7. člen ZUS-1

Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti. Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu

Ne drži, da si pritožnica s tožbo v upravnem sporu zoper sklep z dne 9. 3. 2021 pravnega položaja ne bi mogla (več) izboljšati. Če bi Upravno sodišče njeni tožbi ugodilo, bi moralo po presoji Vrhovnega sodišča zaradi varstva njene ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva o udeležbi v postopku odločiti v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Če bi ji v tem primeru pravico do stranske udeležbe v spornem nadzornem postopku priznalo, pa bi ji morala toženka odločbo in sklep z dne 23. 11. 2020, s katerima je ta nadzorni postopek zaključila, vročiti in ji omogočiti vpogled v upravni spis zadeve. To bi ji narekovala (smiselna) uporaba določbe četrtega odstavka 142. člena ZUP, po kateri mora oseba, ki med postopkom vstopi vanj kot stranka, postopek sprejeti v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu. Ker bi bil torej enostopenjski upravni postopek v trenutku pritožničinega vstopa že zaključen z odločbo in sklepom, bi mogla kot edina posledica slediti vročitev teh aktov pritožnici. S tem bi slednja zoper upravni akt, izdan v spornem nadzornem postopku, pridobila možnost vložitve tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1).

Spor med določenimi javno-pravnimi subjekti je sicer možen po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1, vendar ne v konkretnem primeru, saj gre za spor med dvema državnima organoma.

Tožnik v pretežnem delu tožbe nasprotuje ocenama, ki sta bili podani s strani dveh zunanjih ocenjevalcev, kar pa ni predmet presoje v upravnem sporu. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnosti strokovne ocene, čemur v obravnavanem primeru ugovarja tožnik. V upravnem sporu lahko po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer, saj izpodbijani sklep kot sklep zavrnilne narave ni mogel biti predmet izvršbe. Škodo zaradi morebitne nezakonitosti izpodbijanega akta bi tožnik mogel uveljavljati kvečjemu v pravdi.

Z izpodbijanim sklepom je Vlada RS izrazila namero, da organizira izpostavi azilnega doma na območju bivših mejnih prehodov v obliki začasnih nujnih objektov. V ta namen je izpodbijani sklep tudi poslala ministrstvom in službam vlade. Z navedenim sklepom pa ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi kogarkoli in nič v vsebini izpodbijanega sklepa ne nakazuje na manifestacijo njegove vsebine v realnem svetu. Tožeča stranka tudi s sklicevanjem na svoje pristojnosti po ZLS ne more utemeljiti podlage za vložitev tožbe. Izpodbijana odločitev namreč ne pomeni prostorskega načrtovanja ali posega v prostor v smislu določb ZUreP-3, kot zatrjuje tožeča stranka, saj izpodbijani akt ni izdan v postopku normativnega urejanja prostora, niti veljavnega prostorskega akta ne spreminja. Definicija javnopravnega spora sicer zaenkrat ne v pravni teoriji ne judikaturi še ni bila določno postavljena, izoblikovano pa je stališče, da je tožba tudi po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1 dopustna le, če gre za javnopravni spor med državo in lokalno skupnostjo in izpodbijani akt posega v pravni položaj tožeče stranke, pa ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, ali če je odločanje uprav

V obravnavani zadevi tožnik s tožbo izpodbija sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka, s katerim je prvostopenjski organ v 2. točki izreka odločil, da se zavrne tožnikova zahteva za povrnitev nastale škode v znesku 20.000,00 EUR in da tožnik sam trpi nastalo škodo. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v tem delu odločil o premoženjskopravnem zahtevku, ki spada v pristojnost sodišča splošne pristojnosti (1. člen ZPP), ne pa o upravni zadevi (2. člen ZUP). To pa pomeni, da je izpodbijani sklep v 2. točki izreka ničen po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka po četrtem odstavku 135. člena ZUP in 28. členu ZIN po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi po uradni dolžnosti, zaradi odsotnosti javnega interesa ni več potrebno. Tak sklep torej ne pomeni meritorne odločitve o zahtevku stranke in ne oblikuje ali spreminja pravnega polož

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, zakaj je toženka prosilcu dodelila izredno BPP tudi pred sodiščem II. stopnje in pred Vrhovnim sodiščem RS, za katera med strankama in prizadeto stranko ni dvoma, da se zoper prosilca (še) ne vodita.

