337. člen OZ

Ob dogovoru, da se je tožnik A. A. zavezal plačati kupnino za nepremičnino pred sklenitvijo glavne pogodbe, je povsem jasno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da lahko to, vnaprej plačano kupnino, v primeru nesklenitve glavne prodajne pogodbe zahteva nazaj. Posebna dodatna opredelitev glede tega v sami predpogodbi ni potrebna, ker podlago za to daje že OZ v določbah o neupravičeni obogatitvi. Tako so brezpredmetni pritožbeni očitki, da tožnikova terjatev v predpogodbi ni bila opredeljena po temelju, višini in glede dospelosti. Povsem življenjsko logična je tako tudi povezava med terjatvijo tožnika, ki ima podlago v zakonskih določbah, in hipoteko, ustanovljeno zaradi zavarovanja tožnikove terjatve za primer nesklenitve glavne pogodbe.

Tudi glede terjatve, s katero tožnik uveljavlja povrnitev škode zaradi domnevno prisilne hospitalizacije, pregledov in testiranj, opravljenih brez njegove privolitve; medicinske obravnave v slovenskem jeziku (čeprav je njegov prvi jezik nemščina) in sestrinih lažnih obtožb ob njegovem sprejemu v bolnišnico, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zastaranje začelo teči ob tožnikovem odpustu iz bolnišnice. Takrat je tožnik vedel za vse okoliščine poteka hospitalizacije, hkrati pa je prejel potrdilo bolnišnice, v katerem je povzeta tudi izjava druge toženke, ki ga je prizadela

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Ker toženec ni (pravočasno) odgovoril na tožbo, je sodišče pravilno upoštevalo, da so tožnikove navedbe, na katerih sloni tožbeni zahtevek, resnične. Posledica toženčeve procesne pasivnosti, torej dejstva, da na pravilno vročeno tožbo ni pravočasno odgovoril, je namreč domneva o priznanju resničnosti v tožbi zatrjevanih dejstev.

Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca. Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).

Kadar je velika premoženjska škoda edini kvalifikatorni znak kaznivega dejanja, bi bilo pravdno sodišče vezano na ugotovitve kazenskega sodišča glede višine škode le toliko, kolikor škoda tvori znak kaznivega dejanja, kar pomeni, da civilno sodišče ne sme ugotoviti, da je škoda nižja od 50.001 EUR, ker bi tako poseglo v kvalifikacijo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa pravdno sodišče pri ugotavljanju obsega škode v nobenem primeru ne bi moglo poseči v kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker sta v drugem odstavku 240. člena KZ-1 oba kvalifikatorna znaka (velika premoženjska škoda in velika premoženjska korist) določena alternativno. Povedano drugače, ne glede na to, kakšen obseg škode bi ugotovilo pravdno sodišče, to ne bi vplivalo na kvalifikacijo kaznivega dejanja, ker bi šlo že zaradi višine premoženjske koristi za kvalificirano obliko. Ker pravdno sodišče ni vezano na v izreku kazenske sodbe ugotovljen obseg škode, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču toženca, da mora tožnica v predmetnem postopku dokazati višino škode oziroma, da ji je nastala škoda, ki je višja od odvzete premoženjske koristi. Tožnica kot oškodovanka ima v skladu z 169. členom OZ pravico

Pritožbene navedbe o nepravilno zavrnjenem toženkinem ugovoru zastaranja so neutemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da triletni zastaralni rok ni začel teči že s toženkinim obvestilom o izbrisu podrejenih obveznic, ampak šele s tožničino vložitvijo ugotovitvenega zahtevka na ničnost v zadevi P 159/2017, saj je glede na okoliščine konkretnega primera tožnica bila lahko šele takrat seznanjena tako z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami v zvezi s sporno (kasneje ugotovljeno nicno) pogodbo o nakupu obveznic kot tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Do dneva vložitve tožbe tožničina terjatev zato še ni zastarala. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo toženkino ravnanje kot neposteno v smislu 193. člena OZ. Zato je tudi materialnopravilna odločitev sodišča prve stopnje, je tožničin zahtevek za zakonske zamudne obresti glede na 193. clen OZ utemeljen od dne, ko je toženka prejela denar. Zamudne obresti V primeni neupravičene pridobitve, ki je materialnopravna podlaga vtoževane terjatve, so namreč v 193. členu OZ izrecno določene in se, če je bil pridobitelj neposten, plačajo od dneva pridobitve. V konkretn

