249. člen ZFPPIPP

Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek. Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Terjatev za vrnitev zadržanih sredstev izhaja iz pogodbe med toženko in A., d. o. o., ki ni odpadla, in na veljavnost katere stečajni postopek ni vplival. Glede na subjektiviteto strank pogodbe gre za gospodarsko pogodbo, terjatve iz gospodarskih pogodb pa zastarajo v treh letih (349. člen OZ). Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je glede na zapadlost (8. 1. 2016) terjatev iz naslova zadržanih sredstev zastarala 8. 10. 2019. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo tudi, da zastaralni rok do 8. 10. 2016 ni tekel v skladu z določilom prvega odstavka 249. člena ZFPPIPP. Tožba je bila vložena po poteku roka zastaranja.

Prenosniku premoženja ne pripada legitimacija za uveljavitev zahtevka na podlagi 433. člena OZ zoper prevzemnika premoženjske celote. Dejanski koncern po določbi prvega odstavka 530. člena ZGD-1 predpostavlja razmerje med obvalujočo iin odvisno družbo, v kateri ima obvlaldujoča družba možnost poslovodnega obvladovanja odvisne družbe. Resničnost trditev, da so vse poslovne odločitve pri obeh družbah sprejemali vsi toženci skupaj (ne glede na njihov formalni položaj), bi zato vodila kvečjemu k razlagi o obstoju koncerna z razmerjem enekopravnosti po tretji alineji prvega odstavka 530. člena ZGD-1. Škoda v primeru koncernske odgovornosti tožencev na temelju 547. in 548. člena ZGD-1 ni enaka škodi, ki je nastala upnikm, ker njihove terjatve v stečajnem posotpku ne bodo v celoti poplačane (42. člen ZFPPIPP).

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

249. člen ZFPPIPP tako ni mogoče razlagati drugače, kot določitev jasnega enoletnega roka, v katerem ne tečejo zastaralni roki za vse terjatve stečajnega dolžnika, ne glede na čas njihovega nastanka. Je pa seveda mogoče v tem času (času zadržanja zastaranja) takšne terjatve uveljaviti, saj zadržanje zastaranja (pod pogojem dospelosti terjatve) za to ni ovira.

ZFPPIPP znotraj oddelka 5.3. o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka loči splošna pravila (o katerih govori pododdelek 5.3.1.) in druga, posebna pravila (pododdelki 5.3.2. do 5.3.7.). V okviru splošnih pravil 249. člen govori o zadržanju zastaranja terjatev stečajnega dolžnika in določa, da to ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. V posebnem pododdelku 5.3.2. pa so urejene pravne posledice začetka stečajnega postopka za terjatve upnikov. In zgolj za slednje je določeno, da pravne posledice začetka stečajnega postopka (urejene v tem poddodelku!), nastanejo za vse terjatve upnikov, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka. Ker torej zakon terjatev stečajnega dolžnika ne omejuje izrecno na tiste, nastale pred začetkom stečajnega postopka (temveč govori zgolj o zadržanju zastaranja), s sistematično (še manj pa jezikovno) razlago ni mogoče zaključiti, da zastaranje ne teče zgolj za tiste terjatve stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka.

Podpisan IOP obrazec s strani računovodkinje ne predstavlja izjave volje. S podpisom IOP obrazca s strani računovodkinje, ni prišlo do pretrganja zastaranja terjatve. Glede na to, da upnik tožeče stranke H. d. o. o. ločitvene pravice v stečajnem postopku ni prijavil, je ta na podlagi določila petega odstavka 298. člena ZFPPIPP prenehala. Iz tega sledi, da je zmotno pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tej pravdi. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev je razvidno, da je bila tožena stranka kot upnik tožeče stranke napotena na pravdo, vendar tožbe na ugotovitev obstoja prerekane terjatve, ni vložila. Zato je njena terjatev na podlagi določila četrtega odstavka 300. člena ZFPPIPP prenehala. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da je prišlo na podlagi 261. člena ZFPPIPP do ex lege pobota ob začetku stečajnega postopka. Pri odločanju o ugovoru sodišče prve stopnje ne sme upoštevati tistih novih dejstev, ki jih v prid utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe upnik navede šele po izdanem sklepu o začasni odredbi. Konkretizacija posameznih pravotvornih dejstev je stvar pravdnih strank. Izven okvirov tega d

249. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) določa, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. Ker je terjatev do tožene stranke zastarala pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko (najkasneje 25. 9. 2015), do pretrganja zastaranja ni moglo priti in je sklicevanje tožeče stranke na določbo 249. člena ZFPPIPP brezpredmetno.

Če sodišče ne bi dovolilo spremembe tožbe, bi izbrisno tožbo tožeče stranke moralo obravnavati v ločenem spisu, kar pa na zakonitost in pravilnost sodbe o izbrisni tožbi, s katero je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, ne bi imelo nobenega vpliva. V primeru kot je obravnavani in v katerem se je tožena stranka tožeči stranki zavezala plačati kupnino na način, da bo hipotekarnim upnikom poravnala njihove terjatve do višine vrednosti nepremičnin, ima tožeča stranka kot upnica iz naslova kupnine pravico zahtevati od tožene stranke, da izpolni obveznost kupnine v skladu z dogovorom. Sklicevanje na nespremenjen položaj ločitvenih upnikov, če jim tožena stranka sama plača zavarovane terjatve ali pa če njihovo plačilo dosežejo z izvršbo na nepremičnine, za odločitev o sporu ni bistvena. Ker tožena stranka ni niti trdila niti dokazala, da je na dogovorjeni način po pozivu tožeče stranke kupnino plačala, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka utemeljeno izkoristila svoje odstopno upravičenje ter da je s tem nastala podlaga za izbris lastninske pravice kupca in za ponovni vpis lastninske pravice na ime prodajalca. Tožeča stranka z zahtevkom zaradi i

Kadar sodišče ugotovi, da neupravičeno obogatena oseba ob izdaji sodbe (to pa je enako ob zaključku glavne obravnave) koristi nima več, mu vračila te koristi ne more naložiti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi, ni pa ovir za ugoditev zahtevku po drugi, zlasti odškodninski podlagi. ZFPPIPP določa, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. Namen te določbe je, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka in stečajnemu upravitelju omogoča, da se seznani s terjatvami in poskrbi za njihovo uveljavitev. Odškodninska terjatev tožeče stranke do toženca je nastala z dnem nastanka škode, zato gre za terjatev stečajnega dolžnika do toženca in je treba določbo o zadržanju zastaranja po ZFPPIPP uporabiti tudi v obravnavanem primeru.

Določba 249. člena ZFPPIPP predpostavlja, da je terjatev stečajnega dolžnika do njegovega dolžnika do začetka stečajnega postopka že nastala. V konkretnem primeru pa odškodninska terjatev tožeče stranke zoper toženca pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko ni mogla nastati, zato ni mogoče uporabiti določbe 249. člena ZFPPIPP.

Namen določbe 249. člena ZFPPIPP, ki je umeščena v oddelek 5.3. „Pravne posledice začetka stečajnega postopka“ in v pododdelek 5.3.1. „Splošna pravila o pravnih posledicah začetka stečajnega postopka“ je, da zastaranje terjatev stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov ne teče v obdobju enega leta od začetka stečajnega postopka. - Na podlagi takšne jezikovne in tudi namenske razlage pa je mogoče zaključiti, da določba 249. člena ZFPPIPP velja in učinkuje za vse terjatve stečajnega dolžnika in ne le za terjatve stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov, ki so nastale do začetka stečaja in s tem tudi za terjatve, ki jih stečajni upravitelj uveljavlja za račun stečajnega dolžnika.

Sodišče prve stopnje bi moralo ob presoji utemeljenosti ugovora zastaranja toženca uporabiti tudi določbo 353. člena OZ in ugotoviti, ali je bila vtoževana škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Ugotoviti bi moralo, ali je toženec res ravnal tako, kot navaja tožnica, in ali je za svoja ravnanja odgovoren, ter nadalje še, ali imajo toženčeva ravnanja znake kaznivega dejanja, in katerega, saj so relevantna le tista kazniva dejanja, za pregon katerih je predpisan daljši zastaralni rok od siceršnjega roka, v katerem zastarajo odškodninske terjatve. V tem primeru je torej obstoj kaznivega dejanja predhodno vprašanje, ker je od njega odvisna dolžina zastaralnega roka, od dolžine zastaralnega roka pa je odvisna odločitev o glavni stvari.