110. člen OZ

Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da je odobritev pravnega posla s strani pristojne upravne enote po 19. členu (in z njim povezanih določbah) Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) dodaten pogoj k predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla (kupoprodajne pogodbe za kmetijska zemljišča), ki pa ga sodišče tudi ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju, zlasti, če je o tem že pravnomočno odločeno na matičnem (upravnem področju), kot v predmetni zadevi.

Predlog se zavrne.

Za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka občini ni bilo treba predložiti popolne PGD, temveč zgolj del, potreben za odmero komunalnega prispevka. Kot je navedla sama tožnica, je bila zahtevana priloga k vlogi za izračun komunalnega prispevka projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja - vodilna mapa in arhitektura. Tožnica je toženca sicer pozvala na prevzem PGD, vendar pa nepopolne in nepravilne izpolnitve naročnik ni bil dolžan prevzeti, kasneje pa je izročitev dokumentacije tožencu neupravičeno pogojevala z njegovim predhodnim plačilom. Ugovor ogroženosti ne daje stranki, ki mora izpolniti prva, upravičenja, da od nasprotne stranke zahteva izpolnitev njene obveznosti kot prve, saj gre zgolj za obrambno sredstvo ogrožene stranke.

Odpoved celotne pogodbe (zakupne ali kakšne druge) zaradi neznatne kršitve ali neznatne napake je lahko nesorazmerna sankcija in lahko pomeni kršitev načela prepovedi zlorabe pravic. Kršitve pogodbe oziroma njene znatnosti ali neznatnosti ni mogoče presojati zgolj kvantitativno, temveč je treba upoštevati tudi vse druge okoliščine primera. Namerna kršitev pogodbe že po naravi stvari ne more biti obravnavana kot neznatna, četudi gre po obsegu za relativno majhen delež vseh zemljišč, ki so bila predmet pogodbe.

Kar pritožnica očita kot kršitve po 14. točki (da ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih argumentov, sama ne more vedeti, ali jih ni prezrlo), je po vsebini očitek kršitev po 8. točki prvega odstavka 339. člena ZPP. To ima v tej zadevi daljnosežne posledice. Ker na slednje od navedenih dvojih kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, je pritožnikovo breme večje. Med drugim mora prikazati, v kateri vlogi ali na katerem naroku je navedel (in konkretno kaj), kar naj bi bilo v izpodbijani sodbi prezrto. Preden lahko pogodbeno pravo "zaživi" kot materialno pravo, ga morajo stranke jasno zatrjevati (in če je sporno, dokazati), v tej razsežnosti pa ima procesnopravne značilnosti dejstva. Ker vsebina določb treh točk splošnih pogojev v izpodbijani sodbi ni bila ugotovljena, ta vsebina ni del dejanskega stanja tiste sodbe. Okoliščina, da se pritožnica nanje zdaj sklicuje in jih citira, je enakovredna nedovoljenemu uveljavljanju pritožbenih novot. Molk je lahko zgovoren, zgolj kadar na določeno vsebino volje kaže zanesljivo, česar pa toženki v ugotovljenih okoliščinah te zadeve ni mogoče pripisati.

Drži sicer, kar izpostavlja pritožba, da v obligacijskih razmerjih velja načelo dispozitivnosti in načelo prostega urejanja razmerij, ne drži pa, da v konkretnem primeru vsebina 16. člena pogodbe ne narekuje hkratne uporabe določb OZ o (dodatnih) pogojih za odstop od pogodbe. Citirano pogodbeno določilo vsebuje zgolj navedbo krivdnih razlogov, zaradi katerih je dovoljen odstop naročnika od pogodbe, ni pa v njem pojasnjeno, pod kakšnimi pogoji oziroma po kakšnem postopku lahko naročnik od sklenjene pogodbe veljavno odstopi. V tej zvezi ni sprejemljivo pritožbeno stališče, ki ga je mogoče ubesediti, da če "nič dodatno ni zapisano, potem velja, da za odstop od pogodbe ni dodatnih predpostavk". Le, če bi bilo v 16. členu Pogodbe z dne 31. 7. 2013 izrecno določeno, da lahko naročnik od pogodbe v primeru krivdnih razlogov odstopi, ne da bi izvajalcu del postavil dodatni rok za odpravo napak, v zvezi s tem ne bi bilo treba upoštevati določb OZ.

