UPRS Sodba in sklep III U 122/2022

Tožba se v delu, ki se nanaša na sklep Ministrstva za javno upravo št. 021-123/2018/61 z dne 14. 3. 2022, zavrže.

Tožbi se v delu, ki se nanaša na odločbo Ministrstva za javno upravo št. 021-123/2018/62 z dne 4. 4. 2022, ugodi, izpodbijana odločba se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo v delu, ki se nanaša na A. A. kot osebo, za katero je tožnik izjavil, da se bo skupaj z njim preselila v nepremičnino v Republiki Sloveniji in vpliva na višino finančne pomoči (1. točka izreka). Odločila je še, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

V obrazložitvi je navedla, da je v zadevi odločala v ponovnem postopku, po sodbi tega sodišča v zadevi III U 260/2018-24 z dne 27. 8. 2021-24, in v nadaljevanju navedla dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil vlogi za pridobitev finančne pomoči na nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji, dokazila, ki jih je tožnik predložil z dopisom dne 6. 12. 2021, in dokazila, ki jih je pridobila tožena stranka sama. V postopku je tožnik izjavil, da se bo njegova žena A. A. z njim preselila v nepremičnino v Republiki Sloveniji in da je navedena oseba državljanka Republike Slovenije. V nadaljevanju odločbe je nato tožena stranka ugotavljala, ali je izpolnjen tudi tretji pogoj, ki ga drugi odstavek 17. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča na podlagi Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju ZUVRAS) določa za to, da se višina finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji določi v višini, določeni za dve osebi, in sicer ali je imela A. A. na naslovu B., dne 28. junija 2017 (v nadaljevanju tudi: presečni datum) prijavljeno stalno prebivališče in ali je v njej dejansko prebivala. Ugotovila je, da je imela tožnikova žena na ta dan stalno prebivališče prijavljeno na naslovu C.

V nadaljevanju je zato tožena stranka ugotavljala, ali je tožnikova žena na dan 28. 6. 2017 dejansko prebivala na naslovu B. V zvezi s tem je ugotovila, da je tožnikova žena za izdajo osebne izkaznice zaprosila na Upravni enoti Vrhnika, kar pomeni, da je tovrstne opravke opravljala na Vrhniki, ne glede na to, da bi lahko za izdajo osebne izkaznice zaprosila na Upravni enoti Piran, ki je bližje naslovu, za katerega trdi, da je na njem dejansko prebivala in se od tam vozila na delo in po opravkih. V zvezi s tožnikovo izjavo, da se A. A. na naslovu B. ni prijavila, ker bi imela sicer težave v službi in so ji tam svetovali, naj obdrži svoj stari naslov C. oziroma, da nove službe v Kranju sploh ne bi dobila, če bi bil njen naslov stalnega bivališča od službe oddaljen več kot 60 km, je tožena stranka zaključila, da iz te izjave ni mogoče sklepati, da je tožnikova žena dejansko prebivala na naslovu B., saj je tožnik le pojasnil, zakaj se na tem naslovu ni prijavila, ni pa navedel tudi, ali je dejansko prebivala na tem naslovu ali na naslovu C. Ob tem iz zapisnikov o zaslišanju tožnika in njegove žene izhaja, da sta oba izjavila, da sta na dan 28. junija 2017 skupaj prebivala v B., vendar pa A. A. na tem naslovu ni bila prijavljena.

Iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 14. 6. 2018 izhaja, da je bila tožnikova žena od 13. 3. 2017 do izdaje dopisa zaposlena v D., d.d., ... Iz dopisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) izhaja, da ima tožnikova žena stalno prebivališče in naslov za vročanje prijavljeno v C., splošnega zdravnika izbranega na območju Vrhnike, izbranega zobozdravnika v Ljubljani, ginekologinjo pa na Vrhniki. Ti podatki za toženo stranko predstavljajo indice, da je središče življenjskih interesov tožnikove žene v C. in ne v B. Tožnikova žena je sicer v izjavi z dne 14. 6. 2018, ki jo je posredovala Upravni enoti Vrhnika, izjavila, da je hiša v B. po arbitražni odločbi na ozemlju Hrvaške, in je zato zaprosila za pomoč pri selitvi ter navedla, da ni logično, da bi si sedaj urejala stalno bivališče na tem naslovu, saj je smisel zakona, da se ljudje, ki želijo, preselijo v Slovenijo, sedaj pa biva na naslovu, kjer je imela ves čas prijavljeno stalno bivališče. Delodajalec A. A., D., d.d., je v dopisu z dne 29. 9. 2021 navedel, da ima tožnikova žena v njihovi kadrovski evidenci navedeno stalno bivališče v C. in da povračilo prevoznih stroškov prejema za relacijo Vrhnika-Kranj. Tožnik ni predložil nobenega materialnega dokaza (npr. dokumenta, računa, listine), s katerim bi izkazal dejansko bivanje A. A. na naslovu v B., temveč to dokazuje le s svojo in ženino izjavo, kar pa ni trden in zadosten dokaz, da je A. A. na dan 28. 6. 2017 dejansko bivala na naslovu B. V nasprotju s tem dokazila, ki jih je tožena stranka pridobila od ZPIZ, ZZZS in D., kažejo na to, da je imela tožnikova žena na presečni datum stalno bivališče v C., v službo se je vozila z Vrhnike, na Vrhniki in v Ljubljani pa je tudi imela izbrane zdravnike. A. A. je v izjavi z dne 14. 6. 2018, ki jo je posredovala UE Vrhnika, izjavila, da biva na naslovu C. Glede na to izjavo in glede na pravnomočno odločbo, s katero je bilo odločeno, da je tožnik upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v Sloveniji, je tožena stranka zaključila, da tožnik in njegova žena živita lokacijsko ločeno, vsak na svojem naslovu. Tožnik in njegova žena sta tej ugotovitvi nasprotovala.

