9. člen ZUS-1

Upravno sodišče je edino v Republiki Sloveniji stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen. S tem stališčem Vrhovno sodišče usklajuje svojo dosedanjo neenotno prakso, saj je o tovrstnih predlogih odločalo na podlagi 67. člena ZPP, ki pa ga po novem stališču ni mogoče uporabiti v upravnem sporu.

Upravno sodišče je edino v Republiki Sloveniji stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen. S tem stališčem Vrhovno sodišče usklajuje svojo dosedanjo neenotno prakso, saj je o tovrstnih predlogih odločalo na podlagi 67. člena ZPP, ki pa ga po novem stališču ni mogoče uporabiti v upravnem sporu.

Ker je Upravno sodišče v Republiki Sloveniji edino stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen.

V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP, ni dovoljena.

V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Tožba, za sestavo katere je tožnik želel pridobiti BPP, bi bila namreč vložena zoper odločbo (št. Bpp 9/2025-4), s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP za sestavo in vložitev dopolnitve predloga za oprostitev plačila sodne takse (za upravni spor opr. št. I U 17/2025) ter za pravno svetovanje in zastopanje v vseh postopkih naslovnega sodišča, v katerih je oziroma bo kadarkoli udeležen. Upravni spor, v katerem bi tožnik izpodbijal odločbo št. Bpp 9/2025-4, bi bil torej drugi upravni spor zaradi zavrnjene prošnje za BPP (prvi upravni spor v smislu veriženja je v tej zadevi upravni spor opr. št. I U 17/2025 oz. množica vseh tožnikovih bodočih upravnih sporov pred tem sodiščem), kar pomeni, da dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP ni dovoljena.

Vrhovno sodišče sicer na predlog stranke lahko odloči o prenosu krajevne pristojnosti (67. člen Zakon o pravdnem postopku; ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), vendar gre pri tem izključno za prenos pristojnosti na drugo sodišče z enako stvarno pristojnostjo, ne pa na sodišče drugačne stvarne pristojnosti. Prenos krajevne pristojnosti na povsem drugo sodišče v upravnem sporu ni mogoč, saj v Republiki Sloveniji obstaja le eno sodišče, ki je stvarno pristojno za obravnavo teh sporov.

V obravnavanem primeru tožnik izpraševalcu na ustnem delu PDI očita ravnanje v nasprotju z določbo 37. člena ZIntPK, ker gre za sodnika, predsednika višjega sodišča, ki je sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu. Po presoji sodišča razlogi, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomenijo okoliščin, ki bi bile v nasprotju s standardi nepristranskosti in bi vzbujale dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost člana izpitne komisije. Zatrjevane odklonitvene razloge je namreč treba ocenjevati, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe. Gre za vprašanje, ali so podane okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko ustvarijo dvom o nepristranskosti (objektivno merilo), teh okoliščin pa tožnik zgolj z zatrjevanjem, da jih je zaznal zaradi nekorektne obravnave na izpitu in posledično negativne ocene na izpitu, ni izkazal. Zapisnik o opravljenem ustnem delu izpita PDI ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak o dejanju strokovnega organa, pri delu komisije pa ne gre za procesno dejanje, ampak za strokovno delo, ocenitev strokovnega znanja kandidata.

Upravno sodišče je edino stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnem sporu, zato drugega sodišča ni mogoče določiti. Tožnik očitno želi doseči sojenje zunaj sedeža Upravnega sodišča v Ljubljani. Upoštevaje, da Upravno sodišče sodi tudi na zunanjih oddelkih in ne le na sedežu v Ljubljani (drugi odstavek 9. člena ZUS-1), je Vrhovno sodišče predlog obravnavalo v smislu predlaganega prenosa sojenja na zunanji oddelek. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema tudi druge okoliščine, med drugim takšne, ki lahko vzbujajo dvom v objektivno nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije. Po presoji Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru taki tehtni razlogi niso podani. Namen 67. člena ZPP namreč ni omogočiti prenosa sojenja v zadevi zgolj zato, ker sodišče na sedežu v prejšnjih tožnikovih sporih ni odločilo v skladu z njegovimi pričakovanji.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da znaša tožnikov povprečni mesečni dohodek v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje za dodelitev redne BPP 991,42 EUR, čemur tožnik v tožbi ne ugovarja. Navedeno tudi po sodni presoji pomeni, da tožnik presega cenzus za dodelitev redne BPP, ki znaša 843,78 EUR. Glede na povedano je bilo po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev redne BPP. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave. Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno. Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami takega podaljševanja, možnost sodnega varstva, ki zagotavlja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave). Tako je mogoče sprožiti upravni spor zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od

Namen 67. člena ZPP ni omogočiti prenosa sojenja v zadevi zgolj zato, ker sodišče na sedežu v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ni odločilo v skladu s tožničinimi pričakovanji. To bi namreč nasprotovalo ne le določbi 67. člena ZPP, ampak tudi določbi drugega odstavka 23. člena Ustave, po kateri lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, izbran po vnaprej z zakonom in sodnim redom določenih pravilih - tako imenovani naravni sodnik. Neutemeljene pa so tudi tožničine navedbe o splošni solidarnosti sodnikov in sodnic do kolegov sodnikov, saj so pavšalne in ne temeljijo na nobenem konkretnem dejstvu, ki bi ustvarjal videz, da vsi sodniki Upravnega sodišča na sedežu v Ljubljani v obravnavani zadevi ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti. Izražanje dvoma v korektno vodenje postopka ne predstavlja utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je zagotavljanju pravice do nepristranskega sojenja z vidika posamičnega sodnika namenjen institut njihove izločitve.

