325. člen KZ

Po določbi drugega odstavka 211. člena KZ (enaka je določba drugega odstavka 90. člena sedaj veljavnega KZ-1) se zastaralni rok določi po najhujši predpisani kazni, če je za kaznivo dejanje predpisanih več kazni. V predmetni zadevi je šlo za eno kaznivo dejanje (povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti), za katerega so glede na posledice predpisane različne kazni. Kazenski pregon bi zato tudi za kaznivo dejanje, katerega žrtev je bil zavarovanec tožeče stranke, zastaral v enakem času kot glede žrtve, ki je v prometni nesreči umrla.

Zgolj navedba, da obsojeni pred križiščem hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste ter drugim značilnostim prometa, ne vsebuje konkretizacije prekrška po drugem odstavku 30. člena ZVCP-1.

Ko dva obtoženca kršita cestnoprometne predpise, v posledici katerih pride do prometne nesreče, je potrebno upoštevati tudi načelo zaupanja v cestnem prometu in načelo defenzivne vožnje, ki prvo načelo omejuje v tem smislu, da mora udeleženec bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev in storiti vse, da prepreči nevarnost, če ugotovi, da ti ne ravnajo v skladu s cestnoprometnimi predpisi. V takih primerih odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi, katerih dejanja so v neposredni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Vprašanj vzročne zveze in krivde v takšnih primerih ni mogoče razreševati po principu pretrganja vzročne zveze. Gre za stek dolžnostnega ravnanja, zato ni pomembno, kateri od udeležencev v cestnem prometu je povzročil nevarno prometno situacijo in kdo bi lahko prvi ukrepal za njeno preprečitev. Odločilna je zgolj presoja, ali je za udeleženca prometna nesreča bila objektivno predvidljiva in ali bi jo lahko preprečil.

Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v primeru kazni zapora ni vezan na pravnomočno sodbo, s katero je bil delavec spoznan za krivega in mu je izrečena kazen zapora, zaradi katere mora biti več kot šest mesecev odsoten z dela. Bistveno je, ali bo delavec zaradi prestajanja takšne kazni več kot šest mesecev odsoten in ne tudi, ali bo odsoten šele na podlagi pravnomočne sodbe. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, ker je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom pravnomočnosti sodbe že 22. 5. 2013, materialnopravno zmoten. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morajo biti poleg obstoja enega od razlogov za odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ugotovljene tudi okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to so okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozno, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do obstoja okoliščin, ki onem

Bistvo prepovedi iz določbe 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1 je, da voznik ne sme prehitevati na odseku ceste, kjer ni zadostne preglednosti in tako ni mogoče videti vozil iz nasprotne smeri. Z navedeno dodano besedo „blagim“ pred besedo „ovinkom“ je obtožba le natančneje opisala ovinek, v katerem je obsojenec prehiteval, ni pa s tem posegla v dispozicijo 3. točke prvega odstavka 38. člena ZVCP-1.

V obravnavanem primeru je odločilna presoja, ali je obsojenec kljub protipredpisni vožnji oškodovanega kolesarja, vendarle imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira oškodovančevo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja (primerna hitrost) in tako prepreči prometno nesrečo oziroma ali je bila prometna nesreča v danih okoliščinah za obsojenega objektivno predvidljiva in bi jo lahko preprečil. V obravnavanem primeru pa je obsojeni v križišče, v naselju, pripeljal s hitrostjo 98 km/h, torej za skoraj dvakrat prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost vožnje, ob tem, da bi nesrečo lahko preprečil že, če bi pripeljal v okviru dovoljene hitrosti.

Ker tožnica z delom v okviru preostale delovne zmožnosti (zaenkrat) ni zmožna pridobivala zaslužka, je kljub delno ohranjeni delovni zmožnosti upravičena do popolne odškodnine, torej do razlike med tem, kar bi zaslužila z delom, ki ga je opravljala pred poškodbo in invalidsko pokojnino, ki jo prejema.

Oškodovanec v nastali prometni situaciji sicer ni ravnal optimalno ter z zaviranjem ustavil svojega vozila pred oviro na prednostni cesti. Ni pa takšno ravnanje oškodovanca pretrgalo vzročne zveze med nedvomno protipravnim ravnanjem obsojenke, ki je v nasprotju s cestnoprometnimi predpisi vzvratno zapeljala iz dovozne poti na prednostno cesto, kljub izredno slabi preglednosti ter s tem odvzela prednost oškodovancu, ki je skozi naselje vozil s hitrostjo, ki je bila bistveno nižja od predpisane.