Toženka je razloge podala izrecno le glede dodelitve BPP pred sodiščem I. stopnje, ni pa navedla razlogov glede dodelitve BPP pred sodiščem II. stopnje in pred Vrhovnim sodiščem RS. BPP za tožnika je nujna in sorazmerna le glede trenutnega postopka preiskave in v nadaljnjem kazenskem postopku pred sodiščem I. stopnje, ne pa šele v še negotovi fazi postopka pred sodiščem II. stopnje, zato je sodišče tožbi ugodilo in v izpodbijanem delu I. točke izreka glede dodelitve BPP pred sodiščem II. stopnje odločbo odpravilo ter v tem delu predlog prosilca zavrnilo. S svojo odločitvijo glede dodelitve BPP v obsegu pred Vrhovnim sodiščem RS je presegla prosilčevo prošnjo, zato je v tem delu sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v tem obsegu izreka odpravilo.

ZVarD za ugotovitveno odločbo o obstoju diskriminacije iz 37. člena ZVarD posebej ne predvideva sodnega varstva za državni organ. Posebna določba, ki dopušča tožbo državnega organa zoper akt Zagovornika enakih možnosti, je peti odstavek 42. člena ZVarD. Po tem določilu je zoper odločitev zagovornika dovoljen upravni spor, vendar zgolj proti odločitvi iz tretjega odstavka istega člena, to pa je odločitev inšpekcijskega nadzora, da je bila kršena prepoved diskriminacije iz 45. člena ZVarD; v predmetni zadevi pa ne gre za odločitev o globi iz petega ali šestega odstavka 45. člena ZVarD, ker tudi ni šlo za postopke ugotavljanja diskriminacije na področjih iz 2. člena ZvarD in za dejanja iz štirih alinej prvega odstavka 45. člena ZVarD.

Iz izpodbijanega akta izhaja, da se je tožniku kazen zapora iztekla 4. 6. 2021. To pomeni, da mu je med sodnim postopkom pravni interes za odločitev v zvezi s pogojnim odpustom, ki ga je ob vložitvi tožbe sicer imel, prenehal. Tožnik si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu, glede na zahtevek, postavljen v tožbi, to je (zgolj) zahtevek za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba) ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Glede odškodninskega zahtevka lahko sodišče odloči le, če samo odloči tudi o stvari sami, tj. o tožnikovi pravici ali pravni koristi. Ker je sodišče tožbo zavrglo (in ni vsebinsko odločalo o glavnem tožbenem zahtevku) in ker tožnik odškodninskega zahtevka ne more uveljavljati kot samostojnega zahtevka v upravnem sporu, v zvezi z odškodninskim zahtevkom niso podane procesne predpostavke, da bi sodišče o njem lahko odločalo.

Med strankama je sporno, ali je za izpolnitev pogoja javnega razpisa podana zahteva, da mora iz najemne pogodbe izhajati neposredno, da je ta sklenjena najmanj do 31. 12. 2018, ali zadošča izjava najemnika oz. podnajemnika, ki sicer predloži najemno pogodbo. Napačna je interpretacija, da mora iz najemne pogodbe jasno izhajati, da ima predlagatelj lokal v najemu najmanj do 31. 12. 2018, saj iz besedila javnega razpisa ne izhaja. To pa pomeni, da je bila vloga predlagatelja, vložena v postopku javnega razpisa za izbiro ponudnikov subvencionirane študentske prehrane popolna v tem delu in s tem neutemeljeno zavrnjena.

