VSRS Sklep II Ips 264/2018

Revizija se zavrne.

Dosedanji potek postopka

1Predlagateljica je uveljavljala odškodnino po 73. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) za nepremičnino. parc. št. ... (poslovno stavbo A.), ki jo je kot zavezanka v denacionalizacijskem postopku vrnila upravičenkama do denacionalizacije. Trdila je, da je nepremičnino 12. 1. 1948 kupila Narodna banka Federativne ljudske republike Jugoslavije (v nadaljevanju Narodna banka FLRJ) na podlagi kupoprodajne pogodbe. V postopku je sporno pravno nasledstvo predlagateljice po Narodni banki FLRJ - centrali LRS v Ljubljani in odplačnost pridobitve.

2Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem sojenju) predlog za določitev odškodnine zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

4Revizija predlagateljice je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 243/2018 z dne 13. 9. 2018 glede vprašanj (1.) o materialnopravni pravilnosti odločitve, da predlagateljica ni pravna naslednica Narodne banke FLRJ, in (2.) pravilnosti stališča glede uporabe procesnih določb o prekluziji v predlagalnih nepravdnih postopkih za določitev odškodnine. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, sklep sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da zahtevku predlagateljice ugodi. Podrejeno predlaga, naj sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v odločanje drugemu sodniku poročevalcu in senatu. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5Revizija je bila vročena nasprotni udeleženki, ki predlaga njeno zavrnitev. Nespecificirano priglaša stroške revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 57. člena ZDen in v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP), izhaja:

− Narodna banka FLRJ je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 12. 1. 1948 od Ljudske posojilnice Celje - v likvidaciji kupila nepremičnino ... (v nadaljevanju sporna nepremičnina);

− pri sporni nepremičnini je bila od leta 1948 vknjižena lastninska pravica za splošno ljudsko premoženje pod upravo Narodne banke FLRJ;

− Komunalno banko Celje (v nadaljevanju KB Celje) je 22. 9. 1955 ustanovil Okrajni ljudski odbor Celje (v nadaljevanju OLO Celje), s poslovanjem pa je začela 17. 10. 1955; okrajni ljudski odbori so komunalne banke financirali in tudi jamčili za njihove obveznosti;

− Narodna banka FLRJ, podružnica 625 Celje, je bila ukinjena, njena osnovna sredstva pa so se prenesla na novo ustanovljeno KB Celje (odločba OLO Celje, št. 10/41-15232/2-56 z dne 5. 2. 1957 – v nadaljevanju odločba OLO); prenos drugih pravic in obveznosti Narodne banke FLRJ na KB Celje ni izkazan;

− od leta 1975 je bila pri sporni nepremičnini v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica predlagateljice, prvotno kot družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe KB Celje, nato je bila na podlagi akta o združitvi vpisana Ljubljanska banka, podružnica Celje, in leta 1999 Banka Celje, d. d.;

− Splošna banka Celje je bila v sodni register vpisana 22. 2. 1978;

− predlagateljica je kot zavezanka na podlagi delne odločbe Ministrstva za kulturo, št. 490-11/2007 z dne 22. 5. 2007, denacionalizacijskima upravičencema vrnila sporno nepremičnino.

Razlogi sodišč nižjih stopenj

7Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pri odločitvi upoštevalo navedbe in dokaze, ki jih je nasprotna udeleženka podala v pritožbi zoper razveljavljeni vmesni sklep in kasneje. Poudarilo je, da gre v nepravdnih postopkih, v katerih se določbe ZPP uporabljajo le smiselno, za ureditev razmerij med prizadetimi osebami, zato pravilo prekluzije ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja,¹ zlasti ob dejstvu, da udeleženci na posledice prekluzije predhodno niso bili opozorjeni. Na podlagi (tudi naknadno) predloženih dokazov je zaključilo, da predlagateljica ni univerzalna pravna naslednica Narodne banke FLRJ, zato je njen predlog zavrnilo. Pri svoji odločitvi se je oprlo na stališče Vrhovnega² in Ustavnega sodišča,³ da se pravno nasledstvo ne presoja na podlagi zaporednega lastništva istega premoženja, ampak se (praviloma) ugotavlja na podlagi vpisov v sodni register; lahko pa tudi z drugimi dokazi (8. člen ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).⁴ Zavzelo je stališče, da na podlagi predloženega zgodovinskega razvoja banke ni mogoče zaključiti, da je predlagateljica pravna naslednica Narodne banke FLRJ, ker gre za interni zapis banke, ki ne pomeni niti javne listine niti uradne evidence. Pri svoji odločitvi o neobstoju pravnega nasledstva se je oprlo na Uredbo o bankah in hranilnicah iz leta 1954, na podlagi katere se je začela decentralizacija bančnega sistema, in iz katere izhaja, da komunalne banke niso nastale s statusnim preoblikovanjem podružnic, ampak so komunalne banke ustanavljali ljudski odbori (ne torej Narodna banka FLRJ).⁵ Oprlo se je tudi na odločbo OLO iz leta 1957, iz katere izhaja, da je bila Narodna banka FLRJ, podružnica 625 Celje ukinjena, njena osnovna sredstva pa so se prenesla v upravljanje KB Celje. KB Celje torej ni nastala iz Narodne banke FLRJ, ampak je bila ustanovljena na novo.⁶ Šlo je torej le za prenos upravljanja določenega premoženja, podlaga za prenos osnovnih sredstev pa je bila v Uredbi o gospodarjenju z osnovnimi sredstvi gospodarskih organizacij. Prenos pravic in obveznosti z Narodne banke FLRJ na KB Celje iz odločbe OLO ne izhaja. Zaključilo je, da je šlo za singularno nasledstvo. Če bi bil namen v univerzalnem pravnem nasledstvu, bi to moralo biti jasno določeno oziroma bi za to morala obstajati zakonska podlaga. Ker predlagateljica pravnega nasledstva med njo kot zavezanko za plačilo odškodnine in kupcem sporne nepremičnine, tj. Narodno banko FLRJ, ni izkazala, saj je listinska dokumentacija in zakonska podlaga, ki jo je predložila nasprotna udeleženka bolj prepričljiva, predlagateljici odškodnina na podlagi 73. člena ZDen ne pripada.

