4. člen ZDen

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji utemeljenosti predloga za vračanje po ZIKS, odločilno dejstvo, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno, ali je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, saj je takšen predlog po ZIKS utemeljen le v primeru, če je bilo posamezno premoženje zaplenjeno (podržavljeno) na podlagi kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena. Pomembno je razlikovanje med pravno podlago podržavljanja in pravno podlago zahtevka (predloga) za vrnitev podržavljenega premoženja. Pravno podlago zahtevka oziroma predloga predstavljajo določila ZDen ali ZIKS, pravno podlago podržavljenja pa predstavljajo predpisi iz 3. in 4. člena ZDen ali kazenska sodba. Z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 je razveljavilo 92. člen ZDen, ker je neupravičeno obsojenim osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočal uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS, pomen te odločitve pa je nato Ustavno sodišče RS pojasnilo v sklepu Up 294/97 z dne 18. 12. 1997, ponovilo pa ga je tudi v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014

Z izvedenimi deli je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v zgoraj opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objekta v opredeljenem delu ni mogoče vrniti v naravi. Sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora v zvezi z vrednotenjem objekta ob podržavljenju glede (ne)upoštevanja njegovega statusa kulturnega spomenika. Iz podatkov spisa je razvidno, da je organ zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdelavo mnenja in ga tudi pridobil, ni pa razvidno, da je bilo to mnenje upoštevano, saj to ne izhaja ne iz podatkov spisa in ne iz odločbe. Prav tako pri vrednotenju ni bilo upoštevano sedanje stanje nepremičnine (kar bi glede na 44. člen ZDen moralo biti). Organ se je namreč v celoti skliceval na že izdelano izvedensko mnenje N. N., ki pa je bilo nazadnje dopolnjeno še pred sprožitvijo upravnega spora, ki se je zaključil z izdajo sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Ob upoštevanju, da je med sodbo, I U 1649/2016, in izpodbijano odločbo minilo skoraj 5 let, bi moral organ (z izvedencem) tudi preveriti, ali vrednosti, kot izh

Zgolj proizvodnja (osnovne) krme za živali po presoji sodišča sama po sebi ne predstavlja niti izobraževalne niti raziskovalne dejavnosti oziroma druge javne službe po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Dejstvo, da je druga tožnica ob uveljavitvi ZDen na posestvu ... (in sicer na nepremičninah, o vračilu katerih odloča E.) izvajala določene izobraževalne programe glede konj, perutnine, pa tudi goveda, ki je bilo nameščeno v hlevih, vendar se v tistem času na predmetnih parcelah živali niso pasle, tako za odločitev ni pravno pomembno.Niti morebiten raztros gnojil (viška hlevskega gnoja) na predmetnih parcelah v relevantnem obdobju ne more vplivati na odločitev sodišča, saj ne predstavlja nobene izmed dejavnosti po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Že po naravi stvari so melioracijski jarki v funkciji kmetijskih zemljišč (in ne obratno), zato tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o zazidanih stavbnih zemljiščih, ki se ne vračajo na podlagi citirane določbe drugega odstavka 32. člena ZDen. Glede na to za odločitev ni bistveno, da melioracijski jarki predstavljajo objekt po gradbenih predpisih. Pri tem je treba izpostaviti, da gre za investicijo oziroma za na

Utemeljene so pritožbene navedbe pritožnikov, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njihovih navedb, da je bila kazenska sodba vojaškega sodišča pravnomočna pred odločitvijo zaplembene komisije o odvzemu premoženja ex lege z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ in da so jugoslovanske oblasti štele, da je bilo premoženje zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča in so še leta 1967 obveščale avstrijske oblasti, da je bilo upravičencu zaplenjeno premoženje s sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945, da so predlagatelji kot dediči pokojnega A. A. za dejstvo, da mu je bilo premoženje zaplenjeno prav s kazensko sodbo vojaškega sodišča z dne 20. 8. 1945 izvedeli šele, ko jim je bila od avstrijskih oblasti zavrnjena zahteva za odškodnino iz razloga, ker da mu je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo vojaškega sodišča, ter da se ni opredelilo niti do dokazov, ki so jih v dokaz teh svojih navedb predložili predlagatelji. Pritrditi je tudi pritožnikom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do okoliščine, da nasprotna udeleženca Republika Slovenija in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS pred umikom njihovega zahtevka pred upravnim organom nista izpodbijala pravne podlage z

