103. člen OZ

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede pravice tožencev na znižanje kupnine.

Direktiva ureja odgovornost primarno proizvajalca za škodo, ki jo povzroči napaka na njegovem proizvodu, subsidiarno pa distributerja, če proizvajalca ni mogoče identificirati. Zmotno pa je v povezavi s tem sklepanje sodišča prve stopnje, da je ZVPot kot lex specialis v koliziji z določbami OZ in zato slednjega ni mogoče uporabiti za odškodninske in obogatitvene zahtevke zaradi razveze pogodbe zaradi stvarnih napak. ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ. Ker ZVPot ne ureja pravnih posledic stvarnih napak in je zato treba uporabiti OZ, je prav tako zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba glede v pobot uveljavljanega zahtevka kot specialni predpis uporabiti ZVPot. Potrošnikova uveljavitev jamčevalnega zahtevka po drugem odstavku 21. b člena ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu vrniti vrednost koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari po splošnih pravilih OZ o vračanju po četrtem odstavku 111. člena OZ in tretjem odstavku 190. člena OZ. Uporabnina kot korist, ki jo uveljavlja toženka, je dejansko primerljiva tudi z znižano vrednostjo vozila, po kateri je toženka tožniku ponujala od

Zakonita predkupna pravica predstavlja določeno omejitev lastninske pravice v javno korist, vendar 67. člen URS predpisuje, da zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija. Zakon lahko torej predvidi omejitev lastninske pravice. ZKZ in ZG tako predstavljata zakonsko podlago za omejitev lastninske pravice. Zakonita predkupna pravica je ena najšibkejših oblik omejevanja lastninske pravice na nepremičninah in ne posega bistveno v svobodo do razpolaganja. Ne omejuje lastnika pri odločitvi o prodaji nepremičnine, temveč ga omeji zgolj pri tem, komu jo bo prodal. Skladno z navedenim prisilne določbe ZG in ZKZ ne posegajo nedopustno v ustavno pravico druge toženke do zasebne lastnine (33. člen URS).

Pravilna je presoja, da je s položitvijo kupnine pri notarki prenehala obveznost toženke. Takrat bi tožnik moral prostovoljno plačati davek in overiti podpis na prodajni pogodbi ter prevzeti kupnino pri notarki, da bi ga lahko šteli za pogodbi zvesto stranko. Zgolj tožnikovo prepričanje, da je bil prevaran glede vrednosti nepremičnine, ni utemeljen razlog za ne-nastanek upnikove zamude po prvem odstavku 300. člena OZ. Z neizpolnitvijo svojega dela obveznosti in nesodelovanjem pri prevzemu toženkine izpolnitve je tožnik je tožnik prišel v upniško zamudo in izgubil možnost, da pogodbo razdre. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in skrbnosti ravnanja v obligacijskih razmerjih (6. člen OZ) bi bilo stališče, da je s toženkinim umikom depozita popustil učinek upniške zamude in je oživela pravica do razdora pogodbe.

Toženka v pritožbi v pretežnem delu skoraj dobesedno povzema, kar je med postopkom že navedla v pripravljalnih vlogah. Ponovljene navedbe, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo, ne terjajo ponovnega vsebinskega odgovora.

Dodatni rok za izpolnitev mora biti enostransko določen. V konkretnem primeru sta stranki sporazumno določili dodatni rok, torej ni šlo za enostransko izjavo iz drugega odstavka 105. člena OZ.

Revizija se dopusti glede vprašanja: ali za materialnopravno presojo pogodbene kavze zadostuje dejstvo, da je oseba želela na drugo prenesti lastninsko pravico, ali je pri tem treba upoštevati tudi njene interese oziroma podlago za razloge, zakaj je to storila, na primer zaradi neke protidajatve?