Oče A. A., E. E., je dne 29. 11. 2021 podal izjavo, da A. A. že skoraj dvajset let živi z možem na levem bregu Dragonje. Tožena stranka je ugotovila, da je ta izjava v neposrednem nasprotju z izjavo A. A., ki jo je ta 14. 6. 2018 posredovala Upravni enoti Vrhnika. Na podlagi tega neskladja in glede na pristranskost E.E. kot očeta A. A., je tožena stranka štela, da ta izjava ni utemeljen in verodostojen dokaz dejanskega bivanja A. A. na naslovu B., na presečni datum.

V zvezi z izjavo F.F. z dne 24. 11. 2021, da jo je A. A. v času, ko je bila brezposelna, s kolesom obiskovala v Luciji ter da jo je večkrat peljala z avtom, je tožena stranka ugotovila, da iz izjave ni razvidno, na katero časovno obdobje se nanaša. Iz izpisa ZPIZ z dne 14. 6. 2018 izhaja, da je A. A. nadomestilo za brezposelnost prejemala v času med 1. 10. 2016 in 12. 3. 2017, torej pred presečnim datumom. Glede na časovno nedoločenost in pomanjkanje konkretnih navedb o dejanskem bivanju A. A. tožena stranka izjave F. F. ni štela za utemeljen in verodostojen dokaz dejanskega bivanja A. A. na naslovu B., na presečni datum.

V zvezi z dne 1. 12. 2021 podano izjavo G. G., sina tožnika in A. A., da slednja z njim in tožnikom živi na naslovu B., je tožena stranka presodila, da ta izjava ne predstavlja utemeljenega in verodostojnega dokaza dejanskega bivanja A. na naslovu B., na presečni datum, saj je v nasprotju z izjavo, ki jo je tožnikova žena dne 14. 6. 2018 posredovala Upravni enoti Vrhnika, pri čemer je tožena stranka upoštevala tudi pristranskost izjave glede na odnos matere in sina.

G. G. je sicer na zaslišanju pred Upravno enoto Piran dne 24. 8. 2018 izjavil, da živi v lastnem gospodinjstvu v svoji stanovanjski enoti na naslovu B., in da v tej hiši živita tudi njegova starša. Z vpogledom v evidenco Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) je tožena stranka ugotovila, da ima nepremičnina na tožnikovem naslovu le en del in sicer stanovanje v samostoječi stavbi z enim stanovanjem. Na tej podlagi je zaključila, da so navedbe G. G. o tem, da živi v lastnem gospodinjstvu, manj verjetne. Glede na nasprotje te izjave z izjavo A. A., ki jo je ta posredovala Upravni enoti Vrhnika, in ob upoštevanju pristranskosti izjave glede na to, da je G. G. sin A. A., tožena stranka te izjave ni štela za utemeljen in verodostojen dokaz dejanskega bivanja A. A. na naslovu B., na presečni datum.

Glede izpisa iz registra kmetijskih gospodarstev z dne 15. 6. 2020, na katerem je v odstavku "podatki o ostalih članih kmetije" navedena tudi A. A., je tožena stranka ugotovila, da se podatki nanašajo na dan 15. 6. 2020 in ne na presečni datum. Poleg tega je lahko zakonec nosilca kmetijskega gospodarstva glede na definicijo iz tretjega odstavka 5. člena Zakona o kmetijstvu član kmetije tudi, če nima stalnega bivališča na istem naslovu kot nosilec. Vpis člana kmetije tako ne pomeni tudi dokaza o dejanskem bivanju na naslovu kmetije. Tožena stranka zato izpisa ni štela za utemeljen in verodostojen dokaz dejanskega bivanja A. A. na naslovu B., na presečni datum.

Tožena stranka je zavrnila predlagano zaslišanje prič E. E., F. F. in G. G., saj njihove izjave zaradi prijateljske oziroma sorodstvene povezanosti s tožnikom in njegovo ženo ter glede na časovno oddaljenost presečnega datuma ne morejo predstavljati utemeljenega in verodostojnega dokaza dejanskega bivanja A. A. na naslovu B., na presečni datum.

Tožena stranka je zavrnila tudi predlagano zaslišanje H. H., saj je tudi ta (skupaj z ženo I. I.) zaprosil za finančno pomoč za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji na podlagi 17. člena ZUVRAS (tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila, odločitev pa na dan izdaje izpodbijane odločbe še ni bila pravnomočna), v postopku pa je navedel, da je na presečni dan živel v nepremičnini, katere lastnika sta tožnik in I. I., vsak do ene polovice. Tožena stranka je ocenila, da bi lahko bilo pričanje I. I. in H. H. zaradi teh dejstev pristransko in kot tako nepotrebno in nesmiselno.

Z enako obrazložitvijo je tožena stranka zavrnila tudi predlagano zaslišanje J. J., ki je v prošnji za finančno pomoč na podlagi 17. člena ZUVRAS navedel, da je na presečni dan živel v nepremičnini, katere lastnika sta tožnik in I. I., to navedbo pa sta v postopku potrdila I. I. in H. H.

Zavrnitev zaslišanja H. H., I. I. in J. J. je tožena stranka utemeljila še z ugotovitvijo, da so te osebe glede na njihove izjave prijateljsko in nepremičninsko povezane s tožnikom in njegovo ženo.

Tožena stranka je sklepno zaključila, da je na podlagi pridobljenih materialnih dokazov bolj utemeljen in verjetnejši sklep, da je A. A. na presečni datum dejansko prebivala v C., kot pa v B. Ugotovila je, da so materialni dokazi, ki jih je pridobila sama tožena stranka, močnejši, tehtnejši in bolj prepričljiv dokaz, kot pa predloženi in predlagani dokazi upravičenca. Odločitev je sprejela ob upoštevanju večje teže in verjetnosti materialnih dokazov (podatkov ZPIZ, ZZZS in D., d.d.) kot pa izjav tožnika, njegove žene in ostalih prič. Dejstvo, da sta tožnik in A. A. zakonca, in da se posledično predvideva, da bivata skupaj, na to presojo ne vpliva. Tožena stranka dopušča možnost, da je A. A. vikende in dela proste dni redno preživljala v B. ter možu pomagala na kmetiji, vendar to ne pomeni, da je tam tudi dejansko bivala. Ob tem tožena stranka v predhodnem postopku kraja dejanskega bivanja tožnika na presečni dan niti ni ugotavljala, saj je imel ta na naslovu v B. prijavljeno stalno bivališče, kar je v skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUVRAS zadostna podlaga za pravico do finančne pomoči.

Na tej podlagi je tožena stranka tožnikovo vlogo v delu, ki se nanaša na A. A. kot osebo, za katero je tožnik izjavil, da se bo skupaj z njim preselila v nepremičnino v Republiki Sloveniji, zavrnila.

Izpodbijani sklep

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila tožnikov predlog za izločitev uradne osebe K. K. iz postopka odločanja o dodelitvi finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji v skladu s 17. členom ZUVRAS.

Tožnik je v predlogu opisal okoliščine, ki naj bi vzbujale dvom o nepristranskosti uradne osebe, saj naj bi ta neustrezno vodila upravni postopek in imela že v izhodišču sovražen pristop do tožnika. To je utemeljil predvsem z navedbo, da je uradna oseba zavrnila dokazne predloge zaslišanja prič, saj je zavzela stališče, da bi bile predlagane priče lahko pristranske. Uradni osebi je očital način njenega dela in pridobivanja dokazov. Tožena stranka je ugotovila, da se tožnikovi očitki nanašajo na procesno vodenje postopka, kar je v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pristojnost uradne osebe in upravnega organa, ki vodi upravni postopek, in ne stranke. Sklepno je presodila, da razlogi, ki jih je navedel tožnik, niso dovolj utemeljeni in ne zadostujejo za izločitev uradne osebe iz postopka odločanja.

Tožbene navedbe

Tožnik v zvezi z izpodbijano odločbo navaja, da so zaključki tožene stranke v zvezi z dejanskim bivališčem njegove žene arbitrarni. Temeljni dokaz za to, da je dejansko bivala v B., je dejstvo, da je tam bival njen mož, ki mu je tožena stranka priznala bivanje na naslovu B. V nasprotnem primeru tožena stranka ne bi mogla ugoditi njegovemu zahtevku za finančno pomoč po ZUVRAS. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj tožnikovim navedbam o skupnem bivanju z ženo ni sledila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je poskušala tožena stranka v nesorazmernem obsegu prevaliti breme dokazovanja skupnega bivanja tožnika in njegove žene v B. na tožnika. Ob tem so za toženo stranko materialni dokazi le tisti, ki jih je pridobila ali si jih zamislila sama, dokazov, ki jih je v postopku predložil tožnik, pa tožena stranka ne priznava. Po merilih tožene stranke materialnih dokazov, ki bi jih lahko predložil tožnik, ni, saj je vse možne dokaze vnaprej opredelila kot neutemeljene in neverodostojne in jih kljub tožnikovemu vztrajanju ni izvedla. V nasprotju s tem pa tožena stranka precenjuje podatke, ki jih je pridobila s svojimi poizvedbami. Tožnik je predlagal celo serijo dokazov, vključno z zaslišanjem prič. Tem pričam je tožena stranka na pamet, samovoljno in vnaprej odrekla verodostojnost. Ob tem je izjave celo spreobračala, ko je ugotovila, da si med seboj niso povsem enake. Nedopustno je priče vnaprej obdolževati, da bodo na zaslišanju lagale. Tožena stranka je očitno vedela, da bi priče potrdile, da je A. A. na presečni datum dejansko bivala v B., kar pa bi ogrozilo njeno vnaprej zamišljeno zavrnilno odločbo. Pisne izjave prič za ta zaključek zadoščajo, iz njih pa niti slučajno ne izhaja nikakršna neverodostojnost ali pristranskost. Izjave bi bile vprašljive le, če bi imele popolnoma identično vsebino. Priče sicer lahko pozabijo časovno oddaljene dogodke, vendar pa je šlo v konkretnem primeru za odmeven datum, ko je velika večina Slovencev razsodbo spremljala po radiu in televiziji. Priča F. F. je opisala celo konkreten dogodek, ki se je zgodil prav na presečni dan. Poleg tega F. F.,J. J., H. H. in I. I. s tožnikom niso družinsko povezani, temveč gre za osebe, ki so v kritičnem času poznale tožnika in njegovo ženo in so zaradi bivanja v neposredni soseščini lahko dobro vedele, ali je A. A. dejansko bivala v B.

Upravni organ prič ne sme vnaprej diskreditirati, poleg tega pa jih mora v skladu s 184. členom ZUP znova zaslišati ali soočiti, če se njihove izjave ne ujemajo. Če je tožena stranka menila, da se izpovedi prič ne ujemajo, bi jih morala povabiti na zaslišanje. Vnaprejšnje opredeljevanje do prič in vnaprejšnja ugotovitev, da ne bodo govorile resnice, predstavljajo bistveno kršitev določb upravnega postopka. Dejstvo, da je imela tožnikova žena stalno bivališče uradno prijavljeno drugje, kot pa je dejansko živela, je tožena stranka presodila v nasprotju s stališči sodbe Upravnega sodišča.

V zvezi z uradno prijavljenim stalnim bivališčem A. A. tožnik navaja, da je bil leta 2018 izveden postopek preverjanja uradno prijavljenega stalnega bivališča zaradi izraženega dvoma v to, da je prijavljeno stalno bivališče tudi dejansko bivališče tožnikove žene. Ob začetku tega postopka sta se prijavljeno stalno bivališče in dejansko bivališče A. A. v resnici razlikovali, postopek pa se je zaključil z njenim pojasnilom, da bo v bodoče tudi dejansko prebivala na prijavljenem stalnem bivališču. Tožnik poudarja, da se je ta izjava nanašala samo na stanje v bodoče in ne na stanje na presečni datum. Odločitev, ki izhaja iz izjave, je bila edina logična, saj je tožnikova žena želela ohraniti službo v isti državi, v kateri bo bivala.

Prav tako je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na dejstvo, da je imela tožnikova žena na ZZZS in ZPIZ uradno zabeležen naslov v C., saj je lahko v teh evidencah zabeležen le uraden naslov.

V zvezi z zaposlitvijo A. A. tožnik navaja, da veliko poklicev delo opravlja na več lokacijah po Sloveniji in da se ljudje po svetu vozijo v službe in k zdravnikom v kraje, ki so od njihovega bivališča oddaljeni za več Slovenij po diagonali. Odgovor njenega delodajalca glede izplačevanja potnih stroškov ne izkazuje kraja dejanskega bivanja tožnikove žene, saj ta službe ne bi dobila, če bi uveljavljala potne stroške za tako veliko razdaljo in celo za pot iz tujine. Poizvedba tožene stranke pri delodajalcu A. A. je bila formulirana zavajajoče, saj je tožena stranka v njej enačila dejansko bivanje z izplačilom potnih stroškov. Delodajalcu naslov dejanskega bivanja tožnikove žene ni mogel biti znan, saj je lahko za obračun potnih stroškov uporabil le njen uradni naslov. Poleg tega delovnopravna zakonodaja delodajalcu ne nalaga obveznosti, da bi delavcu izplačeval višji znesek potnih stroškov, če se delavec preseli med trajanjem delovnega razmerja.

