VSRS Sodba I Ips 197/2009

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.
II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 97/2007 obsojenega R.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem, drugem in prvem odstavku 317. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen 5 (pet) let zapora, v katero je vštelo čas prebit v priporu. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in na 5.000,00 EUR odmerjeno povprečnino. Na podlagi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Kp 1195/2008 ob reševanju pritožb obsojenca, njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da je dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po petem, tretjem in prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter obsojencu na podlagi določbe petega odstavka 314. člena KZ-1 izreklo kazen 5 (pet) let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu. Pritožbe obsojenca, zagovornika in državne tožilke je zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 11.5.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, dne 30.6.2009 pa še dopolnitev zahteve zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP ter zaradi kršitev 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije, 6. in 7. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in 11. člena Splošne deklaracije človekovih pravic OZN. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve kazenskega zakona, kazenskega postopka, ustave in konvencij niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4O odgovoru državnega tožilca se je zagovornik pisno izjavil z vlogo z dne 20.8.2009.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7V obširnih razlogih zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik izpodbija pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Zatrjuje, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Kršitev uveljavlja z navedbami, da v opisu dejanja v pravnomočni sodbi niso navedeni zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po četrtem, drugem in prvem odstavku 317. člena KZ oziroma po petem, tretjem in prvem odstavku 314. člena KZ-1. Opis kaznivega dejanja po zakonu se povsem razlikuje od opisa v sodbenem izreku. Dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ni kaznivo dejanje, ampak je prekršek, saj so v opisu dejanja opisani le prekrški, in sicer kršitve tretjega odstavka 12. člena, 26. člena in 27. člena Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ) in četrte alineje 5. člena in 33. člena Zakona o zasebnem varovanju (v nadaljevanju ZZasV). Zmotno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da zakonsko besedilo člena 317 KZ oziroma 314 KZ-1 vsebuje tako imenovano blanketno pravno normo. Takšno stališče obeh sodišč pomeni širjenje zakonskega opisa kaznivega dejanja in kršitev načela zakonitosti. Citira zakonski tekst določbe prvega odstavka 317. člena KZ in navaja, da v opisu dejanja ni oblikovana vsebina zakonskega znaka „ali opustitvijo dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja, povzroči nevarnost za življenje“. Ta zakonski opis ni blanketna norma pač pa pravni standard, ki opisuje vsebino opustitve, česar v opisu dejanja v sodbenem izreku ni. Sklicuje se na komentar Kazenskega zakonika h kaznivemu dejanju povzročitve splošne nevarnosti iz 317. člena KZ (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem) in citira dele komentarja na straneh 794 in 796 (katere osebe lahko storijo navedeno kaznivo dejanje z opustitvijo, kaj pomenijo splošno nevarna dejanja, da splošno nevarna dejanja pridejo v poštev le subsidiarno, da morajo biti po zunanji obliki in morebitnih posledicah podobna dejanjem, ki so posebej našteta v prvem odstavku 317. člena KZ in da morajo izpolnjevati pogoj, da storilec z njimi izzove splošno nevarnost s tem, da dejanja ne more nadzorovati oziroma obvladovati). Navaja, da opis dejanja v pravnomočni sodbi ne vsebuje znakov kaznivega dejanja po 317. členu KZ oziroma 314. členu KZ-1 ne kot storitev in ne kot opustitev. Sodiščema prve in druge stopnje tudi očita, da sta uporabili nedovoljeno analogijo s kaznivim dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ, ki je blanketna norma, ter da sta obravnavali kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po enakem principu in sta nedopustno izpolnili pravno praznino. Sodba je zato v nasprotju s temeljnim načelom v kazenskem pravu, to je načelom zakonitosti.