8Višje sodišče je pritrdilo pravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da ni podano univerzalno pravno nasledstvo predlagateljice po Narodni banki FLRJ. Tega je sodišče prve stopnje pravilno iskalo predvsem v tedanji zakonodaji, ki je bila podlaga za ustanavljanje komunalnih bank. Univerzalno pravno nasledstvo med Narodno banko FLRJ in predlagateljico je bilo pretrgano že z Uredbo o bankah in hranilnicah iz leta 1954 (glej 63. člen), enako pa izhaja tudi iz kronike Zveze komunalnih bank LR Slovenije in odločbe OLO. V obravnavanem primeru tako ni šlo za spreminjanje pravnoorganizacijskih oblik in preimenovanje banke. Prenos poslov Narodne banke FLRJ, ki ga je Uredba iz leta 1954 sicer omogočila, v obravnavanem primeru ne daje podlage za zaključek o univerzalnem pravnem nasledstvu. To namreč v Uredbi o bankah in hranilnicah ni nikjer določeno. Sporna nepremičnina je bila KB Celje dodeljena kot splošno ljudsko premoženje v upravljanje na podlagi 17. člena Uredbe o gospodarjenju z osnovnimi sredstvi gospodarskih organizacij, kar pa ni podlaga za zaključek, da gre za univerzalno pravno nasledstvo. Dodalo je še, da ugotovljeni prenos pravice upravljanja posameznih nepremičnin kot dela splošnega ljudskega premoženja, ki je bil opravljen z brezplačno dodelitvijo, kaže, da ni izpolnjen niti nadaljnji pogoj iz 73. člena ZDen, tj. odplačnost pridobitve. V zvezi s prekluzijo je ugotovilo, da je nasprotna udeleženka ves čas ugovarjala pravnemu nasledstvu, kar je vprašanje materialnega prava, prepozno predložitev odločbe OLO (šele v prvem pritožbenem postopku) pa je opravičila.⁷ Ostalo, za pritožbo sporno dokumentacijo, je predložila v okviru odobrenega roka za podajo odgovora na pripravljalno vlogo predlagateljice v ponovljenem postopku, kar je pravočasno, zato je pravne posledice prekluzije (tudi v skladu s stališči sodne prakse) ne morejo zadeti.⁸

Jedro revizijskih navedb

9Revidentka v zvezi s prvim dopuščenim revizijskim vprašanjem opisuje kronologijo nastanka Banke Celje, d. d., in vztraja, da je do decentralizacije bančnega sistema prišlo na podlagi Temeljnega zakona o upravljanju državnih gospodarskih podjetij in višjih gospodarskih združenj po delovnih kolektivih v letu 1950, kar pomeni, da je bila Narodna banka FLRJ pravna prednica vseh kasnejših bank in hranilnic. Izraz "ustanoviti" ne pomeni, da je bila avtomatično prekinjena pravna kontinuiteta revidentke. Uredba o bankah in hranilnicah je namreč pomenila decentralizacijo bančnega sistema FLRJ in s tem spremembo pravno organizacijske oblike bank, preoblikovanje lastniške strukture in načina poslovanja, bank pa ni ukinila. Nekaj, kar je prej opravljal en subjekt, se je preneslo na druge subjekte, kar je na področju bančništva mogoče le na način, da decentralizirani subjekti vstopijo v vse pravice, obveznosti in pravna razmerja, ki jih opravljajo namesto enega, centraliziranega organa. To pomeni univerzalno pravno nasledstvo. Obstoj revidentke sega že v čas sklenitve kupoprodajne pogodbe med Ljudsko posojilnico Celje in Narodno banke FLRJ, in ne šele v leto 1978, ko naj bi bila vpisana v sodni register. Poslovanje banke na podlagi Uredbe o bankah in hranilnicah ni bilo prekinjeno, šlo je le za spremembo pravno organizacijske oblike, ki pa ni vplivala na tretje osebe (niso se sklepali posli prenosa v pogodbeno razmerje s strankami in komitenti). Banka nikoli ni bila ukinjena, likvidirana. Med Narodno banko FLRJ in revidentko je dejansko šlo za delno univerzalno pravno nasledstvo, o kakršnem govori tudi izpodbijani sklep. Po decentralizaciji sistema so se namreč posli Narodne banke, ki je bila prej edina banka, prenesli na komunalne banke, ki so bile ustanovljene za določeno območje. Bančni sistem je potreboval kontinuiteto poslovanja in stabilnost, česar brez pravnega nasledstva ne bi bilo mogoče doseči. Razdelitev pristojnosti jasno kaže na pravno nasledstvo. Naloge, ki jih je prej opravljala Narodna banka FLRJ, so se prenesle na komunalne banke. Če ne bi bilo pravnega nasledstva, bi bilo treba celjsko podružnico Narodne banke FLRJ likvidirati, vendar o tem ni nobenih dokumentov. Odločbo OLO iz leta 1957 je treba razumeti tako, da služi kot dokaz o prenosu premoženja Narodne banke FLRJ v upravljanje KB Celje, ne pa kot dokaz o prekinitvi pravnega nasledstva. V zvezi z obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje v 15. točki obrazložitve uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.⁹ Sukcesivnost lastništva nepremičnine res ne pomeni avtomatično dokazanega pravnega nasledstva, je pa močan argument, ki kaže tudi na pravno nasledstvo. Kontinuiteta poslovanja je izkazana tudi v teoriji.¹⁰ Opozori, da je pri ugotavljanju pravnega nasledstva treba upoštevati tudi 3. člen Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), 9. člen Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS z dne 25. 6. 1991 (v nadaljevanju Temeljna listina) ter 9. člen Dunajske konvencije o nasledstvu držav (v nadaljevanju Dunajska konvencija). Revidentka je ob upoštevanju teh predpisov naslednica spornega premoženja postala tudi na podlagi sukcesije. Sodišče se s tem ni ukvarjalo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

10Sporno nepremičnino oziroma pritličje in del prvega nadstropja nepremičnine so pravni predniki revidentke pridobili odplačno (kupoprodajna pogodba z dne 12. 1. 1948). Naknadno pa je z odkupom posameznih stanovanj revidentka še povečevala svoje poslovne prostore. Izvajala je obsežna investicijska vlaganja in redna vzdrževalna dela v objekt, ki je zaščiten celo na ravni kulturnega spomenika. Pavšalen zaključek sodišča druge stopnje o neizpolnjenosti pogoja odplačnosti je zato protispisen.

11Glede uporabe določb o prekluziji v predlagalnem nepravdnem postopku revidentka sodiščema nižjih stopenj očita, da pri svoji odločitvi ne bi smeli upoštevati odločbe OLO Celje z dne 5. 2. 1957, ki jo je nasprotna udeleženka predložila šele v prvem pritožbenem postopku, in (kot del trditvene podlage njenih navedb iz) Pravnega mnenja o pravnem nasledstvu nekdanjih komunalnih bank po Narodni banki Jugoslavije, izdanega februarja 2016. Obravnavani postopek je namreč nepravdni predlagalni postopek, ki je po svoji vsebini enak pravdnemu postopku, zato velja pravilo prekluzije.¹¹

12Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 2007/2015 z dne 11. 11. 2015 že potrdilo pravno nasledstvo revidentke. Glede pravnega nasledstva je ta sklep postal formalno in materialnopravno pravnomočen, zato učinkuje tudi za tretje. Pravnomočen sklep glede tega vprašanja ni bil razveljavljen, kljub temu pa njegova pričakovalna pravica ni bila realizirana, zato izpodbijana odločba posega v 22., 23. in 33. člen Ustave RS. Višje sodišče v isti zadevi ne more dvakrat odločiti drugače, saj gre v takem primeru za samovoljno, arbitrarno odločitev.

Povzetek odgovora na revizijo

13Nasprotna udeleženka vztraja, da predlagateljica pravnega nasledstva po Narodni banki FLRJ (zlasti z vpisi v sodni register) v postopku ni izkazala, dokazno breme pa je na njeni strani. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra izhaja, da je bila Banka Celje, d. d., oziroma današnja Abanka, d. d., ustanovljena šele leta 1978; že po tedanji zakonodaji pa je bila registracija banke pogoj za pridobitev statusa pravne osebe. Prenos premoženja oziroma ustanovitev pravne osebe na isti lokaciji ne pomeni univerzalnega pravnega nasledstva. O slednjem je mogoče govoriti le v primeru statusnih sprememb, kar pa je preverljivo z vpisi v sodni register. Narodna banka FLRJ ni bila pravna prednica vseh kasnejših bank, ker je bila po svoji vlogi centralna banka. Argument, da so bile poslovne banke pravne naslednice centralne banke, je neprepričljiv. Pravna naslednica Narodne banke FLRJ je v resnici Banka Slovenije. V 94. členu Zakona o Banki Slovenije je namreč določeno, da je Banka Slovenije pravna naslednica Narodne Banke Slovenije, ki je delovala po Zakonu o Narodni banki Slovenije in je bila ustanovljena leta 1972. Iz odločbe OLO Celje izhaja, da so se osnovna sredstva ukinjene Narodne banke FLRJ, podružnice 625 Celje, prenesle na KB Celje. Leta 1957 sta tako obstajali tako Narodna banka, Centrala za LRS v Ljubljani, ki je kupec spornih nepremičnin, kot tudi KB Celje. Ukinjena je bila le okoliška podružnica. Iz odločbe OLO je tako jasno razvidno, da ni šlo le za preimenovanje subjektov. Uredba o bankah in hranilnicah je namreč predvidela ustanavljanje komunalnih bank kot samostojnih gospodarskih organizacij (začetek komercialnega bančništva), za katere pa ni več jamčila Jugoslavija, ampak okraj, katerega mestni odbor je banko ustanovil. Opozori na primer ustanavljanja KB Škofja Loka.¹² Tudi iz pravnega mnenja na temo pravnega nasledstva nekdanjih komunalnih bank, ki ga je nasprotna udeleženka naročila pri Inštitutu za primerjalno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, izhaja, da današnje poslovne banke, ki so nastale iz nekdanjih komunalnih bank, niso univerzalne pravne naslednice Narodne banke FLRJ oziroma njenih podružnic, ker je bila kontinuiteta (predvsem skozi proces decentralizacije) prekinjena v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Neutemeljeni so tudi očitki, da je bilo o pravnem nasledstvu predlagateljice že odločeno z vmesnim sklepom, ker je bil sklep s strani pritožbenega sodišča razveljavljen.

14Respondentka se strinja, da je obravnavani postopek predlagalni nepravdni postopek, v katerem mora predlagatelj svojo trditveno podlago oblikovati na način, da je razumljiva in notranje logična ter jo podkrepiti z dokazi. Če tega ne stori, mora sodišče njegov zahtevek zaradi nesklepčnosti zavrniti. Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju nekritično sledilo pavšalnim navedbam predlagateljice, kljub temu da je nasprotna udeleženka v prvotnem sojenju opozarjala na nelogičnost trditvene podlage predlagateljice ter od predlagateljice in sodišča zahtevala, da v spis predloži odločbo OLO Celje z dne 5. 2. 1957. Ob pasivnosti sodišča in predlagateljice, na kateri je breme dokazovanja pravnega nasledstva, je odločbo zato nasprotna udeleženka po izdaji vmesnega sklepa poiskala sama, kar ji ne more iti v škodo. Pravna stališča, ki izhajajo iz pravnega mnenja Inštituta za primerjalno pravo, se nanašajo na uporabo prava (iura novit curia), zato niso podvržena prekluziji.

Pravna podlaga

15Po določbi 73. člena ZDen gre zavezancem, iz katerih sredstev se po istem zakonu vrne nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, in sicer v obliki obveznic v breme Slovenskega odškodninskega sklada.

Presoja utemeljenosti revizije

16Revizija ni utemeljena.

17V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (oziroma sklep) samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.¹³ Revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena, oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena.¹⁴ Vrhovno sodišče se zato v reviziji ne ukvarja z očitki revidenta o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa, niti z očitki pravnomočnosti vmesnega sklepa, niti s presojo pogoja odplačnosti. Meje revizijskega preizkusa so namreč omejene z vprašanji, povzetimi v 4. točki obrazložitve tega sklepa.

