268. člen ZFPPIPP

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali mora biti za pravno učinkovito uresničitev odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) izjava o uresničitvi takšne odstopne pravice na sopogodbenika naslovljena pred ali vsaj istočasno s podajo predloga sodišču za podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice?

Glede na določila ZFPPIPP je torej po presoji sodišča druge stopnje za učinkovanje odstopne izjave s posledico razveze vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe bistveno, da je bila odstopna izjava sopogodbeniku dana v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka oziroma od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP in da stečajni upravitelj v istem obdobju pridobi soglasje sodišča k uresničitvi odstopne pravice. Stališču tožnice, da bi morala biti izkazana vročitev izjave sopogodbeniku znotraj trimesečnega roka, ni slediti. Po presoji sodišča druge stopnje zadošča, da je odstopna izjava dana v trimesečnem roku iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP, kar mora v primeru spora dokazati odstopnik od pogodbe.

Šesti odstavek 268. člena ZFPPIPP jasno in izrecno določa, da mora druga pogodbena stranka stečajnega dolžnika svojo terjatev za povrnitev škode iz petega odstavka (to je škode, ki jo je imela zaradi razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice) prijaviti v stečajnem postopku in se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Rok za prijavo te terjatve je določen v petem odstavku 59. člena ZFPPIPP, in sicer mora upnik svojo terjatev za povrnitev škode prijaviti v enem mesecu po prejemu izjave stečajnega dolžnika o uresničitvi odstopne pravice. Do razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice ni prišlo šele z vložitvijo tožbe v zadevi XI Pg 1143/2020 na vračilo kupnine, niti s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 1143/2020. Tožba na vračilo kupnine v zadevi XI Pg 1143/2020 je bila samo posledica razveze pogodbe, kot je določena v drugem odstavku 111. člena OZ. Škoda je nastala že pred razvezo pogodbe, ko je imela toženka po navedbah tožnikov nepremičnino v posesti in naj bi jo s svojimi ravnanji razvrednotila, tožnika pa sta pravico za povrnitev škode pridobila z odstopom od pogodbe s strani stečajnega upravitelja toženke. Odškodn

Ob pomanjkljivih listinskih dokazih zgolj izpovedba zakonitega zastopnika, ki naj bi na roke plačal 100.000,00 EUR gotovine izvajalcu, posojila pa kot zakoniti zastopnik ni zavedel v bilancah tožnice, čeprav bi to moral storiti, ni primeren dokaz, posebno še ob nezadostni substanciranosti dokaznega predloga za zaslišanje glede vira (relativno visokega) denarnega zneska. S predlagano spremembo v Predlogu ZFPPIPP-H se glede na z novelo ZFPPIPP-E spremenjeni 268. člen odpravlja redakcijska nedoslednost. Z navedeno novelo je bil namreč vsebinsko spremenjen četrti odstavek 268. člena tako, da mora v primeru, če zahtevek druge pogodbene stranke za vračilo delne izpolnitve zaradi pobota po drugem odstavku navedenega člena ne preneha v celoti, druga pogodbena stranka terjatev za plačilo razlike prijaviti v stečajnem postopku in se ta terjatev plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Glede na spremenjeno pravilo o plačilu razlike, če terjatev po opravljenem pobotu le delno preneha, je določba 3. točke tretjega odstavka 355. člena, ki določa plačilo razlike po četrtem odstavku 268. člena po pravilih za plačilo občasnih stroškov, neustrezna oziro

Upnikova terjatev za povračilo stroškov, ki je verzijske narave, je nastala po začetku stečajnega postopka, prav tako tudi ne gre za katero od terjatev, za katere ZFPPIPP določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je prijavo terjatve upnika kot prepozno zavrglo.

Čeprav je podana predpostavka za opredelitev tožbe kot nasprotne, njeno ločeno obravnavanje na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da bi zastaranje začelo teči hkrati z izpolnitvijo nasprotne stranke, do česar pa ni prišlo, zato zastaranje še ni pričelo teči. V obravnavanem primeru gre za položaj vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj tožeča stranka do začetka stečaja ni plačala celotne kupnine, toženi stranki pa do začetka stečaja nad tožnikom tudi nista izročili perfektne pogodbe - zemljiškoknjižnega dovolila oziroma notarsko overjene Prodajne pogodbe, sposobne za vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo. Ob razvezi pogodbe je nepomembno, iz čigave sfere izvira razlog za razvezo oziroma povedano drugače, tudi če bi za razvezo pogodbe bila odgovorna tožeča stranka, navedeno dejstvo ni relevantno v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, ker je takšen zahtevek objektivna posledica razveze pogodbe.

Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje v postopku, v katerem odloča o utemeljenosti zahtevka na vrnitev premičnin (po tem, ko je stečajni upravitelj uresničil odstopno pravico iz 267. člena ZFPPIPP in je Prodajna pogodba v skladu s prvim odstavkom 268. člena ZFPPIPP z dnem pravnomočnosti sklepa, s katerim je dalo sodišče soglasje k uresničitvi odstopne pravice, razvezana), dolžno opraviti vsebinsko presojo, ali sporna pogodba v skladu z dikcijo drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP1 predstavlja vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. V obravnavani zadevi je namreč Okrožno sodišče v Mariboru v skladu s četrtim odstavkom 267. člena FPPIPP2 s sklepom St 3565/2018 z dne 14. 1. 2019 dalo (le) soglasje upravitelju k uresničitvi odstopne pravice in ni odločalo o pritožnikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pa pomeni, da ima ta sklep pravni učinek samo za stranke postopka insolventnosti (primerjaj 56. člen ZFPPIPP), saj so le slednje imele možnost sodelovati v postopku in se le nanje raztezajo učinki pravnomočnosti. Nenazadnje to potrjuje tudi priložena odločba VSL Cst 128/2019 z dne 27. 3. 2019 (priloga A5), iz katere izhaja, da zato, ker toženka ni stranka steča

Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi zato, ker se stečajni upravitelj ni uspel seznaniti s kondikcijskimi terjatvami stečajnega dolžnika, odložili začetek teka zastaralnega roka za kondikcijske terjatve, nesorazmerno posegli v pravni položaj nasprotne pogodbene stranke. ZFPPIPP prav zato, da ima stečajni upravitelj čas, da se seznani s terjatvami stečajnega dolžnika, v 249. členu določa, da zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo pri izračunu zastaralnega roka.

Pritožnik v konkretnem primeru s pritožbo zoper sklep ne more zase doseči ugodnejšega pravnega položaja od položaja, ki ga ima na podlagi izpodbijane odločbe. Izdano soglasje sodišča prve stopnje k uresničitvi odstopne pravice ne bo vplivalo na spor v zvezi s prerekano izločitveno pravico. Dokler ni pravnomočno odločeno o kondikcijskih zahtevkih iz domnevno že razvezane pogodbe, pritožnik s pritožbo zoper sklep o soglasju ne more doseči spremembe tega sklepa v svojo korist. Pritožnik se s pritožbo ne zavzema k ohranitvi veljavnosti in k izpolnitvi pogodbe, pač pa smiselno k ugotovitvi, da sam nima obveznosti vrnitve v najem vzetih stvari. Ker je izločitvena pravica prerekana, lahko tako odločitev doseže le v sledeči pravdi, ne pa v stečajnem postopku. Zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijani sklep in jo je posledično zavrglo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo ugovor sočasne izpolnitve.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali bi moralo pritožbeno sodišče v konkretnem primeru glede prenehanja/razveze predpogodbe uporabiti posebna pravila 265., 266., 267. in 268. člena ZFPPIPP ali določbe OZ (33.člen).

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

Zaradi razdrtja pogodbe se pogodbeno razmerje preoblikuje v razmerje pogodbenega vračanja. Pravilo se uresniči z ugovorom, ki je smiselno enak ugovoru neizpolnitve. Gre za enega od materialno pravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožnika, saj tožniku prisodi nekaj manj (ne pa nekaj drugega), kot je zahteval. Trenutek, po katerem se presoja sočasnost vračanja, je nastal po začetku stečajnega postopka. V primeru, da upravitelj odstopi od pogodbe o prodaji nepremičnine, ima kupec pravico zahtevati vračilo plačane kupnine po pravilih o stroških postopka in lahko odkloni vrnitev posesti oziroma izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v korist insolventnega dolžnika kot prodajalca, dokler mu stečajni dolžnik oziroma upravitelj kot zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika ne vrne plačane kupnine.

Začetek stečajnega postopka načeloma ne vpliva na veljavnost in učinkovanje vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Zato je te učinke na pogodbo treba presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava, kar obenem pomeni, da začetek stečaja nad eno od strank vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe načeloma v ničemer ne zoži obsega razlogov glede veljavnosti in učinkovanja take pogodbe, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. Zato velja, da ZFPPIPP tudi ne izključuje uporabe drugih (splošnih) pravil obligacijskega prava o odstopni pravici.