8Vložnik zahteve kljub obsežnim zatrjevanjem, da je kršeno načelo zakonitosti in da dejanje opisano v sodbenem izreku ni kaznivo dejanje, ter da je s tem kršen kazenski zakon, zatrjevane kršitve ni uspel utemeljiti. Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti je mogoče storiti s storitvijo ali opustitvijo (prvi odstavek 314. člena KZ-1). Obsojenec je bil spoznan za krivega opustitve, kot izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja. Pri opustitvenih kaznivih dejanjih gre za zapovedno kazensko normo, ki predpisuje dolžnost, kaj storiti za zavarovanje kazenskopravne dobrine oziroma za preprečitev nastanka prepovedane posledice. Kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, storjeno z opustitvijo, je po svoji naravi blanketno strukturirana inkriminacija. Navedeno poudarja tudi komentar Kazenskega zakonika, ki ga citira vložnik zahteve, na 796. strani, v katerem je navedeno, da gre za blanketno določilo, opustitve storilca pa se nanašajo na ustrezne predpise, ki to določajo. Z dopolnilno normo iz drugega pravnega področja se pri opustitvenem kaznivem dejanju konkretizira kršitev obveznosti, to je ravnanje, ki je inkriminirano z zapovedno kazensko normo o dolžnosti kaj storiti oziroma preprečiti nastanek prepovedane posledice. Ker je kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti v inkriminaciji, ki se očita obsojencu, pravo opustitveno kaznivo dejanje in sankcionira opustitev dolžnostnega ravnanja, opustitev dejanja, ki bi ga moral storiti storilec za zagotovitev splošne varnosti ljudi (in premoženja), je to kaznivo dejanje blanketno določilo, ki ga dopolnjuje predpis iz drugega pravnega področja. Zato opis dejanja v sodbenem izreku s konkretizacijo dolžnostnega ravnanja, ki izhaja iz citiranih določb ZJZ in ZZasV, ne pomeni le opisa prekrškov. Kakšna je razmejitev med kaznivim dejanjem in prekrškom in kdaj dejanje, ki je po svoji vsebini lahko le prekršek, preraste, če zaradi prekršitve dolžnosti (opustitve dolžnostnega ravnanja) nastane tudi prepovedana posledica, obsežena v kaznivem dejanju po 314. členu KZ-1, je v sodbi natančno pojasnilo tudi sodišče druge stopnje (stran 6 sodbe).

9Ker je opustitvena oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 blanketno določilo, je tudi neutemeljen očitek zagovornika, da je v pravnomočni sodbi uporabljena analogija s kaznivim dejanjem povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ, ki vsebuje tipično blanketno dispozicijo, zaradi nedopustne zapolnitve pravne praznine. Da za analogijo ne gre, je pojasnilo tudi sodišče druge stopnje v svoji sodbi na strani 5. Nedopustna zakonska analogija, da se kakšna kazenskopravna norma raztegne tudi na primere, ki jih zakon izrecno ne navaja, in so podobni tistim, ki so obseženi v tej normi, ni bila uporabljena. Tako ni bilo kršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu, saj KZ določa vse bistvene znake kaznivega dejanja, le vsebina enega izmed njegovih zakonskih znakov je določena v drugem predpisu oziroma v drugih predpisih, v konkretnem primeru v že citiranih določbah ZJZ in ZZasV.