Glede prekluzije

18Sodna praksa o vprašanju prekluzije glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v predlagalnih nepravdnih postopkih, kakršen je tudi obravnavani postopek, je pestra, zato o ustaljeni sodni praksi ni mogoče govoriti.¹⁵ Vendar pa je mogoče ugotoviti, da je Vrhovno sodišče v novejših odločbah II Ips 185/2015 z dne 22. 10. 2015 in II Ips 68/2014 z dne 9. 10. 2014 zavzelo stališče, da prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah. Določbe ZPP se namreč v nepravdnem postopku uporabljajo smiselno, tj. v skladu s cilji in namenom tega postopka. V predlagalnih nepravdnih postopkih velja razpravno načelo,¹⁶ zato je zbiranje procesnega gradiva primarno dolžnost udeležencev postopka. Vendar pa glede na naravo nepravdnih postopkov prekluzije, ki je vezana na prvi narok, vseeno ni mogoče nekritično prenesti v nepravdni postopek, v katerem gre za ureditev razmerij med prizadetimi osebami, s čimer so povezane tudi manj stroge zahteve glede vsebine predloga,¹⁷ kot je to običajno za pravdni postopek.¹⁸ V novejših odločbah Vrhovnega stališča se je zato načeloma izoblikovalo stališče, da prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah,¹⁹ zlasti če udeleženci postopka v vabilu na narok niso bili opozorjeni na to, da naj bi šlo za prvi narok s posledicami iz prvega odstavka 286. člena ZPP.²⁰ Takšno procesno dejansko stanje je podano tudi v obravnavani zadevi, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da nasprotne udeleženke prekluzija ne zadane.²¹

19Vrhovno sodišče zato tudi v obravnavani zadevi sledi stališču, kot ga je začrtalo v zgoraj izpostavljenih novejših odločbah. K temu dodaja, da je pravilen tudi dodaten argument izpodbijanega sklepa, da je nasprotna udeleženka naknadno predložitev odločbe OLO tudi opravičila. V obravnavani nepravdni zadevi je namreč nasprotna udeleženka že v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2014 (tj. še pred prvim narokom) sodišče pozvala, da predlagateljici naloži, naj predloži odločbo OLO.²² Sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, kljub temu da je odločba OLO pomenila dokaz, ki se nanaša na pravno pomembno dejstvo - vprašanje pravnega nasledstva. Dokazovanje tega dejstva je bilo v dokazni sferi predlagateljice, ki pa je svoje navedbe o pravnem nasledstvu podkrepila le z indičnimi dokazi.²³ Po določbi prvega odstavka 227. člena ZPP zahteva sodišče, če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, od te (druge) stranke naj listino predloži in ji določi za to rok, saj je namen t. i. edicijske dolžnosti v zagotovitvi poštenosti sojenja (obravnave). Brez nje stranka, ki nima pomembne listine, ne more dokazati svojih trditev oziroma ne more obrazloženo ugovarjati trditvam nasprotne stranke (212. člen ZPP). V predmetni zadevi je nasprotna udeleženka ves čas postopka obširno, podkrepljeno s tedanjo zakonodajo in zgodovinskim razvojem bančništva, ugovarjala navedbam predlagateljice o pravnem nasledstvu Narodne banke FLRJ, vendar ni imela na voljo dokazov, s katerimi bi trditve o pravnem nasledstvu predlagateljice in njene indične dokaze ovrgla. Nasprotni udeleženki zato prepozne predložitve odločbe OLO ni mogoče očitati. Šele, ko je nasprotna udeleženka po izdaji prvostopenjskega vmesnega sklepa ugotovila, da je sodišče prve stopnje navedbam predlagateljice glede zgodovine njenega razvoja, ki jih ni podkrepila z relevantnimi dokazi o pravnem nasledstvu, v celoti sledilo, je v zgodovinskem arhivu sama poiskala odločbo OLO in jo v pritožbenem postopku predložila. Ob pojasnjenem procesnem dejanskem stanju je, tudi upoštevaje določbe o prekluziji in edicijski dolžnosti predlagateljice,²⁴ pravilen tudi dodaten argument izpodbijanega sklepa, da je nasprotna udeleženka predložitev odločbe OLO v pritožbenem postopku opravičila.

Glede pravnega nasledstva

20Materialnopravni zaključek izpodbijanega sklepa, da predlagateljica ni pravna naslednica Narodne banke FLRJ, ki je sprejet na podlagi dejanskih ugotovitev ter razumevanja tedanjega zakonodajnega okvira in družbenega razvoja, je pravilen. Določba 73. člena ZDen je po strogi jezikovni razlagi pri opredelitvi upravičenca do odškodnine omejena na subjekte, ki so bili: (1.) denacionalizacijski zavezanci in so (2.) podržavljeno premoženje v svoja sredstva sami ali po svojih univerzalnih pravnih prednikih pridobili odplačno.²⁵ Univerzalno pravno nasledstvo pomeni prenos dela premoženja in obveznosti (aktiva in pasiva), tako da prevzemna družba postane novi upnik in dolžnik po samem zakonu, ne glede na pravnoposlovno ureditev. Prevzemna družba vstopi v vsa pravna razmerja (materialnopravna in procesna), v katerih se je nahajala družba, katere premoženje se je preneslo in je zato prenehala obstajati.²⁶ Univerzalna sukcesija je lahko popolna ali delna.²⁷ V okoliščinah konkretnega primera bi univerzalna sukcesija pomenila, da je nova banka (po zatrjevanjih predlagateljice KB Celje) v celoti upravičena vstopiti v položaj stare banke (Narodne banke FLRJ) in ji zato pripada tudi pravica uveljavljati odškodnino po 73. členu ZDen, zato je vprašanje nasledstva ključnega pomena. Singularni pravni nasledniki so iz kroga upravičencev do odškodnine načeloma izključeni, razen če bi bile ugotovljene posebne okoliščine primera, ki bi do takšnega zaključka pripeljale z drugimi metodami razlage.²⁸

21Lastnost pravne osebe se določa z njenim statusnim opredeljevanjem. Ne glede na to, da je premoženje konstitutivni element oblikovanja pravne osebe, pa ni mogoče trditi, da gre za pravno nasledstvo pravnih oseb že zato, ker so naslednice istega premoženja. Tudi če gre za ustanovitev pravne osebe na isti lokaciji, z istim premoženjem in celo z istim imenom, to še ne pomeni, da gre za pravno nasledstvo v statusnem smislu.²⁹ Stališče sodišč nižjih stopenj in respondenta, da se statusno nasledstvo dokazuje z vpisi v sodni register, je načeloma pravilno;³⁰ vendar pa je pri tem treba upoštevati, kakšno vlogo so imele javnopravne evidence v relevantnem času oziroma v relevantnih družbenih razmerah. Ker sta v obravnavanem primeru sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je bila vloga javnopravnih evidenc v kritičnem času močno zmanjšana, sta obstoj pravnega nasledstva predlagateljice pravilno ugotavljali tudi na podlagi drugih dokazov in tedanjih pravnih predpisov ter razvoja bančnega sistema, nista pa upoštevali prikaza zgodovinskega razvoja, ki ga je Banka Celje, d. d., objavila na spletni strani, saj gre le za interni zapis banke.