Pritožba smiselno uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja (340. člen ZPP), vendar je tovrsten očitek neutemeljen. Tožena stranka je tako v ugovoru zoper sklep o izvršbi kot tudi v odgovoru na dopolnitev tožbe zelo pavšalno prerekala navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, kjer je tožeča stranka pojasnila oziroma utemeljila svoj zahtevek tako po pravni kot tudi dejanski podlagi in za svoje navedbe predložila tudi dokaze. Tožena stranka je navedla samo, da ne soglaša z navedbo dokumentov, da je neutemeljena upnikova terjatev, da so ji navedene vrednosti nejasne, da vrednost tožbenega zahtevka ne ustreza stanju v njenih poslovnih knjigah, da obračun obresti ni pravilen. Za svoje navedbe ni predlagala nobenega dokaza (212. in 214. člen ZPP). Na prvem naroku za glavno obravnavo je toženec celo izrecno izjavil, da opravljene storitve oz. dobava blaga po vtoževanih računih za toženo stranko ni sporna. Zato so pritožbeni očitki, da sodišče ni pozvalo tožečo stranko k predložitvi dodatnih dokazil o opravljenih storitvah oz. izročitvi blaga, kakor tudi glede prejema vtoževanih računov, povsem neutemeljeni.

Okoliščina, da je zoper drugo, tretje in četrto toženo stranko izdalo zamudno, zoper prvo toženca (pritožnika) pa „navadno“ sodbo, na omenjeno ugotovitev (o obstoju „enotne“ sodbe oziroma ene odločitve, ki se nanaša na vse tožence skupaj) ne vpliva oziroma ni bistvena (saj gre za po vsebini enaki sodbi in (posledično) eno odločitev). Zato je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje z zamudno sodbo tožniku prisodilo nekaj drugega, kot je s tožbenim zahtevkom uveljavljal, neutemeljeno, pojasnjevanje, da so toženci kot solastniki glede razpolaganja s celotno stvarjo enotni sosporniki in da je bil s strani Upravne enote odobren „zgolj“ posel glede obeh nepremičnin v celoti, pa (vse to je namreč upošteval tako tožnik pri oblikovanju tožbenega zahtevka kot sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi) brezpredmetno.

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

Po določbi 3. člena ZVZD delavec ni le oseba, ki pri delodajalcu opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pač pa se kot delavec šteje tudi oseba, ki na kakršenkoli drugi pravni podlagi opravlja delo za delodajalca.

Stališče sodišča, da v konkretnem primeru, ko je bilo vozilo povzročitelja prometne nesreče zavarovano pri tuji, avstrijski zavarovalnici, do plačila pavšalne odškodnine Zavodu ni prišlo in slednjemu škoda v konkretnem primeru ni bila poravnana, je pravilno. Zato je glede na določbi 26. in 27. člena ZOZP slednji upravičen od toženca zahtevati povračilo škode. Tožnik je celoten obseg premoženjske škode lahko ugotovil šele s plačilom vseh računov za stroške zdravljenja in nadomestil plač. Šele takrat je imel zbrane vse elemente, da je lahko določil višino odškodninskega zahtevka za njihovo povrnitev. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe o pričetku teka zastaralnega roka takrat, ko mu je bil znan zadnji strošek.

Odločitev o tem, katero materialno pravo je treba uporabiti, je odločitev o pravnem vprašanju, ki je v domeni sodišča. O tem vprašanju odloča sodišče na podlagi pravno odločilnih dejstev, ki jih morata navesti stranki, ter predloženih dokazov. Zato le zmotno pravno naziranje stranke o trajanju zastaralnega roka in drugih pravnih vprašanjih samo po sebi še ne pomeni, da je njen ugovor nesubstanciran. Katera pravno odločilna dejstva mora stranka navesti, da bo njen ugovor substanciran, je odvisno od določil materialnega prava, ki jih je treba v posameznem primeru uporabiti.

Pravilno in skladno z določbo 365. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je sodišče pojasnilo, da je z vložitvijo predloga za izvršbo bilo zastaranje pretrgano.