10V opisu kaznivega dejanja v sodbenem izreku so tako konkretizirani kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v opisu kaznivega dejanja konkretizirana vsebina zakonskega znaka „ali opustitvijo dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja“, saj je opustitev dejanja, ki bi ga obsojenec moral storiti, to je obveznost, določno oblikovana v konkretizaciji dopolnilnih predpisov. Opis dejanja vsebuje tudi vse znake kaznivega dejanja, ki jih zagovornik povzema iz komentarja KZ. V opisu dejanja je tako opisano, da je bil obsojenec kot organizator prireditve tisti, ki bi moral zagotoviti splošno varnost ljudi in premoženja, navedena je obsojenčeva obveznost, njegovo dolžnostno ravnanje pri zagotovitvi varnosti ljudi (da je bil kot organizator prireditve dolžan organizirati varovanje v skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZJZ in najeti ustrezno zasebno varnostno službo, ki bi imela v skladu s četrto alinejo 5. člena in 33. člena ZZasV licenco za varovanje javnih zbiranj, česar ni storil, da bi moral načrtovati dodatne ukrepe za zagotovitev varnosti, ter poskrbeti, da bi bili strokovno usposobljeni varnostniki že od prvega obiskovalca na prireditvenem prostoru in ne šele ko se je množica že zbrala in postala neobvladljiva, in da ni ukrepal, ko je ugotovil gnečo, v skladu z določbami 26. in 27. člena ZJZ ter zaprosil za pomoč policijo in prekinil javno prireditev). V opisu dejanja je tako opredeljeno obsojenčevo dolžnostno ravnanje in opustitev tega dolžnostnega ravnanja v kršitvi citiranih predpisov.

11V primeru prireditve, kakršno je organiziral obsojenec, mora organizator prireditve tako zagotoviti varovanje v skladu s predpisi, ki urejajo zasebno varovanje (tretji odstavek 12. člena ZJZ), kar pomeni, da morajo prireditev varovati varnostniki zasebne varnostne službe, ki ima licenco za varovanje javnih zbiranj (33. člen ZZasV). Zakon o javnih zbiranjih je opredelil, da so takšne prireditve iz varnostnih razlogov tako pomembne, da njihovo varovanje ne more biti prepuščeno le rediteljem, ampak morajo takšne prireditve varovati usposobljeni varnostniki. Že pomen določb tako ZJZ kot ZZasV, ki urejajo varovanje, daje podlago za sklep, da pomeni že samo nekontrolirano zbiranje množice oziroma organiziranje takšnega nekontroliranega zbiranja množice na javni prireditvi samo po sebi povečano nevarnost, ki lahko predstavlja tudi splošno nevarno dejanje, če prireditev ni ustrezno varovana, zaradi možnega dogajanja v množici, ki lahko postane neobvladljiva, če ni zagotovljena varnost v skladu s predpisi, ki to področje urejajo. V sodbenem izreku je opisano: 1) organiziranje prireditve, na kateri je bilo pričakovati množico ljudi (obet množičnega obiska glede na praznični čas, šolske počitnice, prejšnje podobne izkušnje pri prejšnjih prireditvah ter intenzivno oglaševanje); 2) ustvarjanje pogojev za nekontrolirano zbiranje ljudi na javni prireditvi (organizirani zabavi), zbiranje množice, ki sama po sebi pomeni povečano nevarnost, kot posledica opustitve dolžnostnega ravnanja; 3) da so bili kot posledica opustitve dolžnostnega ravnanja ustvarjeni pogoji za sprostitev sil (neobvladljiva množica), to je gneča in dogajanje znotraj množice (izreden pritisk množice pred vhodom v lokal, zaradi česar je popustila kovinska ograja), ki jih ni bilo več mogoče nadzorovati. Tako je opisano splošno nevarno dejanje, ki je enako tistim ravnanjem, ki so taksativno našteta v prvem odstavku 317. člena KZ in ki, kot poudarja zagovornik, pripeljejo do sprostitve sil, ki jih ni več mogoče obdržati pod nadzorom oziroma jih ni več mogoče obvladovati. Opisana je tako konkretna nevarnost za življenje ljudi, ki je privedla do poškodbene posledice, navedene v opisu dejanja, to je smrti treh oseb.

12Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ ter kršitev načela zakonitosti in v sklopu navedb v zvezi z zatrjevanjem, da dejanje ni kaznivo dejanje in da je bilo kršeno načelo zakonitosti tudi kršitve 28. člena Ustave RS (načelo zakonitosti v kazenskem postopku), 7. člena EKČP (ni kazni brez zakona) in 11. člena Splošne deklaracije človekovih pravic OZN, ki je vsebinsko enaka 7. členu EKČP.