Temeljni pojmovni okvir civilnopravnega razmerja je v prirejenosti in enakopravnosti, avtonomiji in pravni svobodi pravnih subjektov, ki vzpostavljajo ta razmerja. Določeno razmerje ima civilnopravni značaj, če je nastalo med strankami na ravni prirejenosti, če so torej stranke stale nasproti ob ustanovitvi razmerja kot enakopravni udeleženci razmerja. Če pa so pravice in dolžnosti strank posledica podrejenosti pod javno oblast, če je javni organ nastopal nasproti strankam avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo, potem ima tako razmerje značaj upravnega razmerja ali upravne zadeve. Upravni spor je postopek, kjer se odloča o zakonitosti predpisov državnih organov, hkrati pa tudi o zakonitosti in odpravi posamičnih dejanj, s katerimi se po mnenju tožnika onemogoča oziroma neutemeljeno otežuje njegov dostop do osnovnošolskega izobraževanja. Delovno področje pravdnega sodišča v konkretnem primeru je presoja odškodnine, delavno področje upravnega sodišča pa odločanje o zakonitosti predpisov in ureditev razmerja, s tem, da mora upravno sodišče pri ureditvi razmerja, če ugotovi nezakonitost akta, upoštevati javni interes, kar pa pomeni, da lahko uredi razmerje tudi na

V upravnem sporu po drugem odstavku 7. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi vrnitev stvari ali povračilo škode, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, vendar pa tožnik tega zahtevka ne more uspešno uveljavljati samostojno, temveč ga lahko uveljavlja le kot adhezijski zahtevek v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kadar sodišče s sodbo v glavni stvari odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem sporu polne jurisdikcije. Ker v obravnavani zadevi tožnici tudi po pozivu sodišča nista navedli nobenega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, sodišče po določbah ZUS-1 ni imelo podlage za odločanje o zahtevani odškodnini.

Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivnega značaja, saj podeljuje tujcu, ki je že v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji in torej zadržanje izvršitve te odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niti ni mogoče. Glede na to bi tožnica lahko predlagala le začasno odredbo za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 ter predlagala način, kako naj se začasno, to je do pravnomočne odločitve v obravnavanem upravnem sporu, uredi stanje glede na sporno razmerje. Take začasne odredbe s tako oblikovanim predlogom pa tožnica ni predlagala. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom spornega pravnega razmerja ni uredilo na način kot je predlagala tožnica, torej, da bi le odložilo njeno deportacijo, pač pa je tožnici do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu dovolilo zadrževanje v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako odločilo prek meja tistega, kar je zatrjevala in predlagala tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan. Ni mogoče izhajati iz tega, da je odstranitev tujca iz Republike Slovenije že sama po sebi škoda, ki bi bila u

Sodišče na svojo stvarno pristojnost na prvi stopnji ne pazi ves čas po uradni dolžnosti, temveč le do določene faze postopka, in sicer le ob predhodnem preizkusu tožbe pred njeno vročitvijo toženi stranki. Pozneje se lahko izreče za stvarno nepristojno še do razpisa glavne obravnave, vendar le na ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPP). Če sodišče pri uradnem preizkusu ne podvomi v svojo stvarno pristojnost in je niti tožena stranka pravočasno ne graja, pride do tihega dogovora o stvarni pristojnosti oziroma do njene ustalitve, in sicer tudi v morebitnem primeru zadeve iz pristojnosti specializiranega sodišča.

Na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, na katerega se Upravno sodišče sklicuje, tožbi res ni mogoče ugoditi s hkratno zavrnitvijo zahtevka o uveljavljani pravici. Tožbi zoper upravni akt je namreč mogoče ugoditi na tej podlagi le, če sodišče presodi, da je s protipravnostjo tega akta kršena pravica, o kateri potem sodišče s svojo sodbo odloči samo. Tako stališče izhaja iz določb ZUS-1, ki urejajo pooblastila za odločanje Upravnega sodišča. Iz njih izhaja, da morajo biti za tako določanje izpolnjeni ne le pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, temveč tudi pogoji iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1 (peti odstavek 65. člena ZUS-1). Gre za dva pogoja, ki sta določena kumulativno in omejujeta pooblastila za določanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Prvi pogoj je (tako kot v prvem odstavku 65. člena) ustrezen tožbeni zahtevek. Drugi pa določa, da sodišče v upravnem sporu lahko odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v mejah tožbenega zahtevka) le, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice to potrebno. Zahteva po vsebinskem odločanju o pravici do zamudnih obresti iz narave te pravice sama po sebi ne izhaja. Odločanje o prav