22Revizijsko sodišče zaradi večje jasnosti in lažjega razumevanje odločitve o vprašanju pravnega nasledstva po Narodni banki FLRJ kratko povzema razvoj bančnega sistema v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni.

23V času pred drugo svetovno vojno je bil v Jugoslaviji velik del kreditnega in bančnega sistema v rokah zasebnega kapitala, miselnost povojnega časa pa je po letu 1945 zahtevala vzpostavitev enotnega bančnega sistema in njegovo načrtno obvladovanje.³¹ Narodna banka FLRJ je v letih 1945 in 1946 ob zakonodajnih spremembah izpeljala spojitev z drugimi denarnimi zavodi in reorganizirala bančništvo. Njene funkcije³² so bile določene v Uredbi o ureditvi in poslovanju Narodne banke FLRJ iz 28. 3. 1947.³³ V republikah so bile centrale, ki so bile izvršilni organ glavne centrale v Beogradu; podobno vlogo so imele tudi nižje organizacijske enote.³⁴ Kot zvezna ustanova je poleg Narodne banke obstajala še Državna investicijska banka (v nadaljevanju DIB), ki je bila nosilec dolgoročnega poslovanja in razdeljevalec nepovratnih investicijskih sredstev. Centralizirana Narodna banka FLRJ ni dohajala novih gospodarskih razmer in se je izkazala za pretirano birokratsko. Zato so se na podlagi Temeljne uredbe o državnih bankah za kreditiranje kmetijskih zadrug začele ustanavljati državne banke za kreditiranje kmetijskih zadrug.³⁵ Avgusta 1948 se je bančni sistem okrepil še s komunalnimi bankami in krajevnimi hranilnicam.³⁶ Vendar pa sta de facto bančno organizacijo obvladovali le Narodna banka FLRJ in DIB, medtem ko so bile druge banke le tehnično in izvršno telo oblastnih organov.³⁷

24Leta 1952 je bančni sistem doživel precejšnje spremembe.³⁸ Temeljna družbena in politična miselnost sta bili uperjeni v potrebo po decentralizaciji, razvoj bančništva pa je šel ravno v nasprotno smer. Sprejeta je bila Odločba o spojitvi DIB in državnih bank za kreditiranje kmetijskih zadrug z Narodno banko FLRJ in o odpravi komunalnih bank.³⁹ Celotno poslovanje je prešlo na Narodno banko FLRJ, ki je prevzela vse premoženje, pravice in obveznosti priključenih in ukinjenih denarnih zavodov. Narodna banka je tako postala edina banka v državi - monobanka.⁴⁰ Dobila je univerzalni značaj⁴¹ in postala veliko kreditno podjetje s 458 podružnicami. Na čelu enovite bančne organizacije, ki je bila na ozemlju LR Slovenije uvedena spomladi 1952, je bila centrala Narodne banke za LR Slovenijo. 1. 3. 1952 so prenehale poslovati vse komunalne banke, nadomestile pa so jih podružnice Narodne banke. Tako centraliziran bančni sistem se je kmalu izkazal za preveč okornega. Prihajal je v nasprotje s komunalnim sistemom, podjetji in samoupravljanjem, zato so celo podružnice Narodne banke FLRJ vse bolj sledile lokalnim interesom in niso upoštevale navodil centrale.⁴²

25Leta 1954 se je obdobje enobančnega sistema končalo; zakonodaja se je pripravljala na prehod na večbančni sistem. Cilj reforme bančnega sistema z decentralizacijo je bil v ločitvi emisijske vloge od kreditne. Narodna banka FLRJ naj bi postala „organ družbe“ z emisijsko funkcijo in funkcijo kreditiranja poslovnih bank, novo ustanovljene poslovne banke pa naj bi bile neodvisne in bi poslovale po načelu gospodarskega računa. Nova stopnja bančnega razvoja se je začela z Uredbo o bankah in hranilnicah,⁴³ ki je poleg Narodne banke predvidevala ustanovitev komunalnih bank, hranilnic in drugih denarnih zavodov, ki jih lahko ustanovi zvezni izvršilni svet. Porok za obveznosti Narodne banke FLRJ je bila država, medtem ko je za obveznosti lokalnih denarnih zavodov jamčil tisti državni organ, ki jih je ustanovil. Komunalne banke in hranilnice so postale samostojne gospodarske organizacije, ki pa so morale poslovati po predpisih in navodilih Narodne banke FLRJ, ji pošiljati mesečna poročila ter omogočiti njenim službam kontrolne preglede. ⁴⁴

26Po uveljavitvi Uredbe o bankah in hranilnicah je Narodna banka FLRJ leta 1954 začela ukinjati svoje podružnice, kar pa na obseg njenega poslovanja sprva imelo večjega vpliva. Uredba o bankah in hranilnicah namreč ni podrobneje določila ustanavljanja in delovnega področja komunalnih bank ter razmejitve poslov med bankami in hranilnicami, zato je do ustanavljanja prvih komunalnih bank prišlo šele leto po uveljavitvi uredbe, navdušenje nad ustanavljanjem pa je kmalu tudi minilo, saj uredba njihovega položaja pravno ni v celoti uredila.⁴⁵ Decentralizacija bančne ureditve je Narodni banki FLRJ odvzela velik del kreditnih in drugih bančnih opravil, ki so prešla bodisi na njene centrale in podružnice bodisi na novo ustanovljene komunalne banke, mestne hranilnice ter na zadružne hranilnice in posojilnice. Bančna organizacija je postala raznolika, družbenopolitičnim razmeram pa so najbolj sledile komunalne banke, prek katerih so ljudski odbori nadzorovali kreditiranje podjetij, vendar pa je bilo njihovo delovanje omejeno le na lokalni nivo.⁴⁶