13V povezavi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona zagovornik uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da je izrek sodbe nejasen in nerazumljiv in da nasprotuje tudi sam sebi in razlogom sodbe, ker ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po členu 317 KZ oziroma po členu 314 KZ-1, ampak izrecno vključuje očitek protipravnosti obsojenčevega ravnanja kot kršitev zakona, ki je sankcionirano s prekrškom. Ker gre za prekrške in sta kazenski postopek in postopek o prekršku dva ločena postopka, je podana tudi stvarna nepristojnost sodišča, da sodi o prekrških v kazenskem postopku, s čimer nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker kršitev kazenskega zakona, ki jo je uveljavljal zagovornik, ni podana in dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, kar je bilo že pojasnjeno, predstavlja kaznivo dejanje ne pa prekrškov po ZJZ in ZZasV, opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe vsebuje konkretizacijo kazenskopravnih pojmov iz zakonskega opisa kaznivega dejanja in tako ni nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. V kazenskem postopku pa je o kaznivem dejanju sodilo stvarno pristojno sodišče. Kršitvi postopka, ki ju nakazuje vložnik zahteve tako nista podani.

14Prav tako so nepomembni sklicevanje zagovornika na Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), ki ne inkriminira 317. člena KZ oziroma 314. člena KZ-1 za pravne osebe, ter navedbe da pravna oseba (R.d.o.o.), ki je opravljala gostinsko dejavnost, ne more odgovarjati za to kaznivo dejanje, še manj pa obsojenec. Da lahko pri opustitveni obliki obravnavanega kaznivega dejanja dejanje stori le fizična oseba, ki je odgovorna za zagotovitev varnosti ljudi in premoženja in da sklicevanje na ZOPOKD ni relevantno, je zagovorniku pri presoji pritožbenih navedb odgovorilo že sodišče druge stopnje (stran 7 drugostopenjske sodbe). Zato so zagovornikove navedbe, da so ugotovitve sodišča v izpodbijani sodbi o nosilcu gostinske dejavnosti (obsojencu) povsem protispisne in da je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tudi neutemeljene. O vlogi obsojenca v zvezi s poslovanjem pa ima sodba sodišča prve stopnje obsežne razloge na strani 15, v katerih ugotavlja, da je obsojenec kot direktor podjetja R. imel v rokah celotno poslovanje podjetja oziroma gostišča L.

15Neutemeljeno zagovornik uveljavlja isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka z navedbami, da ni razumljivo, koga sodišče šteje za lastnika nepremičnin ter da povsem protispisno zaključuje, da je obsojenec lastnik gostinskega lokala L. in parkirišča, čeprav je jasno, da je edini lastnik teh nepremičnin F.Z. Ker so zaključki sodišča prve stopnje protispisni in ker sodba tudi nima relevantnih razlogov o lastništvu, sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je tako podana citirana bistvena kršitev. Da lastništvo nepremičnin, na katerih je obratoval gostinski lokal, ni pravno relevantno je v sodbi pojasnilo že sodišče druge stopnje (stran 8 sodbe sodišča druge stopnje). Tako imenovana protispisnost je podana samo, če se nanaša na kakšno odločilno pravno relevantno dejstvo in le takrat, če sodišče v sodbi reproducira dokaz v nasprotju z njegovo vsebino, česar zagovornik ne zatrjuje.

