265. člen ZFPPIPP

Z izdajo soglasja sodišča za plačilo stroškov stečajnega postopka se upravitelj ne razbremeni odgovornosti za pravilno posredovanje podatkov o obstoju terjatev, ki spadajo med občasne stroške stečajnega postopka (tretji odstavek 102. člena ZFPPIPP). Sodišče preveri temelj in višino plačil, v kolikor se tekom postopka izkažejo kot sporna. Znesek, ki je predmet tega pritožbenega postopka, se nanaša občasne stroške stečajnega postopka, povezane z vlaganji v nepremičnino v lasti dolžnika, ki so v predlogu upraviteljice specificirani do te mere, da sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za dvom v njihov temelj in višino, s priloženimi specificiranimi računi in delovnimi nalogi izvajalcev pa so tudi izkazani. Upoštevajoč vsebino predloga in njemu priloženih listin je imel pritožnik vse potrebne podatke, da bi lahko kateremu koli od stroškov oporekal tako po vsebini kot po višini. Takšnega ugovora ni vložil, dvoma v upraviteljičin predlog pa tudi ni vzbudil s pavšalnim pritožbenim očitkom, da so priglašeni stroški nespecificirani in neizkazani.

Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu odločitve pravilno oprlo na stališče VSRS, ki je v odločbi III Ips 128/2014 z dne 22. 4. 2016 obravnavalo to problematiko. Utemeljeno ga je apliciralo na obravnavamo zadevo. V tej odločbi je VSRS pojasnilo, da ima kupec, če je bil v zvezi s prodano nepremičnino sklenjen le zavezovalni, ne pa tudi razpolagalni pravi posel, le obligacijsko terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Stvarnopravnih zahtevkov na podlagi zavezovalnega pravnega posla nima. Če razpolagalni pravni posel do začetka stečajnega postopka ni bil realiziran, ima kupec, ki je svojo obveznost plačila kupnine v celoti izpolnil, do stečajnega dolžnika "le" nedenarno terjatev, ki jo je treba pretvoriti v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP. 94. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) narave terjatve kupca, ki je že v celoti izpolnil prodajno pogodbo, ne spreminja. Določba druge alineje 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1 je uporabljiva v primeru vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb (265. - 268. člen ZFPPIPP), saj za njih ne velja določba 253. člen ZFPPIPP. V primeru pogodbe, ki je s strani ene od pogodbenih strank že v celoti izpolnjena,

Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ. Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.

Glede na določila ZFPPIPP je torej po presoji sodišča druge stopnje za učinkovanje odstopne izjave s posledico razveze vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe bistveno, da je bila odstopna izjava sopogodbeniku dana v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka oziroma od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP in da stečajni upravitelj v istem obdobju pridobi soglasje sodišča k uresničitvi odstopne pravice. Stališču tožnice, da bi morala biti izkazana vročitev izjave sopogodbeniku znotraj trimesečnega roka, ni slediti. Po presoji sodišča druge stopnje zadošča, da je odstopna izjava dana v trimesečnem roku iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP, kar mora v primeru spora dokazati odstopnik od pogodbe.

Nepravilnost vknjižbe v zemljiško knjigo se uveljavlja z izbrisno tožbo po določbi 243. člena ZZK-1, ta določba pa od tožnika terja, da toži na ponovno vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da če bi dopustilo tožnici, da sama določi obseg zemljiškoknjižnega stanja, ki bi ga z izbrisno tožbo vzpostavila, bi s tem preseglo domet 243. člena ZZK-1, saj ne bi vzpostavilo prejšnjega, temveč (retroaktivno) novo zemljiškoknjižno stanje, kar pa ni skladno s pravnim varstvom, ki ga nudi izbrisna tožba. Samo dejstvo, da je druga toženka pri notarju deponirala zemljiškoknjižno dovolilo s svojim overjenim podpisom, še ne pomeni, da je nastopila pričakovana lastninska pravica tožnice.

Prvostopno sodišče je upoštevaje okoliščino, da se je tekom pravdnega postopka zoper prvo toženo stranko začel stečajni postopek, dovolilo predlagano spremembo tožbe (186. člen ZPP) in upoštevalo določilo četrtega odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP)2 glede spremembe tožbe zoper prvo toženo stranko. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče v nadaljevanju v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke zoper prvo in drugo toženo stranko, saj je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne pride v upoštev določba 253. člena ZFPPIPP3, ne gre za spremembo nedenarne terjatve v denarno, ampak gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo med prvo toženo in drugo toženo stranko po drugem odstavku 24.4 in 265. členu ZFPPIPP5 in denarno terjatev tožeče stranke, izhajajoč iz pravice do poplačila iz kupnine za prodana parkirna mesta. Pojasnilo je, da obveznost sklenitve pogodbe ni nedenarna terjatev, saj ne predstavlja izpolnitve nedenarne dajatve ali izvedbe storitve (prvi odstavek 20. člena ZFPPIPP). Terjatev izpolnitve nedenarne dajatve ali izvedba storitve nastane šele s sklenitvijo pogodbe, ki

Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi zato, ker se stečajni upravitelj ni uspel seznaniti s kondikcijskimi terjatvami stečajnega dolžnika, odložili začetek teka zastaralnega roka za kondikcijske terjatve, nesorazmerno posegli v pravni položaj nasprotne pogodbene stranke. ZFPPIPP prav zato, da ima stečajni upravitelj čas, da se seznani s terjatvami stečajnega dolžnika, v 249. členu določa, da zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo pri izračunu zastaralnega roka.

Ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bil kupec, ki je kupnino plačal v celoti, v stečajnem postopku nad prodajalcem v drugačnem pravnem položaju od kupca, ki jo je plačal v 95% (kar je dejansko v celoti, pa pravno gledano ne gre za izpolnitev v celoti). Položaj, pri katerem sta obe stranki delno izpolnili svojo obveznost, vendar jo je ena pogodbena stranka izpolnila v večjem delu kot druga pogodbena stranka, je po vseh bistvenih značilnostih enak položaju, pri katerem je ena pogodbena stranka svojo obveznost izpolnila v celoti, druga pa v pretežnem delu. Zato je treba tudi za ta položaj uporabiti pravila o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo ugovor sočasne izpolnitve.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali bi moralo pritožbeno sodišče v konkretnem primeru glede prenehanja/razveze predpogodbe uporabiti posebna pravila 265., 266., 267. in 268. člena ZFPPIPP ali določbe OZ (33.člen).

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

Začetek stečajnega postopka načeloma ne vpliva na veljavnost in učinkovanje vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Zato je te učinke na pogodbo treba presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava, kar obenem pomeni, da začetek stečaja nad eno od strank vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe načeloma v ničemer ne zoži obsega razlogov glede veljavnosti in učinkovanja take pogodbe, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. Zato velja, da ZFPPIPP tudi ne izključuje uporabe drugih (splošnih) pravil obligacijskega prava o odstopni pravici.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko, ki je v stečajnem postopku, vložila (dajatveno) tožbo na podlagi posebnih določil ZFPPIPP, ki veljajo za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Isto terjatev je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, prijavila kot navadno terjatev in kot takšna ji je bila s strani stečajnega upravitelja tudi v celoti priznana. Vprašanje, ki se v tem primeru zastavlja, je kakšne so pravne posledice upnikovega ravnanja, če slednji terjatev, za katero meni, da jo je treba plačati kot strošek postopka, v stečajnem postopku prijavi kot navadno terjatev, upravitelj pa jo prizna. Ali s tem upnik izgubi pravni interes za vodenje pravdnega postopka za pridobitev izvršilnega naslova za poplačilo te terjatve kot stroška stečajnega postopka. Odgovor je: ne.

Ali so vsebinski pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni, odloči Vrhovno sodišče na podlagi predloga stranke (drugi odstavek 367a. člena ZPP). Njegove obvezne sestavine določa zakon (četrti odstavek 367b. člena ZPP). Formalne zahteve so stroge in tem predlagatelj ni zadostil, saj ni postavil izrecnega pravnega vprašanja, glede katerega naj se revizija dopusti, prav tako pa ni natančno in konkretno navedel, katero pravno pravilo naj bi sodišče druge stopnje glede na ponujeno trditveno podlago napačno uporabilo. Toženec sicer omenja pravilo iz 265. člena ZFPPIPP, ampak v resnici ne kot očitek, ki bi lahko ustrezal revizijskemu razlogu, marveč bolj kot izhodiščno trditveno zasnovo, kakršna sodi v procesne vloge, naslovljene na sodišče prve stopnje. Iz ponujenega gradiva pa ne izhaja, da bi doslejšnja trditvena podlaga od sodišča sploh terjala presojo v luči 265. člena ZFPPIPP. Tožnik namreč predlogu za dopustitev revizije ni priložil ravno 4. strani sodbe sodišča prve stopnje, kjer so povzete njegove tožbene trditve po spremenjeni tožbi.

Oblikovalno upravičenje do odstopa od pogodbe pogodbena stranka res uresniči že z izjavo volje, vendar mora biti ta izjava (ki je lahko z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem) nedvoumna, iz nje je mogoče zanesljivo sklepati, da izjavljena volja obstoji. Iz ravnanja tožeče stranke na obstoj volje odstopiti od pogodbe ni bilo mogoče zanesljivo sklepati (pisna izjava je nasprotovala dejanskemu nadaljnjemu izvrševanju pogodb).

Tožnik je v tem postopku prvotno postavljeni zahtevek na vrnitev kupnine (torej zahtevek, kot ga je priglasil v stečajnem postopku zoper toženo stranko) umaknil oziroma ga nadomestil z zahtevkom na znižanje kupnine in izstavitev zemljiško-knjižne listine. Ker je novi (tožbeni) zahtevek nedenarni, tožnik pa ga v stečajnem postopku ni priglasil, je, četudi je obstajal, prenehal (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP).

Pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini niso izpolnjeni, ker desetletna priposestvovalna doba (drugi odstavek 43. člena SPZ) od 1. 9. 2006, ko naj bi se tožnik vselil v nepremičnino in s tem pridobil posest, niti do zaključka glavne obravnave sodišča prve stopnje 22. 3. 2016, tudi teoretično ni mogla preteči. Pri Pogodbi o priznanju solastninske pravice ne gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo v smislu pododelka 5. 3. 3. ZFPPIPP. Stranki sta s to pogodbo le določili solastninski delež, ki ga je lastnik priznal tožeči stranki zaradi njenih, do sklenitve pogodbe, že realiziranih vlaganj. S pogodbo torej ni bila dogovorjena nobena dolžna izpolnitev tožeče stranke, njene narave pa ne more spremeniti določilo glede plačila stroškov overitve podpisa. Obstaja notifikacijska dolžnost upnika terjatve iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, da v roku treh mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka upravitelja obvesti o svoji terjatvi. Rok za odstopno upravičenje stečajnega dolžnika v času odločanja sodišča prve stopnje še ni potekel. Če bi sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku, bi odstopno upravičenje izgubilo pomen. </

Posledica prirasti je bila ugasnitev stvarnih pravic na vgrajenih stvareh, kar vključuje tudi neposestna stvarnopravna zavarovanja, in razširitev lastninske pravice lastnika nepremičnine ter zastavne pravice hipotekarnega upnika na predmete lizinga. Ob dejstvu, da je celo prišlo do prirasti, namen strank pa je bil vgradnja predmetov v bioplinarno, imajo konkretne pogodbe o finančnem lizingu v delu, ki je pomemben za odločitev v tem gospodarskem sporu, torej predvsem značilnosti prodaje na obroke. To hkrati pomeni, da pogodbe ob začetku stečajnega postopka niso imele narave vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb.

Za odgovor na vprašanje, ali gre pri terjatvi tožnice za vrnitev kredita za terjatev do stečajne mase ali za strošek stečajnega postopka, ni odločilno, kdaj je terjatev za vrnitev kredita nastala (že s sklenitvijo Kreditne pogodbe ali šele s prejemom kredita), temveč je glede na zakonsko besedilo pravno pomembno, kdaj je bila Kreditna pogodba sklenjena. Pri terjatvi tožeče stranke za vrnitev (prejetega) kredita ne gre za strošek stečajnega postopka iz 355. člena ZFPPIPP, ker ne gre (a) za terjatev, ki bi nastala med postopkom prisilne poravnave, saj je bila Kreditna pogodba sklenjena pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženko, niti ne gre (b) za izpolnitev obveznosti na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj je tožnica svojo obveznost iz Kreditne pogodbe (nakazilo kratkoročnega posojila) v celoti izpolnila pred začetkom stečajnega postopka.

Specialna ureditev v ZFPPIPP glede področja vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb ne izključuje uporabe pravil OZ o razvezi oz. spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ). Ureditev, kot je vsebovana v citiranih členih ZFPPIPP, po presoji pritožbenega sodišča kaže na namen zakona, da se uporabijo določbe ZFPPIPP, če posamezni primer oz. situacijo v stečaju posebej urejajo (drugače od splošnih pravil obligacijskega prava), v drugih primerih pa naj se uporabijo splošna pravila OZ.