Z zadržanjem dolžnikove stvari upnik sili dolžnika k izpolnitvi zapadle terjatve, v zvezi s katero je pridržal stvar. Za zagotovitev tega namena pa mora upnik dolžnika natančno seznaniti s tem, katero terjatev (po temelju in višini) ima zoper njega, in da si je v zavarovanje njenega plačila pridržal njegovo stvar. V nasprotnem primeru namreč dolžnik nikoli ne more (v celoti in pravilno) izpolniti upnikove terjatve in si s tem zagotoviti vrnitve svoje stvari. Vse terjatve, katerih obstoj tožena stranka zatrjuje v tej pravdi, je torej tožena stranka zoper tožečo določno uveljavila šele v tem postopku. Do začetka pravdnega postopka pa se je tri oz. pet letni zastaralni rok za vse njene terjatve že iztekel (346. in 352. člen OZ) in je torej potrebno pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so vse terjatve že zastarane (337. člen OZ). Skladno z večinskim stališčem pravne teorije pa pridržna pravica na zastarani terjatvi ne nastane. Te terjatve torej s pridržno pravico niso bile zavarovane, zato se tožena stranka na temelju določbe prvega odstavka 343. člena OZ iz vrednosti pridržanega vozila tudi ne more poplačati.

Za pravilnost odločitve o zastaranju terjatve so odločilna dejstva o zapadlosti terjatve in začetku teka zastaralnega roka, trajanju zastaralnega roka in poteku zastaralnega roka. Tudi v kolikor bi držalo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, s čimer bi lahko bila podana kršitev pravice do izjave, tega v pritožbi ne more uveljavljati tožeča stranka. Pritožnik se namreč ne more sklicevati na postopkovne kršitve, ki so bile storjene v škodo nasprotne stranke.

Pred odločitvijo o pravici do invalidske pokojnine še ni bilo znano, ali bo zavarovanec to pravico pridobil, torej ali bo tožeči stranki sploh nastala kakšna škoda oziroma kolikšna bo njena višina. Šele z navedeno odločbo je postalo dejstvo nastanka škode tožeči stranki znano oziroma je na podlagi te odločbe tožeča stranka pridobila ustrezne podatke, relevantne za izračun obsega nastale ji škode.

Vtoževana terjatev je letna članarina. Ker se ne nanaša na del celote, je samostojna, dospela je v obdobju enega leta ter ima določeno višino, gre za občasno terjatev. Za take terjatve velja triletnik rok zastaranja.

Na podlagi vsebine Protokola, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izvirajo terjatve tožeče stranke, ki jih je navedla sama tožeča stranka v tožbi, iz pridobljene pravice tožeče stranke do sofinanciranja izvedbe projektov za izboljšanje infrastrukture. Te terjatve, ki izvirajo iz navedene pravice, so v Protokolu definirane tako, da jih je mogoče opredeliti kot občasne in ne kot enkratno terjatev zato, ker so predvidene za določeno časovno obdobje od leta 2008 do leta 2013, vezane so na zagotovitev sredstev v letnih proračunih in odvisne so od izvedenih projektov, s tem da je višina sredstev sofinanciranja določena v skupnem znesku in za letno porabo. Navedba višine skupnega zneska še ne pomeni, da terjatev iz pridobljene pravice ne more biti občasna. Ker je najstarejša neizpolnjena terjatev iz naslova pravice do sofinanciranja projektov v višini 1.400.000,00 EUR za leto 2008 zapadla 8. 7. 2009 in ker po njej tožena stranka ni plačala niti obveznosti za leta 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013, tožeča stranka pa je tožbo vložila šele 31. 12. 2015, torej več kot pet let po zapadlosti terjatve za leto 2008, ji je že julija 2014 zastarala pravica sama. Ker ne gre za dogov

Pri tožniku je bilo ugotovljeno zastaranje terjatve do tožene stranke za obdobje od 29. 9. 2005 do 30. 6. 2010, v tem obdobju pa sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki bi zavračala neposredne zahtevke proti toženi stranki še ni bilo. Tožnik je bil v razmerju do tožene stranke od leta 2005 pa do leta 2013 popolnoma pasiven, razlog za to pa evidentno ne leži v morebitni "normativni protipravnosti," kot zatrjuje tožnik.