Toženec ima pravico do sodnega varstva, uresničevanju katerega je namenjena tudi brezplačna pravna pomoč1, vendar je treba upoštevati tudi pravico nasprotne stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da si morajo poleg sodišča oziroma Službe za brezplačno pravno pomoč tudi stranke prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja, ter v postopku skrbno in pravočasno uresničevati svoje pravice, navajati dejstva in predlagati dokaze, da je mogoče postopek izvesti čim prej. Toženčeva procesna aktivnost torej ni bila usmerjena v to, da bi se postopek (že tretjega) odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izvedel čim prej, pri čemer za svoje ravnanje oziroma opustitev niti v pritožbi ni navedel upravičenih razlogov. Navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z zgoraj navedenim dolžnim prizadevanjem, da se postopek opravi brez zavlačevanja (11. člen ZPP).

Zaradi odstopa od pogodbe so nastopili učinki razvezane pogodbe, med drugim plačilo obresti od dneva, ko je stranka prejela delno plačilo v denarju (peti odstavek 111. člena OZ). Dogovor o ari nima značilnosti samostojnega pravnega posla, ker je veljavnost (in pravno učinkovanje) dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena in gre tako za akcesorni pravni posel. Če je pogodba razvezana (čeprav je razveza posledica kršitve pogodbene obveznosti, za katero odgovarja ena pogodbena stranka), odpade pravni temelj za plačilo are. Zato mora pogodbena stranka, ki je aro prejela, denarni znesek, ki ga je prejela kot aro, vrniti, razen če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro dala. Plačilo dvojne are oziroma vrnitev are je torej bistveno, katera pogodbena stranka je odgovorna za to, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo.

ZPP ne določa obveznega zastopanja po odvetnikih. Na to je bila stranka opozorjena v pozivu na odgovor na tožbo, kjer je bila opozorjena tudi, da lahko opravlja pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu in da mora slednji biti odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Toženka se je odločila, da se bo zastopala sama. Tudi brez takšnega opozorila bi moralo biti toženki jasno, da brez kvalificiranega pooblaščenca nase sprejema precejšnje tveganje, saj se od družbe, ki se ukvarja s projektiranjem ali arhitekturo, ne pričakuje, da bi imela kakšno posebno znanje o pravdnem postopku. Toženka je kot gospodarska družba profesionalni subjekt od katerega se pričakuje večja stopnja skrbnosti. Navedeno pomeni tudi, da bi moral toženkin zakoniti zastopnik z večjo stopnjo skrbnosti presoditi, ali je v pravdi za tako visok tožbeni znesek sposoben družbo zastopati sam ali ne. To bi veljalo že v primeru laične osebe, še toliko bolj pa v primeru gospodarske družbe. Toženki bi moralo biti samoumevno, da bi ji bilo v korist, da si priskrbi pooblaščenca, ni pa bila tega dolžna storiti niti je na to ni bilo dolžno opozoriti sodišče. Kršitev postopka zato ni podana. <p

Poravnava je torej nadomestila vse prejšnje dogovore pravdnih strank o njunem medsebojnem sodelovanju, zato je brezpredmetno, o čem sta se pravdni stranki prej dogovorili in kakšna je bila vsebina njunega poslovnega razmerja. Vsebina pogajanj strank v postopku je bila zato nerelevantno dejstvo, ki na odločitev o zahtevku ni mogla imeti nikakršnega vpliva. Ne glede na to, kaj sta se stranki pogajali, in ne glede na vsebino njunih prejšnjih dogovorov sta zavezani le z določbami izvensodne poravnave, ki je na novo uredila njuno medsebojno razmerje.

V zvezi s tem zaključkom je izhajalo iz materialno pravne podlage 648. člena OZ, ki ureja prenehanje podjemne pogodbe po volji naročnika. Glede uporabe tega določila se je sodišče prve stopnje sklicevalo na citirano sodno prakso, vendar je pri tem spregledalo, da se navedeno določilo smiselno uporablja samo glede vprašanja višine plačila, ki ga je dolžan naročnik podjemniku v primeru podjemnikovega odstopa od pogodbe.

Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko skladno s 103. členom OZ druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod zakonskimi pogoji odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu. V skladu z drugim odstavkom 1. člena ZVPot je potrošnik fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti. Vse sporne pogodbe je toženec sklenil kot samostojni podjetnik, očitno za potrebe opravljanja svoje dejavnosti (nasprotnega ne trdi) in ne kot potrošnik. V obravnavanem sporu zato določbe o varstvu potrošnikov niso relevantne.