Glede statusa člana kmetije tožnik poudarja, da bi ga morala tožena stranka upoštevati vsaj kot posreden izkaz odnosa njegove žene do nepremičnine v B.

V zvezi s podatki o tem, kje ima A. A. izbranega zdravnika, zobozdravnika in ginekologa, tožnik poudarja, da ti podatki nimajo nobene zveze s posameznikovim dejanskim bivališčem, saj je splošno znano, da ljudje iščejo osebne zdravnike po vsej državi. Poleg stanja zdravstva je lahko razlog za to tudi zaupanje posameznemu zdravniku ali navezanost iz preteklosti.

Tožnik nasprotuje tudi presoji tožene stranke glede podatka, kje je A. A. leta 2012 zaprosila za osebno izkaznico, saj se za osebno izkaznico lahko zaprosi kjerkoli, zaradi čakalnih vrst pa je običajno, da se vloga poda tam, kjer je to najhitreje.

Navaja še, da je ugotovitev upravnega organa, da naj bi tožnikove navedbe izhajale "zgolj" iz izjav tožnika, njegove žene in nekaj domnevno povezanih oseb, nesprejemljiva in nelogična, saj je tožnik v postopku predlagal šest prič, ki bi gotovo potrdile, da je A. A. na presečni datum dejansko prebivala v B. V zvezi z J. J. tožnik poudarja, da ta sicer ni bil lastnik nepremičnine v B., je pa tam dejansko bival in tako ve, kdo je živel v neposredni soseščini. Če bi tožena stranka izvedla predlagane dokaze, bi prišla do zaključka, da je bil tožnikov dom tudi dom njegove žene.

Priznanje finančne pomoči samo enemu od zakoncev ob tem nasprotuje namenu zakona, saj tožnik sam skupne nepremičnine ne bo mogel prodati. Znesek finančne pomoči, ki ga je prejel tožnik, je prenizek za zagotovitev ustrezne nepremičnine za dve osebi.

Tožnik v zvezi z zavrnitvijo njegovega predloga za izločitev uradne osebe K. K.iz postopka odločanja navaja, da je navedena oseba že drugič zavrnila njegovo prošnjo in ponovno ni izvedla predlaganih dokazov, kar kaže na to, da je o zadevi odločila že vnaprej. Izpodbijana odločba še dodatno potrjuje, da je bil predlog za izločitev uradne osebe utemeljen. Dvom v nepristranskost uradne osebe izhaja iz njenih odzivov na prejete izjave in grobih procesnih kršitev z onemogočanjem dokazovanja ter očitno pristranskega obravnavanja dokazov in precenjevanja dokazne moči poizvedb v škodo tožnika.

Sklepno tožnik sodišču predlaga, da zasliši vse predlagane priče in samo odloči o pravici ter ugodi njegovemu zahtevku v delu, ki se glede višine nanaša na A. A. in na tej osnovi dodatno odobri ustrezen znesek finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji. Podredno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. V primeru, da bo sodišče izpodbijano odločbo zgolj odpravilo, pa naj odloči, da mora v ponovljenem postopku postopek voditi druga uradna oseba. Tožnik zahteva tudi odpravo izpodbijanega sklepa in povrnitev stroškov postopka.

Odgovor na tožbo

Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Uvodoma navaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena dne 3. 5. 2022, Upravno sodišče v Ljubljani naj bi tožbo prejelo dne 6. 6. 2022, zunanji oddelek Upravnega sodišča v Novi Gorici pa 7. 6. 2022. Iz previdnosti tako sodišču primarno predlaga, da tožbo kot prepozno zavrže.

V zvezi z izpodbijano odločbo tožena stranka navaja, da je v skladu s 140. členom ZUP dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev za dodelitev finančne pomoči na tožniku, ki pa dejanskega bivanja A. A. na naslovu B., ni dokazal. Tega dejstva neposredno in jasno ne izkazuje nobena od listin, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku.

Tožena stranka poudarja, da je tožnik izpolnjeval zakonske zahteve za dodelitev finančne pomoči in sicer, da je državljan Republike Slovenije, da je bil na presečni datum lastnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, in je imel na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno bivališče. Upravni organ v postopku dodelitve finančne pomoči tožniku ni ugotavljal, kje je tožnik na presečni datum dejansko bival, saj je imel na naslovu B., prijavljeno stalno prebivališče. Poleg tega je tožnik toženi stranki predložil dokazilo, da je kupil nadomestno nepremičnino v Sloveniji, kar kaže na to, da je na nepremičnini v B. dejansko prebival.

Navedbam, da naj bi upravni organ vnaprej predvideval, da bodo priče lagale, tožena stranka nasprotuje in ponavlja razloge za zavrnitev zaslišanja prič, ki jih je navedla že v izpodbijani odločbi. Ob tem tožena stranka meni, da bi bilo bolj smiselno, da bi tožnik izjave prič in predlog za njihovo zaslišanje podal že ob vložitvi vloge za dodelitev finančne pomoči dne 13. 4. 2018, saj bi bile izjave takrat manj časovno oddaljene in bolj smiselne.

