317. člen KZ

Z navajanjem lastne drugačne ocene dokazov obramba uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe je kot bistvena kršitev kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana, če se nanaša na pravno relevantno dejstvo in je precejšnje.

Predlog za obnovo postopka, v katerem tožnik uveljavljal obnovitveni razlog, ki naj bi dokazoval, da tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano ravnanje nima vseh znakov kaznivega dejanja, ni utemeljen, saj je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana tudi na podlagi drugega utemeljenega razloga za odpoved (po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR). To pomeni, da tudi uspešno uveljavljeni obnovitveni razlog ne bi povzročil za tožnika ugodnejše odločitve.

Pri opustitvenem kaznivem dejanju se z dopolnilno normo z drugega pravnega področja konkretizira kršitev obveznosti, to je ravnanje, ki je inkriminirano z zapovedno kazensko normo o dolžnosti kaj storiti oziroma preprečiti nastanek prepovedane posledice. V opisu kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti je vsebina zakonskega znaka „ali opustitvijo dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja“, konkretizirana z opisom dolžnostnega ravnanja obsojenca, ki izhaja iz citiranih določb ZJZ in ZZasV, in ne pomeni le opisa prekrškov.

Če je v obrazložitvi sodbe pravilno povzeta vsebina dokazov, sodišče pa na tej podlagi nepravilno sklepa na dokazanost oziroma nedokazanost odločilnega dejstva, ne gre za protispisnost, temveč za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Samo dejstvo, da je bila izvedenka zaposlena pri Centru za kriminalističnotehnične preiskave ter bila povezana s tam zaposlenimi delavci, še ne upravičuje bojazni, da ne bi oziroma da ni delovala nepristransko.

Vsaka povzročitev nevarnosti z enim od izvršitvenih dejanj, naštetih v 1. odst. 317. čl. KZ še ne pomeni avtomatično tudi konkretnega ogrožanja življenja ljudi ali premoženja velike vrednosti. Konkretnost te nevarnosti mora namreč biti podana že sama po sebi, ne pa šele ob spletu dodatnih okoliščin, ki tudi sicer v primerljivih primerih in izkustveno gledano, nikoli ne nastopijo.

Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku; zakon pa ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin za presojo ponovitvene nevarnosti kot v rednem postopku. Prejšnje obsodbe za kazniva dejanja in kazni za prekrške se lahko upoštevajo pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti kot okoliščina, ki pojasnjuje osumljenčeve osebne lastnosti, njegovo prejšnje življenje in okolje, v katerem živi.

Splošno nevarno dejanje po 1. odst. 317. čl. KZ je tisto, s katerim storilec sprosti sile, ki jih potem ne more več obvladati, zato splošno nevarno dejanje in sredstvo (motorna sila) pridejo v poštev šele kot subsidiarna opredelitev, torej ko ne pride v poštev druga pravna kvalifikacija. Zato vožnja oškodovanca na pokrovu motorja vozila po vijugasti cesti več metrov, predno je storilec vozilo ustavil, ne more biti pravno kvalificirana kot kaznivo dejanje po 1. odst. 317. čl. KZ.

Z dodatkom v opisu kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, da je le naključju pripisati, da nož ni zadel katerega od prisotnih, je povsem določno izražena konkretna nevarnost za življenje teh oseb, to pomeni, da obsojenec nevarnosti, ki jo je povzročil z metom noža, ni mogel obvladovati.

Stranka, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve sodnika prve stopnje, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ne more v pritožbi uveljavljati, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP kot posledico kršitve 6. točke 39. člena ZKP, še manj pa v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom. To velja tudi za t.i. "okuženost" sodnika po tedaj veljavnih predpisih: ker stranka ni pravočasno zahtevala izločitve sodnika (čeprav bi po sprejetju ustavne odločbe U-I-92/96 z dne 21.3.2002 to možnost imela do konca glavne obravnave),je bila s to zahtevo v nadaljevanju postopka prekludirana. Ker je smisel objektivne identitete sodbe in obtožbe v tem, da zagotavlja obdolžencu učinkovito obrambo, hkrati pa sodišču preprečuje, da bi to prevzelo vlogo organa pregona, bo sodišče smelo do določen mere spremeniti opis dejanja in to tudi v bistvenih delih, vendar slednje le v primeru, če je to obdolžencu v korist (pri čemer pa seveda ne sme dejanja spremeniti v neko povsem drugo kaznivo dejanje). Sicer pa so dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in za kazensko odgovornost storilca, torej spremembe,

Opis kaznivega dejanja vsebuje vse elemente kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po členu 317 KZ in sicer: - splošno nevarno dejanje, - obveznostno ravnanje obdolženca v zagotovitvi varnosti ljudi, - posledico kaznivega dejanja.

