72. člen ZDen

Predlog se zavrne.

Na odpad obogatitve se ne more uspešno sklicevati, kdor je plačilo prejel na podlagi pravnomočne sodbe in je z njim razpolagal, čeprav je vedel, da je plačnik zoper sodbo vložil revizijo. Zastaranje terjatve ni začelo teči prej, preden je tožnik v ponovljenem sojenju izvedel, koliko preveč je pred tem plačal na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila nato razveljavljena in zadeva vrnjena v novo odločanje. Zaradi nepremagljivih ovir, izvirajočih iz epidemioloških ukrepov, zastaranje ni teklo med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 in od 19. 11. 2020 do 10. 1. 2021.

Bistvo navedb v predlogu za dopustitev revizije je izražanje nestrinjanja z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za izračun deleža plačane odškodnine v razmerju do izračunane vrednosti odvzetega premoženja in posledično za določitev deleža na odvzetem premoženju, ki ga je treba vrniti, ter s tem povezanim obsegom ugotavljanja pravno relevantnih dejstev. Predlagatelj uveljavlja nedopusten revizijski razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar kaže, da izpostavljeno vprašanje po svoji vsebini ni pravno.

V postopkih po 74. členu ZZad mora zadruga upoštevajoč merila, določena v Navodilu, dokazati ne samo, da je za nepremičnino dala nadomestilo, ampak tudi, da je to nadomestilo preseglo 30 % takratne vrednosti nepremičnine. Pogodbena zaveza toženke, da bo izročila drugo nepremičnino, ki se bo določila sporazumno, ne da bi toženka trdila in dokazala, da je s sopogodbenikom na tej podlagi res sklenila takšen sporazum ali izročila nadomestno nepremičnino, ne dokazuje odplačnosti (tj. plačila najmanj 30 % takratne vrednosti nepremičnine). V tem primeru je že v sklenitveni fazi umanjkala sklenitev v pogodbi predvidenega sporazuma in določitev konkretne nepremičnine, kar je nujno za presojo odplačnosti. Ker je obveznost toženke za izročitev nadomestne nepremičnine, katere lega (parc. št.) se bo določila sporazumno, nastopila šele „čez 10 let“, je bila ta čas desetih let toženka zavezana plačevati pogodbeno dogovorjeno letno odškodnino, zato je to obdobje plačevanja odškodnin sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo v odmeni. Nadaljnje prejemanje letne odškodnine v pogodbi časovno ni bilo določeno, zato zgolj na podlagi pogodbene določbe iz sklenitvene faze višina odmene ni

Terjatve denacionalizacijskih upravičencev za plačilo nadomestila iz naslova nemožnosti uporabe nepremičnin za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve so neprave denarne terjatve, ki se jih ugotavlja po cenah na dan sojenja. V obravnavanem primeru tožniki ves čas postopka uveljavljajo terjatev na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zoper isto toženo stranko, njena identiteta (dejanska in pravna podstat) je ves čas ostala nespremenjena. V takšnih primerih ne gre za spremembo tožbe tudi, če bi tožniki kasneje zviševali tožbeni zahtevek zaradi valorizacije po cenah na dan izdaje sodbe. Nadomestilo iz navedene zakonske določbe se odmerja po vrednosti na dan izdaje sodbe zaradi preprečitve izgube njegove vrednosti. Opravljena valorizacija višine vtoževanega zneska zato ne pomeni spremembe tožbe. V času od uveljavitve ZDen do pravnomočne denacionalizacijske odločbe ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnine denacionalizacijski zavezanec, zato je obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča predmet razmerja med državo in njim. Tožena stranje je do pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe uporabljala predmetne nepremični

Revizija se dopusti glede sledečih vprašanj: 1. Ali je bilo s tem, ko nadomestilo po drugem odstavku 72. člena ZDen ni bilo prisojeno po cenah na dan izdaje sodbe, pravilno uporabljeno materialno pravo? 2. Ali bi morali tožniki denarni dajatveni tožbeni zahtevek, postavljen v tožbi, do izdaje sodbe, s katero je bil njihov zahtevek najmanj do polovice zavrnjen, zvišati, da bi bili upravičeni do odškodnine po cenah na dan izdaje sodbe, sicer bi jim sodišče prisodilo več kot so zahtevali? 3. Ali sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta v breme tožnikov obračunali nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in zavarovanje?

ZZUSUDJZ je urejal zadržanje teka le za materialne prekluzivne, ne pa tudi za zastaralne roke, kar je mogoče razbrati že iz besedila prvega odstavka 3. člena ("Roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ..."), jasno pa je to zapisano tudi v obrazložitvi predloga zakona (EVA 2020-2030-0015 z dne 16. 3. 20204), kjer se izrecno omenja razlikovanje med prekluzivnimi in zastaralnimi roki ter predlagatelj zakona pojasnjuje, da se pravila o zadržanju zastaranja ne morejo uporabljati v primeru materialnih prekluzivnih rokov, zato je treba zadržanje prekluzivnih rokov urediti s predlaganim zakonom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obstajali pogoji za zadržanje zastaranja po 360. členu OZ, ki so trajali dlje (115 dni), kot pa je tožnica prekoračila petletni rok od začetka tega zastaralnega roka (74 dni). Tožnica se je izrecno sklicevala (tudi) na zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir, katerih obstoj je splošno znano dejstvo. Zato njena terjatev ni zastarana, zavrnitev zahtevka iz tega razloga pa je materialnopravno zmotna.

Temeljno pravilo za določanje vrednosti (vseh vrst) podržavljenega premoženja vsebuje prvi odstavek 44. člena ZDen v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. To pravilo je dopolnjeno v določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je oddajanje nepremičnine za kampu dopolnilno dejavnost le hipoteza. Tožnica je ob pravočasnih trditvah in naknadni konkretizaciji možnih dejavnosti pojasnila, da najemnik za potrebe kampa lahko uporablja nepremičnino za dopolnilne dejavnosti v skladu z javnopravnimi zakonskimi omejitvami, kar bi lahko bilo ekonomsko možno in dopustno tudi v spornem obdobju. V ta namen je zato tudi ponudila določene listinske dokaze, ki izkazujejo, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, možno rabo nepremičnine, a z omejitvami. Ker so bile trditve o možnosti oddajanja nepremičnine v najem za dopolnilne dejavnosti za potrebe dejavnosti kampiranja glede na vse navedeno pravilno upoštevane kot pravočasne, napotki višjega sodišča v razveljavljenem sklepu glede uporabe metode za izračun nadomestila koristi niso odločilni. Kadar se za izvedensko delo angažira nekoga, ki ni sodni izvedenec, za odmero nagrade in stroškov ni mogoče avtomatično upoštevati Pravilnika in je določitev višine nagrade stvar dogovora med sodiščem in strokovno institucijo, če dogovora ni, pa se nagrada prizna po splošnih pravilih obligacijskega prava v višini, ki predstavlja

Sodišče prve stopnje je pri svoji razlagi drugega odstavka 72. člena ZDen sledilo ustaljeni in enotni sodni praksi sodišč, ko je pojasnilo, da je zavezanec za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja denacionalizacijski zavezanec in da je denacionalizacijski zavezanec tisti, ki je kot takšen naveden v odločbi o denacionalizaciji. Pravna narava zahtevka iz 2. odstavka 72. člena ZDen je specifična, in sicer ne gre za odškodninske zahtevke v smislu odškodninskega prava, ker manjkata elementa splošnega civilnega delikta (nedopustno ravnanje zavezanca in njegova subjektivna ali objektivna odgovornost), ne gre niti za obogatitvene zahtevke v smislu obligacijskopravnih institutov, kateri zavezujejo okoriščenca k vrnitvi zgolj koristi, ki jo je dosegel, temveč je pri obravnavanem zahtevku odločilno, kakšno korist bi upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto premoženje vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen. Pritrditi je tožnikom, da se v skladu s sodno prakso ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določila 2. odstavka 72. člena ZDen, višina hipotetičnega prikrajšanja denacionalizacijskega upravičenca, če le-to in kolikor le-to predstavlja

Toženka sama zatrjuje, da je možnih več razlag drugega odstavka 72. člena ZDen glede vprašanja, kdo je zavezanec za plačilo nadomestila za neuporabo podržavljene nepremičnine. Torej ne zatrjuje, da pravne praznine v konkretnem primeru sploh ni mogoče zapolniti z razlago. Soglaša tudi, da je razlaga sodišč ustaljena in enotna, torej ne gre za primer, ko sodišča ne bi mogla priti do enotne razlage zakona. Toženka tudi ne trdi, da bi bila možna le taka razlaga določbe, ki bi bila neskladna z Ustavo. Vse navedeno potrjuje pravilnost ocene sodišča druge stopnje, da ne gre za protiustavno pravno praznino.

Glede na določbe ZDen je bistveno stanje premoženja v času podržavljenja. Vrednost podržavljenega premoženja se namreč določi po tem stanju premoženja ter ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen).

Predlog se zavrne.

Postopek za plačilo odškodnine zaradi neuporabe vrnjenega premoženja, katerega pravna podlaga je v 72. členu ZDen, ni denacionalizacijski postopek, ampak gre za posebno odškodninsko razmerje, za katerega ne velja določba prvega odstavka 71. člena ZDen. Pritožbeno stališče, da pritožnika sodne takse nista dolžna plačati, torej ni pravilno. Pritožnika pa utemeljeno izpostavljata, da se je postopek v tej zadevi (kot nepravdni) začel pred 1. 10. 2008, torej v času veljavnosti ZST. V postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1, se v skladu s prehodno določbo 39. člena ZST-1 takse do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dotedanjih predpisih in po dotedanji tarifi, torej po ZST. Drugače pa velja glede podrednega zahtevka. Postopek s podrednim zahtevkom pritožnikov je začel teči 24. 6. 2021, torej v času veljavnosti ZST-1. Pritožnika dolgujeta takso za podredni zahtevek, saj gre pri zahtevku, naj se odškodnina plača nekomu drugemu kot je zahtevano s primarnim zahtevkom, za zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi.