16V okviru iste zatrjevane procesne kršitve zagovornik uveljavlja tudi kršitev v zvezi z izvedenstvom varnostne stroke, češ da izvedenec dr.Č. ni izvedenec za nobeno področje izvedenstva niti ni na seznamu stalnih sodnih izvedencev, da Fakulteta za varnostne vede, članica Univerze v Mariboru, kateri je bilo zaupano izvedenstvo, sama ni izdelala izvedenskega mnenja in da svoje naloge tudi ni mogla prosto delegirati v izdelavo osebi, ki ni izvedenec. Zatrjuje tudi, da dr. Č. ni zaposlen pri Fakulteti za varnostne vede in zato ne more namesto fakultete izdelati izvedenskega mnenja ter opozarja, da sodišče v dokaznem postopku dr. Č. tudi ni zapriseglo, kar bi moralo narediti, ker dr. Č. ni izvedenec. V razlogih izpodbijane sodbe ni pojasnjeno kaj predstavlja „biti sodelavec fakultete za varnostne vede“. Zagovornik sicer zatrjuje, da je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar z navedbami uveljavlja, da so bile storjene kršitve določb ZKP v zvezi z izvedenstvom (249., 255. in drugi odstavek 252. člena ZKP), tako uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot posledico zatrjevane kršitve določb o izvedenstvu. Pri uveljavljanju teh kršitev (gre za razlog iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP) pa mora vložnik zahteve ne le obrazložiti kršitev, ampak tudi utemeljiti vpliv te kršitve na zakonitost sodbe. Zagovornik z enakimi navedbami kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zatrjuje kršitev določb procesnega zakona o izvedenstvu. Že sodišče druge stopnje je zagovorniku odgovorilo, da kršitve, ker je bilo izvedenstvo zaupano Fakulteti za varnostne vede in je dekan te fakultete za izdelavo izvedenskega mnenja imenoval sodelavca dr.Č., docenta za področje zasebne varnosti in pooblastil, niso podane, kar je podrobno pojasnilo na strani 13 sodbe. Zagovornik zato z navedbami iz pritožbe, ki so bile že presojene, tako ne izpodbija razlogov sodbe, s katero je sodišče druge stopnje utemeljilo svojo presojo, da zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Tako tudi ni uspel utemeljiti, da so zatrjevane kršitve vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe.

17Da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik zatrjuje tudi z navedbami, da so pravni zaključki v pravnomočni sodbi glede obveznosti posedovanja licence za varovanje napačni, ker je ta zakonska obveznost za družbe, ki se ukvarjajo z zasebnim varovanjem, nastopila šele januarja 2006 ter v kritičnem času dne 23.12.2005 sploh ni obstajala. Gre za zmotno interpretacijo določb ZZasV v sodbi, kar predstavlja zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj gre za sporne in protispisne zaključke. Z navedbami ne uveljavlja, da je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak ostaja na ravni zatrjevanja, da je materialni predpis napačno uporabljen. Napačne uporabe predpisa zagovornik ne konkretizira, zatrjuje le, da je sodišče napačno interpretiralo zakon. Ne pojasni pa, katere določbe ZZasV so bile napačno interpretirane oziroma uporabljene. Zato navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

18Absolutno bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik uveljavlja tudi v zvezi s sodbo višjega sodišča. Zatrjuje, da je sodbeni izrek nejasen in nerazumljiv, saj iz njega ni razvidno, v katerem obsegu in delu je prišlo do spremembe sodbe prvostopenjskega sodišča po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je obsojencu ponovno izreklo enako kazen kot sodišče prve stopnje, pet let zapora. Ni pa jasno, na kateri opis kaznivega dejanja se izrečena kazenska sankcija nanaša, ker opis ni naveden v izreku sodbe drugostopenjskega sodišča.

19Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbah zoper sodbo sodišča prve stopnje, ugotovilo kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP) ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP). Ravnalo je skladno z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP, po kateri sodišče druge stopnje s sodbo ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje ali jo spremeni po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo. Ker je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bil v škodo obtoženca prekršen kazenski zakon, kar je pojasnilo na strani 6 sodbe, je bilo dolžno spremeniti sodbo v pravni opredelitvi kaznivega dejanja. Ob spremenjeni pravni opredelitvi kaznivega dejanja pa je moralo na novo izreči kazen. Iz sodbenega izreka je jasno razvidno, da je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena v odločbah o pravni opredelitvi in kazenski sankciji. Glede na obseg spremembe v izrek sodbe sodišče druge stopnje ne sodi opis dejanja. Dejanski opis in pravna opredelitev (prva in druga točka prvega odstavka 359. člena ZKP) sta celota in tvorita tako imenovani krivdorek. Iz sodbe jasno izhaja, na kateri dejanski opis se izrečena kazen nanaša. Gre za spremembo skladno z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP in je izrek sodišča druge stopnje jasen in razumljiv.

