35. člen ZUP

Sodno varstvo neizbranega kandidata je omejeno na preverjanje bistvenih kršitev razpisnega postopka in ali izbrani kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje (prvi odstavek 36. člena ZZ). Sodišče glede na obseg sodnega varstva ne more presojati, kateri od kandidatov, ki izpolnjuje razpisne pogoje, je najustreznejši. Kandidati za direktorja nimajo pravice do imenovanja, mora pa biti zagotovljen pošten in transparenten postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri razpisu ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi bistveno vplivale na odločitev, prav tako je izbrana kandidatka izpolnjevala vse razpisne pogoje.

V primeru, ko o prekršku nedostojnega vedenja odloči oziroma izda plačilni nalog policist, do katerega se je storilec nedostojno vedel, nedvomno obstaja konflikt interesov, ki zahteva izločitev te uradne osebe (policista) prekrškovnega organa iz postopka odločanja v hitrem postopku o prekršku zoper storilca.

Uveljavljanje ugovorov glede nepristranskosti uradne osebe v upravnem sporu predstavlja tožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Po stališčih Vrhovnega sodišča določbi 20. člena in 52. člena ZUS-1 v zvezi z novotami določata pravila, po katerih sodišče preizkuša ugotovljeni materialnopravni dejanski stan ali pa ga šele ugotavlja. Zato v teh določbah urejen sistem prekluzij velja le za navajanje dejstev in dokazov, potrebnih za materialnopravno presojo. Procesnopravno upoštevna dejstva in dokazi pa se, kot navedeno, uveljavljajo v okviru tožbenega razloga bistvenih kršitev pravil postopka. Za presojo njihove pravočasnosti torej ne more biti odločilno, kdaj jih je stranka navedla, pač pa, ali je prekludirana z uveljavljanjem tega tožbenega razloga.

Sodišče se strinja s tožnikom, da v poglavju 19 revizijske dokumentacije, izhaja, kaj naj bi bilo preverjeno, se pa strinja tudi s toženko, da zgolj navedba v dokumentu, da je določen postopek opravljen ali določeno dejstvo preverjeno, ne predstavlja zadostnega revizijskega dokaza za opravljene postopke, prav tako pa iz tega poglavja tudi ne izhaja, na kakšen način so bile preveritve opravljene in s kakšnimi revizijskimi dokazi se ugotovitve potrjujejo, zato navedbe tožnika o tem, kaj naj bi bilo preverjeno, ali da je določen postopek opravljen, tudi po presoji sodišča ne predstavlja revizijskega dokaza o dejansko opravljenih preveritvah oziroma ne zagotavlja, da je bil tak postopek dejansko opravljen. Pooblaščeni revizor mora kot podlago za revizorjevo mnenje v revizijski dokumentaciji shraniti ustrezne in zadostne revizijske dokaze. Pri odklonitvenih razlogih po 37. členu ZUP, je relevantno vplivanje takšnega razloga na postopek, ki pa tudi po presoji sodišča ni izkazano. Ne more biti izkazan dvom v nepristranskost uradne osebe H. H. zgolj na podlagi njegove izjave, da bo sam ocenil, ali bo lahko zagotovil svojo neodvisnost pri opravljanju nadzora, kot meni tožnik. Nestr

V predsodnem postopku je prišlo do kršitve 6. točke 2. odst. 237. člena ZUP, ker je v postopku na drugi stopnji sodelovala oseba, katere pisno mnenje je bilo upoštevano pri izdaji prvostopenjske upravne odločbe. V zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ker je pri odločitvi o pritožbi sodelovala oseba, ki bi zaradi upoštevanja njenega pisnega mnenja pri izdaji prvostopenjske odločbe morala biti izločena. Izpodbijana drugostopenjska upravna odločba ni zakonita zaradi bistvene kršitve upravnega postopka, zato bi jo že sodišče prve stopnje po ZDSS-1 moralo odpraviti.

Storilec lahko zahteva izločitev posamezne in konkretne uradne osebe, pri čemer mora konkretno navesti in določno opredeliti (navzven) zaznavne oziroma objektivne okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev. Dokazno breme je na strani storilca, ki zahteva izločitev konkretne uradne osebe. Samo dvom v nepristranskost in nezaupanje v strokovnost uradne osebe ne more vplivati na odločitev. Mama oškodovanca ni na noben način sodelovala v postopku in zgolj dejstvo, da je zaposlena v policijski enoti, še ne pomeni razloga, da bi se morala celotna enota izločiti iz postopka.

Sodišče ocenjuje, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija. V obravnavanem primeru je odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb. Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb in razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela, do katerih se je sodišče že opredelilo, še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje. Priporočila, kot so na primer: - razpisovanje narokov po vrstnem redu, - omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom 1. naroka, - priprava na naroke (sodnik mora vede

Institut ničnosti izključuje institut pravnomočnosti, ki je eden od temeljev pravne varnosti in zaupanja v pravo, zato ga je treba uporabljati restriktivno oziroma strogo zgolj v okviru zakonsko določenih razlogov, ki jih je treba razlagati zožujoče. Z institutom ničnosti zato ni mogoče sanirati katerekoli pomanjkljivosti odločbe, ki bi lahko bila razlog za njeno nezakonitost in bi jo stranka lahko uveljavljala z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila. Za nično se torej odločba lahko izreče izključno iz razlogov, ki so taksativno določeni v prvem odstavku 279. člena ZUP, in ki jih je treba razlagati zožujoče.