ZDen daje položaj upravičenca do denacionalizacije samo osebam, ki so bile v trenutku podržavljenja lastniki tega premoženja. Le lastnik podržavljenega premoženja v času nacionalizacije je tako ob izpolnjenih pogojih iz ZDen lahko denacionalizacijski upravičenec. Glede vprašanja o lastništvu nepremičnine je torej treba v izhodišču upoštevati, komu je bila nepremičnina podržavljena glede na odločbo o podržavljenju in stanje v zemljiški knjigi.Ne upravni organ in ne sodišče v postopku denacionalizacije namreč nimata podlage, da bi preverjala pravilnost in zakonitost zemljiškoknjižnega vpisa. Drugi odstavek 14. člena Ustave tudi od upravnih organov zahteva, da morajo bistveno enake položaje obravnavati enako; če so bistveno enaki položaji urejeni različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.15 Gre namreč za enakost v uporabi prava.16 Vendar pa ni enakosti v nepravu. To drugače povedano pomeni, da je odstop od prejšnje prakse dopusten, če je bila dotedanja praksa pravno nedopustna. Prejšnje protipravno ravnanje namreč ni razlog za zahtevo po enakem obravnavanju. Ni torej utemeljena zahteva po ponovitvi napake zaradi enakega obravnavanja.<

Vrnitev podržavljenega premoženja je urejena v ZDen (v 3. in 4.1, kot tudi v 5. členu) in ZIKS (v prvem odstavku 145. in prvem odstavku 145.č člena), ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitev podržavljenega premoženja. Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS in s tem, ali se o zahtevi odloča v upravnem ali sodnem postopku, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno.3 V obravnavanem primeru je bilo bistveno vprašanje, ali je bilo obravnavano premoženje že pred (sedaj razveljavljeno) kazensko odločbo z dne 3. 12. 1945 ex lege podržavljeno na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka Avnoj z dnem njegove objave v Uradnem listu 6. 2. 1945 ali je bilo podržavljeno šele s kazensko odločbo. V obravnavanem primeru ni pogojev za določanje odškodnine za zaplenjeno premoženje po določbah ZIKS v sodnem postopku. Upravičenci imajo možnost svoje pravice iz naslova odškodnine za podržavljene delnice na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen uveljavljati v upravnem postopku in za v to določenih rokih. Upravičenec ne more obiti tega predpisa z uveljavljanjem zahtevka v sodnem postopku po določb

Del zemljišča, ki ga je ob gradnji hotela zasedel investitor oziroma izvajalec del in ni bil zajet v predhodni odločbi o razlastitvi z dne 30. 10. 1969, je bil C.C. dejansko odvzet iz posesti z ravnanjem investitorja oziroma izvajalca del, torej pravnih oseb, ki pa nista bila državna organa, niti nista imela takih pooblastil in zato njunega ravnanja ni mogoče uvrstiti pod podlage za denacionalizacijo.

Izločitveni zahtevki, o katerih je odločalo sodišče, ki je izvrševalo zaplembo (21. člen), so se nanašali na stvarne pravice tretjih, torej tudi lastninsko pravico tretjih, ki jih zaplembna odločba iz 8. člena, ni smela zaobseči, ker zoper njihovo premoženje zaplemba ni bila izrečena.

Dejstvo, da je bila v postopku denacionalizacije že določena odškodnina drugi osebi, ki ji je bila zaradi razpolaganja države s premoženjem podržavljenim A.A., nacionalizirana ista nepremičnina, torej na odločitev ne vpliva, prav tako pa ni pomembno, zaradi katerega ravnanja države je do te situacije prišlo. Bistveno je, da je bilo premoženje prejšnjemu lastniku podržavljeno po eni izmed pravnih podlag, določenih v 3. in 4. členu ZDen.

