24. člen ZFPPIPP

"Če je prodajalec kupcu pred začetkom stečaja izročil posest nepremičnine, vendar mu ni izstavil zemljiškoknjižnega dovolila, je le delno izpolnil svojo obveznost. […] [P]oložaj, ko je insolventni dolžnik pred začetkom stečajnega postopka že izročil posest nepremičnine, obravnavati po pravilih o vzajemno neizpolnjeni dvostranski pogodbi, ne glede na to, ali je kupec pred začetkom stečaja plačal celotno kupnino ali le del kupnine. Zato lahko pri tem položaju kupec tudi po začetku stečajnega postopka uveljavlja zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, saj za terjatve, ki izvirajo iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, začetek stečajnega postopka ne povzroči nobenih pravnih posledic (prvi odstavek 265. člena ZFPPIPP)." Med zapisom in pravo pravno vsebino določbe neredko ni preprostega enačaja, včasih pa je rezultat jezikovne razlage treba celo predreti (z argumentom teleološke redukcije). V tem primeru je takšno predrtje utemeljeno. Nesmiselno bi bilo z vidika varovalnega režima ZVKSES, da bi bil potrošnik bolje varovan, če ne bi plačal vse kupnine, kot če jo plača v celoti.

Sodišče prve stopnje se je pri sprejemu odločitve pravilno oprlo na stališče VSRS, ki je v odločbi III Ips 128/2014 z dne 22. 4. 2016 obravnavalo to problematiko. Utemeljeno ga je apliciralo na obravnavamo zadevo. V tej odločbi je VSRS pojasnilo, da ima kupec, če je bil v zvezi s prodano nepremičnino sklenjen le zavezovalni, ne pa tudi razpolagalni pravi posel, le obligacijsko terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Stvarnopravnih zahtevkov na podlagi zavezovalnega pravnega posla nima. Če razpolagalni pravni posel do začetka stečajnega postopka ni bil realiziran, ima kupec, ki je svojo obveznost plačila kupnine v celoti izpolnil, do stečajnega dolžnika "le" nedenarno terjatev, ki jo je treba pretvoriti v denarno po pravilih iz 253. člena ZFPPIPP. 94. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) narave terjatve kupca, ki je že v celoti izpolnil prodajno pogodbo, ne spreminja. Določba druge alineje 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1 je uporabljiva v primeru vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb (265. - 268. člen ZFPPIPP), saj za njih ne velja določba 253. člen ZFPPIPP. V primeru pogodbe, ki je s strani ene od pogodbenih strank že v celoti izpolnjena,

Tožnik je tožbo vložil po tem, ko se je nad toženko začel stečajni postopek. V stanovanju je živel, odkar ga je kupil, intervenient pa predtem že vse od 1999, ko je posest pridobil na podlagi prodajne predpogodbe s toženkino univerzalno pravno prednico, ki je bila investitorka izgradnje stanovanj v tej stavbi. Kupec ima v položaju, kakršen je tožnikov oziroma kakršen je bil predtem intervenientov, nasproti vrnitvenemu zahtevku prodajalca ugovor rei venditae et traditae po 93. členu SPZ. Tožbena zahtevka za ugotovitev obstoja izločitvene pravice in pridobitve lastninske pravice na posameznem delu se prilegata pridobitvi lastninske pravice, ki je že nastala na podlagi zakona (v tožnikovem primeru s priposestvovanjem), medtem ko se zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na podlagi Pogodbe 1 in 2 prilega pridobitvi na podlagi pravnega posla, s katerim se torej iztožuje še manjkajoča prodajalčeva dajatev, izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Protislovno pa je iztoževati (in prisoditi) oboje hkrati. Te zahtevke je sicer dopustno kopičiti, vendar na način eventualnega kopičenja.

Odločilno je, da je v trenutku uvedbe stečajnega postopka tožena stranka svojo pogodbo že izpolnila v celoti, tako da pogodba ni bila vzajemno neizpolnjena pogodba. Na seznamu ni terjatve, ki jo sedaj zahteva tožeča stranka, saj je bilo nesporno, da tožena stranka v stečajnem postopku ni zahtevala nobenih sprememb nedenarnih obveznosti v denarno in ni tega priglasila v stečajnem postopku. Zato ne more biti govora o pobotanju v stečajnem postopku.