Vrhovno sodišče je s sodbo odločilo v okviru tožbenega predloga in priglašenih stroškov, saj so bili tožeči stranki priznani stroški, kot so bili zahtevani v tožbi in reviziji ter izhajajo iz v upravnem sporu predloženih stroškovnikov. Odločitev sodišča o pravici oziroma obveznosti tožeče stranke pa sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče brez njene zahteve odločiti tudi o stroških upravnega postopka, ki je pred tem tekel glede obstoja te pravice oziroma obveznosti. Po navedenem je torej sklicevanje tožeče stranke na vloge v upravnem postopku, iz katerih naj bi bili razvidni podatki, potrebni za odločitev o stroških upravnega postopka, neupoštevno. Upravni spis in s tem morebitne vloge s priglašenimi stroški, ki so jih stranke vložile v upravnem postopku, namreč niso del sodnega spisa in to tudi ne postanejo zgolj zato, ker je upravni organ sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 dolžan predložiti upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Gre za procesno gradivo, ki ga je pripravila ena od strank upravnega spora, sodišče pa se brez navedb in dokaznih predlogov strank v postopku ni dolžno seznaniti z njegovo vsebino.

Po tretji alineji osmega odstavka 147. člena EZ-1 potencialni uporabnik nima pravice do priključitve na distribucijski sistem, če bi priključitev elektrooperaterju povzročila nastanek nesorazmernih stroškov, razen v primeru, kot je to določeno v desetem odstavku tega člena, če sam krije stroške, ki so višji od sorazmernih. Devetega odstavka 147. člena EZ-1 po mnenju sodišča ni mogoče razlagati tako, da bi potencialni uporabnik lahko uveljavljal, naj se nesorazmerni stroški zmanjšajo, ker bi menil, da je elektrooperater (so)odgovoren za propad ali uničenje elektroenergetske infrastrukture.

Sodišče je s sodbo z dne 26. 2. 2020 odločilo v okviru tožbenega predloga in priglašenih stroškov, saj so mu bili priznani stroški, kot so bili zahtevani v tožbi in reviziji ter izhajajo iz v upravnem sporu predloženih stroškovnikov. Odločitev sodišča o tožnikovi pravici oziroma obveznosti pa sama po sebi ne pomeni, da mora sodišče brez tožnikove zahteve odločiti tudi o stroških upravnega postopka, ki je pred tem tekel glede obstoja te pravice oziroma obveznosti. Po navedenem je torej revidentovo sklicevanje na vloge v upravnem postopku, iz katerih naj bi bili razvidni podatki, potrebni za odločitev o stroških upravnega postopka, neupoštevno. Upravni spis in s tem morebitne vloge s priglašenimi stroški, ki so jih stranke vložile v upravnem postopku, niso del sodnega spisa in to tudi ne postanejo zgolj zato, ker je upravni organ sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 dolžan predložiti upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. Gre za procesno gradivo, ki ga je pripravila ena od strank upravnega spora, sodišče pa se brez navedb in dokaznih predlogov strank v postopku ni dolžno seznaniti z njegovo vsebino.

Ker odločitev o stroških ni samostojna pravna celota in je njena usoda odvisna od odločitve v glavni stvari, to pomeni, da zahtevek za povrnitev stroškov postopka kot akcesorni zahtevek v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. V konkretnem primeru „deli usodo“ s sklepom o ustavitvi disciplinskega postopka zoper tožnika pred ČR DeZRS zaradi umika prijave. Samo za postopek obvezne licence za opravljanje detektivske dejavnosti je izrecno določeno, da organ odloča v upravnem postopku, zoper odločbo pa je mogoča pritožba na ministrstvo, pristojno za notranje zadeve. Odločitev glede odvzema ali podelitve licence je odločitev, ki je izdana v okviru izvrševanja javnega pooblastila in samo zoper to odločitev je, dopusten upravni spor. Druge odločbe, izdane v okviru disciplinskega postopka pred ČR DeZRS, ne pomenijo odločitev, ki bi bile izdane v okviru in obsegu danega ji javnega pooblastila. Zato tudi upravni spor zoper odločbe, ki jih ČR DeZRS izda v okviru disciplinskega postopka, ni dopusten. Ker to velja za odločitve o glavnem predmetu postopka, velja enako tudi za odločanje o stroških takega postopka.