27Zakon o Službi družbenega knjigovodstva, Zakon o bankah ter Zakon o kreditnih in drugih bančnih poslih, sprejeti v letu 1961, so določili novo vlogo bank. Banke so se delile na: posebne zvezne banke⁴⁷ in komunalne banke. Slednje, katerih ustanovitev je bila v rokah ljudskih odborov, so postale nosilec kratkoročnega kreditiranja gospodarstva v celoti in so prevzele dolgoročno kreditiranje iz sredstev lokalnih investicijskih skladov. Narodna banka FLRJ je s tem izgubila pristojnost dajanja kratkoročnih kreditov in prevzela vlogo banke bank. Poslovne banke so postale vse, razen Narodne banke FLRJ.⁴⁸ Leta 1961 sprejet Odlok o prenosu poslov med bankami⁴⁹ je določil, katere so tiste naloge in pristojnosti, ki jih morajo posamezne banke prenesti na druge banke. Pri tem je treba poudariti, da so se prenašali tako posli iz Narodne banke FLRJ na komunalne banke kot tudi posli v obratni smeri.⁵⁰

28Povzet zgodovinski oris razvoja bančništva na slovenskem z relevantno pravno podlago ovrže očitek revidentke, da je bila Narodna banka FLRJ pravna prednica vseh kasnejših bank in hranilnic. Narodna banka FLRJ je bila namreč po drugi svetovni vojni glede na tedanji centraliziran bančni sistem monobanka, tj. emisijsko-depozitno-investicijska banka, ki je imela v rokah praktično celotno kratkoročno bančno poslovanje in plačilni promet⁵¹ ter je imela na območju Slovenije lastne podružnice (tudi podružnico v Celju). S postopnim spreminjanjem zakonodaje v skladu z družbenopolitično težnjo po decentralizaciji bančnega sistema pa so se v letu 1954 na podlagi Uredbe o bankah in hranilnicah vzporedno, torej poleg Narodne banke FLRJ s podružnicami, začele ustanavljati prve komunalne banke.⁵² Te so bile ustanovljene s strani okrajnih ljudskih odborov,⁵³ ki so jamčili za njihove obveznosti.⁵⁴ Komunalne banke tako formalno niso bile v organizacijski strukturi Narodne banke FLRJ,⁵⁵ ampak so bile samostojne gospodarske organizacije⁵⁶ z lastnim upravnim odborom.⁵⁷ Njihovo delovanje je bilo vezano le na lokalni nivo, kjer pa so poleg komunalnih bank delovale tudi podružnice Narodne banke FLRJ (ena od podružnic Narodne banke je bila tudi v Celju).

29Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je KB Celje (za katero revidetka trdi, da je njena pravna prednica) ustanovil okrajni ljudski odbor Celje 22. 9. 1955, ki ji je kot lastnik splošnega ljudskega premoženja z odločbo tudi dodelil v upravljanje sporno nepremičnino, ki je bila prej v upravljanju Narodne banke FLRJ – podružnice Celje. Vendar pa sam prenos premoženja še ni podlaga za zaključek, da je KB Celje tudi pravna naslednica Narodne banke FLRJ. Ustanovitev pravne osebe na isti lokaciji, z istim premoženjem in celo z istim imenom, namreč še ne pomeni, da gre za pravno nasledstvo v statusnem smislu.⁵⁸ Predlagateljica pravne kontinuitete med KB Celje in Narodno banko FLRJ, kupcem sporne nepremičnine, v smislu prenosa aktive in pasive poslovanja, v postopku ni izkazala. Prav tako ni dokazala, da bi KB Celje nastala s preimenovanjem podružnice Narodne banke FLRJ v Celju; ugotovljeno je namreč bilo, da jo je ustanovil OLO Celje. Očitek revidentke, da je termin „ustanoviti“ treba razlagati v duhu takratnega časa in družbenopolitičnih razmer, je neutemeljen, kar potrjuje že prej obrazloženi potek prehoda na večbančni sistem. Kot je bilo namreč obrazloženo v 25. točki obrazložitve, so se v času začetkov decentralizacije bančnega sistema poleg obstoječe Narodne banke kot zveznega bančnega organa s podružnicami začele ustanavljati še komunalne banke, ki pa so bile ustanovljene s strani drugega ustanovitelja (tj. komune) kot samostojne gospodarske organizacije.

30Končno je v postopku glede na dopuščeni revizijski okvir treba odgovoriti še na vprašanje, ali je decentralizacija bančnega sistema per se podlaga za priznanje univerzalnega pravnega nasledstva. V Uredbi o bankah in hranilnicah je bil sicer predviden prenos nekaterih poslov med Narodno banko FLRJ in komunalnimi bankami, vendar pa je: (1.) te določbe treba razumeti v smislu težnje po postopni decentralizaciji bančnega sistema v obdobju med 1953 in 1971, in (2.) upoštevati dejstvo, da so se prenašala tudi nekatera sredstva iz komunalnih bank na Narodno banko FLRJ,⁵⁹ torej da se je prenos vršil tudi v obratni smeri. Z namenom, da Narodna banka FLRJ postane osrednja finančna ustanova in končno prevzame vlogo banke bank, so se njene pristojnosti prenašale na (samostojne) komunalne oziroma poslovne banke, ki so bile ustanovljene z namenom, da komuna s svojimi bankami prevzame kreditiranje podjetij in nadzor nad njihovim poslovanjem ter da se samoupravni odnos prenese tudi na bančno področje.⁶⁰ Upoštevaje družbenopolitični sistem in njegove tendence, zato tudi v Uredbi o bankah in hranilnicah predviden prenos poslov ne daje podlage za sklep o univerzalnem pravnem nasledstvu KB Celje po Narodni banki FLRJ. Decentralizacija bančnega sistema namreč na načelni ravni ne more pomeniti delnega univerzalnega pravnega nasledstva komunalnih (oziroma poslovnih) bank in hranilnic po Narodni banki FLRJ. Gre namreč za družbeno reformo, ki na novo vzpostavi pravni položaj bančnih subjektov. Prenos funkcije oziroma pristojnosti iz enega samostojnega pravnega subjekta (Narodna banka FLRJ) na drug samostojen pravni subjekt (KB Celje), ki je ustanovljen z namenom decentralizacije sistema, po analogiji gospodarskopravnih predpisov ne pomeni univerzalne sukcesije, saj ne gre za takšne statusne spremembe, ko bi se aktiva in pasiva pravnega subjekta razdelila na več subjektov niti ko bi se del subjekta oddelil oziroma se subjekt razdelil in bi iz njega nastala nova subjekta oziroma nov subjekt ali ko bi se en subjekt pripojil k drugemu.⁶¹