Sodišče prve stopnje je izvedlo le narok za glavno obravnavo, ni pa izvedlo pripravljalnega naroka. S tem je kršilo določbe 279.c in 279.č člena ZPP v povezavi z 442. členom ZPP. Vendar pa je bila s tem storjena le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnica ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da ji je bila z neizvedbo pripravljalnega naroka in neizdelavo programa vodenja postopka kršena pravica do izjave (ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer je pritožnica navedeno grajo (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) podala šele v pritožbi, kar je glede na 286.b člen ZPP prepozno. Poleg tega pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. V primeru, ko sodišče navede več razlogov za zavrnitev določenega ugovora, morebitna nepravilnost (v materialnopravnem ali procesnem smislu) le enega od njih ne povzroči nepravilnosti odločitve.

Višje sodišče je ugotovilo (glej točki 46 in 47 obrazložitve te sodbe), da toženka tožnice o tej kršitvi oziroma neizpolnitvi Pogodbe (o neizročitvi pobranega denarja oziroma o prisvajanju gotovine) ni obvestila oziroma ji ni postavila primernega roka za odpravo napake (105. člen OZ) ter da tudi ni izpolnjen dejanski stan iz 106. oziroma 107. člena OZ. Odstop od Pogodbe zato tudi na podlagi te kršitve ni utemeljen. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do toženkinega dokaznega gradiva. Pritožnica sicer v točki 12 pritožbe navaja, do katerih dokazov naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, vendar pa pri tem ne pojasni, na katera pravno odločilna dejstva se ti dokazi nanašajo. Z vmesno sodbo se odloča o tem, ali je zahtevek glede na podlago utemeljen (medtem ko se zgolj višina prepušča odločitvi s končno sodbo). Temelj odškodninske obveznosti zahteva kumulativen obstoj vseh njenih predpostavk (nedopustno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost in škoda), njen

Tožnik bi ob izpolnjevanju pogodbe, torej ob izročitvi stanovanja brez lesenega dela kuhinje, lahko izbral na eni strani med odklonitvijo izpolnitve in zahtevkom za izpolnitev pogodbe ter na drugi strani med sprejemom take izpolnitve in uveljavljanjem ustreznih jamčevalnih sankcij. Tožnik je izpolnitev sprejel, kar potrjuje primopredajni zapisnik, prav tako pa tožnik navedbe toženke, da je izpolnitev sprejel brez pripomb, ni prerekal. Ker je tožnik izpolnitev sprejel, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je posledično možnost uveljavljanja pravnih posledic zaradi delne neizpolnitve izgubil. S sprejemom izpolnitve je imel možnost uveljavljati jamčevalne zahtevke zaradi napak. Glede na to, da iz primopredajnega zapisnika izhaja, da sta pravdni stranki ob prevzemu nepremičnine ugotovili, da je nepremičnina v stanju, kot je bilo dogovorjeno s prodajno pogodbo, v normalnem stanju glede na starost in običajno rabo in da se v nepremičnini nahaja oprema, kot je bilo dogovorjeno, tožnik ni ravnal skladno z drugim odstavkom 461. člena OZ, ker zatrjevane očitne stvarne napake (kar manjkajoči leseni kuhinjski elementi so) ni grajal. Ker tako ni ravnal, je i

