267. člen ZFPPIPP

Z izdajo soglasja sodišča za plačilo stroškov stečajnega postopka se upravitelj ne razbremeni odgovornosti za pravilno posredovanje podatkov o obstoju terjatev, ki spadajo med občasne stroške stečajnega postopka (tretji odstavek 102. člena ZFPPIPP). Sodišče preveri temelj in višino plačil, v kolikor se tekom postopka izkažejo kot sporna. Znesek, ki je predmet tega pritožbenega postopka, se nanaša občasne stroške stečajnega postopka, povezane z vlaganji v nepremičnino v lasti dolžnika, ki so v predlogu upraviteljice specificirani do te mere, da sodišče prve stopnje ni imelo utemeljenega razloga za dvom v njihov temelj in višino, s priloženimi specificiranimi računi in delovnimi nalogi izvajalcev pa so tudi izkazani. Upoštevajoč vsebino predloga in njemu priloženih listin je imel pritožnik vse potrebne podatke, da bi lahko kateremu koli od stroškov oporekal tako po vsebini kot po višini. Takšnega ugovora ni vložil, dvoma v upraviteljičin predlog pa tudi ni vzbudil s pavšalnim pritožbenim očitkom, da so priglašeni stroški nespecificirani in neizkazani.

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali mora biti za pravno učinkovito uresničitev odstopne pravice od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe po pravilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) izjava o uresničitvi takšne odstopne pravice na sopogodbenika naslovljena pred ali vsaj istočasno s podajo predloga sodišču za podajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice?

Glede na določila ZFPPIPP je torej po presoji sodišča druge stopnje za učinkovanje odstopne izjave s posledico razveze vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe bistveno, da je bila odstopna izjava sopogodbeniku dana v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka oziroma od dneva, ko upravitelj prejme obvestilo upnika iz četrtega odstavka 265. člena ZFPPIPP in da stečajni upravitelj v istem obdobju pridobi soglasje sodišča k uresničitvi odstopne pravice. Stališču tožnice, da bi morala biti izkazana vročitev izjave sopogodbeniku znotraj trimesečnega roka, ni slediti. Po presoji sodišča druge stopnje zadošča, da je odstopna izjava dana v trimesečnem roku iz drugega odstavka 267. člena ZFPPIPP, kar mora v primeru spora dokazati odstopnik od pogodbe.

Šesti odstavek 268. člena ZFPPIPP jasno in izrecno določa, da mora druga pogodbena stranka stečajnega dolžnika svojo terjatev za povrnitev škode iz petega odstavka (to je škode, ki jo je imela zaradi razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice) prijaviti v stečajnem postopku in se plača iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov. Rok za prijavo te terjatve je določen v petem odstavku 59. člena ZFPPIPP, in sicer mora upnik svojo terjatev za povrnitev škode prijaviti v enem mesecu po prejemu izjave stečajnega dolžnika o uresničitvi odstopne pravice. Do razveze pogodbe zaradi uresničitve odstopne pravice ni prišlo šele z vložitvijo tožbe v zadevi XI Pg 1143/2020 na vračilo kupnine, niti s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 1143/2020. Tožba na vračilo kupnine v zadevi XI Pg 1143/2020 je bila samo posledica razveze pogodbe, kot je določena v drugem odstavku 111. člena OZ. Škoda je nastala že pred razvezo pogodbe, ko je imela toženka po navedbah tožnikov nepremičnino v posesti in naj bi jo s svojimi ravnanji razvrednotila, tožnika pa sta pravico za povrnitev škode pridobila z odstopom od pogodbe s strani stečajnega upravitelja toženke. Odškodn