Zakonska ureditev, ki se tiče obdavčenja zadevnih odškodnin po ZDoh-2 in ZDavP-2, in na katero se pravilno sklicujeta davčna organa v izpodbijani in drugostopenjski davčni odločbi, je in je bila tudi v času, ko so bila opravljena izplačila, dovolj jasna in nedvoumna. Tožeča stranka je bila torej kot plačnik davka dolžna ob izplačilu odškodnin obračunati davčni odtegljaj in ga plačati. Kot plačnik davka in s tem zavezanec za davek je bila dolžna na prvem mestu slediti davčnemu zakonu. Sodna praksa, čeprav ustaljena in priznana s strani najvišjega sodišča, namreč ni zavezujoč pravni vir, temveč je to zakon. Zato bi tožeča stranka morala ravnati skladno z zakonom, česar pa ni storila in se ji zato utemeljeno odmeri davek z izpodbijano odločbo.

Ker je bilo dokazno breme za trditev, da je bila (zaradi neustreznih tarif, napak pri merjenju ali dodatno posekanega drevja) bruto količina posekanih dreves v obravnavanem obdobju večja od uradno evidentirane, na tožnici, tega bremena pa ni zmogla, je neto količina lesa, ki pomeni izhodišče za izračun nadomestila, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena. Tožnica pravilno opozarja, da gre pri nadomestilu po 72. členu ZDen, ki predstavlja povračilo koristi, ki bi jo tožnica dosegla, če bi nepremičnine v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti posameznih odločb, sama uporabljala oziroma z njimi upravljala, za nečisto denarno terjatev. To pa posledično pomeni, da mora sodišče nadomestilo izračunati ob upoštevanju razmer (cen) v času sojenja. Valorizacija predstavlja matematično metodo izenačitve časovno-vrednostnega trenutka obračuna terjatve. Ker je nadomestilo, do katerega je tožnica upravičena, odmerjeno po cenah ob zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje, je treba na enak način upoštevati tudi realno vrednost delnega plačila. Znesek delnega plačila se poračuna tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so se natekle do d

Namen ZDen-1 je v odpravi povzročenih krivic, in sicer na način, da se ne povzroča novih krivic. Kakšne težave bi tožnicama povzročilo iskanje drugih uporabnikov nepremičnin (op. v konkretnem primeru le enega predhodnega in znanega uporabnika, pri čemer je bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin ves čas ista) ni relevantno, saj toženka ne more odgovarjati za plačilo odmene tožnicama v času, ko nepremičnine niso bile v njenem premoženju. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da je bilo vračilo nepremičnin po denacionalizacijskih odločbah dolžnost toženke in da je zato pravno relevanten datum predaje nepremičnin po tem, ko je druga tožnica kontaktirala toženko za prevzem nepremičnin. Da je toženka sporočila svojemu najemniku januarja 2014, da ni več lastnica nepremičnin in da naj ureja zadeve s tožnicama, in izpovedba najemnika, da je neuspešno poskušal urediti najem in da je bil dve leti vmes brez najemne pogodbe, je pravno nerelevantno z vidika omenjene dolžnosti toženke, da nepremičnine izroči tožnicama. Povedano drugače, vračilo omenjenega prostora (predmeta) ne izhaja iz omenjene dopolnilne odločbe, zato toženka ne more biti zavezanka za plačilo nadomestila za ta prost

Ker zaradi zmotne presoje, da je med pravdnima strankama nesporno, da je bil poslovni prostor vrnjen le v solastninskem deležu, sodišče ni ocenilo dokazov, predloženih za dokazovanje trditve, da je bil v denacionalizacijskem postopku vrnjen celoten poslovni prostor.

Prav tako, kot je ustaljeno stališče, da je potrebno izhajati iz položaja denacionalizacijskega upravičenca, si je sodna praksa enotna, da donosa od nepremičnine ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba zatrjevati in dokazati. Pri tem je na konkretnem upravičencu trditveno in dokazno breme o tem, ali in kakšno premoženjsko korist bi imel, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji.

Pravilno je materialnopravno izhodišče, da se nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe za prostore, ki so bili predmet denacionalizacije, ugotavlja po stanju prostorov ob uveljavitvi ZDen in po cenah na dan izdelave izvedenskega mnenja oziroma v času sojenja.