Pripravljalna vloga tožnika

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je tožbo vložil 2. 6. 2022, torej pravočasno. V nadaljevanju vloge ponavlja navedbe iz tožbe, v zvezi z vprašanjem, kdaj je v postopku predlagal zaslišanje prič, pa navaja, da ob vložitvi vloge ni mogel predvideti stališč tožene stranke, kasneje pa ga je tožena stranka pozvala, da dodatno utemelji svojo argumentacijo. Poudarja še, da je nenavadno in neprimerno, da je odgovor na tožbo pripravila oseba, v zvezi s katero je tožnik podal predlog za izločitev.

Pripravljalna vloga tožene stranke

Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo.

Sodna presoja

K I. točki izreka:

Tožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za izločitev uradne osebe K. K. iz postopka odločanja o dodelitvi finančne pomoči na podlagi 17. člena ZUVRAS.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Izpodbijani sklep ne pomeni končne odločitve o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, ampak le procesno odločitev.

Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo tudi procesni sklepi, a le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izločitev uradne osebe, pa ni tak sklep.

Ker sklep o (ne)izločitvi uradne osebe sam zase ne predstavlja končne odločitve o glavni stvari, ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Ugovore glede okoliščin, ki vzbujajo dvom v nepristranskost uradne osebe, in s tem povezano nezakonitost upravnega akta je dopustno uveljavljati v sporu zoper dokončno upravno odločbo o glavni stvari¹, kar je tožnik tudi storil. Ugovore bo sodišče obravnavalo v nadaljevanju, v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

Ker izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K II. točki izreka:

Tožba zoper izpodbijano odločbo je pravočasna in utemeljena.

O pravočasnosti tožbe

Sodišče v zvezi z ugovorom tožene stranke, da tožba ni pravočasna, pojasnjuje, da je iz dohodne štampiljke sodišča kot tudi iz priložene pisemske ovojnice razvidno, da je tožnik tožbo dne 2. 6. 2022 poslal s priporočeno pošiljko Upravnemu sodišču Republike Slovenije na sedež (tj. v Ljubljano). Izpodbijana odločba mu je bila vročena dne 3. 5. 2022, kar pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno, v roku 30 dni od vročitve izpodbijanega upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). V skladu s četrtim odstavkom 9. člena ZUS-1 sodi Upravno sodišče na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika. Glede na tožnikovo prebivališče (B.) bi moral tožnikovo tožbo obravnavati zunanji oddelek sodišča v Novi Gorici.² Zunanji oddelki Upravnega sodišča niso samostojna sodišča, temveč oddelki enotnega sodišča³, zato je tožba, vložena na sedež sodišča, vložena na pristojno sodišče.⁴

O utemeljenosti tožbe

V skladu s prvo povedjo prvega odstavka 17. člena ZUVRAS je državljan Republike Slovenije, ki je bil 28. junija 2017 lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja Republike Slovenije, in je imel na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebival, upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji. Višina finančne pomoči se v skladu z drugim odstavkom istega člena določi glede na število oseb, državljanov Republike Slovenije, ki so imeli na naslovu nepremičnine iz prejšnjega odstavka 28. junija 2017 prijavljeno stalno prebivališče ali so v njej dejansko prebivali, in oseb, ki so se tem osebam rodile v 300 dneh po 28. juniju 2017, in za katere upravičenec iz prejšnjega odstavka izjavi, da se bodo skupaj z njim preselile v nepremičnino v Republiki Sloveniji, na način, da se vsaka oseba pri določitvi višine finančne pomoči upošteva le enkrat.

Med strankama ni sporno, da tožnikova žena na naslovu B., na presečni datum ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Sporno pa je, ali je v nepremičnini na tem naslovu dejansko prebivala. Tožena stranka je na podlagi dokazov, ki jih je izvedla v upravnem postopku, presodila, da je odgovor na to vprašanje nikalen.

Tožnik trdi, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker (1) je tožena stranka nezakonito zavrnila zaslišanje predlaganih prič in (2) iz dokazov, ki jih je izvedla, izpeljala napačne zaključke, (3) ker odločitev tožene stranke nasprotuje namenu ZUVRAS in (5) ker je upravni postopek vodila uradna oseba, ki bi morala biti iz postopka izločena.

Tožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo zaslišanja predlaganih prič so utemeljene. Tožnik toženi stranki očita, da je priče vnaprej opredelila kot neverodostojne in jih kljub njegovemu vztrajanju ni zaslišala, ker jim je na pamet, samovoljno in vnaprej odrekla verodostojnost s tem, ko je vnaprej ugotovila, da ne bodo govorile resnice.

Naloga organa v upravnem postopku je, da ugotovi vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev (prim. 138. člen ZUP). To stori z izvajanjem dokazov, ki jih izvede po uradni dolžnosti (139. člena ZUP) in na predlog stranke (140. člen ZUP). O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP - načelo proste presoje dokazov).