Zaradi nezmožnosti izpolnitve dvostranske pogodbe (predmetne kupoprodajne pogodbe za nepremičnino) oz. zaradi neizpolnitve sodbe Višjega sodišča v Mariboru, je bila predmetna kupoprodajna pogodba razvezana. Drugi obdavčljivi dogodek je po presoji sodišča obdavčenje kot posledica razveze predmetne kupoprodajne pogodbe zaradi nezmožnosti izpolnitve. Tožničin prejem dela kupnine v višini 696.000,00 EUR za nepremičnino po predmetni kupoprodajni pogodbi v letu 2009 ob hkratnem lastništvu tožnice na predmetni nepremičnini od leta 2009 do 2015 nesporno predstavlja obogatitev tožnice, ki jo je tožnica realizirala v letu 2015, ko je bila predmetna pogodba razvezana zaradi nezmožnosti izpolnitve. Dejstvu, da je bila tožnica obogatena za prejeti del kupnine po predmetni kupoprodajni pogodbi, tožnica tudi ne ugovarja. Sporno je vprašanje, kdaj je bila tožnica obogatena - v letu 2009, kot meni tožnica ali v letu 2015, kot menita prvostopenjski in pritožbeni organ. Na podlagi petega odstavka 15. člena ZDoh-2 je dohodek pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je sprejet, če ni z zakonom določeno drugače. Šteje pa se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako d

Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da so šele s tožničino pripravljenostjo, da izpolni svojo obveznost izročitve bremen prostih nepremičnin, prenehali učinki toženkinega ugovora neizpolnjene pogodbe in je nastopila njena zamuda. Ugovor sočasne izpolnitve namreč odlaga nastop zamude. Pri tem velja, da v primeru, ko si nasproti stojita vzajemno neizpolnjeni terjatvi, ne more zastaranje teči zgolj na eni strani. To v obravnavanem primeru pomeni, da vse dokler je obstajala sodno iztožljiva obveznost tožnice, da toženki izroči bremen prosti nepremičnini, ni moglo zastarati niti njeno nasprotno sodnovarstveno upravičenje za uveljavljanje plačila zneska, ki ji ga je po Urbanistični pogodbi dolgovala toženka. V konkretnem primeru je torej zastaranje lahko začelo teči šele z naslednjim dnem, ko je tožnica izkazala pripravljenost izpolniti svojo terjatev.

Nepravilnost vknjižbe v zemljiško knjigo se uveljavlja z izbrisno tožbo po določbi 243. člena ZZK-1, ta določba pa od tožnika terja, da toži na ponovno vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da če bi dopustilo tožnici, da sama določi obseg zemljiškoknjižnega stanja, ki bi ga z izbrisno tožbo vzpostavila, bi s tem preseglo domet 243. člena ZZK-1, saj ne bi vzpostavilo prejšnjega, temveč (retroaktivno) novo zemljiškoknjižno stanje, kar pa ni skladno s pravnim varstvom, ki ga nudi izbrisna tožba. Samo dejstvo, da je druga toženka pri notarju deponirala zemljiškoknjižno dovolilo s svojim overjenim podpisom, še ne pomeni, da je nastopila pričakovana lastninska pravica tožnice.

Čeprav je podana predpostavka za opredelitev tožbe kot nasprotne, njeno ločeno obravnavanje na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da bi zastaranje začelo teči hkrati z izpolnitvijo nasprotne stranke, do česar pa ni prišlo, zato zastaranje še ni pričelo teči. V obravnavanem primeru gre za položaj vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj tožeča stranka do začetka stečaja ni plačala celotne kupnine, toženi stranki pa do začetka stečaja nad tožnikom tudi nista izročili perfektne pogodbe - zemljiškoknjižnega dovolila oziroma notarsko overjene Prodajne pogodbe, sposobne za vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo. Ob razvezi pogodbe je nepomembno, iz čigave sfere izvira razlog za razvezo oziroma povedano drugače, tudi če bi za razvezo pogodbe bila odgovorna tožeča stranka, navedeno dejstvo ni relevantno v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, ker je takšen zahtevek objektivna posledica razveze pogodbe.

Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje v postopku, v katerem odloča o utemeljenosti zahtevka na vrnitev premičnin (po tem, ko je stečajni upravitelj uresničil odstopno pravico iz 267. člena ZFPPIPP in je Prodajna pogodba v skladu s prvim odstavkom 268. člena ZFPPIPP z dnem pravnomočnosti sklepa, s katerim je dalo sodišče soglasje k uresničitvi odstopne pravice, razvezana), dolžno opraviti vsebinsko presojo, ali sporna pogodba v skladu z dikcijo drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP1 predstavlja vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. V obravnavani zadevi je namreč Okrožno sodišče v Mariboru v skladu s četrtim odstavkom 267. člena FPPIPP2 s sklepom St 3565/2018 z dne 14. 1. 2019 dalo (le) soglasje upravitelju k uresničitvi odstopne pravice in ni odločalo o pritožnikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pa pomeni, da ima ta sklep pravni učinek samo za stranke postopka insolventnosti (primerjaj 56. člen ZFPPIPP), saj so le slednje imele možnost sodelovati v postopku in se le nanje raztezajo učinki pravnomočnosti. Nenazadnje to potrjuje tudi priložena odločba VSL Cst 128/2019 z dne 27. 3. 2019 (priloga A5), iz katere izhaja, da zato, ker toženka ni stranka steča

Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi zato, ker se stečajni upravitelj ni uspel seznaniti s kondikcijskimi terjatvami stečajnega dolžnika, odložili začetek teka zastaralnega roka za kondikcijske terjatve, nesorazmerno posegli v pravni položaj nasprotne pogodbene stranke. ZFPPIPP prav zato, da ima stečajni upravitelj čas, da se seznani s terjatvami stečajnega dolžnika, v 249. členu določa, da zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo pri izračunu zastaralnega roka.

Stečajno sodišče v postopku izdaje soglasja k odstopu ne odloča o pravici ali o pravni koristi sopogodbenika stečajnega dolžnika iz pogodbe, od katere je stečajni dolžnik odstopil. V stečajnem postopku se varujejo zgolj pravice in koristi stečajnih upnikov s ciljem čim ugodnejšega poplačila njihovih terjatev, zato tretje osebe, med katere spada tudi sopogodbenik stečajnega dolžnika, niso stranke stečajnega postopka in zato nimajo pravice do udeležbe v postopku izdaje soglasja stečajnega sodišča k odstopni izjavi upravitelja. V primeru, ko je sopogodbenik stečajnega dolžnika hkrati tudi njegov upnik, ki je s pravočasno prijavo terjatve pridobil položaj stranke v stečajnem postopku pa pravnomočen sklep o izdaji soglasja k odstopu učinkuje na stranke stečajnega postopka. Zaradi kompleksnosti poslovnega razmerja med pravdnima strankama in ob upoštevanju skupnega namena strank, določenega v pogodbi, je treba pogodbeno razmerje med strankama obravnavati celostno in ga ni mogoče cepiti na posamezne dele, kot si je prizadevala tožena stranka. Vse s pogodbo dogovorjene obveznosti in pravice pogodbenih strank so povezane, soodvisne in med seboj celo pogojene. Z izdajo ze

Tožnikovo sklicevanje na neupravičeno obogatitev je brez podlage, saj ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala, če je pogodba razvezana. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da stečajni upnik po uvedbi stečaja ne more več odstopiti od pogodbe. Za takšno stališče ni opore v ZFPPIPP.

Ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bil kupec, ki je kupnino plačal v celoti, v stečajnem postopku nad prodajalcem v drugačnem pravnem položaju od kupca, ki jo je plačal v 95% (kar je dejansko v celoti, pa pravno gledano ne gre za izpolnitev v celoti). Položaj, pri katerem sta obe stranki delno izpolnili svojo obveznost, vendar jo je ena pogodbena stranka izpolnila v večjem delu kot druga pogodbena stranka, je po vseh bistvenih značilnostih enak položaju, pri katerem je ena pogodbena stranka svojo obveznost izpolnila v celoti, druga pa v pretežnem delu. Zato je treba tudi za ta položaj uporabiti pravila o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah.