Zgolj to, da je sodnica, ki je izdala po tožnikovem mnenju sporno odločbo o brezplačni pravni pomoči, tudi izpraševalka na pravniških državnih izpitih in za to prejema plačilo, po mnenju Vrhovnega sodišča ne vzbuja nikakršnega dvoma v objektivno nepristranskost sodišča. Tudi sicer so tožnikove navedbe povsem pavšalne, saj ne zatrjuje niti, da bi sodnica sodelovala v izpitni komisiji Ministrstva za pravosodje, ki je odločala o uspehu tožnika na izpitu in ki je predmet drugega upravnega spora, niti tega, da bo glede na letni razpored dela sodnic in sodnikov na upravnem sodišču obravnavala njegovo tožbo.

Za spore med delodajalcem in zavodom za zaposlovanje oziroma MDDSZEM iz naslova priznanja pravic do povračila nadomestila plače zaradi napotitve delavcev na začasno čakanje na delo po določbah ZIUZEOP je stvarno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije.

Namen 67. člena ZPP ni omogočiti prenosa sojenja v zadevi zgolj zato, ker sodišče na sedežu v prejšnjih tožnikovih sporih ni odločilo v skladu z njegovimi pričakovanji.

Zaradi napake pri odpošiljanju tožbe in sodbe ter preverjanju povratnic, predlagatelju obnove ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu. Predlagatelj obnove se na to napako ni mogel sklicevati v prejšnjem postopku. Predlog za obnovo ima vse potrebne sestavine in je bil vložen pravočasno. Tožnik se sprva ni odzval na predlog za obnovo postopka, v njegovi zadnji vlogi pa pravi, da je nadaljevanje zadeve nesmiselno in da ne bo podajal nadaljnjih stališč v predmetni zadevi, zato sodišče šteje, da je tožnik umaknil tožbo in je posledično sodišče postopek obravnavanja tožbe s sklepom ustavilo.

Tožnik v tožbi ugovarja datumu izvršljivosti izvršilnega naslova. Gre za ugovor, ki je v postopku davčne izvršbe nedopusten, zato tožena stranka njegove utemeljenosti ne le ni dolžna, temveč tudi ni pristojna obravnavati. Niti določbe ZDavP-2 niti določbe ZUP namreč davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in zakonita. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ga torej ni mogoče z uspehom izpodbijati v postopku davčne izvršbe, ampak se lahko klavzulo izvršljivosti izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost v posebnem postopku.

Vrhovno sodišče za odločitev o tožbi v upravnem sporu ne more določiti drugega stvarno pristojnega sodišča. Načelo kontradiktornosti omogoča strankam razumne možnosti, da zagovarjajo svoje argumente, in da niso postavljene v bistveno neenak položaj. Zoper posamične akte sodišč oziroma sodnikov upravni spor ni dopusten.

Revizija zoper pravnomočno sodbo, ki jo v postopku sodnega varstva zoper odločbe Javne Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence na podlagi ZPOmK-1 izda Vrhovno sodišče, ni dovoljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča med razloge za delegacijo pristojnosti ni mogoče uvrstiti morebitnega odklonilnega odnosa stranke do določene sodnice. Temeljni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost oziroma ekonomičnost postopka, tega pa tožnik ne uveljavlja in zatrjuje le, da obstajajo izločitveni razlogi zoper sodnico, ker naj bi zoper njo podal kazensko ovadbo.

Z izpodbijano odločbo ni bilo poseženo v pritožničino pravico ali pravno korist, saj ji noben izmed veljavnih predpisov ne daje statusa stranke ali kakšne posebne pravice za sodelovanje v posameznem postopku vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v tem postopku ne varuje svojega pravnega interesa. V obravnavanem primeru ne gre za spor o zakonitosti pritožničinega Odloka in sodišče s svojo odločitvijo ni poseglo v njegovo veljavnost (ga razveljavilo), ampak za postopek presoje zakonitosti konkretnega upravnega akta, s katerim se je zavrglo priznanje lastnosti stranke v postopku vračila nadomestila (tretji osebi, v kateri pa določen člen Odloka (na podlagi razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-157/02-10 z dne 4. 12. 2003) ni bil uporabljen, torej gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava v postopku odmere nadomestila).