37. člen ZUS-1

Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi opozorilo, da je zaradi v ZUreP-3 predpisanih učinkov izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe pomembno, da so za njegovo izdajo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, zaradi česar mora imeti lastnik nepremičnine, ki mora v primeru uvedbe postopka po navedeni ureditvi ZUreP-3 trpeti poseg v svojo lastninsko pravico, možnost ugovarjati, da niso. Omenjeni sklep mora vsebovati obrazložitev glede ugotovljenih dejstev, ki se nanašajo na pogoje za uvedbo postopka zoper zavezanca, ter glede dokazov, na katere je svoje ugotovitve o dejstvih oprlo; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev - konkretno uvedbo postopka omejitve lastninske pravice po ZUreP-3. Ob tem morajo navedene ugotovitve toženke vsebovati tudi njeno opredelitev do ugovorov zavezanca zoper obstoj zakonskih pogojev za uvedbo postopka in tudi v zvezi s posledicami, ki jih uvedba postopka prinese za njegova lastninskopravna upravičenja (omejitev razpolaganja). V izpodbijani odločbi se upravni organ ni v ničemer opredelil do ugovorov, ki jih je tožnik po

Stranka lahko v upravnem postopku zahteva izločitev uradne osebe, kadar druge okoliščine (onkraj tistih, naštetih v 35. členu ZUP) vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami samo po sebi ni izločitveni razlog. Tožnik s podanimi očitki, ne da bi navedel druge pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o njeni nepristranosti, s svojim zahtevkom za njeno izločitev iz upravnega postopka ne more uspeti. Upravni organ je dolžan izvesti vse predlagane dokaze. Vnaprejšnja dokazna ocena ni dopustna. Izvedbo dokazov lahko organ zavrne le, če za to obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je nesubstanciran) ali vsebinski razlogi, to je, če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano; nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno; ali pa je dokaz neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva. O verodostojnosti posameznih dokazov se namreč upravni organ lahko izreče šele po tem, ko jih izvede, ter to na ustrezen način upošteva pri presoji izvedenih dokazov in pri rezultatu

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209., 210., 220., in 221. ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209, 210, 220 in 221 ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?

I. Predlog prvega predlagatelja Državnega odvetništva Republike Slovenije se zavrže. II. Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZUS-1 s tem, ko je štelo, da ima sklep o uvedbi postopka takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, čeprav vsebuje navedbo zahteve s prilogami, izrek, obrazložitev (z navedbo dejanskega stanja), zakonske pogoje za uvedbo postopka po ZUreP-3 ter ugotovitev, da je zahteva popolna, in je s takim postopanjem stranko z interesom prikrajšalo/onemogočilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave ter jamstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, še posebej upoštevaje določbe členov 209., 210., 220. in 221. ZUreP-3, ki ne predpisujejo kontradiktornega oziroma posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo sklepa o uvedbi postopka?

Sodišče ugotavlja, da iz presojane obrazložitve ne izhaja, kako je toženka prejeto zahtevo obravnavala po vsebini, saj v obrazložitvi ni najti ugotovitev oz. razlogov o obstoju zakonskih (vsebinskih) pogojev, ki morajo biti izpolnjeni v fazi izdaje sklepa o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice po 210. členu ZUreP-3. Poleg tega obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi ne vsebuje kakršnihkoli konkretnih ugotovitev oz. razlogov v zvezi z II. točko izreka izpodbijanega sklepa, ampak v zvezi s tem obsega le prepis zakonske določbe četrtega odstavka 210. člena ZUreP-3. Glede na to, da iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za pripadajoči zemljišči tudi k stavbi št. ..., k. o. ..., tožnik pa v tožbi trdi, da gre za splošni skupni del stavbe, v kateri je etažni lastnik, bi morala obrazložitev II. točke izpodbijanega sklepa vsebovati vsaj opredelitev v zvezi z določbo četrtega odstavka 105. člena SPZ, po katerem je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu.

Če ima izpodbijani akt pomanjkljivosti, ki so bistvene, njegova presoja sploh ni mogoča. Gre za očitne, na prvi pogled spoznavne pomanjkljivosti izpodbijanega akta, ki ne terjajo podrobnejše analize in zato tudi ne izjave strank v sodnem postopku. Med takšne pomanjkljivosti lahko sodi tudi pomanjkanje (izpad) obrazložitve (dela) akta.

Obrazložitev organa je povsem brez navedb o presoji izpolnjenosti zakonskih pogojev za omejitev lastninske pravice, ki morajo biti podani v fazi izdaje sklepa o uvedbi. Opisana pomanjkljivost izpodbijanega sklepa se kaže v odsotnosti navedb dejanske podlage glede vprašanja popolnosti zahteve, glede na predložene dokaze (prvi odstavek 214. člena ZUP). Je pa odsotnost navedene obrazložitve bistvena, saj upoštevaje konkretne tožbene navedbe, ki nasprotujejo odločitvi organa tudi po vsebini, onemogoča preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa. Sodišče tako ugotavlja, da glede na navedeno bistveno pomanjkljivost, izpodbijani sklep nima vsebine, ki bi bila lahko predmet presoje zakonitosti in s tem sklep predmet upravnega spora.

Pravna teorija se je že opredelila, da zgolj ugotovitev o kršitvah, ob odsotnosti izrecne zakonske podlage o nasprotnem, ni predmet odločitve z upravno odločbo, temveč je le del ugotovitvenega postopka, na podlagi katerega se mora šele sprejeti konkretno in posamično odločitev; če organ oceni, da je to potrebno glede na razkorak med predpisanim in dejanskim, mora nemudoma izdati "pravo" odmerno ali ureditveno odločbo, ne pa izdajati le odločb o dejstvih, saj se sicer postopka ne zaključuje, obenem pa se vodijo nepotrebni "vmesni" sodni spori. Po presoji sodišča iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve drugega odstavka 5. člena ZDavPR), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.

Nestrinjanje z odločitvami prvostopenjskega organa, kot tudi nepravilnosti, zagrešene med postopkom (ki so jih tožniki tudi uveljavljali v pritožbi in jih je drugostopenjski organ presojal), niso razlog za izločitev uradne osebe po 37. členu ZUP. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V ZUP ni najti določbe, ki bi narekovala dokončnost odločitve o izločitvi uradne osebe, ki vodi postopek, pred izdajo odločbe o glavni stvari (kar bi moralo biti izrecno določeno (peti odstavek 258. člena ZUP)), še zlasti, ker ni nobene omejitve, da bi stranka tega pritožbenega razloga ne mogla uveljavljati tudi v pritožbi zoper odločbo, izdano v upravni zadevi, oziroma v tožbi zoper dokončno odločbo v upravnem sporu, česar so se tožniki tudi poslužili.

Odločitev predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani se nanaša na tožničino pravico do plače, ta pa je delovnopravne narave. Zoper takšno odločitev je na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS‑1) stvarno pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Na podlagi b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Med spore v zvezi s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih, spadajo tudi spori glede plače, sestavine plače in njeno višino. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke sodnikov iz naslova izplačila plač, je torej pristojno delovno sodišče.

Odgovora na tožbo sodišče se ne more sprejeti kot dopolnitev obrazložitve, saj je v upravnem sporu odgovor na tožbo lahko le pojasnilo že povedanega v izpodbijanem aktu.