Glede morebitne nacionalizacije z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova (4. člen ZDen), sodišče opozarja, da te podlage za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije ni mogoče enačiti s pooblastilom organu, da v primeru pomanjkljivih podatkov odloča na podlagi nekakšnega prostega preudarka oziroma posplošenega sklicevanja na "kontekst zadeve". Organ mora v takem primeru določno navesti, za kakšen ukrep katerega organa je šlo oziroma vsaj določno navesti okoliščine, ki bi omogočale sklepanje o obstoju oziroma naravi takega (konkretnega) ukrepa. Za morebitno nacionalizacijo na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (drugi odstavek 8. člena), bi morala toženka ugotoviti obstoj take odločbe, ali pa obrazložiti okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati na njen obstoj.

Ovira za vračilo stavbnega zemljišča v naravi ni le obstoj objekta, ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, ampak tudi oddaja za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen. Iz ugotovitev v odločbi o denacionalizaciji, ki jo je tožnik predložil kot dokaz, da je v letu 1981 pritožnica pridobila lokacijsko dovoljenje in da je bil v letu 1983 del športnega parka že zgrajen, utemeljujejo sklep, da je bila obravnavana nepremičnina že pred uveljavitvijo ZDen oddana za gradnjo in da je investitor dotlej tudi že pričel z gradnjo. Tožbenega molka o neobstoju drugih ovir za vračilo obravnavane nepremičnine v naravi zato ni mogoče več razumeti kot posredno zatrjevanega izostanka ostalih ovir. Ker kažejo na to, da zatrjevana pozidava po uveljavitvi ZDen ni bila edina ovira za vračilo v naravi, ima tožbeni molk o dejstvih, ki bi izključevale možnost tega sklepa, za posledico nesklepčnost tožbe. Pozidavo (in dozidavo) objekta na zemljišču, ki je bil oddan za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen, je namreč že zakon določil kot oviro za vračilo v naravi in zato ne more biti podana vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in zatrjevano škodo niti tožnik s toženkinim ravnanjem ni bil oškodovan in zat

Sankcija za neuresničitev namena razlastitve ni ničnost, pač pa izpodbojnost, ki bi jo lahko pravni prednik tožnika uveljavljal v maksimalnem roku pet let od sklenitve pogodbe namesto razlastitve oziroma v roku treh let, če je za razlog izpodbojnosti izvedel prej.

Za ugotavljanje upravičenja do vrnitve zadružnega premoženja po 65. členu ZZad je treba prvenstveno ugotoviti, ali gre dejansko za zadružno premoženje v smislu predhodne razlage, ali pa gre morda za premoženje, ki je v last oziroma upravljanje zadruge brezplačno prišlo z administrativnim ali drugačnim razpolagalnim aktom državnega organa.

Če je zadruga pridobila v uporabo premoženje neodplačno, na podlagi akta oblastvenega organa (na kar je v obravnavnem primeru mogoče sklepati iz dopolnilne odločbe OLO K. št. 01/3-729/5-56 z dne 12. 2. 1959, iz katere izhaja, da je Kmetijska zadruga M. najprej prosila OLO K. za dodelitev zemljišča, ki ga zavzema sušilnica, ki jo je zgradila z dovoljenjem občine, kasneje pa je komisija ob delitvi parcele ugotovila, da je za normalno rabo sušilnice potrebno še zemljišče, s parc. št. 10/3 s površino 606 m2, zato ji je dodelilo tudi to zemljišče), pa je bilo to zemljišče zadrugi kasneje podržavljeno oziroma preneseno na druge uporabnike, pa v ZZad po presoji sodišča ni podlage za njegovo vrnitev.

Predpisi, na podlagi katerih je bilo izvedeno krivično podržavljenje, četudi so z vidika današnje ustavne ureditve globoko protiustavni, niso sami po sebi neveljavni ali izpodbojni ad infinitum. Zato pravnomočne odločbe o podržavljenju, če za njih novi predpisi ne določajo drugače, ne morejo biti predmet ponovnih preizkusov ustavnosti in zakonitosti. Vsak nasprotni dokaz je po naravi stvari usmerjen zoper uspeh dokazovanja z glavnim dokazom. Pomeni prizadevanje ovreči to, kar z glavnim dokazom (trenutno) je ali (zelo verjetno) bo dokazano. Zato praviloma meri v dokazovanje neobstoja tistega, kar uspešno potrjuje glavni dokaz. Obrazložitev zavrnitve nasprotnega dokaza s tezo, da si prizadeva dokazati negativna dejstva (kar v podtekstu sporoča, da po pravilu negativa non sunt probanda za taka dejstva predlagatelj dokaza ne nosi dokaznega bremena), zato v resnici krši strankino pravico do predlaganja nasprotnih dokazov in s tem pravico do enakega varstva pravic. Posplošenje take teze bi privedlo do praktične ukinitve pravice do nasprotnega dokaza.

Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj določitev odškodnine po ZNNZ ni utemeljena, postopek po ZDen pa obrazložilo kot tisto možnost, ki bi jo moral predlagatelj izbrati, da bi bilo lahko njegovemu predlogu za določitev odškodnine ugodeno.

Dejstvo, da je A. B. na ustni obravnavi leta 1952 v postopku razlastitve parc. št. 226/2 podal izjavo, da naj bi del svojih zemljišč prostovoljno odstopil za gradnjo Zadružnega doma, ne more biti razlog za zavrnitev predmetnega predloga za denacionalizacijo, upoštevaje vse ostale okoliščine. Sodišče prve stopnje je tako navedeni izjavi napačno pripisalo odločilen pomen, medtem ko je nekatere v postopku ugotovljene okoliščine napačno ovrednotilo oziroma jim ni dalo zadostne teže. Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih okoliščin glede širših razmer in konkretnih razmer A. B., okoliščin v zvezi z izgradnjo Zadružnega doma in upoštevaje čas sklenitve pogodbe, tj. potem, ko je bil Zadružni dom že zgrajen in je bil A. B. postavljen pred izvršeno dejstvo (zato njegova volja ni bila prava in resnična), je podan tudi nadaljnji pogoj za utemeljenost zahtevka na podlagi 5. člena ZDen, to je, da je do sklenitve pravnega posla prišlo zaradi groženj, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti

Tožeča stranka in njeni pravni predniki so na podlagi pogodb namesto razlastitve na spornem zemljišču pridobili pravico uporabe, z lastninjenjem pa na osnovi zakona lastninsko pravico. Nepravilno je pritožbeno stališče, da je bila do lastninjenja upravičena zgolj oseba, v korist katere je bila lastninska pravica vpisana v zemljiški knjigi. Toženčev pravni prednik ob svoji smrti ni bil lastnik spornega zemljišča, ker ga je za časa življenja odsvojil s pogodbama namesto razlastitve. Kljub temu, da zemljiškoknjižni vpis na osnovi navedenih pogodb ni bil izvršen, je bila pravica uporabe prenesena na pravnega prednika tožeče stranke. Vpis v zemljiško knjigo namreč v družbeno-lastninskem sistemu ni bil konstitutivne narave. Razen tega je do prehoda iz zasebne v družbeno lastnino prešlo s pogodbama namesto razlastitve, katerih učinki so, skladno s sodno prakso, primerljivi z razlastitvijo, torej z odločbo državnega organa. Ker pokojni ob svoji smrti ni bil lastnik spornih nepremičnin, ti dve nepremičnini nista sodili v zapuščino in z dedovanjem nista prešli v toženčevo last (132. člen ZD). Sklep o dedovanju, v katerem sta nepremičnini navedeni kot zapustnikovo premoženje, je zgol

Pri presoji, ali gre za vračanje po ZDen ali po ZIKS, je pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. V vsakem primeru pa je treba dokazati tista dejstva, ki so odločilna za presojo zadeve glede na pravno podlago podržavljenja.

Upravni organ je presojo, da ni podlage za vrednotenje predmetnih nepremičnin v skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZDen in po Pravilniku o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, oprl na ugotovitev, da v času podržavljenja akt o razglasitvi obravnavanih zemljišč za naravno znamenitost, ni obstajal. Stanje premoženja v času podržavljenja torej ne izkazuje, da bi imela obravnavana zemljišča tedaj status naravne znamenitosti. Ker pa je temu tako, je tudi po presoji sodišča upravni organ pravilno določil odškodnino brez upoštevanja dodatne vrednosti v skladu z metodologijo za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti. Drugače bi organ mogel ravnati le v primeru, če bi obravnavana zemljišča tak status izkazovala v obeh po ZDen relevantnih časovnih točkah - v času podržavljenja in v času vračanja.