Veterinarska zbornica Slovenije med drugim opravlja nadzorno funkcijo nad delom veterinarjev in veterinarskih organizacij kot javno pooblastilo, ki jo je nanjo prenesla država, zaradi česar morajo biti tudi pri postopkih, ki jih vodi, spoštovana pravila postopka, določena v ZUP.

Sodišče se s tožnikom ne strinja, da bi toženka kršila prepoved reformatio in peius. Taka prepoved toženke, ki je v prvem ponovnem postopku odločila, da tožniku upravičenost do BPP preneha 11. 5. 2021, pa je bila ta odločba s sodbo I U 931/2021 z dne 13. 7. 2021 nato odpravljena kot nezakonita, zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, ni vezala. Taka prepoved veže, ob pogojih iz drugega odstavka 253. člena ZUP, le drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. Tožnik po presoji sodišča neutemeljeno zatrjuje, da ni bil dolžan seznanjati toženke o spremembah v dohodkih, saj nasprotno izhaja iz drugega in tretjega odstavka 41. člena ZBPP. Iz prvega odstavka 41. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena, iz prvega odstavka 42. člena pa še, da se začne postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar se ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo treba izdati drugačno odločbo, in po logiki stvari je to v predmetnem primeru povečanje tožnikovih dohodkov.

Z izpodbijanim sklepom se je odločalo o zahtevi tožnikov za izločitev uradne osebe – A. A., ki je v zadevi odločala na drugi stopnji, torej pravna narava tega sklepa onemogoča upravni spor. Razlogi za izločitev osebe, ki v izpodbijani zadevi odloča, sodišče preizkuša pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti glavne stvari. Zgolj iz razloga, ker je v postopku izdaje dovoljenja kot aktivna stranka nastopal župan kot zakoniti zastopnik stranke, ni podan dvom o nepristranosti uradne osebe v smislu prvega odstavka 37. člena ZUP. Po drugem odstavku 12. člena ZUP namreč uradna oseba samostojno opravlja dejanja v upravnem postopku in v tem okviru ugotavlja dejstva in okoliščine ter na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin uporablja predpise oziroma splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. Stranka lahko razlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP predlaga le v enem mesecu od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana, vendar razlogi organa, kot so navedeni v odločbi, torej dejstva o prvi prireditvi dne 4. in 5. 6. 2016 in nato še 28 naslednjih prireditev do vložitve predloga za obnovo postopka, vse na podlagi dovoljenja z dne 29. 4. 2016, niso doka

Vrhovno sodišče je v času veljavnosti Odredbe zadeve, ki se vodijo na podlagi četrtega odstavka 36. člena ZSSve, obravnavalo kot nujne, čeprav tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve. V Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča te zadeve niso bile navedene kot zadeve, ki se ne glede na tretji odstavek 83. člena ZS ne štejejo za nujne. Vendar pa je treba ne glede na prakso Vrhovnega sodišča v zadevah, na katere se upravičeno sklicuje toženka v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi, in ne glede na to, da gre pri suspenzu že po naravi zadeve za nujen ukrep, glede na izredne razmere in posebne ukrepe zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije v spornem obdobju ter glede na dejstvo, da tudi sicer zakon sporov o odločbah Sodnega sveta izrecno ne opredeljuje kot nujnih (in se kot take obravnavajo le na podlagi ustaljene sodne prakse), v obravnavani zadevi zaradi zaščite ustavne pravice do pravnega sredstva izjemoma šteti tožbo za pravočasno. Očitki, ki so bili podlaga za uvedbo disciplinskega postopka in posledično za suspenz tožnika, niso bili podani zato, ker bi tožnik (le) javno razkril domne

Drži, da zakon pred izdajo povzetka relevantnih dejstev (PRD) ne predpisuje izdaje nobenega drugega oziroma dodatnega dokumenta, vendar pa sodišče v tem ne vidi kršitve, ki bi kazala na pristranskost uradne osebe, ki je vodila postopek, kot tudi ne kršitve pravice do obrambe. Dejstvo, da je uradna oseba tožnika seznanila z dejstvi in okoliščinami, ki so bila ugotovljena v postopku do takrat, torej v tej fazi postopka, in mu dala možnost, da se o tem izjavi, nedvomno ne more predstavljati predhodne dokazne ocene o obstoju kršitve in s tem kršitve pravice do obrambe, temveč je bila s tem tožniku v bistvu dana dodatna možnost (poleg, še kasneje v postopku izdanem PRD in možnosti podaje izjave tožnika na PRD), da nasprotuje že do takrat zbranim ugotovitvam in ponudi oziroma predloži za svoje trditve dokaze.

Izločitveni razlog obstaja le ob določenem izkazanem, navzven zaznavnem ravnanju uradne osebe oziroma načelnika do stranke ali stranskega udeleženca ali do upravne stvari, ki poteka, mora pa biti takšno, da poraja dvom v nepristranost oziroma objektivnost. Sama reklama investitorja v prostorih, kjer deluje prvostopenjski upravni organ, ob izostanku ostalih okoliščin, ki bi utemeljevale dvom v nepristranost načelnice prvostopenjskega upravnega organa, narekuje odločitev, da se zahteva za izločitev slednje zavrne.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da so edini pristojni za odrejanje načina in organizacije dela, prav tako tudi za nadzor in ocenjevanje izvedbe nalog tožnikovi nadrejeni. O posameznih elementih in kvaliteti tožnikovega dela so tako lahko verodostojno izpovedali zgolj tožnikovi nadrejeni, ki so imeli vpogled v njegovo delo. Iz njihovih izpovedi pa izhaja, da se je tožnik izogibal nalogam, saj ni izvajal svojih rednih nalog v skladišču, da ni bil pripravljen na sodelovanje pri izvajanju nalog saj ni komuniciral ne z nadrejenimi ne s sodelavci in ni bil pripravljen delati v skupini ter je povzročal konflikte s sodelavci. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje so bili predpisani kriteriji ocenjevanja pravilno uporabljeni.

V predmetni zadevi sicer ne gre za isto zadevo, o kateri bi naj odločala ista sodnica že na nižji stopnji, saj v zadevi odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči ne gre za sodno odločanje, temveč za odločanje, ki je del upravnih zadev in postopka na sodišču, sicer res iste sodnice, vendar v funkciji predsednice sodišča, medtem ko v zadevi, zoper katero v povezavi z zgoraj navedeno sodbo Višjega sodišča želi tožeča stranka vložiti izredno pravno sredstvo, odloča kot sodeča sodnica. Kljub navedenemu pa je pri presojanju v predmetni zadevi vendarle potrebno upoštevati objektivni vidik pravice do nepristranskega sojenja/odločanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki temelji na zahtevi, da mora sodišče pri ravnanju posamezne zadeve tudi navzven ustvarjati in ohranjati videz nepristranskosti. Sodišče mora videz nepristranskosti zagotavljati tako v sodnih kakor tudi v upravnih zadevah, ki jih obravnava.

Postopka obveznega predhodnega svetovanja ni mogoče opredeliti kot upravne zadeve v smislu 2. člena ZUP, niti ne gre za odločanje v drugih javnopravnih zadevah v smislu 4. člena ZUP, zato je upravni organ zahtevo za izločitev, uradne osebe pravilno zavrgel.

Izbirni postopek ne omogoča kandidatom, da nasprotujejo dejstvom in izpodbijajo dokaze, ki jih je k svoji kandidaturi predložil drug kandidat, oziroma ki se nanašajo na drugega kandidata. Pravica do izjave se nanaša le na dejstva, ki se tičejo njegove kandidature, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 16. člena ZSS. Bistvo odločitve o izbiri ni vrednostno ocenjevanje izbranega kandidata glede na ostale (neizbrane) kandidate, temveč celovita argumentirana predstavitev kandidata, ki ga Sodni svet predlaga v imenovanje. Odločitev o izbiri zato ni matematična operacija, pač pa rezultat celovite ocene strokovnih in osebnostnih lastnosti kandidata, ki jo Sodni svet sprejme v, kot že navedeno, večfaznem postopku s kvalificirano (dvotretjinsko) večino glasov vseh članov.

Toženka v odgovoru na tožbo tožbeni ugovor prereka zgolj s pavšalno navedbo, da je trditev, da je B.B. član izvršnega odbora baletnih umetnikov, napačna. Takšne, kot rečeno, povsem pavšalne navedbe, sodišče ne more preizkusiti, zato tudi ne more presoditi utemeljenosti tožnikovega tožbenega ugovora glede nezakonitosti sestave strokovne komisije, na katere oceni izpodbijana odločba temelji.

Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da bi se morala predstojnica organa oziroma uradna oseba v tem primeru, ko je v obeh zadevah šlo za odločanje o tožnikovi zahtevi za dostop do informacij javnega značaja o njenem dopustu, izločiti. Drži sicer, kot navaja toženka v obrazložitvi obeh odločb druge stopnje, da A.A. v predmetnih postopkih ni nastopala kot stranka, soupravičenec oziroma sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke, vendar pa je glede na to, da se zahtevani podatki nesporno nanašajo nanjo, po mnenju sodišča podana okoliščina, ki zbuja dvom o njeni nepristranskosti. Po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je podatek o tem, kdaj je bila uradna oseba organa na dopustu, povezan z opravljanjem njene javne funkcije oziroma z opravljanjem delovnega razmerja javne uslužbenke.