63. člen ZDen

Upravni organ ni ugotavljal ali je tožnik zaprosil za državljanstvo, niti ali je navedeno sploh mogel storiti. Načelo, da otroci v državljanstvu sledijo staršem ne pomeni, da otroci sledijo staršem po kriteriju "nelojalnosti", še posebej če so mladoletni.

Odločba Ustavnega sodišča RS št. Up 282/15 z dne 5. 10. 2017 se ne nanaša na 9. člen ZDen, pač pa na drugi odstavek 10. člena ZDen, ki določa, da v smislu tega zakona niso upravičenci tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Potrebno je raziskati tujo notranjo zakonodajo in ugotoviti, ali bi tak upravičenec odškodnino od tuje države tudi dejansko dobil, če bi jo uveljavljal.

Tožnik je smiselno uveljavljal, da naj bi kljub neizpolnjevanju pogoja iz 9. člena ZDen bilo zahtevano premoženje vrnjeno, kar naj bi utemeljevalo povezavo med njegovim primerom ter ustavno odločbo št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, vendar pa s tem po oceni sodišča ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal okoliščin iz 4. točke 260. člena ZUP, saj ni jasno, kako naj bi ta odločitev Ustavnega sodišča predstavljala drugačno odločitev o predhodnem vprašanju v zadevi denacionalizacije bivšega lastnika A. A., tj. vprašanju ugotovitve državljanstva. Zato tudi ni mogoče slediti tožbenim navedbam v zvezi z državljanstvom pok. bivšega lastnika ter njegovih pravnih naslednikov glede na njihov kraj rojstva (tožnik namreč meni, da ker so bili vsi rojeni v Ljubljani, to pomeni, da so državljani RS), saj so to okoliščine, ki bi jih tožnik lahko (oziroma ki jih mogoče je) uveljavljal v postopku ugotovitve državljanstva po tretjem odstavku 63. člena ZDen.

V ponovljenem postopku odločanja, ugotovitev nemške narodnosti A.A. ni bila izpodbita. Presoja dokazne moči listin (seznama Kulturbundovcev ...) v primerjavi z izjavami prič, ki so bile v času delovanja upravičenke mladoletne in po oceni upravnega organa neizrazito vpete v medvojna in povojna dogajanja, in ki so vse izpovedano izvedele na podlagi pripovedovanja drugih oseb, ne pa na podlagi lastnih izkustev, je bila tudi po presoji sodišča izvedena skladno z načelom proste presoja dokazov.

Ni pomembno, za katero narodnost se je oseba štela, preden je optirala za nemški rajh. Bistveno je, za kakšno narodnost se je ta oseba v relevantnem času navzven opredelila. Pri tem pa sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da je upravni organ v postopku obstoj tega dejstva (optiranja) ugotavljal z listinami („Liste der Volksdeutschen“), katerih verodostojnost je preveril z izvedencem, ter navedeno v zadostni meri argumentiral v izpodbijani odločbi. Določba tretjega odstavka 63. člena ZDen je izpodbojna zakonska domneva, po kateri je, ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in odsotnost ob uveljavitvi novele ZDrž dne 4. 12. 1948), podan razlog nelojalnega ravnanja zoper interese države FLRJ in njenih narodov.

Protipravnost državnega organa oziroma sodišča je podana samo, če je ravnanje le-teh v očitnem nasprotju z zakoni ali je njihova razlaga predpisana namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti sodnikovega (uradnikovega) ravnanja je torej odločilno, ali je v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške (uradniške) službe.

Če je na zastavljeno pravno vprašanje odgovor jasen že na podlagi zakonskih določb, ki ne terjajo posebne razlage, ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Stališče upravnega organa, da za ugotovitev o državljanstvu denacionalizacijske upravičence zadostuje zapis v potrdilu organa Republike Hrvaške o vsebini vpisa v državljanski knjigi Ljudske Republike Hrvaške in ni potrebna izvedba posebnega ugotovitvenega postopka, ni očitno napačno in ima razumno oporo v določbah ZDen.

Ker se oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štela za jugoslovansko državljanko, ji podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v postopku denacionalizacije. Iz enakih razlogov se tudi njeni hčerki ne štejeta za upravičenki po 12. členu ZDen.

Pravilen je zaključek, da je bilo o obravnavani zahtevi, ki se je nanašala na denacionalizacijo premoženja po pok. B.B., ki sta jo vložila tožnik in A.A., pravnomočno odločeno, zaradi česar nadaljevanje postopka, kot ga zahteva tožnik (ki v svoji zahtevi sicer ni z ničemer izkazal, kdaj je A.A. umrla) ni možno. Sicer iz uvoda, kot tudi iz izreka obeh izdanih aktov, eksplicitno ne izhaja, da se odloča o zahtevi obeh vlagateljev, vendar pa je v obrazložitvah natančno opredeljeno, da se obravnava zahteva, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B., torej za upravno zadevo, katere nadaljevanje obravnavanja je sedaj zahteval tožnik. Iz zahteve tožnika za nadaljevanje obravnavanja zahteve z dne 30. 4. 2013 po 54. členu ZUP/86 pa tudi ne izhaja, da bi se spremenilo dejansko stanje in pravna podlaga po ZDen glede na razlog predhodnega zavrženja obravnavane zahteve za denacionalizacijo. S takim postopanjem pa organ A.A. ni odrekel statusa samostojne stranke in enakovredne vlagateljice zahtevka, saj je (tudi o njeni) zahtevi pravnomočno odločil, o čemer je bila (kot že navedeno) tudi seznanjena. Če pa bi A.A. menila, da sta izdana akta napačna oziroma obremenje

Čeprav je v sodbi vojaškega sodišča res navedeno, da je bil tožničin oče jugoslovanski državljan, pa te navedbe zaradi izdane pravnomočne odločbe, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožničin oče ni bil državljan LR Slovenije in FLRJ, ni mogoče upoštevati in tožničinega očeta ni mogoče vpisati v evidenco državljanov oziroma državljanstev Republike Slovenije. Če pa imenovanega ni mogoče vpisati v evidenco državljanov oziroma državljanstev Republike Slovenije, tudi ni mogoče uveljavljati izdaje potrdila o državljanstvu.

Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je predmet tega postopka le ugotavljanje državljanstva B.B., odločila pa je tudi o pritožbi pravnih naslednikov A.A., in sicer tako, da je pritožbi ugodila. O pritožbi pravnih naslednikov B.B. pa ni odločila, ampak je sama meritorno odločila, da se B.B. od 28. 8. 1945 do smrti ni štela za državljanko FLRJ in LRS. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je toženka odločala o pritožbi A.A. oziroma njegovih pravnih naslednikov, če je bilo, kot navaja, o tej pritožbi že odločeno. Tudi ni logično, da je toženka pritožbi pravnih naslednikov A.A. ugodila, v obrazložitvi pa navaja razloge, zaradi katerih meni, da se A.A. ni štel za državljana FLRJ in LRS. V zadevi je tako podana bistvena kršitev pravil postopka, saj se izrek odločbe glede na njeno obrazložitev ne more preizkusiti.

Za državljane FLRJ se ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper državljanske dolžnosti. Ta zakonska določba se je v času njene uveljavitve uporabljala retroaktivno, vendar je bila njena uporaba glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, kar je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS. Okoliščini, ali je oseba nemške narodnosti ter ali je v času uveljavitve drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ živela v tujini, se dokazujeta po splošnih pravilih, medtem ko je nelojalnost kot tretja okoliščina pravna domneva.

V primeru očitno neutemeljenih pritožbenih navedb zadošča, da se sodišče druge stopnje sklicuje na izčrpne razloge prvostopenjskega sodišča.

V obravnavani zadevi gre za ponovno odločanje v obnovljenem postopku ugotavljanja državljanstva pok. A.A., kot predhodnega vprašanja denacionalizacije po tretjem odstavku 63. člena ZDen, in sicer gre za ugotavljanje (zgolj) državljanstva ljudske republike. Za odločitev so relevantne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ, po katerih so državljani FLRJ z dnem 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) na dan 6. 4. 1941. Za odločitev v konkretnem primeru je torej ključno, v kateri občini in s tem na ozemlju katere ljudske republike je imel A.A. domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941. Po presoji sodišča je bil (tudi) v obnovljenem postopku napravljen pravilen zaključek, da A.A. na navedeni datum ni imel več domovinske pravice (v občini) na območju LRS in da ga zato ni mogoče šteti za državljana LRS, saj je bil pred tem na lastno prošnjo sprejet v domovinstvo občine C. na območju LR Hrvaške.

Ker je organ z odločbo z dne 7. 1. 2002, izdano v postopku obnove odločbe z dne 10. 5. 1995, o državljanstvu prejšnje lastnice odločil drugače kot pred tem z odločbo z dne 10. 5. 1995, ni pa hkrati odločil tudi o tem, ali se odločba z dne 10. 5. 1995 odpravi ali razveljavi, bi moral to pomanjkljivost odpraviti z izpodbijano odločbo, izdano v postopku obnove odločbe z dne 7. 1. 2002. Odločba se lahko izreče za nično le iz razlogov, ki so taksativno našteti v 267. členu ZUP/86 (oziroma sedaj 279. člen ZUP) in ki predstavljajo najtežje kršitve pravil postopka, zaradi česar uporaba tega pravnega sredstva ne dopušča široke razlage ničnostnih razlogov.

Ker je bilo o državljanstvu upravičenca ter nadomestnega upravičenca že pravnomočno odločeno, tožnica ugovorov, ki se nanašajo na ugotovitev državljanstva, ne more več uspešno uveljavljati.

Vrnitev po vojni podržavljenega premoženja urejata tako ZDen kot ZIKS. V tej zadevi gre za specifično situacijo, saj je bilo premoženje upravičencem iz te zadeve odvzeto na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a ravno zato, ker je šlo za imetje oseb nemške narodnosti in sicer za tiste, ki so se pod okupacijo izjavili ali veljali za Nemce, ne glede na državljanstvo, pri čemer pa zanje niso veljale izjeme, opredeljene v uradnem tolmačenju te določbe.

Glede na jasno izraženo pravno mnenje Vrhovnega sodišča je utemeljen tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava, saj odločitev tožene stranke (in njena obrazložitev) v izpodbijani odločbi, ni skladna s pravnim mnenjem in stališči Vrhovnega sodišča, pri čemer tožena stranka ni pravilno uporabila določila 9. člena in 3. odstavka 63. člena ZDen v povezavi z 39. členom ZDRS.

Razlaščenka je s sklenitvijo poroke z madžarskim državljanom po takrat veljavnih predpisih postala madžarska državljanka, s tem pa je izgubila državljanstvo Kraljevine SHS. Zato je ni mogoče šteti za jugoslovansko državljanko v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen.