266. člen ZFPPIPP

Preložitev naroka je izjema, ki jo je treba strogo presojati, na obravnavano zadevo pa vpliva tudi načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP, po katerem mora sodišče prednostno obravnavati tudi zadeve, v katerih je kot stranka postopka udeležen stečajni dolžnik. Še posebej je to treba upoštevati v obravnavani zadevi, ko uveljavitev izločitvene pravice lahko predstavlja oviro za prodajo v stečajnem postopku. Od pravdne stranke, na predlog katere je celo že bil preložen narok zaradi službenih obveznosti (pred tem pa vsaj dvakrat iz zdravstvenih razlogov), pa se pričakuje tudi, da si bo našla pooblaščenca, ki jo bo lahko zastopal na naroku, pri čemer je imela vsekakor dovolj časa od prejema vabila na narok za glavno obravnavo do samega naroka. Odsotnost pritožnika z naroka zaradi službene poti tako resnično ni predstavljala upravičenega razloga v smislu prvega odstavka 115. člena ZPP, ponovna preložitev naroka pa bi preveč posegla tudi v pravico tožene stranke (in njenih upnikov) do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS. Če je pravdna stranka tako zaposlena, da že na drugi zaporedni razpisani narok zaradi službenih obveznosti naj ne bi mogla priti, je

Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi zato, ker se stečajni upravitelj ni uspel seznaniti s kondikcijskimi terjatvami stečajnega dolžnika, odložili začetek teka zastaralnega roka za kondikcijske terjatve, nesorazmerno posegli v pravni položaj nasprotne pogodbene stranke. ZFPPIPP prav zato, da ima stečajni upravitelj čas, da se seznani s terjatvami stečajnega dolžnika, v 249. členu določa, da zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo pri izračunu zastaralnega roka.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo ugovor sočasne izpolnitve.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali bi moralo pritožbeno sodišče v konkretnem primeru glede prenehanja/razveze predpogodbe uporabiti posebna pravila 265., 266., 267. in 268. člena ZFPPIPP ali določbe OZ (33.člen).

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

Pravica tožene stranke do zunajsodne prodaje premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, ni prenehala s prijavo terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Tožena stranka ima prav, ko trdi, da upnik ne ve zagotovo, v kolikšnem deležu bo njegova terjatev poplačana z zunajsodno prodajo, zaradi česar lahko iz previdnosti prijavi celotno terjatev in ločitveno pravico v stečajnem postopku, uporabi pravil za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pa se s tem ne odpove.

Specialna ureditev v ZFPPIPP glede področja vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb ne izključuje uporabe pravil OZ o razvezi oz. spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ). Ureditev, kot je vsebovana v citiranih členih ZFPPIPP, po presoji pritožbenega sodišča kaže na namen zakona, da se uporabijo določbe ZFPPIPP, če posamezni primer oz. situacijo v stečaju posebej urejajo (drugače od splošnih pravil obligacijskega prava), v drugih primerih pa naj se uporabijo splošna pravila OZ.

Po prvem odstavku 266. člena ZFPPIPP veljajo v stečaju posebna pravila za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe (kar omenjena Prodajna pogodba brez dvoma je, saj od nje nihče še ni odstopil), in sicer, da druga pogodbena stranka (ki mora prva izpolniti vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo) pridobi z začetkom stečajnega postopka pravico odkloniti to izpolnitev, dokler stečajni upravitelj ne opravi svoje izpolnitve ali ji ne da ustreznega zavarovanja. Tudi zaradi tega se pritožnik v tej zvezi ne more uspešno sklicevati na 6. člen Prodajne pogodbe, po katerem mora tožena stranka nepremičnino izročiti tožeči stranki šele po celotnem plačilu kupnine.

S tem, ko upnik, ki ima pravico do zunajsodnega poplačila svoje terjatve, ločitveno pravico prijavi v stečajnem postopku, ne izgubi pravice, da še vedno opravi zunajsodno prodajo premoženja. V primeru, da znesek terjatve, ki je zavarovana z ločitveno pravico, presega vrednost premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, mora presežek te terjatve prijaviti v stečajnem postopku, če želi priti do poplačila, saj se v tem delu poplača iz splošne razdelitvene mase. V obravnavanem primeru gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. Ko mora druga pogodbena stranka prva izpolniti vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, pridobi z začetkom stečajnega postopka pravico odkloniti to izpolnitev, dokler stečajni dolžnik ne opravi svoje izpolnitve ali ji ne da ustreznega zavarovanja. Prvi odstavek 266. člena ZFPPIPP ne ločuje med zavarovanjem, ki bi bilo dano že ob sklenitvi pravnega posla, iz katerega izvira terjatev, in zavarovanjem, ki bi ga stečajni dolžnik dal šele naknadno, po začetku stečajnega postopka.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je v okoliščinah konkretnega primera zaradi neizročitve menice tožeče stranke tožena stranka upravičeno zadržala 10% pogodbene vrednosti gradbenih del? in - ali je zadržana denarna sredstva za čas odprave napak treba prijaviti v stečajno maso stečajnega dolžnika kot bodočo pogojno terjatev iz naslova jamčevanja za napake?

Tožnica svoje terjatve ni bila dolžna prijaviti v stečajnem postopku nad toženko, saj je njena terjatev na vračilo plačanega predujma nastala šele z odstopom od pogodbe, in sicer po začetku stečajnega postopka ter po poteku roka za prijavo terjatev.

Prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku vsebuje tudi zahtevek za prednostno plačilo priznane zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in zahtevek za plačilo nezavarovanega dela terjatve iz splošne razdelitvene mase v skladu z ZFPPIPP. Ker je tožena stranka s prijavo terjatve in ločitvene pravice v stečajni postopek (ki je pravnomočno priznana) torej sama izbrala način poplačila, in sicer iz razdelitvene mase (splošne in posebne) po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov, se na določbo prvega odstavka 266. člena ZFPPIPP ne more več sklicevati. Smisel dogovora o izravnavi in posebne ureditve kvalificiranih finančnih pogodb je v pretvorbi nasproti si stoječe denarne terjatve upnika proti stečajnemu dolžniku in terjatve stečajnega dolžnika za vrnitev finančnih instrumentov.

Neizročitev ustreznih zavarovanj v skladu s pogodbo ne predstavlja položaja po 24. členu ZFPPIPP. Tožeča stranka je izvedla vsa gradbena dela, tožena stranka pa je za gradbena dela plačala. Zadržanje sredstev v višini 10 % pogodbene vrednosti pri posameznih obračunskih situacijah je dogovorjeno v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi oziroma za predložitev menice v zavarovanje odprave napak, torej v utrditev obveznosti, da bodo napake odpravljene. Dejstvo neizročitve zavarovanj oziroma menice s strani tožeče stranke ne pomeni, da tožeča stranka svojega dela obveznosti ni izpolnila, saj je tožena stranka ravno iz tega razloga zadržala 10% pogodbene vrednosti, s čimer je bila obveznost tožeče stranke smiselno - na drug način izpolnjena. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je vsaj tožeča stranka do tožene stranke svoj del obveznosti izpolnila v celoti, kar pomeni, da dejanski stan po drugem odstavku 24. člena ZFPPIPP ni podan. ZFPPIPP določa, da morajo upniki prijaviti v stečajnem postopku vse terjatve, ki nastanejo do začetka tega postopka. Vendar pa je treba v stečajnem postopku prijaviti tudi terjatve, ki še niso nastale, ker je njihov nastanek vezan na odložni pogoj.

V primeru uveljavljanja odškodninske terjatve zaradi razveze pogodbe mora upnik svojo terjatev prijaviti v enem mesecu po prejemu izjave stečajnega dolžnika o uresničitvi odpovedne oziroma odstopne pravice. V primeru, ko je pogodba razvezana po samem zakonu, pa začne enomesečni rok za prijavo terjatve teči naslednji dan po poteku roka, do katerega bi moral stečajni dolžnik izpolniti svojo obveznost.

Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka po sklenitvi pogodbe stroja dalj časa uporabljala, izhaja jasen in logičen zaključek, da ne gre za dvostransko neizpolnjeno pogodbo. Vezanost sodišča zajema samo tisto, kar sporoča sam izrek pravnomočne odločbe. Dejstva, ki jih sicer zajemajo objektivne meje pravnomočnosti in so ugotovljena v obrazložitvi odločbe, pa v ta krog ne spadajo in glede njih veljajo splošna pravila civilnega postopka o dokazovanju.

Sporno med pravdnima strankama je bilo pravno vprašanje, ali je tožena stranka v stečaju dolžna tožeči stranki plačati zapadle zavarovalne premije po pravilih o plačilu stroškov postopka, ker terjatev plačila zapadlih zavarovalnih premij izhaja iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, za katero z začetkom stečajnega postopka ne nastanejo pravne posledice iz pododdelka 5.3.2. zakona ali pa bi morala tožeča stranka v stečajnem postopku prijaviti terjatev iz naslova zapadlih in neplačanih terjatev in da torej za njih veljajo pravne posledice začetka stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno zmotno zaključilo, da Pogodba o zavarovanju terjatev ni vzajemno dvostranska neizpolnjena pogodba v smislu 24. člena ZFPPIPP. Ker sta imeli na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko iz dvostransko neizpolnjene pogodbe tožeča in tožena stranka medsebojne terjatve, tožeča stranka zaradi začetka stečajnega postopka svojih terjatev za plačilo premij ni bila dolžna prijaviti.

V kolikor bi bilo mogoče prodajno pogodbo v delu, v katerem sta se pogodbeni stranki dogovorili, da lahko prodajalec od kupca zahteva sklenitev prodajne pogodbe za odkup premičnin, ki mu jih je prodal, do 02. 06. 2011, opredeliti kot vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, za izpolnitev le-te niso podani pogoji, saj je pravica prodajalca, da od kupca zahteva sklenitev prodajne pogodbe, prenehala s potekom časa, za katerega je bila dogovorjena.