20Isto bistveno kršitev kazenskega postopka zagovornik očita tudi z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni vsebinsko opredelilo do pritožbenih navedb zagovornika in obsojenca in da v sodbi niso navedeni razlogih o odločilnih dejstvih. Ni se opredelilo do pritožbenih navedb, da se obsojencu ne očita, da je storil kaznivo dejanje, pač pa da se mu očita, da je kršil zakonske določbe, ki predstavljajo prekršek. Navaja, da so razlogi v sodbi sodišča druge stopnje o obstoju blanketne norme in njene vsebine v povezavi z zakonskimi znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti pravno neargumentirani ter da je sodišče druge stopnje na več mestih kot neutemeljene ali nekonkretizirane označilo navedbe iz pritožb obsojenca in zagovornika, čeprav gre za vsebinsko obširno in argumentirano pritožbo. Sodba sodišča druge stopnje tako ni nejasna in nerazumljiva samo v izreku, ampak tudi v obrazložitvi.

21Z očitkom, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da v obrazložitvi sodbe presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Trditev ne konkretizira, razen z navedbo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do navedb, da dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ni kaznivo dejanje, ampak ima znake prekrška. Sodišče druge stopnje se je do teh navedb opredelilo na straneh 4 do 6 sodbe, zato zagovornik neutemeljeno očita, da sodišče ni presodilo pritožbenih navedb. Če pa se pritožnik ne strinja z razlogi sodbe sodišča druge stopnje (zatrjuje, da so razlogi pravno neargumentirani) pa to ne pomeni uveljavljanje kršitve procesnega zakona. Z ostalimi navedbami pa zagovornik le pavšalno zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe oziroma da jih je zavrnilo kot neutemeljene ali pa označilo kot nekonkretizirane. Ne pojasni na katere pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo (če jih je označilo kot neutemeljene ali nekonkretizirane, jih je tudi presodilo), zato tako nedoločnih navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Isto velja za navedbo v zahtevi, da je sodba sodišča druge stopnje nejasna in nerazumljiva tudi v obrazložitvi.

22Zagovornikove navedbe, da sodišče prve stopnje v postopku ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ki so pomembni za razjasnitev dogajanja, čeprav zagovornik izrecno ne opredeli, katero kršitev zakona uveljavlja, Vrhovno sodišče ocenjuje, kot uveljavljane kršitve obsojenčeve pravice do obrambe. Navaja, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče F.Z., ki je lastnik nepremičnin, na katerih se nahaja gostinski lokal ter v zvezi z neizvedbo dokaza ponavlja navedbe o protispisnosti (da protispisnosti ni, je bilo v tej odločbi že pojasnjeno). Nujnost izvedbe dokazov z analizo in pregledom posnetkov vseh nadzornih kamer ter rekonstrukcijo dogodka in identifikacijo oseb, ki so pred vhodom opravljale delo varnostnikov oziroma rediteljev, identifikacijo vseh ljudi, ki so se v kritičnem času nahajali na mestu dogajanja in potrebo po opravi izračuna ljudi, ki so v kritičnem času vstopali v gostinski lokal mimo omenjenih oseb (rediteljev), izračun pretočnosti ljudi v gostinski lokal ter število ljudi v gostinskem lokalu, kakor število obiskovalcev, ki so se nahajali na kraju, kjer je bila množica, strokoven pregled posnetkov kamer in postavitev izvedenca za rekonstrukcijo posnetkov in izvedenca varnostne stroke, pa zagovornik utemeljuje z enakimi navedbami kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

23Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, v popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Navedenega ustavnega jamstva ni mogoče razlagati tako, da mora biti obdolžencu vedno omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in za katere meni, da so mu v korist. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (npr. odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8.6.1995) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti tedaj, kadar je predlagan dokaz pravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza pa mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Zagovornik se ne strinja z razlogi sodišč prve in druge stopnje, da izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna in da obramba tudi ni izkazala verjetnosti, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. V sodbah sta obe sodišči ocenili, da izvedba dokazov ni materialnopravno relevantna in da predlagatelj dokazov njihove izvedbe tudi ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti. Presoja sodišč prve in druge stopnje, da izvedba predlaganih dokazov ne bi mogla privesti do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, ker so bila odločilna dejstva, ugotovljena z drugimi v postopku izvedenimi dokazi (izpovedbe prič, izvedensko mnenje Fakultete za varnostne vede, ugotovitvami, ki izhajajo iz posnetkov varnostnih kamer, zapisnikov o ogledu ter fotografij), je razumna in utemeljena. Pravilni so argumenti obeh sodišč (strani 40 in 41 sodbe sodišča prve stopnje in strani 9 in 10 sodbe sodišča druge stopnje), da dokazov ni potrebno izvesti, ker niso odločilni in je očitno, da ne morejo biti uspešni.

24Kršitev pravice do obrambe zagovornik nadalje utemeljuje še z navedbami, da na glavni obravnavi vsi posnetki sploh niso bili pregledani, da sodišče obsojencu ni omogočilo pregleda posnetkov vseh nadzornih kamer o dogajanju dne 23.12.2005, da je sodišče prve stopnje neizvedbo dokaza nadomestilo s formulacijo „v soglasju s strankami se štejejo posnetki kamer za pregledane“, da vsi posnetki zagovorniku in obsojencu niso bili izročeni, da se z njimi ni seznanil niti razpravljajoči senat, ter da v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku ni bil izveden dokaz z ogledom vseh posnetkov. Če bi bili vsi posnetki pregledani, bi lahko zaključili, da obsojenec z obravnavanim historičnim dogodkom nima neposredne pravno relevantne povezave, saj je pravi razlog za nastanek tragičnih posledic ravnanje nasilnih obiskovalcev prireditve. Že sodišče druge stopnje je v sodbi (stran 9) pojasnilo, da so bili pregledani na glavni obravnavi dne 26.3.2008 posnetki o dogajanju kritičnega večera od 20. do 22.49 ure, kar izhaja tudi iz zapisnika o glavni obravnavi na listovnih številkah 1669 do 1670 in da so bili v soglasju s strankami, kar tudi izhaja iz citiranega zapisnika o glavni obravnavi, pregledani še ostali posnetki nadzornih kamer. Zato vložnik zahteve neutemeljeno zatrjuje, da naj bi v soglasju s strankami sodišče štelo posnetke kamer za pregledane, saj takšen zapis iz zapisnika o glavni obravnavi, na katerega navzoči tudi niso imeli nobenih pripomb, ne izhaja. V čem je bila storjena kršitev pravice do obrambe in s katerimi posnetki se obsojenec in zagovornik in s tem tudi senat niso seznanili, zagovornik v zahtevi ne pojasni, tako da teh navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Očitek, da v pritožbenem postopku ni bil izveden dokaz z ogledom vseh posnetkov prav tako ne utemeljuje kršitve zakona. V postopku pred sodiščem druge stopnje se na seji senata (378. člen ZKP) ne izvajajo dokazi. Stranke imajo na seji senata, na kateri sta bila obsojenec in zagovornik navzoča, po določbi tretjega odstavka 378. člena ZKP, pravico zahtevati, da se v dopolnitev poročila preberejo posamezni spisi (k temu sodi tudi zahteva, da se predvajajo posnetki kamer), česar pa zagovornik in obsojenec nista zahtevala. Z navedbami, da bi pregled posnetkov kamer omogočil sklep o ugotovitvi drugačne vzročne zveze, kot izhaja iz pravnomočne sodbe, pa zagovornik ostaja na ravni nestrinjanja z dokazno oceno, sprejeto v sodbi, ter zatrjuje, da odločilna dejstva, na katerih temelji pravnomočna sodba niso bila pravilno ugotovljena. Njegove navedbe po vsebini predstavljajo izpodbijanje sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavlja tako razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

25Z ostalimi navedbami v zahtevi, ki jih navaja v okviru zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP na straneh 15 do 20 in 22 do 26, v katerih zagovornik problematizira vprašanje vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo prepovedano posledico, pripisuje posledico udeležencem prireditve, navaja, da so udeleženci prireditve izpolnili znake kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki stori kaznivo dejanje po 301. členu KZ oziroma 398. členu KZ-1, navaja razloge, zaradi katerih je prišlo do tragičnega dogodka (močna in prekomerna alkoholiziranost ljudi, ki so se nahajali v kritičnem času na kraju dogodka), se ne strinja z zaključki izvedenca medicinske stroke o vzroku smrti oškodovank, zatrjuje, da bi moralo sodišče upoštevati uradne zaznamke policije o dogodku, vzrokih zanj in vzroku posledic za oškodovanke, trdi da ni materialnih dokazov o oglaševanju programa dne 23.12.2005 v medijih in o deljenju letakov, da družba R.d.o.o. ni prodajala v predprodaji vstopnic za prireditev, da ni dokazano s stopnjo gotovosti, da je obsojenec ravnal malomarno, da obsojenec ni odgovoren, če družba za varovanje E.d.o.o. res ni imela predpisane licence za varovanje prireditev ali ni izvedla varovanja na pravilen način, da obsojenec s to družbo ni bil nikoli v pogodbenem odnosu, da se ni zavedal in tudi ni mogel zavedati, da družba E. ne bi mogla iz kateregakoli razloga izvajati varovanja, da so izvajali varovanje obiskovalcev drugi, ki jih poimensko navaja, da je bila možnost brezplačnega vstopa do 22. ure v lokal mišljena le kot izjema, da ni bilo v zavesti nikogar, da bodo prišli obiskovalci v tako velikem številu tik pred 22. uro iz razloga, ker je bil do takrat prost vstop, da bodo na parkirišču ljudje, ki bodo uživali alkohol in se bodo prerivali, da kritičen trenutek, ko bi varnostna služba ugotovila, da sama ne obvlada situacije ni bil ugotovljen, da obsojenec ne more odgovarjati za ravnanje in opustitve drugih in da mu niso dokazani subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar bi ga bilo potrebno oprostiti obtožbe, izraža le pomisleke, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji pravnomočna sodba, niso pravilno in popolno ugotovljena. Z navedbami tako zagovornik ne uveljavlja kršitve zakona, ampak razloge, zaradi katerih zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

26V dopolnitvi zahteve zagovornik še nakazuje na kršitev 6. člena EKČP, ki določa pravico do poštenega sojenja z navedbami, da je kazenski postopek zoper obsojenca tekel pod velikim pritiskom javnosti in medijev, kar je imelo vpliv na odločitve sodišč, in da bi zato morala biti javnost pri sojenju izključena. Zagovornik s konkretnimi navedbami ne utemelji svojih trditev, zato jih Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti. Napačno pa je tudi njegovo izhodišče, da bi bilo potrebno sojenje opraviti ob izključitvi javnosti, saj za izključitev javnosti niso obstajali razlogi po določbi 295. člena ZKP.

27Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

28Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodno takso, ki jo je dolžan plačati obsojenec, bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po zakonu o sodnih taksah.