31Pri opisani decentralizaciji bančnega sistema gre tako v prvi vrsti za postopno reorganizacijo področja delovanja samostojnih organov, za delitev funkcij in postopen prenos pristojnosti iz centra na lokalno raven, ne pa za položaj, ko prevzemni pravni subjekt z enim aktom „vstopi“ v pravni položaj prenosnega pravnega subjekta na način, da postane pravni naslednik glede celote pravic, obveznosti in pravnih razmerij.⁶² Zakonodajni okvir namreč prenosa poslovanja, pravic in obveznosti v smislu univerzalne sukcesije ni predvidel, predlagateljica, na kateri je bilo breme dokazovanja pravnega nasledstva, pa dokazov o tem, da je premoženje Narodne banke FLRJ skupaj z obveznostmi prešlo na KB Celje, ni predložila. O univerzalnem pravnem nasledstvu KB Celje (in posledično predlagateljice) po Narodni banki FLRJ zato ni mogoče sklepati; v korporacijskem pravu namreč velja, da če subjekt s prenesenim premoženjem ne odgovarja vsaj delno za obveznosti prednika, je mogoče o delnem univerzalnem nasledstvu govoriti le, če je to izrecno določeno.⁶³ Obravnavani primer pa ni takšen. KB Celje je v skladu s tedanjimi družbenimi razmerami na spornem premoženju pridobila le pravico uporabe, nanjo pa niso bile (oziroma vsaj izkazano ni, da bi bile) prenesene nobene obveznosti Narodne banke FLRJ do njenih upnikov, kar je v nasprotju s principi univerzalnega pravnega nasledstva.

32Očitki predlagateljice, da je pri ugotavljanju pravnega nasledstva treba upoštevati tudi 3. člen ZLNDL, 9. člen Temeljne listine ter 9. člen Dunajske konvencije so pavšalni in nekonkretizirani, v obsegu, kjer se prepletajo z zatrjevano procesno kršitvijo o neobrazloženosti izpodbijane sodbe, pa so glede na dopuščeni revizijski okvir celo nedovoljeni, zato se revizijsko sodišče o njih ni dolžno opredeliti.

Odločitev o reviziji

33Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 56. člena ZDen in v zvezi s 37. členom ZNP).

Odločitev o stroških

34Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). Odločitev o stroških predlagateljice za vložitev revizije je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).

35Nasprotna udeleženka pa revizijskih stroškov ni specificirala, zato revizijsko sodišče o njih ni odločalo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP ).

