VSK Sodba I Cp 146/2020

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 52.333,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2016 dalje; - v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.309,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 839,97 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) v roku 15 dni plačati 52.333,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2016 dalje (I. točka izreka) ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 3.458,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se toženka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je predpogodba takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba. Rok šestih mesecev iz petega odstavka 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), v katerem se lahko zahteva sklenitev glavne pogodbe, pa je prekluziven. Toženka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da obravnavana predpogodba ustreza pojmu vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe v smislu 24. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Odložni pogoj se do trenutka začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko še ni izpolnil. Predpogodba torej ob začetku stečaja še ni učinkovala. Razlogovanje, da do začetka postopka zaradi insolventnosti nobena od strank še ni izpolnila svoje obveznosti skleniti glavno pogodbo ni pravilno. Do tega trenutka nobena od strank tega niti ni mogla, saj ni imela ustreznega izpolnitvenega zahtevka. Toženka je v postopku pojasnjevala, da v obravnavani zadevi ne gre za dvostransko neizpolnjeno pogodbo, saj si je sama prizadevala za sklenitev glavne pogodbe, tožeča stranka pa za to ni bila več zainteresirana. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da so te okoliščine nepomembne, saj je bila odločilna zgolj zaveza strank, ki pa ne sme biti v celoti izpolnjena do začetka stečajnega postopka. S takšno nezadostno opredelitvijo do pravnih naziranj toženke je sodišče prve stopnje kršilo njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanje: URS) in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). To stališče pa je tudi materialnopravno zmotno. V primeru, ko je predmet izpolnitvenega ravnanja izjava volje za sklenitev glavne pogodbe, bi bilo o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi mogoče govoriti zgolj v primeru, če nobena od strank ne bi bila zainteresirana za sklenitev glavne pogodbe. To pa v obravnavanem primeru ni bilo podano, saj je bil tožnik tisti, ki zaradi finančnih težav in stečaja ni bil pripravljen skleniti glavne pogodbe, toženka pa si je za sklenitev glavne pogodbe prizadevala še v letu 2016. Rok iz petega odstavka 33. člena OZ je sicer potekel 16. 4. 2013, saj se je pogoj iz 2. člena predpogodbe (sprememba namembnosti zemljišč) izpolnil 16. 10. 2012. Ker glavna pogodba do tega dne ni bila sklenjena, je pravica obeh strank do njene sklenitve prenehala (ugasnila). To pomeni, da v trenutku, ko je tožeča stranka odstopila od predpogodbe in je sodišče k odstopu podalo soglasje (2. 3. 2016 oz. 18. 3. 2016), stranki nista več imeli pravovarstvenega (izpolnitvenega) zahtevka, niti pravice do sklenitve glavne prodajne pogodbe. Takšna pogodba v času odstopa tako ni bila vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba, temveč v resnici ''mrtva'' pogodba. Toženka se je v zvezi s tem nosilnim argumentom sklicevala na jasno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: VS RS), sprejeto v sklepu II Ips 232/2010 in ponovljeno v sklepu II Ips 262/2016, pri čemer to stališče še toliko bolj velja v obravnavani zadevi, ko izpolnitveni zahtevek ni le zastaran, temveč prekludiran. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje, oprto zgolj na domnevano specilanost določb ZFPPIPP, je tako očitno napačno. ZFPPIPP je v razmerju do OZ lex specialis le glede možnosti stečajnega dolžnika, da odstopi od dvostranske pogodbe izven razlogov in pogojev, ki jih določa OZ (103. in 110. člen), nikakor pa glede tega, da bi drugače urejal oblikovalno pravico odstopa od pogodbe, ki bi učinkovala tudi za ''mrtve'' pogodbe. Prav tako ZFPPIPP ne ureja instituta predpogodbe. Sklenitev glavne pogodbe se torej lahko zahteva skladno s pogoji iz OZ, ne glede na to, ali se je nad eno izmed strank pred ali med tem začel stečajni postopek. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede specialnosti določb ZFPPIPP je zgolj navidezna in ne dosega ravni potrebne obrazložitve, zaradi česar je bila tudi v tem delu kršena pravica toženke do izjave v postopku. Tožnik je tudi sicer zamudil prekluzivni trimesečni rok za odstop od dvostransko neizpolnjene pogodbe po 267. členu ZFPPIPP. Ta rok teče od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ali dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika o terjatvi iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP. Stečajni upravitelj si ne more varovati roka za odstop od pogodbe s sklicevanjem na pomanjkanje upnikovega obvestila o terjatvi, če za obstoj upnikove terjatve ve brez tega, kar je bilo tudi v obravnavnem primeru. Dopis upravitelja z dne 15. 12. 2015, ki ga je pripravil D. L, namreč dokazuje, da se tožnik s predpogodbo ni seznanil šele 19. 1. 2016, temveč je bil z njo seznanjen že vse od začetka stečajnega postopka. B. O. in D. L. sta bila tudi po začetku stečajnega postopka še zaposlena pri tožniku in zato ni niti malo verjetno, da se stečajni upravitelj v vseh treh letih ni seznanil s prepdogodbo. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem tudi neupravičeno zavrnilo dokazni predlog toženke za zaslišanje B. O. in D. L.. Poziva toženke z dne 19. 1. 2016 niti ni mogoče šteti za obvestilo o terjatvi iz 265. člena ZFPPIPP. Toženka terjatve do tožnika sploh ni imela, saj je njena terjatev na sklenitev glavne pogodbe prenehala že 16. 4. 2013. Tega se je stečajni upravitelj dobro zavedal, zato je od predopogodbe kljub temu odstopil zgolj zaradi tega, da si zagotovi podlago za vračilo are. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je poziv toženke z dne 19. 1. 2016 obvestilo o terjatvi, ker tako šteje upravitelj. Takšna obrazložitev je prazna in navidezna. Tudi sicer, če bi pritožbeno sodišče presodilo, da je bil v obravnavanem primeru odstop od mrtve predpogodbe mogoč in pravočasen, toženka are ni dolžna vrniti. Ara je v konkretnem primeru pomenila zavarovanje, s katerim se je utrdila obveznost skleniti glavno pogodbo. Zato je za odločitev pomembno iz sfere katere izmed strank izhaja razlog za nesklenitev glavne pogodbe. Toženka je v postopku ves čas zastopala stališče, da je za nesklenitev glavne pogodbe odgovoren tožnik, čemur je sodišče prve stopnje pritrdilo (14. točka obrazložitve). Odstop od predpogodbe po ZFPPIPP ima značilnost neizpolnitve, za katero odgovarja stečajni dolžnik, zato lahko toženka na podlagi določbe 65. člena OZ prejeto aro zadrži. Zgolj v primeru, ko je pogodba razvezana zaradi vzroka, za katerega ni odgovorna nobena od strank, pride v poštev splošno pravilo o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ) oziroma splošna pravila o povrnitvi tistega, kar je posamezna stranka dala (111. člen OZ). Določbe o ari so tako lex specialis glede na določbo 111. člen OZ. Tudi ZFPPIPP je v razmerju do OZ lex specialis le glede možnosti odstopa od pogodbe, ne izključuje pa uporabe določbe 65. člena OZ. Ara ima v primeru, ko za neizpolnitev pogodbe odgovarja stranka, ki je aro dala, značilnost pogodbene kazni zaradi neizpolnitve in ne gre za navadno odškodninsko terjatev zaradi razveze pogodbe, na katero se nanašata peti in šesti odstavek 268. člena ZFPPIPP. Ne gre torej za novo obveznost (terjatev), ki je nastala po začetku stečajnega postopka, temveč obveznost, ki je bila izpolnjena že ob sklenitvi predpogodbe, zaradi česar določba 268. člena ZFPPIPP v zvezi z zahtevkom za povračilo škode v konkretnem primeru ni uporabljiva.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril. Nasprotoval je pritožbenim trditvam in predlagal zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba je utemeljena.

5Iz podatkov spisa v obravnavani zadevi je razvidno sledeče dejansko stanje:

- pravdni stranki sta 9. 4. 2008 sklenili predpogodbo (priloga A3 spisa), s katero sta se zavezali, da bosta sklenili glavno prodajno pogodbo, ko bo izpolnjen pogoj iz 2. člena predpogodbe, in sicer sprememba namembnosti nepremičnin toženke v k.o. D., ki naj bi bili predmet prodajne pogodbe,

- kupnina za toženkini nepremičnini je bila s predpogodbo določena v znesku 1.046.675,00 EUR, pri čemer je bil znesek v višini 5% kupnine (52.333,75 EUR) določen kot ara, ki jo je tožnik toženki plačal v roku 15 dni po podpisu predpogodbe (3. člen predpogodbe),

- nad tožnikom je bil dne 21. 6. 2012 začet stečajni postopek,

- pogoj iz 2. člena predpogodbe se je izpolnil 16. 10. 2012,

- pravdni stranki glavne prodajne pogodbe nikoli nista sklenili,

- tožnik je z dopisom z dne 15. 12. 2015, v katerem se je skliceval na spremembo namembnosti nepremičnin po začetku stečajnega postopka in dejstvo, da je predpogodba neizpolnjena, toženko pozval k vračilu plačane are (priloga A6 spisa),

- toženka je na poziv za vračilo are odgovorila z dopisom z dne 19. 1. 2016 (priloga A7 spisa), v katerem je vztrajala pri sklenitvi glavne pogodbe oz. v nasprotnem primeru pri zadržanju are na podlagi določbe prvega odstavka 65. člena OZ,

- tožnik je odgovor toženke z dne 19. 1. 2016 štel kot notifikacijo terjatve na podlagi dvostransko neizpolnjene pogodbe (četrti odstavek 265. člena ZFPPIPP) ter v nadaljevanju odstopil od predpogodbe na temelju drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP s soglasjem stečajnega sodišča, podanim v sklepu St 1358/2012 z dne 2. 3. 2016 (priloga A9 spisa), ki je postal pravnomočen 18. 3. 2016,

- tožnik je zoper toženko 18. 1. 2019 vložil tožbo za vračilo plačane are na podlagi 111. in 190. člena OZ.

6Toženka se je tožbenemu zahtevku v bistvenem delu upirala z utemeljitvijo, da je glede na izpolnitev pogoja iz 2. člena predpogodbe (16. 10. 2012) šestmesečni rok za sklenitev glavne prodajne pogodbe potekel 16. 4. 2013, s čimer je predpogodba prenehala, od t.im. mrtve predpogodbe pa ni več mogoče odstopiti. Odstop tožnika od predpogodbe dne 2. 3. 2016 je zato brezpredmeten in ne ustvarja nobenih pravnih učinkov. Vračilo are bi posledično tožnik lahko zahteval zgolj v roku treh let od prenehanja predpogodbe, ta rok pa je že potekel 16. 4. 2016 in je zato tožbeni zahtevek zastaral. Slednji je po mnenju toženke tudi po vsebini neutemeljen, ker je za neizpolnitev predpogodbe oz. nesklenitev glavne prodajne pogodbe odgovoren tožnik, zaradi česar je toženka na podlagi prvega odstavka 65. člena OZ prejeto aro v vsakem primeru upravičena zadržati.

7Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor glede poteka šestmesečnega roka za sklenitev glavne pogodbe (peti odstavek 33. člena OZ)¹ zavrnilo z obrazložitvijo, da se je nad tožnikom po sklenitvi predpogodbe začel stečajni postopek, zaradi česar določba petega odstavka 33. člena OZ v konkretnem primeru ni uporabljiva. Pri odločanju je namreč potrebno zaradi varstva načela enakopravnega obravnavanja upnikov in zagotavljanja najboljših pogojev za njihovo poplačilo primarno uporabiti ZFPPIPP kot specialni predpis. Ta v 267. členu stečajnemu dolžniku v primeru dvostransko neizpolnjene pogodbe daje posebno odstopno upravičenje, katerega je slednji v konkretnem primeru pravilno in pravočasno izkoristil. Ker so učinki razvezane predpogodbe skladno z določbo prvega odstavka 268. člena ZFPPIPP nastopili 18. 3. 2016, se po mnenju sodišča prve stopnje do vložitve tožbe petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ za tožnikov vrnitveni zahtevek še ni iztekel.

8Takšno materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje pritožba utemeljeno graja. Ni namreč mogoče pritrditi razlogom sodišča, da začetek stečajnega postopka že sam po sebi napotuje na izključno uporabo specialnih določb ZFPPIPP in s tem izključitev uporabe splošnih določb OZ glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, za kakršno gre pri konkretni predpogodbi.² Smisel specialnih določb ZFPPIPP glede dvostransko neizpolnjenih pogodb je izključitev splošnih pravil o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov iz pododdelka 5.3.2. (prvi odstavek 265. člena ZFPPIPP), zato začetek stečaja načeloma ne povzroči nobenih posledic za terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki izvirajo iz takšnih pogodb.³ Stečajni dolžnik mora svojo obveznost na podlagi dvostransko neizpolnjene pogodbe izpolniti v celoti po pravilih, ki veljajo za plačilo stroškov stečajnega postopka (glej drugi odstavek 265. člena ZFPPIPP). Slednji v drugem odstavku 267. člena daje stečajnemu dolžniku tudi posebno odstopno upravičenje, vendar je ta odstop predviden kot dodatna opcija stečajnega dolžnika, sicer pa je treba vprašanje učinkov oziroma obstoja obveznosti iz take pogodbe kljub začetku stečajnega postopka v izhodišču presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava.⁴ Začetek stečajnega postopka torej praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja take pogodbe, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava⁵. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi, na katere se sklicuje toženka.

9OZ v 33. členu določa, da je predpogodba takšna pogodba, s katero se prevzema obveznost, da bo pozneje sklenjena druga, glavna pogodba (prvi odstavek 33. člena OZ). Če ena izmed strank glavne pogodbe noče skleniti, ji na zahtevo druge stranke sodišče naloži, naj to stori v roku, katerega ji določi (četrti odstavek 33. člena OZ). Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka, določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena (peti odstavek 33. člen OZ). Po stališču teorije in sodne prakse⁶ je šestmesečni rok za sklenitev glavne pogodbe prekluzivne narave, kar pomeni, da z iztekom tega roka preneha pravica stranke zahtevati sklenitev glavne pogodbe. Z izgubo izpolnitvenega upravičenja (zahtevka) pa po naravi stvari preneha tudi opcija stranke to pogodbo razdreti oz. od nje odstopiti. Takšna pogodba torej po preteku šestmesečnega prekluzivnega roka za stranke ne ustvarja več nobenih pravnih učinkov.

10Med pravdnima strankama ni sporno, da se je pogoj iz 2. člena predpogodbe (sprememba namembnosti zemljišč) izpolnil 16. 10. 2012. Od tedaj bi torej pravdni stranki lahko sklenili glavno prodajno pogodbo. Ker tega nista storili niti v nadaljnjem šestmesečnem roku, je z iztekom tega roka (16. 4. 2013) sklenjena predpogodba prenehala učinkovati ex lege, zato je toženka z naknadnim enostranskim pozivanjem tožnika na sklenitev glavne pogodbe oz. postavitvijo dodatnih rokov za njeno sklenitev (ustno oz. z dopisom z dne 19. 1. 2016) ni mogla ohraniti v veljavi, tožnik pa od nje v letu 2016 z uveljavitvijo odstopnega upravičenja na podlagi 267. člena ZFPPIPP tudi ne učinkovito odstopiti.

11Na navedene pravne posledice poteka prekluznivnega roka iz petega odstavka 33. člena OZ je vezana tudi pravočasnost tožnikovega zahtevka za vračilo plačane are. Tega bi tožnik zaradi odpadle podlage⁷ lahko zoper toženko uveljavil vse od poteka tega roka (16. 4. 2013). Od takrat naprej po splošnih pravilih OZ za takšen zahtevek teče splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ (336. člen OZ). Vendar, ker je tožnik v stečajnem postopku, zastaralni roki pa v roku enega leta po njegovem začetku ne tečejo (249. člen ZFPPIPP), je petletni zastaralni rok za zahtevek na vračilo are v konkretnem primeru začel teči šele 22. 6. 2013 in se je iztekel 22. 6. 2018. Tedaj je torej nastopilo zakonsko zastaranje (337. člen OZ), zato tožnik tožbenega zahtevka na vračilo are po tožbi, vloženi zoper toženko dne 18. 1. 2019, ne more več uspešno uveljaviti (prvi odstavek 335. člena OZ).

12Upoštevaje vse navedeno je pritožba utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (358. člen ZPP), tako da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. V posledici je moralo odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožniku je glede na njegov neuspeh v pravdi naložilo v plačilo toženkine pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti skupno znašajo 2.309,51 EUR in obsegajo nagrado za odgovor na tožbo v priglašeni višini 1.000 točk (tar. št. 19/1 Odvetniške tarife – OT), za prvo pripravljalno vlogo v višini 900 točk (tar. št. 19/1 OT), za zastopanje na naroku 900 točk (tar. št. 20/1 OT), za odsotnost iz pisarne priglašenih 40 točk (četrti odstavek 6. člena OT), materialne stroške 38,40 točk (2% od storitve do 1000 točk oziroma 1 % nad 1000 točk; tretji odstavek 11. člena OT), potne stroške na relaciji Domžale-Nova Gorica-Domžale v priglašeni višini 166,00 EUR (četrti odstavek 10. člena OT) in pripadajoči 22% davek na dodano vrednost (DDV) na celotno storitev (drugi odstavek 12. člena OT).

13Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti njene pritožbene stroške v znesku 839,97 EUR. Ti obsegajo nagrado za pravno sredstvo v višini 1.125 točk (tar. št. 21/1 OT), 2% materialne stroške od skupne vrednosti storitve oz. 22,50 točk (tretji odstavek 11. člena OT) in pripadajoči 22% DDV na celotno storitev (drugi odstavek 12. člena OT).

¹ Dejstvo, da je pogoj za sklenitev glavne pogodbe nastopil 16. 10. 2012 in je šestmesečni rok za sklenitev glavne pogodbe potekel 16. 4. 2013 med strankama ni bilo sporno. Tožeča stranka je ugovoru zastaranja nasprotovala le z utemeljitvijo, da je zastaralni rok začel teči šele z dnem 18. 3. 2016, ko so skladno s prvim odstavkom 268. člena ZFPPIPP nastopili učinki razvezane predpogodbe.
² Kljub nasprotnemu stališču pritožbe je pritrditi zaključku in obrazložitvi sodišča prve stopnje, da predpogodba predstavlja dvostransko neizpolnjeno pogodbo v smislu 24. člena ZFPPIPP, saj je bila sklenjena pred začetkom stečajnega postopka in do začetka le-tega nobena od pravdnih strank ni izpolnila svoje obveznosti po tej pogodbi.
³ Terjatve na podlagi dvostransko neizpolnjene pogodbe se torej ne pobotajo, nedenarne terjatve pa se ne pretvorijo v denarne; izključena je tudi uporaba določb o obveznosti njihove prijave v stečajni postopek.
⁴ Druga posebej urejena situacija za vzajemno neizpolnjene pogodbe je v 266. členu ZFPPIPP, ki predvideva razvezo pogodbe v primeru, ko je rok za izpolnitev stečajnega dolžnika potekel po začetku stečajnega postopka in je določen kot bistvena sestavina in sicer (drugače kot v OZ) brez pravice druge stranke vztrajati pri izpolnitvi te pogodbe.
⁵ Prim. odločbi VS RS III Ips 2/2020 in III Ips 132/2014.
⁶ Prim. V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 268-269 in odločbe VS RS II Ips 232/2010, II Ips 304/2012 in II Ips 139/2014.
⁷ Ob sicer izpolnjenih zakonskih pogojih po OZ in ZFPPIPP.