Zahteva za varstvo zakonitosti je ne samo izredno temveč tudi samostojno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno predpisani, zato kršitev ni mogoče uveljavljati tako, da se vložnik namesto, da bi kršitve izrecno navedel in določno pojasnil, enostavno sklicuje na navedbe, ki jih je podal v zaključni besedi ali tekom postopka, ali na kršitve, ki jih je uveljavljal v drugih pravnih sredstvih. Udeleženci v prometu se načeloma lahko držijo zaupanja v pravilnost ravnanja drugih, a le do tedaj, dokler ne gre za manjše protipredpisno ravnanje drugih udeležencev, ki ga je storilec lahko zaznal, reagiral in pričakoval.

Drugačna dokazna ocena in nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča ne predstavljajo protispisnosti.

Za kršitev 14. člena Ustave v odločbi o kazenski sankciji bi šlo le, če bi se izkazalo, da je bila obsojencu z zornega kota pravičnosti izrečena arbitrarno določena po vrsti in teži odstopajoča sankcija od drugih podobnih primerov, katere različnost ni bila niti potrebna niti upravičena s stvarnimi razlogi.

Udeleženci v prometu so glede na splošna pravila previdnosti v prometu dolžni računati tudi s kršitvami cestnoprometnih predpisov v razumnih mejah, ne pa z nerazumno vožnjo drugih udeležencev v prometu. Preneseno na konkretni primer pomeni, da ne gre terjati od voznika, ki zavija v križišču levo, da bo svojo pozornost usmerjal tako daleč naprej, da bo lahko ne le zaznal marveč tudi ocenil hitrost vozila, ki pelje nasproti z nerazumno visoko hitrostjo, ki presega 150 % dovoljeno hitrost.

Določbi prvega in drugega odstavka 353. člena OZ varujeta oškodovanca pred možnostjo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral, še preden bi zastaral kazenski postopek. Pravica oškodovanca, da uveljavlja odškodnino v skladu s določbo 353. člena OZ ni omejena le na zahtevek do neposrednega povzročitelja, temveč lahko oškodovanec uveljavlja odškodnino tudi od druge odgovorne osebe.

S tem, ko zagovornica navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, ki po njenem mnenju narekujejo izrek milejše kazni, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakonika iz 41. člena KZ, ampak uveljavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

Če več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipravnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, ravnanje enega udeleženca v cestnem prometu ne izključuje odgovornosti drugega - vprašanja vzročne zveze se ne more reševati po principu pretrganja vzročne zveze, ampak odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice.

Voznik glede na načelo zaupanja v prometu ni dolžan računati z zgolj splošno možnostjo, da lahko drugi udeleženci grobo kršijo cestnoprometne predpise in ni dolžan temu posebej prilagoditi svojo vožnjo, ki je sicer v skladu s predpisi.

Če je v opisu kaznivega dejanja zatrjevana vzročna zveza med obdolženčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in posledico, sodišče pa o tem odloča kot o dejanskem vprašanju in presodi, da vzročna zveza ni podana, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne more uspeti z navedbo, da je bil kršen zakon v vprašanju glede obstoja kaznivega dejanja.

Kadar je povzročena škoda s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju zastaranja kazenskega pregona. Od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve ali relativni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona, če je ta daljši od prvega.

Pri storitvi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti mora biti že v izreku opredeljena morebitna bistveno zmanjšana prištevnost ob njegovi storitvi. Navedba le v obrazložitvi, da je bil obtoženec takrat prišteven, čeprav je bila njegova sposobnost razumevanja ali oblasti nad ravnanjem bistveno zmanjšana namreč pomeni, da so razlogi izpodbijane sodbe popolnoma nejasni, sami s seboj v nasprotju. Zlasti pa so v takšnem svojstvu v odnosu do izreka sodbe.

Obsojenec, ki je s svojo vožnjo kršil določbo drugega odstavka 46. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ker pri zavijanju levo na stransko cesto ni pustil mimo vozila, ki je prihajalo iz nasprotne smeri in je vozilo naravnost po prednostni cesti, je s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, in oškodovančeva prekoračitev hitrosti ne izključuje njegove kazenske odgovornosti.