Sklep višjega sodišča z dne 1. 2. 2018 je pripeljal do tega, da sta bila prodajna pogodba in aneks, z njim vred pa zemljiškoknjižno dovolilo, razvezana s 1. 2. 2018 (prvi odstavek 268. člena ZFPPIPP). V času edinega naroka za glavno obravnavo (23. 10. 2018) torej obveznostnopravnega pravnega temelja za morebitno izločitveno pravico že več niti ni bilo. Že iz tega razloga sta neutemeljena oba tožbena zahtevka. Kdor nima niti obveznostnopravnega temelja za uveljavljanje izločitvene pravice, seveda ne more imeti pričakovalne pravice.

Oblikovalno upravičenje do odstopa od pogodbe pogodbena stranka res uresniči že z izjavo volje, vendar mora biti ta izjava (ki je lahko z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem) nedvoumna, iz nje je mogoče zanesljivo sklepati, da izjavljena volja obstoji. Iz ravnanja tožeče stranke na obstoj volje odstopiti od pogodbe ni bilo mogoče zanesljivo sklepati (pisna izjava je nasprotovala dejanskemu nadaljnjemu izvrševanju pogodb).

Upniki stroškov stečajnega postopka niso stranke stečajnega postopka, ki je namenjen poplačilu upnikov za njihove terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. O njihovih terjatvah stečajno sodišče sploh ne odloča, razen v delu, ko upravitelj sam oceni, da gre za stroške stečajnega postopka in zato zaprosi sodišče za soglasje k plačilu stroškov postopka v smislu 357. člena ZFPPIPP. Če pa se stečajni upravitelj in upnik stroškov glede poplačila stroškov ne strinjata, tak upnik ne more pravnega varstva iskati v stečajnem postopku, temveč mora to uveljavljati v posebnem pravdnem postopku. Nesoglasij z upraviteljem upnik stroškov stečajnega postopka ne more razreševati v stečajnem postopku, zato tudi ugovarjati ne more proti načrtu razdelitve. Takega položaja višje sodišče ne ocenjuje za neustavnega, saj so upniku stroškov zagotovljena drugačna pravna sredstva – tožba v pravdnem postopku. Terjatev, nastala zaradi odstopa od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ne predstavlja stroška v zvezi s končanjem stečajnega postopka. Stečajni postopek se lahko konča tudi, kadar ni mogoče poplačati vseh stroškov postopka. Prva predpostavka za uporabo tega določ

Specialna ureditev v ZFPPIPP glede področja vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb ne izključuje uporabe pravil OZ o razvezi oz. spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen OZ). Ureditev, kot je vsebovana v citiranih členih ZFPPIPP, po presoji pritožbenega sodišča kaže na namen zakona, da se uporabijo določbe ZFPPIPP, če posamezni primer oz. situacijo v stečaju posebej urejajo (drugače od splošnih pravil obligacijskega prava), v drugih primerih pa naj se uporabijo splošna pravila OZ.

Izjava o uresničitvi odstopne pravice mora biti naslovljena na sopogodbenika in ne na sodišče, saj pogodbe ne bo razvezalo sodišče, temveč bo zgolj dalo soglasje k dolžnikovemu odstopu od nje. Stališče sodišča druge stopnje, da je izjava o odstopu od pogodbe že pojmovno vsebovana v dolžnikovem predlogu sodišču za podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice, torej ne upošteva, da mora biti naslovnik izjave sopogodbenik, ne pa (zgolj) sodišče. Za izjavo o uresničitvi odstopne pravice niti ZFPPIPP niti OZ ne predpisujeta obličnosti. Glede na navedbo stečajne dolžnice iz odgovora na pritožbo, da je bila podana ustna odstopna izjava, je treba šteti, da je šlo za sporno dejstvo, zato pritožbeno sodišče ne bi smelo upoštevati navedb ene od strank (stečajne dolžnice) brez izvedbe dokaznega postopka.

Tožeča stranka je dolžnost prijaviti svojo terjatev po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru izpolnila. Pri tem je iz njene prijave terjatve celo razbrati, da terjatev uveljavlja pogojno, sicer z navedbo razveznega pogoja, s čemer je po presoji sodišča druge stopnje v celoti zadostila zakonskim pogojem iz 296. člena ZFPPIPP, zaradi česar, tudi če bi šteli, da bi zaradi učinkov razveze pogodbe terjatev pridobila šele 24. 9. 2013, tožeča stranka ne bi bila dolžna ponovno prijaviti svoje terjatve. To še posebej ne ob dejstvu, da je v času, ko je prišlo do razveze pogodbe, že tekel obravnavani postopek, v katerem tožeča stranka nasproti toženi stranki uveljavlja zahtevek, da obstoji njena terjatev, ki jo je v stečajni postopek pravočasno prijavila.