Iz splošnih pogojev poslovanja z osebnim računom sledi, da je banka do nadomestila za opravljene storitve in stroške upravičena ne glede na to, da na računu ni kritja.

Ker narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, torej izdelava digitalnega kromalina kot izvirnika fizičnega kromalina, očitno in na prvi pogled nasprotuje vrnitvi, je pritožbeno sodišče pritrdilo tožeči stranki, da ji mora tožena stranka plačati vsaj 4.100,00 EUR, in sicer kot ustrezno denarno nadomestilo. Ker tožena stranka višini terjatve v tem delu pred sodiščem prve stopnje ni izrecno nasprotovala, je pritožbeno sodišče glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, v izpodbijanem delu pritožbi ugodilo in v tem delu sodbo na seji spremenilo tako, da je na podlagi določbe drugega odstavka 111. člena OZ tožbenemu zahtevku za 4.100,00 EUR ugodilo.

Takšno dejansko in pravno podlago sodbe bi toženka glede na ponujeno trditveno in dokazno gradivo lahko pričakovala. Ne gre torej za sodbo presenečenja, kot poskuša prikazati pritožba. Pogodba o finančnem leasingu je, upoštevaje pogodbena določila, prenehala že s smrtjo zapustnika in ne šele s poznejšim odstopom leasingodajalca od pogodbe. Toženka je kot zapustnikova dedinja vstopila v njegov pravni položaj že v trenutku zapustnikove smrti in do višine vrednosti podedovanega premoženja odgovarja za zapustnikove dolgove. Dokler ne poteče čas, ki je potreben za zastaranje, mora dolžnik hraniti svoje nasprotne dokaze, v nasprotnem primeru se ne more sklicevati na svojo dokazno stisko.

Glede na trditve tožečih strank razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank, temveč le v očitkih, da prvo toženka s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici, enako pa velja tudi za drugo tožnico, nemotenega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše. Ker kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja dela pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, posledično, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, opustitev kmetovanja ali morebitno nepravilno kmetovanje tudi ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe. Preužitkarska pogodba je pogodba, pri kateri preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč (v obliki dajatev in storitev) do svoje smrti. Kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da če ni izrecnega drugačnega dogovora pogodbenih strank, za doseganje namena tovrstne pogodbe, ki je v nudenju potrebne pomoči v obliki dogovorjenih dajatev in storitev,

Z argumentacijo sodišča druge stopnje o odstopnem upravičenju tožeče stranke po splošnih predpisih se skuša revizija soočiti zgolj s sklicevanjem na določbo 332. člena OZ, pri čemer se sklicuje na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 97/2012 z dne 18. 12. 2014. Vendar je te revizijske navedbe mogoče razumeti zgolj v smeri utemeljevanja podlage za dogovorjeno odstopno upravičenje posamezne pogodbene stranke tudi v primeru časovno omejenega trajnega dolžniškega razmerja, kar pa glede na dopuščeno revizijsko vprašanje ni relevantno. Revidentka tako ne ponudi nobenega (pravnega) argumenta, s katerim bi izpodbijala stališče v izpodbijani sodbi, ki je predmet dopuščenega vprašanja. Vsak njen poizkus namreč preide v očitek nepravilne presoje toženkine kršitve Pogodbe, kar pa presega obseg dopuščenega vprašanja.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnica upravičena zahtevati od toženke vrnitev prejetih sredstev za spodbujanje tujih neposrednih investicij ter da za vložitev tožbe ni potrebovala nobene posebne odobritve ali pooblastila Ministrstva. Kot pravilno poudarja tožnica, je za presojo, kateri subjekt je upravičen uveljavljati zahtevek na vračilo denarnih sredstev, ki jih je toženka prejela na podlagi Pogodbe o sofinanciranju, ključno, da gre za pogodbeno razmerje med pravdnima strankama. V tem razmerju, četudi pogodba vsebuje določene javnopravne elemente, Ministrstvo ni vključeno, zato ne more biti subjekt vrnitvenega zahtevka iz 8. člena Pogodbe o sofinanciranju v primeru neizpolnitve te pogodbene obveznosti.