Čeprav je podana predpostavka za opredelitev tožbe kot nasprotne, njeno ločeno obravnavanje na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da bi zastaranje začelo teči hkrati z izpolnitvijo nasprotne stranke, do česar pa ni prišlo, zato zastaranje še ni pričelo teči. V obravnavanem primeru gre za položaj vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj tožeča stranka do začetka stečaja ni plačala celotne kupnine, toženi stranki pa do začetka stečaja nad tožnikom tudi nista izročili perfektne pogodbe - zemljiškoknjižnega dovolila oziroma notarsko overjene Prodajne pogodbe, sposobne za vpis lastninske pravice tožnika v zemljiško knjigo. Ob razvezi pogodbe je nepomembno, iz čigave sfere izvira razlog za razvezo oziroma povedano drugače, tudi če bi za razvezo pogodbe bila odgovorna tožeča stranka, navedeno dejstvo ni relevantno v okviru reparacijskega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka, ker je takšen zahtevek objektivna posledica razveze pogodbe.

Preložitev naroka je izjema, ki jo je treba strogo presojati, na obravnavano zadevo pa vpliva tudi načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP, po katerem mora sodišče prednostno obravnavati tudi zadeve, v katerih je kot stranka postopka udeležen stečajni dolžnik. Še posebej je to treba upoštevati v obravnavani zadevi, ko uveljavitev izločitvene pravice lahko predstavlja oviro za prodajo v stečajnem postopku. Od pravdne stranke, na predlog katere je celo že bil preložen narok zaradi službenih obveznosti (pred tem pa vsaj dvakrat iz zdravstvenih razlogov), pa se pričakuje tudi, da si bo našla pooblaščenca, ki jo bo lahko zastopal na naroku, pri čemer je imela vsekakor dovolj časa od prejema vabila na narok za glavno obravnavo do samega naroka. Odsotnost pritožnika z naroka zaradi službene poti tako resnično ni predstavljala upravičenega razloga v smislu prvega odstavka 115. člena ZPP, ponovna preložitev naroka pa bi preveč posegla tudi v pravico tožene stranke (in njenih upnikov) do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS. Če je pravdna stranka tako zaposlena, da že na drugi zaporedni razpisani narok zaradi službenih obveznosti naj ne bi mogla priti, je

Prav ima pritožba, da je sodišče prve stopnje v postopku, v katerem odloča o utemeljenosti zahtevka na vrnitev premičnin (po tem, ko je stečajni upravitelj uresničil odstopno pravico iz 267. člena ZFPPIPP in je Prodajna pogodba v skladu s prvim odstavkom 268. člena ZFPPIPP z dnem pravnomočnosti sklepa, s katerim je dalo sodišče soglasje k uresničitvi odstopne pravice, razvezana), dolžno opraviti vsebinsko presojo, ali sporna pogodba v skladu z dikcijo drugega odstavka 24. člena ZFPPIPP1 predstavlja vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo. V obravnavani zadevi je namreč Okrožno sodišče v Mariboru v skladu s četrtim odstavkom 267. člena FPPIPP2 s sklepom St 3565/2018 z dne 14. 1. 2019 dalo (le) soglasje upravitelju k uresničitvi odstopne pravice in ni odločalo o pritožnikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. To pa pomeni, da ima ta sklep pravni učinek samo za stranke postopka insolventnosti (primerjaj 56. člen ZFPPIPP), saj so le slednje imele možnost sodelovati v postopku in se le nanje raztezajo učinki pravnomočnosti. Nenazadnje to potrjuje tudi priložena odločba VSL Cst 128/2019 z dne 27. 3. 2019 (priloga A5), iz katere izhaja, da zato, ker toženka ni stranka steča

Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi s tem, ko bi zato, ker se stečajni upravitelj ni uspel seznaniti s kondikcijskimi terjatvami stečajnega dolžnika, odložili začetek teka zastaralnega roka za kondikcijske terjatve, nesorazmerno posegli v pravni položaj nasprotne pogodbene stranke. ZFPPIPP prav zato, da ima stečajni upravitelj čas, da se seznani s terjatvami stečajnega dolžnika, v 249. členu določa, da zastaralni roki leto dni po uvedbi stečaja ne tečejo, kar je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo pri izračunu zastaralnega roka.

Ni nobenega utemeljenega razloga, da bi bil kupec, ki je kupnino plačal v celoti, v stečajnem postopku nad prodajalcem v drugačnem pravnem položaju od kupca, ki jo je plačal v 95% (kar je dejansko v celoti, pa pravno gledano ne gre za izpolnitev v celoti). Položaj, pri katerem sta obe stranki delno izpolnili svojo obveznost, vendar jo je ena pogodbena stranka izpolnila v večjem delu kot druga pogodbena stranka, je po vseh bistvenih značilnostih enak položaju, pri katerem je ena pogodbena stranka svojo obveznost izpolnila v celoti, druga pa v pretežnem delu. Zato je treba tudi za ta položaj uporabiti pravila o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah.

Začetek stečajnega postopka praviloma ne zoži uporabe relevantnih pravil glede veljavnosti in učinkovanja dvostransko neizpolnjenih pogodb, ki izvirajo iz splošnih pravil obligacijskega prava. To pa v konkretnem primeru (ko ZFPPIPP tudi sicer ne vsebuje drugih določb o predpogodbi) pomeni, da bi sodišče moralo pravno razmerje med pravdnima strankama presojati tudi z vidika splošnih določb OZ o predpogodbi.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka zoper toženo stranko, ki je v stečajnem postopku, vložila (dajatveno) tožbo na podlagi posebnih določil ZFPPIPP, ki veljajo za vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Isto terjatev je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, prijavila kot navadno terjatev in kot takšna ji je bila s strani stečajnega upravitelja tudi v celoti priznana. Vprašanje, ki se v tem primeru zastavlja, je kakšne so pravne posledice upnikovega ravnanja, če slednji terjatev, za katero meni, da jo je treba plačati kot strošek postopka, v stečajnem postopku prijavi kot navadno terjatev, upravitelj pa jo prizna. Ali s tem upnik izgubi pravni interes za vodenje pravdnega postopka za pridobitev izvršilnega naslova za poplačilo te terjatve kot stroška stečajnega postopka. Odgovor je: ne.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je in če, v katerih primerih, v primeru, da je ena od pogodbenih strank insolventni dolžnik v insolvenčnem postopku, mogoče odstopiti od pogodbe tudi po splošnih določilih obligacijskega prava, neodvisno od specialnih določil ZFPPIPP. - ali je materialno pravno pravilen (sklepčen) zahtevek tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, če je zemljiškoknjižno dovolilo že vsebovano v pogodbi, katere izpolnitev tožeča stranka vtožuje.

Določba prvega odstavka 101. člena OZ določa, da v dvostranskih pogodbah ni nobena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti, če druga stranka ne izpolni ali ni pripravljena sočasno izpolniti svoje obveznosti, razen če je dogovorjeno ali z zakonom določeno kaj drugega ali če kaj drugega izhaja iz narave posla. Drugi odstavek istega člena določa, da če pa na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka. Iz sodne prakse izhaja, da gre za enega od materialnopravnih ugovorov, ki vplivajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. S tem, ko sodišče ugovoru toženca ugodi (na način, da v izreku sodbe izreče pogoj, da je toženec dolžan izpolniti le, če obenem tudi tožnik izpolni svojo obveznost), deloma zavrne tožbeni zahtevek tožnika. Prisodi tožniku torej nekaj manj, ne pa nekaj drugega (extra petitum), kot je zahteval. Teorija v primeru delne neizpolnitve poudarja, da je treba izhajati iz okoliščin primera. Če je popolna izpolnitev bistven element med strankama, je treba delno delno neizpolnitev obravnavati enako kot

Posledica prirasti je bila ugasnitev stvarnih pravic na vgrajenih stvareh, kar vključuje tudi neposestna stvarnopravna zavarovanja, in razširitev lastninske pravice lastnika nepremičnine ter zastavne pravice hipotekarnega upnika na predmete lizinga. Ob dejstvu, da je celo prišlo do prirasti, namen strank pa je bil vgradnja predmetov v bioplinarno, imajo konkretne pogodbe o finančnem lizingu v delu, ki je pomemben za odločitev v tem gospodarskem sporu, torej predvsem značilnosti prodaje na obroke. To hkrati pomeni, da pogodbe ob začetku stečajnega postopka niso imele narave vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb.

Naknadno vpisana hipoteka predstavlja pravno napako. Dolžnosti prodajalca, ki izvirajo iz pravne napake, če in ko kupec postavi v tej zvezi ustrezne zahtevke, pa ne predstavljajo neizpolnitve pogodbe v smeri prevzetih pogodbenih obveznosti. Za (delno) neizpolnitev pogodbe v primeru vpisane hipoteke bi šlo npr. v situaciji, ko bi bila ob sklenitvi prodajne pogodbe predmetna nepremičnina obremenjena (to bi bilo zavedeno v pogodbi) in bi prodajalec sprejel izrecno pogodbeno zavezo poskrbeti za izbris bremen, pa tega ne bi storil. V primeru, kot je obravnavani, torej ko stečajni dolžnik v celoti izpolni svojo pogodbeno obveznost, obveznost nasprotne pogodbene stranke pa zapade v plačilo po začetku stečajnega postopka, nasprotna pogodbena stranka ohrani pravico zahtevati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin v skladu z določili 112. člena OZ. Ob odsotnosti izrecne zakonske podlage, ki bi določala nasprotno, ni namreč videti prav nobenega sprejemljivega argumenta za razlago, da zgolj zaradi uvedbe stečajnega postopka nad eno pogodbeno stranko nasprotna pogodbena stranka izgubi pravico, ki ji gre po splošnih določilih obligacijskega prava. Zakonska ureditev klavzule "re

Dogovor o ari je realni kontrakt. Navedeno izhaja iz določbe prvega odstavka 64. člena OZ, ki določa, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega. Vendar pa to ne pomeni, da je pogodba veljavno sklenjena le, če je ara plačana z izročitvijo denarnega zneska. Pomeni le, da zgolj obljuba, da bo ara dana, ne zadošča. Obveznost plačila are mora biti dejansko izpolnjena. Dejstvo, da je bila ara poravnana s kompenzacijo, ne vpliva na veljavnost prodajnih pogodb.

Ker se je v postopku izkazalo, da je bilo subjektu vpisa dano dovoljenje za poslovanje na tem naslovu, ni utemeljen pritožbeni očitek, da obstoja izbrisni razlog po drugi alineji 2. točke drugega odstavka 427. člena ZFPPIPP.

Za odgovor na vprašanje, ali gre pri terjatvi tožnice za vrnitev kredita za terjatev do stečajne mase ali za strošek stečajnega postopka, ni odločilno, kdaj je terjatev za vrnitev kredita nastala (že s sklenitvijo Kreditne pogodbe ali šele s prejemom kredita), temveč je glede na zakonsko besedilo pravno pomembno, kdaj je bila Kreditna pogodba sklenjena. Pri terjatvi tožeče stranke za vrnitev (prejetega) kredita ne gre za strošek stečajnega postopka iz 355. člena ZFPPIPP, ker ne gre (a) za terjatev, ki bi nastala med postopkom prisilne poravnave, saj je bila Kreditna pogodba sklenjena pred začetkom postopka prisilne poravnave nad toženko, niti ne gre (b) za izpolnitev obveznosti na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, saj je tožnica svojo obveznost iz Kreditne pogodbe (nakazilo kratkoročnega posojila) v celoti izpolnila pred začetkom stečajnega postopka.

Vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba je tista, ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti nobena od pogodbenih strank obveznosti ni izpolnila v celoti (drugi odstavek 24. člena ZFPPIPP). Morebitno slabo izpolnjevanje dela obveznosti s strani ene same stranke ni znak dejanskega stanu vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Že na temelju besedila zakona je torej mogoče sklepati, da ni odločilno, ali je ena stranka do začetka stečajnega postopka kršila pogodbene obveznosti, druga pa jih ni. Tudi če je ena stranka kršila del svojih pogodbenih obveznosti, ostane namreč zavezana k njihovi izpolnitvi tudi še po začetku stečajnega postopka, razen če stečajni upravitelj odstopi od pogodbe. Odločilna je torej zaveza strank, ki ne sme biti v celoti izpolnjena do začetka postopka, ne kakovost resnično opravljenih dajatev ali storitev.