Glede na trditve tožečih strank razlog za zahtevano razvezo pogodbe o preužitku ni v kršitvi obveznosti v sklopu potrebne in dogovorjene vsakodnevne pomoči in oskrbe prvo tožnice-gledano izključno s stališča pogodbeno opredeljenih pravic in obveznosti strank, temveč le v očitkih, da prvo toženka s svojimi ravnanji ne omogoča prvi tožnici, enako pa velja tudi za drugo tožnico, nemotenega bivanja v stanovanjski hiši na naslovu Š. v obsegu ene sobe in souporabe vseh ostalih delov stanovanjske hiše. Ker kmetovanje na prevzeti kmetiji ne predstavlja dela pogodbeno prevzetih obveznosti prvo toženke, posledično, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, opustitev kmetovanja ali morebitno nepravilno kmetovanje tudi ne more biti pravno upošteven razlog za razdor pogodbe. Preužitkarska pogodba je pogodba, pri kateri preužitkar izbere osebo, ki bo zanj skrbela in od katere bo pridobil ustrezno pomoč (v obliki dajatev in storitev) do svoje smrti. Kljub temu pa je sodna praksa že zavzela stališče, da če ni izrecnega drugačnega dogovora pogodbenih strank, za doseganje namena tovrstne pogodbe, ki je v nudenju potrebne pomoči v obliki dogovorjenih dajatev in storitev,

Toženkina obveznost je bila, da ostane lastnica, oziroma v primeru finančnega zakupa posestnica spornih vozil cela tri leta. Zato je sodišče pravilno zaključilo, da ni pomembno, ali je šlo pri odtujitvi vozil zgolj za mesec dni ali več pred potekom tega roka. Ker je toženka pogodbo kršila, je na podlagi četrtega odstavka 3. člena pogodbe dolžna prejeta nepovratna sredstva v celoti vrniti.

Pritrditi je treba pritožbi, da je bila tožnica po tem, ko je 12. 2. 2014 prejela dopis z dne 10. 2. 2014, seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami, da bi lahko v primernem roku odstopila od Pogodbe. Na tožnici je bila zgolj odločitev, ali je predmetna sprememba, o kateri je bila obveščena, razlog za odstop ali ne. Za uveljavljanje odstopnega upravičenja ni potrebna nobena posebna aktivnost, ki bi terjala daljši čas. Poleg tega je tožnica v prvi pripravljalni vlogi navedla, da je njena glavna dejavnost sofinanciranje na podlagi javnih razpisov. Torej je šlo za vprašanje iz njene profesionalne dejavnosti. Glede na obrazložene okoliščine primera pritožbeno sodišče primeren rok za odstop od pogodbe ocenjuje na en mesec. Ob ustrezno skrbnem ravnanju oz. njeni primerni aktivnosti bi tako tožnica lahko od Pogodbe odstopila najkasneje 13. 3. 2014. Kar pomeni, da je petletni zastaralni rok začel teči 14. 3. 2014 in je do vložitve tožbe, 17. 5. 2019, potekel.

Ugotov aktivne legitimacije ni utemeljen. Tožnica je bila v času vložitve tožbe „ekonomska lastnica“, ki je nosila vse tipične rizike lastnika, med drugim vprašanje pravilnega delovanja stvari. Pričakovanje tožnice, ki je imela traktor v posesti od sklenitve prodajne pogodbe in ki je obroke leasinga redno plačevala, je bilo v fazi predstopnje k polni (lastninski) pravici, saj ji prenosa lastninske pravice na traktorju leasingodajalec ni mogel več preprečiti. Le še od njenega lastnega ravnanja (pravočasnega plačila vseh leasing obrokov) je bilo odvisno, ali bo postala lastnica. Utemeljeno podlago za vložitev tožbe v svojem imenu zoper toženca kot prodajalca traktorja sta torej predstavljala tožničina pravica v pričakovanju, ki se je s plačilom vsakega obroka povečevala, in izrecno pisno soglasje leasingodajalca, da lahko uveljavlja zahtevke, ki izhajajo iz garancije za brezhibno delovanje stvari, ter zahtevek za razvezo kupne pogodbe in vrnitev kupnine. Odstopno upravičenje pomeni enostransko izjavo volje, ki samo po sebi kot oblikovalno upravičenje povzroči prenehanje pogodbe, zato ga za učinkovanje kupcu ni treba uveljavljati sodno. Lahko pa ga, a v tem primeru mora vloži

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

Čeprav je toženki gotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje glede obveščanja, pa je sklad s tem, ko se je o stanju njenega študija sam pozanimal pri univerzi, sam saniral njeno kršitev oziroma dosegel namen, ki ga je obveznost obveščanja zasledovala. Nato pa je bil dolžan tako pridobljeno informacijo ponovno ovrednotiti v luči javnega interesa. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere glavni pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni. Toženkino dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas tudi zaposli v RS, je zato treba presojati od trenutka, ko je bilo dokončno razjasnjeno, ali je tožnik od pogodbe veljavno odstopil, torej od trenutka konca te pravde. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da svojo preostalo obveznost izpolni in vse dotlej, dokler se ne izteče rok za njeno izpolnitev, tožnik še ne more terjati vračila štipendije.