Načelo proste presoje dokazov pomeni, da nobeno od dokaznih sredstev samo po sebi nima večje teže od ostalih in da je uspeh dokaznega postopka odvisen od presoje izvedenih dokazov, ki jo v skladu z navedenim načelom opravi upravni organ, ki mora to svojo presojo tudi obrazložiti. Upravni organ pa lahko presoja le dokaze, ki jih je izvedel. Tudi za upravni postopek namreč velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili izvedeni.⁵

To pa pomeni, da je upravni organ dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena, to je presoja dokazov, ki sploh niso bili izvedeni, ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva.⁶

K temu, kdaj se šteje, da je dokaz nepotreben, ker je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, sodišče dodaja, da gre za tak primer samo takrat, ko je obstoj dejstva, ki se z zavrnjenim dokazom dokazuje, že dokazan, nikakor pa ne tudi takrat, ko naj bi iz nasprotnih dokazov izhajal neobstoj tega dejstva. V obravnavani zadevi bi torej lahko tožena stranka zavrnila tožnikove predloge le, če bi tožnik z njimi skušal dokazati, da njegova žena ni dejansko prebivala v B. (kar je tožena stranka že štela za dokazano), v obratnem položaju (kakršen je bil dejanski položaj v obravnavani zadevi) pa ne.

Nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pomenijo tudi navedbe tožene stranke, da so predlagane priče pristranske zaradi njihovih prijateljskih ali nepremičninskih vezi s tožnikom. Takšna vnaprejšnja ocena o verodostojnosti dokazov ni dovoljena. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu dokazne ocene.

Glede na vse navedeno je tožena stranka zagrešila bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj ni izvedla vseh pravno relevantnih dokazov, kar je sestavni del strankine pravice, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (9. člen ZUP).

V zvezi s presojo dokazov s strani tožene stranke tožnik trdi, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj ni sledila njegovim navedbam o skupnem bivanju z ženo. Ta očitek po presoji sodišča ni utemeljen, saj je tožena stranka svojo ugotovitev, da naj bi A. A. ne živela na naslovu v B., obsežno obrazložila. Tožena stranka je to vprašanje, glede na predhodno ugotovitev sodišča, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v tožnikovo pravico do izjave, sicer presodila v nasprotju z dokaznimi pravili, vendar pa očitek, da ta presoja ni obrazložena, ni utemeljen.

V zvezi z izjavo, ki jo je tožnikova žena dne 14. 6. 2018 posredovala Upravni enoti Vrhnika, tožnik trdi, da se je ta izjava nanašala le na stanje po tem datumu in da zato ni relevantna za presojanje stanja na presečni datum. Iz izpodbijane odločbe sicer izhaja, da naj bi tožnikova žena dne 14. 6. 2018 izjavila tudi, da biva na naslovu svojega stalnega bivališča, tožena stranka pa je to izjavo primerjala z drugimi izjavami, ki so se nanašale na ta datum oz. obdobje, in ne kot neposreden dokaz kraja bivanja tožnikove žene na presečni dan. Tožena stranka torej v izpodbijani odločbi ni napravila zaključka, ki ji ga očita tožnik.

Tožbena navedba, da je tožena stranka dejstvo, da je imela tožnikova žena v evidencah ZPIZ in ZZZS uradno zabeležen naslov v C., nepravilno štela za dokaz dejanskega bivališča A. A., saj je lahko bil ta naslov le njeno stalno bivališče, je neutemeljena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je tožena stranka iz podatkov, pridobljenih od ZPIZ in ZZZS, v svojo presojo vključila tudi podatke o tem, kje je tožnikova žena zaposlena, kdaj je bila brezposelna in kje ima zdravnika, zobozdravnika in ginekologa.

V zvezi z navedbami, da je tožena stranka podatke o tem, kje je tožnikova žena zaposlena, kje ima izbranega zdravnika, zobozdravnika in ginekologa, kje je leta 2012 zaprosila za osebno izkaznico, neupravičeno štela za dokaz, da je njeno dejansko bivališče v C., sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ta dejstva kot posredne dokaze vključila v svojo končno dokazno oceno, ki pa je v bistvenem delu pomanjkljiva zaradi (kot zgoraj obrazloženo nezakonite) opustitve zaslišanja prič. Pravilnost presoje tožene stranke glede teže teh dejstev pri končni odločitvi glede vprašanja, kje je imela tožnikova žena na presečni datum dejansko bivališče, bo tako mogoče preveriti šele po tem, ko bo tožena stranka dokazno oceno dopolnila s presojo izpovedb predlaganih prič. Enako velja za presojo statusa člana kmetije.

Ob tem sodišče dodaja, da je neutemeljena tožbena navedba, da je tožena stranka v nasprotju z usmeritvami Upravnega sodišča izpodbijano odločbo oprla tudi na dejstvo, da je imela tožnikova žena stalno prebivališče uradno prijavljeno drugje, kot pa je dejansko živela. Upravno sodišče v sodbi III U 260/2018-24 z dne 27. 8. 2021, s katero je ugodilo tožnikovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, s katero je ta prvič zavrnila njegovo vlogo za pridobitev finančne pomoči za selitev še za eno osebo, namreč ni odločilo, da tožena stranka tega dejstva ne sme vključiti v dokazno oceno, temveč (zgolj) da mora presoditi tudi vse ostale izvedene dokaze, npr. izjavi tožnika in njegove žene, podani na zaslišanju pred Upravno enoto Piran, ter s strani tožnika predložene listine, npr. izpis iz registra kmetijskih gospodarstev (20. točka obrazložitve sodbe III U 260/2018-24 z dne 27. 8. 2021).

Tožbena navedba, da izpodbijana odločitev nasprotuje namenu ZUVRAS, je neutemeljena. Zakon določa jasne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za to, da se za nakup nove nepremičnine upravičencu izplača višja finančna pomoč, ker je v njegovi nepremičnini živelo več oseb. Če upravni organ ugotovi, da je v nepremičnini živela samo ena oseba, ta ugotovitev pa že sama po sebi pomeni, da na strani upravičenca ne obstaja (za višino finančne pomoči po ZUVRAS relevantna) potreba po nakupu nepremičnine, v kateri bo živelo več oseb.

Prav tako so neutemeljene tožbene navedbe glede izločitve uradne osebe K. K. iz postopka odločanja o tožnikovi vlogi. Tožnik v zvezi s tem navaja, da je navedena oseba že drugič zavrnila njegovo prošnjo in ponovno ni izvedla predlaganih dokazov, kar kaže na to, da je o zadevi odločila že vnaprej. Dvom v nepristranskost uradne osebe naj bi izhajal iz njenih odzivov na prejete izjave in grobih procesnih kršitev z onemogočanjem dokazovanja ter očitno pristranskega obravnavanja dokazov in precenjevanja dokazne moči poizvedb v škodo tožnika.

V skladu s prvim odstavkom 37. člena ZUP lahko stranka v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Tožnikovi očitki uradni osebi se po vsebini nanašajo na pravilnost vodenja postopka oziroma zakonitost sprejetih odločitev. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami pa samo po sebi ni izločitveni razlog.⁷ Zato tudi po mnenju sodišča tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti in je zato tožena stranka njegovo zahtevo utemeljeno zavrnila.

Sodišče je zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Sodišče ni ugodilo tožnikovemu zahtevku, naj odloči v sporu polne jurisdikcije, saj tožnik ni zatrjeval in izkazal, da je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (prvi odstavek 7. člena ZUS-1), izpolnjenost tega pogoja pa sama po sebi ne izhaja iz okoliščin obravnavane zadeve.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K III. točki izreka:

Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena po sodnici brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR.

Sodišče tožniku ni priznalo priglašenega stroška prve pripravljalne vloge. Ta strošek se v skladu s 4. členom Pravilnika prizna, če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami. V obravnavani zadevi je tožnik v pripravljalni vlogi le ponovil navedbe iz tožbe in dodatno navedel datum vložitve tožbe, kar ni bilo potrebno, saj sodišče na pravočasnost tožbe pazi po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka in drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

Tožnik je zahteval, da sodišče naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka v roku 8 dni. Temu sodišče ni ugodilo. V skladu z drugim odstavkom 313. člena ZPP, katerega določbe se v upravnem sporu uporabljajo, če ZUS-1 ne določa drugače, znaša namreč rok za izpolnitev dajatve, ki se naloži v sodbi, petnajst dni, razen če je v posebnih predpisih določeno drugače.

Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).
-------------------------------
¹ Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu I Up 404/2007 z dne 1. 10. 2008.
² Obravnavana zadeva je bila z odredbo predsednice sodišča Su 317/2025-12 z dne 3. 9. 2025 naknadno predodeljena sodnici s sedeža sodišča.
³ Tako Kmecl, A. v: Kerševan, E. (Ur.): Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, str. 70.
⁴ Tudi v nasprotnem primeru pa bi se štela za pravočasno na podlagi devetega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se uporabljajo v upravnem sporu, če ZUS-1 ne določa drugače, in v skladu s katerim se, če je bila tožba, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba, ali roka za zastaranja terjatve ali kakšne druge pravice, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, šteje, da je bila vložena pravočasno.
⁵ Prim. Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi I U 512/2022-21 z dne 16. 4. 2024, sodbi in sklepu I U 813/2022-16 z dne 16. 12. 2024, Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017.
⁶ Ibidem.
⁷ Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbah X Ips 1592/2005 z dne 26. 11. 2009 in X Ips 427/2004 z dne 4. 9. 2008.