¹ Sklicevalo se je na stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbah II Ips 68/2014 z dne 9. 10. 2014 in II Ips 185/2015 z dne 22. 10. 2015.
² Odločba Vrhovnega sodišča RS X Ips 431/2007 z dne 9. 4. 2008.
³ Odločbi Ustavnega sodišča U-I-225/96 z dne 15. 1. 1998 in U 1560/2000 z dne 27. 2. 2002.
⁴ Takšna odločitev namreč upošteva dejstvo, da je bila bila vloga javnopravnih evidenc v obravnavanem času močno zmanjšana.
⁵ Narodna banka FLRJ je bila namreč po svoji vlogi centralna banka oziroma osrednja denarna ustanova, pristojna za izvajanje monetarne politike, zagotavljanje trdnosti nacionalne valute in nadzora nad drugimi finančnimi institucijami.
⁶ To potrjuje tudi Kronika Zveze komunalnih bank LR Slovenije v zapisu III. občnega zbora Zveze komunalnih bank LRS iz marca 1959.
⁷ Odločbo je sama poiskala v zgodovinskem arhivu po tem, ko je sodišče prve stopnje neuspešno pozivala, naj k predložitvi odločbe pozove predlagateljico, na kateri je bilo dokazno breme univerzalnega pravnega nasledstva.
⁸ Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, povzeto v sklepu II Ips 185/2015 z dne 22. 10. 2015.
⁹ Opozori na odločbo Ustavnega sodišča Up-498/15-23 z dne 6. 6. 2018.
¹⁰ Opozori na teoretika Franja Štiblarja in njegov zapis v knjigi Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije, Založba ZRC, Ljubljana 2010, str. 274.
¹¹ Opozori na stališče Vesne Bergant Rakočevič v članku Prekluzije in posebni procesni položaji, v: Podjetje in delo, 2009, št. 7, str. 1656 in naslednje; ter na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2012 z dne 24. 5. 2012.
¹² Glej članek Franceta Štukla, Začetki komunalne banke v luči občinskih zapisnikov, predavanje v okviru Blaznikovega večera, 2. 3. 1991, Loški grad.
¹³ Drugi odstavek 371. člena ZPP.
¹⁴ Tretji odstavek 374. člena ZPP.
¹⁵ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 164/2016 z dne 22. 6. 2017.
¹⁶ Glej sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 321/2006 z dne 11. 1. 2007 in II Ips 210/2013 z dne 30. 1. 2014.
¹⁷ Ta predlagatelju omogoča opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči.
¹⁸ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 122/99 z dne 25. 11. 2009.
¹⁹ Drugačno stališče pa je bilo zavzeto v (nekoliko starejših) sklepih Vrhovnega sodišča RS II Ips 90/2012 z dne 24. 5. 2012 in II Ips 287/2012 z dne 7. 2. 2013. Ob tem je treba poudariti tudi, da gre v zadevi II Ips 90/2012 za primer, ko je nasprotna udeleženka nova dejstva zatrjevala šele v ponovljenem sojenju.
²⁰ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 164/2016 z dne 22. 6. 2017.
²¹ Glede izostanka opozorila v vabilu na narok glej 10. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in vabilo na (prvi) narok (list. št. 9).
²² Prvi narok v zadevi je bil razpisan 24. 10. 2012, vendar pa je bil sporazumno preložen zaradi pribave dokumentov iz Beograda. Sodišče je predlagateljico nato trikrat (tj. 23. 10. 2013, 27. 11. 2013 in 5. 2. 2014) pozvalo, naj dokumente predloži, a temu ni sledila. Sodišče je nato razpisalo narok za 26. 9. 2014.
²³ Predlagateljica je navedbe o pravnem nasledstvu utemeljevala zlasti na prikazu zgodovinskega razvoja banke (torej na internem zapisu banke) ter na predpisih o nacionalizaciji in denacionalizaciji. V spis ni predložila nobenih neposrednih dokazov o njenem pravnem nasledstvu po Narodni banki FLRJ.
²⁴ Edicijska dolžnost predlagateljice sicer resda ni nastala, ker sodišče edicijskemu zahtevku nasprotne udeleženke ni sledilo. Vendar to na razlago pogoja nekrivde nima vpliva.
²⁵ Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 278/2014 z dne 10. 3. 2016 in I Up 1016/2005 z dne 10. 1. 2008.
²⁶ Rado Bohinc: Korporacije (razlaga pravnih pravil in sodna praksa). Nebra, Ljubljana 2008; str. 614.
²⁷ Saša Prelič: Materialno statusno preoblikovanje. GV Založba, Ljubljana 2005, str. 78.
²⁸ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 278/2014 z dne 10. 3. 2016.
²⁹ Glej 14. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-225/96 z dne 15. 1. 1998.
³⁰ Ibidem, 15. točka obrazložitve.
³¹ 29. novembra 1945 je ustavodajna skupščina razglasila republiko in spremenila ime države v Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ).
³² Bile so naslednje: emisijska funkcija, pristojnost zunanjetrgovinskega prometa, deviznega nadzora in poslovanja, zbiranje in razdeljevanje kratkoročnih kreditnih sredstev, urejanje plačilnega prometa ter nadzor nad denarnim obtokom, služba blagajniškega in računovodskega izvrševanja vseh proračunov ter finančna revizija podjetij in ustanov.
³³ UL FLRJ, št. 26/182.
³⁴ Glavna podružnica, podružnice, agencije in izpostave.
³⁵ Te so od Narodne banke FLRJ in DIB prevzele vsa bančna opravila, vezana na kmetijske zadruge, in so bile v organizacijskem pogledu podrejene republiškemu ministrstvu, v poslovnem pa Narodni banki oziroma zveznemu finančnemu ministrstvu.
³⁶ Prve so bile kreditna podjetja mestnih oziroma okrajnih ljudskih odborov, druge pa krajevnih ljudskih odborov. Njihovi temeljni nalogi sta bili vodenje proračuna in finančno poslovanje lokalnih podjetij ter oživitev lokalnega gospodarstva s krediti in drugimi oblikami finančne pomoči. Sredstva so dobivale od zveznih bank (¾) in iz lokalnih virov (¼).
³⁷ Povzeto po Žarko Lazarevič in Jože Prinčič: Zgodovina slovenskega bančništva; Združenje bank Slovenije – GIZ, Ljubljana 2000, str. 201-244.
³⁸ Sistema v obdobjih 1947-1952 in 1952-1954 sta bila sicer precej podobna. Pretežni del bančnih sredstev je bil tako po vrednosti kot tudi po obsegu že pred oblikovanjem enotne banke osredotočen v Narodni banki, druge banke pa so tudi imele izrazito administrativno obeležje. Sistema sta se tako razlikovala bolj po formalni organizaciji, manj pa po družbeni in gospodarski vlogi.
³⁹ UL FLRJ, št. 15/147, 26. 3. 1952.
⁴⁰ Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije; Založba TRC, Ljubljana 2010, str. 29.
⁴¹ Združevala je emisijsko, depozitno in investicijsko področje poslovanja ter dobila funkcijo vodenja družbene evidence.
⁴² Povzeto po Žarko Lazarevič in Jože Prinčič: Zgodovina slovenskega bančništva; Združenje bank Slovenije – GIZ, Ljubljana 2000, str. 245-254.
⁴³ UL FLRJ, št. 4/34, 28. 1. 1954.
⁴⁴ Povzeto po Žarko Lazarevič in Jože Prinčič: Zgodovina slovenskega bančništva; Združenje bank Slovenije – GIZ, Ljubljana 2000, str. 269-275.
⁴⁵ Temeljni poslovni predmet komunalnih bank je bilo kreditiranje (lokalnega) gospodarstva.
⁴⁶ Povzeto po Žarko Lazarevič in Jože Prinčič: Zgodovina slovenskega bančništva; Združenje bank Slovenije – GIZ, Ljubljana 2000, str. 280-293.
⁴⁷ To so bile: Jugoslovanska investicijska banka, Jugoslovanska kmetijska banka in Jugoslovanska banka za zunanjo trgovino. Njihova naloga je bila nadzor nad uporabo namenskih kreditov.
⁴⁸ Jože Prinčič: Slovensko bančništvo po drugi svetovni vojni. Bančni vestnik, Ljubljana 2001, 50, str. 55-56.
⁴⁹ UL FLRJ, št. 26/545, 5. 7. 1961.
⁵⁰ Povzeto po Žarko Lazarevič in Jože Prinčič: Zgodovina slovenskega bančništva; Združenje bank Slovenije – GIZ, Ljubljana 2000, str. 295-306.
⁵¹ Franjo Štiblar: Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije; Založba TRC, Ljubljana 2010, str. 29.
⁵² Komunalne banke so obstajale že pred centralizacijo bančnega sistema, a so bile te komunalne banke 1. 3. 1952 ukinjene.
⁵³ Glej 63. člen Uredbe o bankah in hranilnicah.
⁵⁴ Glej 4. člen Uredbe o bankah in hranilnicah.
⁵⁵ Komunalne banke so morale delovati v skladu z navodili Narodne banke FLRJ, kar je na eni strani izraz družbenopolitične težnje po ohranitvi decentraliziranega bančnega sistema, po drugi strani pa izraz nove vloge Narodne banke FLRJ, ki je postopoma postajala osrednja bančna institucija, torej banka bank.
⁵⁶ Žarko Lazarevič in Jože Prinčič: Zgodovina slovenskega bančništva; Združenje bank Slovenije – GIZ, Ljubljana 2000, str. 271-272.
⁵⁷ Glej 70. člen Uredbe o bankah in hranilnicah.
⁵⁸ Odločba Ustavnega sodišča U-I-225/96 z dne 15. 1. 1998.
⁵⁹ Žarko Lazarevič in Jože Prinčič: Zgodovina slovenskega bančništva; Združenje bank Slovenije – GIZ, Ljubljana 2000, str. 303.
⁶⁰ Žarko Lazarevič in Jože Prinčič: Zgodovina slovenskega bančništva; Združenje bank Slovenije – GIZ, Ljubljana 2000, str. 269-270.
⁶¹ Glej 623. do 638. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).
⁶² Tipičen primer univerzalne sukcesije je tudi dedovanje. Petar Klarič, Martin Vedriš; Građansko pravo. Narodne novine, Zagreb 2006, str. 181.
⁶³ Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 316/2017 z dne 26. 11. 2018, 30. točka obrazložitve.