Tudi v postopku osebnega stečaja stečajni dolžnik pridobi pravico odstopiti od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, pri čemer jo kot njegov zastopnik uresniči stečajni upravitelj. Iz zakonskih določb ne izhaja, da mora upravitelj upniku podati izjavo o uresničitvi odstopne pravice že pred predlogom sodišču za soglasje k tej izjavi. Upravitelj mora najprej poskrbeti, da se bo v stečajno maso nateklo kar največ sredstev, pri čemer mora paziti tudi na to, da bodo stroški postopka čim manjši in da stečajna masa z njimi ne bo neupravičeno obremenjena. Ob izostanku kakršnihkoli nasprotnih navedb s strani dolžnice ji višje sodišče lahko odgovori le, da gre v takih primerih vedno le za predvidevanje, ki je tu realno izkazano, dolžnica pa tega ni uspela v ničemer izpodbiti.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali bi moralo pritožbeno sodišče v konkretnem primeru glede prenehanja/razveze predpogodbe uporabiti posebna pravila 265., 266., 267. in 268. člena ZFPPIPP ali določbe OZ (33.člen).

Zaradi zmotnega stališča, da upravitelj potrebuje predhodno soglasje, sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni ugotovilo nobenih dejstev, ki so potrebna za presojo, ali je upravitelj podal odstopno izjavo drugi pogodbeni stranki in ali jo je podal pravočasno. Posledično sodišče prve stopnje pri izdaji soglasja k odstopni izjavi ni presojalo, ali odstopna izjava drugi pogodbeni stranki pravno učinkuje. Ker stečajni upravitelj v zahtevi ni navedel, kdaj je posredoval drugi pogodbeni stranki izjavo o odstopu od sporne pogodbe, bi ga moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o zahtevi za izdajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice zato še pozvati, da izkaže, da je izjavo o odstopu od pogodbe posredoval drugi pogodbeni stranki pogodbe, od katere je odstopil. Le v takem primeru bi imelo sodišče prve stopnje tudi možnost presoje pravočasnosti izjave, česar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo. Ključno, na kar pritožnica opozarja v pritožbi je, da iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da z odstopom od sporne pogodbe ne bo oblikovana splošna stečajna masa za poplačilo navadnih upnikov, pač pa le posebna stečajna masa. Na podlagi navedene ugotovitve

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

Začetek stečajnega postopka načeloma ne vpliva na veljavnost in učinkovanje vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Zato je te učinke na pogodbo treba presojati po splošnih pravilih obligacijskega prava, kar obenem pomeni, da začetek stečaja nad eno od strank vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe načeloma v ničemer ne zoži obsega razlogov glede veljavnosti in učinkovanja take pogodbe, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. Zato velja, da ZFPPIPP tudi ne izključuje uporabe drugih (splošnih) pravil obligacijskega prava o odstopni pravici.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je in če, v katerih primerih, v primeru, da je ena od pogodbenih strank insolventni dolžnik v insolvenčnem postopku, mogoče odstopiti od pogodbe tudi po splošnih določilih obligacijskega prava, neodvisno od specialnih določil ZFPPIPP. - ali je materialno pravno pravilen (sklepčen) zahtevek tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, če je zemljiškoknjižno dovolilo že vsebovano v pogodbi, katere izpolnitev tožeča stranka vtožuje.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v tem stečajnem postopku ni prijavil terjatve do dolžnika. ZFPPIPP tudi ne določa, da bi imel, poleg upnika, tudi kdo drug pravico vložiti pritožbo proti sklepu sodišča o izdaji soglasja k uresničitvi odstopne pravice, izdanem v skladu s četrtim odstavkom 267. člena ZFPPIPP. Glede na navedeno pritožnik nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep.