335. člen OZ

Toženkin ugovor zastaranja, ki se je nanašal na glavno terjatev, zajema tudi ugovor zastaranja glede stranske terjatve - zakonskih zamudnih obresti. Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Zastaranje občasnih dajatev ureja 347. člen OZ. Te terjatve zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Rok za zastaranje obrestnega dela zahtevka torej začne teči od vsakega posameznega dneva zamude dalje. Tako so bili ob spremembi tožbenega zahtevka 8. 9. 2020 zastarani vsi dnevni zneski zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred spremembo tožbenega zahtevka, torej pred 8. 9. 2017.

Nepremičninsko izvršbo namreč opravlja sodišče, medtem ko izvršbo na ostale predmete opravlja davčni organ po določbah ZDavP-2, postopka pa lahko tečeta vzporedno. Ker za davčne obveznosti, ki se izterjujejo z davčno izvršbo, ni predpisana izjema od prenehanja pravice do izterjave, mora davčni organ ob vsakokratni uvedbi davčne izvršbe upoštevati zastaranje in v seznam izvršilnih naslovov, ki je podlaga davčne izvršbe, zastaranih terjatev ne sme vključiti. Posledica tega so "ažurirane" terjatve v sklepih, na katere je dolžnik opozoril tudi v ugovoru po izteku roka. Vendar si dolžnik napačno tolmači, da se je iz tega razloga davčna obveznost zmanjšala zgolj na 1.092,74 EUR. Kot že pojasnjeno, podlago predmetni izvršbi predstavlja seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 9. 2017, v njem navedene terjatve pa so zavarovane s hipoteko, kar pomeni izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka za njihovo izterjavo iz dolžnikove nepremičnine.

Posebnost bodoče škode je, da jo je v določenih oblikah mogoče uspešno sodno uveljavljati že pred njenim (gotovim) nastankom. To med drugim velja tudi za premoženjsko škodo zaradi telesne poškodbe (174. člen OZ pomeni izjemo od sicer zahtevane zapadlosti terjatev do konca glavne obravnave po prvem odstavku 311. člena ZPP). Možnost rojstva tožbe pred nastankom bodoče škode je temeljni razlog, da je očitek neizvrševanja pravice, na katerem zastaranje temelji, v zvezi s to škodo sploh mogoč. Na enakem izhodišču temeljijo rešitve sodne prakse glede kontinuirane oziroma sukcesivno nastajajoče bodoče škode, in sicer da (1) na začetek zastaranja ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih; (2) začne zastaranje teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja; (3) je pravočasno sodno uveljavljanje prve sukcesivno nastajajoče škode pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, saj pretrga zastaranje, po koncu pravdnega postopka pa začne znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve; (4) bi drugačna razlaga izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto na

Postavitev vmesnega ugotovitvenega zahtevka pomeni zahtevo, da sodišče odloči o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, ki v tem primeru ne pomeni več predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi, za katerega pa sicer tožeči stranki, ni potrebno, da zanj posebej izkazuje pravni interes, kajti pogoj prejudicialnosti nadomešča procesno predpostavko pravnega interesa in o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče praviloma odloči obenem z dajatvenim zahtevkom v končni sodbi. Sklenjena Pogodba predstavlja (tudi) t.i. podudeležbeno pogodbo kot družbeno pogodbo civilnega prava. Slednja sicer v slovenskem pravnem redu ni posebej urejena, vendar pa je dopustna. Pri njej gre za pogodbeno razmerje med tretjo osebo in imetnikom deleža v družbi ter si z njo udeleženca delita stroške nakupa deleža in dobiček (in izgubo) iz tega deleža, pri čemer lahko to razmerje nastane ob nastanku deleža ali kasneje. Pri podudeležbi ostaja imetnik deleža le eden (s tem se loči tudi od tihe družbe, kot jo je definiral 159. člen ZGD), pri čemer podudeleženec ni vložil sredstev v podjetje koga drugega, ampak v delež

Trditveno in dokazno breme glede prenehanja terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, nosi dolžnik, ki mora že v ugovoru navesti konkretna dejstva glede plačil, ki naj bi bila opravljena na račun terjatve, ki je predmet izvršbe, in zanje predložiti dokaze (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Da bi bil ugovor v tej zvezi obrazložen, ne zadošča, da dolžnik, kot v obravnavanem ugovoru, zgolj pavšalno zatrjuje, da je terjatev plačana, ampak mora podati konkretne navedbe o višini in datumu opravljenih plačil, o načinu plačila oziroma o drugih relevantnih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je terjatev prenehala. Dolžnik mora že v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi navesti vsa dejstva, na podlagi katerih nasprotuje izdanemu sklepu o izvršbi (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 9. člena ZIZ), in poznejše navedbe o dejstvih, ki bi jih lahko podal že v ugovoru, niso dopustne, prav tako pa tudi ne pozneje podani dokazni predlogi (prim. 56. člen ZIZ). Upnikov odgovor na ugovor predstavlja pravočasno in pravno dopustno vlogo, v kateri je upnik podal nove navedbe in p

Pritrditi je pritožbi tožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj tožnik nima pravice zahtevati zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi zavezovalnega pravnega posla oziroma zakaj je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo.

