184. člen ZUP

Sodišče ugotavlja, da je upravni organ trditev, da je poškodovanca ugriznil tožničin pes, utemeljil na podlagi izjave poškodovanca in na podlagi zdravniškega izvida z dne 26. 5. 2019. Glede na to, da se upravni organ opira predvsem na izpoved poškodovanca in večkrat poudari, da je ta verodostojna, sodišče vendarle opozarja, da izjave, ki jih je podal tekom postopka, niso povsem konsistentne. Poškodovanec je tako v svoji prvi pisni izjavi navedel, da je padel po tleh in izgubil zavest, ko je ležal pa naj bi ga tožničin pes pogrizel, medtem ko je 30. 10. 2019 ob zaslišanju povedal drugače, in sicer, da je najprej čutil udarec v bok, da je svojega psa dvignil v zrak, nakar da so sledili ugrizi tožničinega psa, šele nato pa da je padel po tleh in izgubil zavest. Sodišče pojasnjuje, da iz izvida urgentne kirurške ambulante Splošne bolnišnice Novo mesto (v nadaljevanju zdravniški izvid z dne 26. 5. 2019) izhaja, da je zdravnica, dr. med. C. C. ugotovila, da so rane na poškodovančevih dlaneh posledica ugriza psa. Sodišče nima razloga, da bi dvomilo v pravilnost in strokovnost zdravniškega izvida zdravnice, vendar pa pritrjuje tožnici v delu tožbe, v katerem zatrjuje, da na podlagi tega

Ob nesporni ugotovitvi, da tožnica ni vodila poslovnih knjig in da jih ni vzpostavila niti po sklepu davčnega organa, so bili podani razlogi za to, da se davčna osnova ugotovi z oceno. Sodišče tudi ne dvomi v ustreznost izbrane metode in v oceno davčne osnove kot tako. Le-ta je bila namreč opravljena na preverljiv način, na podlagi podatkov tožnice in ob upoštevanju izjav (zaslišanih) prič oziroma izjav zaposlenih, v katerih verodostojnost sodišče ne dvomi. Zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka niso podane. Kot ugotavlja že drugostopenjski davčni organ in temu tožnica ne nasprotuje, so bile izjave prič povzete v zapisniku o pregledu. Tožnica je bila torej seznanjena z njihovo vsebino že pred izdajo odločbe. Imena prič pri tem niso bistvena, saj tožnica tudi po tem, ko zanje izve, glede njunih izpovedb (v pritožbi in tožbi) ne pove nič konkretnega, temveč ves čas samo splošno trdi, da rož v rastlinjaku ni razmnoževala oziroma da ni izdala in prodala nobenega venca. Zato tudi tožničino nenavzočnost pri zaslišanju prič ni šteti za bistveno pomanjkljivost postopka.

Če upravni organ nima potrebnega strokovnega znanja za to, da ugotovi utemeljenost razlik v cenitvi posameznih izvedencev in pojasni svoje stališče do tega, ima po ZUP možnost, da v postopek vključi za to potrebne strokovnjake (183. člen ZUP/86).

Pri denacionalizaciji po 29. točki 3. člena ZDen, po katerem so upravičenci do denacionalizacije le osebe, ki za podržavljeno zemljišče (po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča) niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč, so za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo med drugim pomembne okoliščine, ali sedanje vrednosti ob podržavljenju danih odškodnin presegajo 30% vrednosti podržavljenega premoženja (1. odst. 72. čl. ZDen), morebitno povečano vrednost v skladu s 25. členom ZDen ter ali se v času vračanja nahajajo v kompleksu kmetijskih zemljišč (27. člen ZDen). Kadar je odpravljena odločba upravnega organa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem zadeva vrnjena v ponoven postopek, ima stranka možnost sodelovati pri odločitvi izvedenca in ugovarjati navedbam prizadetih strank ter uveljavljati svoje zahteve.

Za pravilno in zakonito vodenje ugotovitvenega postopka je odgovoren pristojni upravni organ oz. njegova pooblaščena oseba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče prenesti odgovornosti za izpodbijano odločbo na toženo stranko, ki je soglašala z ugotovitvenim postopkom le glede vračanja prostorov v pritličju predmetne stavbe.

V obrazložitvi sklepa o stroških organ prve stopnje ni razložil, zakaj je organ ugotavljanje vrednosti premoženja z izvedencem sploh odredil (2. odst. 209. čl. ZUP), zaradi česar ni bilo mogoče preizkusiti zakonitosti izpodbijanega sklepa in so bila s tem bistveno kršena pravila postopka. Po 113. členu ZUP gredo stroški postopka v breme tistega, ki je ves postopek povzročil in to praviloma. To pomeni, da te in drugih določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč v korelaciji s procesnimi dejanji organa in strank. Povračila oz. nagrade izvedencem gredo po naravi stvari v breme tistega, ki ima dokazno breme, pri čemer imajo prednost cenejša dokazna sredstva pred dražjimi ob enakih rezultatih.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS terja izpolnitev zakonskih pogojev po 1. odstavku tega člena, saj, če ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 1. odstavku (prijavljeno stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji), upravni organ po 3. odstavku tega člena sploh ne bi mogel odločati in bi moral vlogo stranke za pridobitev slovenskega državljanstva zavrniti že po 1. odstavku. Kadar tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) v konkretnem primeru na podlagi storjenih kaznivih dejanj ugotavlja, da bi sprejem prosilca v slovensko državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, lahko kot podlago za tako ugotovitev upošteva le obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence, saj z izbrisom obsodbe iz te evidence nehajo njene pravne posledice.