Upravni postopek, ki teče na podlagi javnega razpisa in ki ob izpolnitvi razpisnih kriterijev lahko pripelje do sklepa o izbiri, je treba ločiti od sklenitve pogodbe o sofinanciranju. Z uspehom na javnem razpisu prijavitelj pridobi možnost sklenitve pogodbe o sofinanciranju, ki sicer vsebuje določene javnopravne elemente, vendar pa se zanjo (ob odsotnosti posebne ureditve) uporabljajo določbe splošnega pogodbenega prava, torej OZ. Prenehanje pogodbe ne more nastopiti zaradi neznatnih, nepomembnih razlogov. Zmotno je stališče revizije, da uporaba 110. člena OZ postavlja v neenakopraven položaj prijavitelje, ki na javnem razpisu niso bili izbrani. Okoliščine, ki so kasneje nastopile v izpolnitveni fazi pogodbe, na postopek javnega razpisa in izbiro niso niti niso mogle vplivati.

Tožnik bi ob izpolnjevanju pogodbe, torej ob izročitvi avtomobila in nepopolne dokumentacije vsekakor lahko izbiral na eni strani med odklonitvijo izpolnitve in zahtevkom za izpolnitev pogodbe ter na drugi strani med sprejemom take (nepopolne) izpolnitve in uveljavljanjem ustreznih jamčevalnih sankcij. Ker je izpolnitev sprejel in šele po več kot letu in pol začel odklanjati izpolnitev ter uveljavljati sankcije zaradi neizpolnitve, pri čemer je to storil celo že po tem, ko je s tožbo uveljavljal jamčevalne zahtevke za stvarne napake, bi bil njegov odstop od pogodbe v neskladju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), in sicer s tistim vidikom načela, ki ga ponazarja izrek „venire contra factum proprium“.

Revizija se dopusti glede vprašanj: − ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da kršitev dolžnosti obveščanja iz 2. alineje 6. člena Pogodbe o štipendiranju ni neznatnega pomena, in ali je bila tožnica upravičena zaradi te kršitve odstopiti od pogodbe; − ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožnica upravičeno odstopila od pogodbe zaradi kršitve pogodbene obveznosti v skladu s 7. alinejo 6. člena Pogodbe o štipendiranju.

Pritožbeno sodišče je že pritrdilo sodišču prve stopnje, da bi bilo tudi brez projektne dokumentacije PGD mogoče ugotoviti, ali je izvedba projekta po točki 8.1.1 Pogodbe možna ali ne. Ni možno zaključiti, da je bil pogoj za zapadlost kupnine po točki 8.1.1 Pogodbe glede možnosti izvedbe petega kraka obstoječega krožnega krožišča določen v breme tožene stranke, kot to razlaga pritožnica. Zato za presojo, ali bi bila izvedba petega kraka krožišča možna ali ne, ni odločilno, da projektne dokumentacije za pridobitev PGD tožena stranka ni predložila. Tudi ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka zato nadaljevanje izvajanja Pogodbe blokirala. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je predkupna pravica občine po ZUreP-1 določena v javnem interesu, da ZUreP-1 ne ščiti pravic posameznih subjektov, temveč predmet zavarovanja in interes občine, da pod enakimi pogoji kupi nepremičnine na svojem območju ter da sta zato pravni interes in hkrati tudi aktivna legitimacija drugih oseb, razen tistih, v korist katerih je predkupna pravica določena, izključena. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se zato na kršitve teh določb ZUreP-1 tožena stranka ne more

Ugovor sočasnosti izpolnitve je mogoče uveljavljati le v zvezi z glavno obveznostjo, ne pa glede stranskih obveznosti.