pristojnosti upravnega akta sveta družbe, ne dokazujejo, da bi bil član upravnega svet imetnik delnic že zaradi funkcije. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev, da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v po

Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, bi morali predlagatelji pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Sestavni del predloga je med drugim navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. V skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča se utemeljitev pomembnosti zahteva za vsako vprašanje posebej in ne zadošča le povzemanje določbe 367. a člena ZPP. Predlagana vprašaja (in utemeljitev predloga) ne izhajajo iz nosilnih stališč izpodbijane sodbe, zato revizije ni mogoče dopustiti. Vrhovno sodišče lahko revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.

Po presoji sodišča iz ugotovitev toženke, ki jim tožnica konkretno ni ugovarjala, izhaja, da so tujci (in s tem tudi slovenski državljani) na Hrvaškem upravičeni do denacionalizacije premoženja. Iz ugotovitev toženke nadalje izhaja, da je vsebina ZN v bistvenem podobna določbam ZDen, s čimer se sodišče strinja. V upravnem spisu se nahaja tudi več odločitev, iz katerih izhaja, da je bilo premoženje v Republiki Hrvaški vrnjeno slovenskim državljanom. Pri tem se je tudi tožnica na naroku strinjala, da so pravice upravičencev glede aktivne legitimacije, denacionalizacije, vrste premoženja, oblike odškodnine in ostalih pogojev primerljive. Glede na vse navedeno je dejanska vzajemnost tudi po presoji sodišča izkazana in so hrvaški državljani v Sloveniji upravičenci do denacionalizacije. Po presoji sodišča iz drugega odstavka 58. člena ZN nesporno izhaja, da omejitev velja za vse oblike podržavljenega premoženja, tj. da ZN določa, da noben upravičenec za celotno podržavljeno premoženje ne more prejeti več kot 3.700.000,00 kun. Sodišče pa se strinja s tožnico, da je treba pri razlagi pojma materialne vzajemnosti, ki jo ZDen v citiranem tretjem odstavku 9. člena zahteva za denacion

Z vidika 12. člena ZDen pomeni, da je v primeru izkazane dedne nevrednosti otroka lastnika nekdanjega premoženja treba položaj nadomestnega denacionalizacijskega upravičenca po vstopni pravici priznati njegovemu vnuku.

Glede na določbo 9. člena ZDen je pravno relevantno stanje ob podržavljenju, pri čemer so osebe, ki so bile ob podržavljenju jugoslovanski državljani z domovinsko pristojnostjo oziroma republiškim državljanstvom izven ozemlja sedanje Republike Slovenije, denacionalizacijski upravičenci le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, na območju katere so bile te osebe ob podržavljensju domovinsko pristojne. Določba 12. člena ZDen se ne nanaša na primere iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona.

Predlog se zavrne.

Gramatikalna in namenska razlaga določbe drugega odstavka 64. člena ZDen ne daje podlage za razlago, da zahteva stranke, ki do podržavljenega premoženja ne more izkazati statusa upravičenca oziroma pravnega naslednika upravičenca, varuje rok za upravičenega upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika.

Za ugotovitev vzajemnosti ne zadostuje ugotovitev, da imajo slovenski državljan v tuji državi (načelno) pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, pač pa je potrebno pri presoji vzajemnosti upoštevati tudi morebitne omejitve te pravice oziroma vsebinsko primerjati pogoje za vračanje podržavljenega premoženja. Zgolj okoliščina, da naj bi iz navedenih spornih odločb izhajalo, da so bili slovenski državljani v nekaterih primerih upravičeni do vrnitve podržavljenega premoženja, ne zadostuje za ugotovitev obstoja dejanske vzajemnosti v skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZDen, saj je pri presoji te, kot že navedeno, potrebno upoštevati tudi omejitve in pogoje iz ZON, v zvezi s katerimi iz sodb in odločb hrvaških sodišč relevantne okoliščine za presojo ne izhajajo in do katerih se toženka tudi sicer ni opredelila. Zgolj ugotovitev, da imajo slovenski državljani v Republiki Hrvaški (načelno) pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, kot že pojasnjeno ne zadostuje. Za presojo, ali med državama obstoji zahtevana vzajemnost, je namreč pomembno, ali bi potencialni slovenski upravičenci v Republiki Hrvaški lahko uspeli s takšnimi zahtevki, kot jih je mogoče uveljavljati po določbah Z

Upravna enota Ljubljana je z delno odločbo odločila, da se zahteva za denacionalizacijo podržavljenega premoženja parc. št. 473, 474 in 481, vse k.o. ... 15/72 vlagateljice A.A. zavrne. V obrazložitvi je pojasnjeno, da je zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega B.B. roj. ..., roj. ..., umrli ..., torej babici A.A.. S 1. točko izreka izpodbijane odločbe, pa je bil tej osebi vrnjen del podržavljenih parc. št. 473, 474 in 480 k.o. .... To pomeni, da je toženka v tem delu odločala o vračilu solastniškega deleža na dveh nepremičninah, tj. 473 in 474 k.o...., o čemer je bilo že pravnomočno odločeno. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).

Po določbah ZD se v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, zapustnikovi vnuki (ali pravnuki) pa le, če je kateri od zapustnikovih otrok mrtev. V povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja, upravičenec do denacionalizacije le pod pogojem, če je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka (prejšnjega lastnika). V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je lastnica podržavljenega premoženja umrla pred svojo hčerko. Posledično pa niso izpolnjeni pogoji, da bi se B.B. kot vnukinja bivše lastnice lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bila njena mama, ki ni štela za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

Pri razlagi pojma materialne vzajemnosti, ki jo ZDen v citiranem tretjem odstavku 9. člena zahteva za denacionalizacijo premoženja osebam, ki niso slovenski državljani, je treba izhajati iz vsebinskih pogojev, pod katerimi lahko slovenski državljani v državi tujca pridobijo vrnjeno podržavljeno jim premoženje. Ti pogoji morajo biti enaki oziroma bistveno primerljivi tako glede višine, kot tudi oblike in upravičencev. Ni torej dovolj zgolj ugotovitev, da so slovenski državljani na Hrvaškem upravičeni do denacionalizacije premoženja.

Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017 se ne nanaša na 9. člen ZDen, pač pa na drugi odstavek 10. člena ZDen, ki določa, da v smislu tega zakona niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Potrebno je raziskati tujo notranjo zakonodajo in ugotoviti, ali bi tak upravičenec odškodnino od tuje države tudi dejansko dobil, če bi jo uveljavljal.

Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (npr. nepremičnine). Pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, torej ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen.

Denacionalizacijska upravičenca sta osebi, ki jima je bilo podržavljeno premoženje in se zato pogoji za ugotavljanje upravičenja do denacionalizacije presojajo glede na njune navezne okoliščine. Ker je sin upravičencev kot eden izmed dedičev po pokojnem očetu - denacionalizacijskem upravičencu imel možnost pridobiti odškodnino od Nemčije glede na 230. člen LAG, ni pravno relevantno, ali je drug sin upravčencev to možnost imel ali ne.

Pred uveljavitvijo ZDen vložena vloga za uveljavitev tovrstnega zahtevka, ki je bila v nadaljevanju postopka tudi ustrezno vsebinsko obravnavana (torej po pravilni materialnopravni podlagi), ne pomeni, da za vodenje denacionalizacijskega postopka organ ni imel podlage. V koliziji pravice denacionalizacijskega upravičenca, da dobi vrnjeno podržavljeno stvar, ki je s sprejetjem ZDen postala pričakovana pravica in lastninskimi upravičenji podjetja oziroma njegovih delavcev, ima po stališču Ustavnega sodišča RS prednost pravica denacionalizacijskega upravičenca. Oškodovanja, nastala zaradi nezakonitega lastninskega preoblikovanja, pa ne morejo preprečiti realizacije denacionalizacijske pravice na stvari, ki je brez zakonitega pravnega temelja v sredstvih podjetja. Tožnik nima prav, da je postavitev skrbnika po svoji vsebini začasna odredba, zaradi česar bi bilo treba upoštevati 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju in 304. člen ZUP ter izkazati verjetnost nastanka hude škode. V denacionalizacijskih postopkih se skrbnik za posebni primer namreč postavi zaradi rednega upravljanja denacionaliziranega premoženja, da se to ohrani za dediče, dokler ni izveden postopek dedo

Sodišče, enako kot sta to pravilno ugotovila že upravna organa, z vpogledom v listine priloženega upravnega spisa na katerih temelji izpodbijana odločitve, ugotavlja, da sta bila delničarja podržavljene družbe J.J. in H.H.. Sodišče pritrjuje ugotovitvi obeh upravnih organov, da lastništva podržavljenih delnic B.B. navedbe iz knjige I.I. ne dokazujejo. Te navedbe predstavljajo posreden dokaz, ki se nanaša na vstop B.B. v Upravni svet delniške družbe, namesto pokojnega K.K.. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev (v smislu razlage iz 24. točke te sodbe), da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v podržavljeni družbi.

Sodišče se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega upravnega organa, iz katerih izhaja, da je C.C. umrla ... 8. 1945, da ni bila jugoslovanska državljanka in da pok. A.A. kot nečakinja bivše lastnice ne sodi v prvi dedni red in zato ne more imeti statusa denacionalizacijske upravičenke.

Okoliščina, s katero je tožnik utemeljeval svoj predlog za obnovo postopka, ni verjetno izkazana. Pritrditi je namreč stališču upravnega organa, da sprememba sodne prakse (oziroma, kot navaja tožnik, spremenjena vsebina tujega prava) ne pomeni drugačne rešitve predhodnega vprašanja. Vprašanje vzajemnosti in posledično priznanje upravičenja do denacionalizacije v obravnavanem primeru namreč ni bilo vprašanje v smislu 147. člena ZUP temveč, kot navaja že sam tožnik, vprašanje vsebine tujega prava. To pa nedvomno ne sodi med razloge, zaradi katerih bi bilo možno predlagati obnovo postopka.

Dejstvo, da je A. B. na ustni obravnavi leta 1952 v postopku razlastitve parc. št. 226/2 podal izjavo, da naj bi del svojih zemljišč prostovoljno odstopil za gradnjo Zadružnega doma, ne more biti razlog za zavrnitev predmetnega predloga za denacionalizacijo, upoštevaje vse ostale okoliščine. Sodišče prve stopnje je tako navedeni izjavi napačno pripisalo odločilen pomen, medtem ko je nekatere v postopku ugotovljene okoliščine napačno ovrednotilo oziroma jim ni dalo zadostne teže. Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih okoliščin glede širših razmer in konkretnih razmer A. B., okoliščin v zvezi z izgradnjo Zadružnega doma in upoštevaje čas sklenitve pogodbe, tj. potem, ko je bil Zadružni dom že zgrajen in je bil A. B. postavljen pred izvršeno dejstvo (zato njegova volja ni bila prava in resnična), je podan tudi nadaljnji pogoj za utemeljenost zahtevka na podlagi 5. člena ZDen, to je, da je do sklenitve pravnega posla prišlo zaradi groženj, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti

Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. V vsakem primeru pa je treba dokazati tista dejstva, ki so odločilna za presojo zadeve glede na pravno podlago podržavljenja.