S Sklepom o določitvi deležev odpadne embalaže za januar, februar in marec 2022, ki ga je sprejela toženka kot državni organ, v okviru svojih pristojnosti (21. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije), je odločeno o pritožničini materialnopravno določeni obveznosti in o njenem obsegu. Ta sklep torej posega v njen pravni položaj, hkrati pa je utemeljen na normi javnega prava, ki toženko pooblašča za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu (na petem odstavku 30. člena Uredbe). Sporni sklep zato izpolnjuje tako formalne kot materialne kriterije za pojem upravnega akta iz 2. člena ZUS-1

Za sprejem odločitve, kakršna je vsebovana v izreku izpodbijanega sklepa, je potrebna izrecna zahteva oziroma aktivno sodelovanje stranke, bodisi njen izrecen in nepreklicen odstop s funkcije člana Nadzornega sveta RTVS, bodisi prenehanje izpolnjevanja predpisanih pogojev za imenovanje (dosežena najmanj visokošolska izobrazba in najmanj 5 let delovnih izkušenj). Med strankama v obravnavani zadevi ni niti sporno, da zahteve za postopek predčasne razrešitve člana Nadzornega sveta RTVS ni (bilo) in sploh ni bila nikoli podana, ne pred izdajo izpodbijanega sklepa in tudi ne pozneje.

Toženec v izreku ni odločil o zahtevku tožnika za povračilo stroškov postopka in tega zahtevka ni zavrnil, kot bi to narekovali zgoraj citirani razlogi in stališče o prevalitvi teh stroškov na tožnika po krivdnem načelu. Toženec je v izreku, po razumevanju sodišča, odločil le o tem, da njemu niso nastali posebni stroški postopka. Odločitev o tožnikovi zahtevi je torej izostala.

Odločba Geodetske uprave o združitvi več delov stavbe ali delitvi stavbe ali dela stavbe ni odločba državnega organa iz 39. člena SPZ, s katero se pridobi lastninska pravica. Ta odločba je podlaga (le) za pomožni vpis v zemljiško knjigo (poočitev, 28. člen ZZK-1), s katerim se podatki v zemljiški knjigi uskladijo s podatki v matičnih evidencah (npr. s podatki katastra na podlagi obvestila Geodetske uprave), pri čemer pa se lastnosti lastninske pravice ne spremenijo (114. člen ZZK-1). Tak vpis nima pravnih posledic - nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja. V obnovljenem postopku izdane odločbe, s katero je bila zahteva za delitev dela stavbe zavrnjena, ni mogoče pravno izvršiti, saj bi bila taka izvršitev zato, ker na pdolagi prvotne odločbe nova nastala dela nista več v lasti ene osebe, v nasprotju s 115. členom ZZK-1. Taka odločba je zato nična. Dejstvo, da je izpodbijana odločba realizirana v katastru (ki je izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine) na odločitev ne vpliva, saj odločbe v zemljiški knjigi, ki pa je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva in ki je neločljivo povezana s katastrom stavb, še vedno ni mogoče poočititi, t

Po petem odstavku 57. člena ZEKom-1 Agencija ob spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc izda novo odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, prejšnjo pa razveljavi. V novi odločbi lahko določi tudi obseg in rok prilagoditve. Iz zapisanega sledi, da sprememba odločbe nujno predpostavlja, da ta odločba v času odločanja še velja. Razveljavi se lahko le obstoječa odločba, to je veljavna odločba, saj razveljavitev po prenehanju njene veljavnosti (zaradi poteka časa) ni mogoča, niti potrebna. Izrek izpodbijane odločbe nasprotuje pravnemu redu, ker spreminja izrek odločbe, ki pa ne velja več. Posledično izpodbijana odločba ni izvršljiva, saj ni več ničesar, kar bi bilo mogoče spremeniti.

Občinski svet občine Gornja Radgona ni bil pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločitev volilne komisije, ki lahko vpliva na potrditev mandatov, saj je za odločitev pristojno Upravno sodišče RS.

V tej zadevi izrek izpodbijane odločbe nasprotuje pravnemu redu, saj v posameznih točkah spreminja izrek odločbe, ki sploh ne velja več. Zato je odločba neizvršljiva, saj ni več ničesar, kar bi bilo mogoče spremeniti.

V tej zadevi izrek izpodbijane odločbe nasprotuje pravnemu redu, saj v posameznih točkah spreminja izrek odločbe, ki sploh ne velja več. Zato je odločba neizvršljiva, saj ni več ničesar, kar bi bilo mogoče spremeniti.