Dolžnik je navedel, da je zastaranje začelo teči s končanjem izvršilnega postopka VL 6663/2010, ki naj bi po njegovem vedenju nastopilo 28. 1. 2011, in da se je izteklo s potekom 10 letnega zastaralnega roka. Začetek in konec je opredelil s konkretnimi dejstvi. To, da je kot datum pravnomočnega končanja izvršilnega postopka podal drugačen datum, kot ga je po vpogledu v izvršilni spis ugotovilo sodišče prve stopnje, ne pomeni, da svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil.

Pravdno sodišče lahko o obstoju kaznivega dejanja (kar bi bil pogoj za uporabo 353. člena OZ) kot o predhodnem vprašanju odloča le izjemoma (smrt ali nedosegljivost obdolženca, druge ovire za izvedbo kazenskega postopka). Tožeča stranka ni navedla nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, da gre za tak izjemni primer. Sodišče prve stopnje se zato z vprašanjem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, niti ni smelo ukvarjati. Tudi sicer pa opis dejanja, kakršnega je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi, po sodni praksi ne zadošča za konkretizacijo kaznivega dejanja poslovne goljufije. Ker pavšalne in nekonkretizirane navedbe ne terjajo odgovora sodišča, očitana kršitev postopka, ker se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, ni podana. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v nobenem primeru ni podana vzročna zveza med zatrjevano preslepitvijo (obljubo plačila 3 leta po začetku veljavnosti pogodbe) in nastalo škodo in v tem smislu ne gre za predhodno vprašanje v tej zadevi. Škoda (kakršno tožeča stranka zatrjuje) je namreč nastala zaradi neizpolnitve pogodbe in ne zaradi neizpolnjene naknadne obljube plačila. Navedbe tožeče stranke o obstoju kazniveg

Pravica stranke do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Res sicer ne sme sodišče zavrniti dokaza z argumentom, da ta tako ali tako ne bi uspel oziroma mu sodišče tako ali tako ne bi sledilo, ker priča tako in tako ne bi izpovedala drugega (t.j. "več"), kot glede na različne okoliščine (dejanske navedbe stranke, druge pisne izjave, povezavo s stranko ipd.) sklepa sodišče, ker vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ in pisna pripoznava zastarane obveznosti iz 341. člena OZ sta dva različna instituta, ki imata podoben učinek. Pripoznava dolga iz 364. člena OZ povzroči pretrganje zastaranja (zastaralni rok prične znova teči) in je mogoča do nastopa zastaranja, zanjo obličnost ni predpisana. Pripoznava zastarane obveznosti po 341. členu OZ (po kateri zastaranje prav tako prične znova teči) pa je možna le po nastopu zastaranja in se šteje za odpoved zastaranju, a le, če je podana v pisni obliki.

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor in če je ta utemeljen, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, saj z zastaranjem postane obveznost neiztožljiva.

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca. Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).

Ni pomembno le, da dolžnik predloži vse priloge oziroma listine, ki so navedene v zakonu. Če upnik uveljavlja zlorabo instituta poenostavljene prisilne poravnave, sodišče preveri tudi to, kar sicer preverja v vsakem civilnem postopku. To je še posebej pomembno, ker se v tem postopku ne oblikuje upniški odbor, ne postavi se upravitelja, ki tudi ne preizkuša terjatev, saj se te ne prijavljajo, temveč jih navede dolžnik sam v posodobljenem seznamu terjatev, na katere učinkuje poenostavljena prisilna poravnava. Ko sodišče v insolvenčnem postopku, ki je posebna oblika nepravdnega postopka, presoja morebitno zlorabo postopka, je pomembno, ali želi dolžnik izglasovanje poenostavljene prisilne poravnave zagotoviti z upoštevanjem glasovalnih pravic, ki pripadajo upniku zastarane terjatve, s čimer se poseže v (ustavne) pravice drugih upnikov, udeležencev tega postopka.

Ne glede na pravico sodišča, da določi primerno nadomestilo, ko je za to zaprošeno, pa sodišče ni pristojno za določitev (začasne) tarife, ki bi na splošno veljala, če tarifa med pravdnimi strankami ni dogovorjena niti s skupnim sporazumom niti ni kakšne druge veljavne enostransko sprejete tarife. Normalno in življenjsko je, da če se spremeni višina običajnega plačila za drugo vrsto uporabe avtorskih pravic, ki jo je kot primerljivo določilo VSRS, je treba spremeniti tudi odločitev o primernem nadomestilu v tem postopku. Drugače določeno nadomestilo s strani sodišča ne bi bilo več primerljivo in primerno glede na nadomestila za primerljive uporabe avtorskih pravic in bi med avtorji povzročalo neutemeljene neenakosti. Iz načela enakega varstva pravic med drugim izhaja, da morajo sodišča v enakih oziroma primerljivih primerih odločiti enako. To prevedeno na konkretni primer pomeni, da mora sodišče pri določitvi primernega nadomestila uporabiti enak način določitve primernega nadomestila kot v ostalih primerljivih primerih ter da mora biti pot za določitev primernega nadomestila jasna in določna, tako da lahko primerno nadomestilo izračuna vsak uporabnik (predvidljivost

V primeru, ko je dospelost terjatve odvisna od aktivnosti upnika (v obravnavanem primeru: od zahteve - opomina upnika, naj mu dolžnik posojilo vrne - drugi odstavek 574. člena OZ), po ustaljenih stališčih sodne prakse zastaranje začne teči po poteku primernega roka, v katerem bi upnik lahko oziroma bi moral opraviti dejanje. Določbe o zastaranju so kogentne in teh rokov upnik s svojo neaktivnostjo ne more podaljševati.

V primeru, če je ta terjatev zastarala, kot je v obravnavanem primeru že pravnomočno razsojeno, ostaja kupcu edina možnost, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Če mu te pravice ne bi priznali, bi nastal hibridni pravni položaj. Prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik, ne bi uspel z vindikacijskim zahtevkom zoper kupca, ker bi kupec lahko odklonil izročitev nepremičnine na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki mu daje pravico do posesti. S tem bi kupec ohranil posest nepremičnine, ne bi pa imel lastninske pravice na nepremičnini, prodajalec, ki pa bi ohranil lastninsko pravico, ne bi pa imel pravice do posesti. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo primarni zahtevek tožnika na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Zoper ta del sodbe ni bila vložena pritožba, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do (ne)utemeljenosti tega dela odločitve, pojasnjuje pa, da bi pogoj sočasne izpolnitve sodišče prve stopnje lahko vključilo v izrek sodbe, če bi ugodilo primarnemu zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje tožniku priznalo lastninsko pravico izvorno - na podlagi pripopsestvovanja, je zmotna odločitev v delu, v katerem je tožniku naložilo, d

Delavci bi res lahko uveljavljali terjatve iz naslova razlike plač že naslednji dan po datumu vsakokratnega (mesečnega) izplačila znižanih plač, saj so takrat dospele (134. člen ZDR-1), in jih nato uveljavljali v zastaralnem roku 5 let (v skladu z 202. členom ZDR-1). Vendar pa pravica terjati njihovo izpolnitev izhaja tudi iz zaveze toženk iz sklepa z dne 18. 10. 2010 o plačilu z odloženim oziroma kasnejšim rokom izpolnitve (ob prenehanju negativnih poslovni učinkov). Ta zaveza ni nična (kljub prejšnjemu nezakonitemu znižanju plač) in je ni mogoče šteti v škodo delavcev, temveč predstavlja podlago za izpolnitev obveznosti z določenim oziroma določljivim časom dospelosti (po prenehanju slabih poslovnih rezultatov). To pomeni, da je ob jasni zavezi v sklepu z dne 18. 10. 2010, kdaj bosta toženki delavcem povrnili razliko plače (odloženo plačilo obveznosti v pogodbenem razmerju), zastaranje začelo teči šele po tem, ko sta toženki izšli iz poslovnih težav. To je bilo naslednji dan po izplačilu nezmanjšanih plač (dan po 18. 7. 2015).

Ugovor znižanja plačila je dovoljen le proti zahtevku izvajalca za plačilo za opravljano delo pod pogojem da je naročnik izvajalca pravočasno in pravilno obvestil o obstoju napak pri delu glede katerega zahteva plačilo, ne pa tudi proti zahtevkom izvajalca za plačilo na drugih pravnih podlagah. Terjatev zapade v plačilo, ko bi upnik lahko na podlagi materialnega prava ali dogovora zahteval njeno plačilo. Enostransko zapoznelo izdajanje računov v nasprotju z dogovori in poslovnimi običaji med pravdnima strankama na zapadlost terjatev in začetek teka zastaralnega roka ne vpliva. Če upnik neutemeljeno zavlačuje z izdajo računa ali ga ne izda v razumnem roku, s tem ne more vplivati na zapadlost terjatve in niti na začetek teka zastaralnega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da Izjava predstavlja pripoznavo vseh medsebojnih terjatev in obveznosti pravdnih strank, ki so bile med njima znane ob njenem podpisu. Izjava ni jasna in niti določna, saj iz nje ni mogoče zaključiti, na katere odprte medsebojne terjatve in obveznosti iz "posla" se nanaša. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne i

Sodišče prve stopnje je moralo in smelo obravnavati ugovor zastaranja le v okviru njegovega dejanskega obsega. Novih navedb glede zastaranja, ki jih toženec podaja šele v pritožbi, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.