Določba 2. odstavka 26. člena KZ, da je neuspešno napeljevanje k storitvi kaznivega dejanja kaznivo, če se sme zanj izreči kazen treh let zapora ali hujša kazen, vključuje tudi neuspelo napeljevanje h kaznivim dejanjem, za katera se sme kot najvišja kazen izreči kazen zapora do treh let. Zato je kaznivo tudi neuspelo napeljevanje h kaznivemu dejanju po 1. odstavku 317. člena KZ.

Ali prekoračitev trimesečnega roka iz drugega odstavka 396. člena ZKP in ali pripor v fazi pritožbenega postopka traja že nerazumno dolgo, pa je potrebno v vsaki zadevi presojati posebej. Pri taki presoji pa je potrebno upoštevati zlasti postopanje pritožbenega sodišča po prejemu zadeve, obsežnost in zahtevnost zadeve (komplekstnost zadeve), ravnanje pritožnika, pomen zadeve za pritožnika, obdobje prekoračitve roka ter morebitne ostale okoliščine posameznega primera.

V opisu kaznivega dejanja je izvršitveno dejanje opisano, da je obsojenka "nepazljivo odvrgla posodo z vrelim oljem in cigaretni ogorek" na vse "takoj zagorljive stvari". Takšno izvršitveno dejanje se sklada z abstraktno določenim izvršitvenim dejanjem po 1. in 2. odstavku 317. člena KZ.

Kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, kot sta opisani v obtožnem predlogu, sta lahko podani v realnem steku.

Zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama po sebi še ne dokazuje, da je storilec v nastalo posledico tudi privolil, ampak mora sodišče ugotoviti tudi dejstva, ki tako storilčevo privolitev dokazujejo. Če gre za kaznivo dejanje po 1.odst. 317.čl. KZ je storilčeva privolitev v povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi podana, saj je sodišče ugotovilo, da je obsojenec streljal na slepo proti bližnjim stanovanjskim objektom, v katerih so bili ljudje, kar je obsojenec vedel, pri tem upoštevajoč tudi značilnosti uporabljenega orožja (domet). Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nato napačno uporabilo materialno pravo. Če pa vložnik uveljavlja ta razlog s sklicevanjem na dejansko stanje, ki se razlikuje od tistega, ki je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, pomeni to izpodbijanje dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Kazenske odgovornosti obdolženca, ki je pred leti preko gozdne ceste napeljal jekleno vrv, dobeline 10 mm, da bi na ta način preprečil vožnjo drugim osebam, ne da bi jo ustrezno zavaroval, ne more ekskulpirati dejstvo, da je do nezgode ml. ošk. prišlo na godzni cesti, ki je njegova last.

Ker je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem konkretne nevarnosti za življenje dveh oškodovancev, je izpodbijana sodba v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 1. razveljavljena. V zvezi z dejanjem pod točko 2. pa je bilo kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z orožjem po členu 310/1 KZ pravilno ugotovljeno, izrečena pa je bila prestroga kazenska sankcija. Zato je bila obtožencu izrečena pogojna obsodba.

Sodišče prve stopnje je enega od obeh obtožencev pravilno spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja umora po čl. 127/1 KZ, dejanje pa ni bilo storjeno v silobranu, kot trdi obramba. Drugega obtoženca pa je prvostopenjsko sodišče pravilno spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 1. odstavku 317. člena KZ, ker ni dovolj dokazov, da je videl skozi okno v notranjosti oškodovanca, strel pa je sprožil iz notranjosti proti oknu. Zato pri njem niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa umora po čl. 127/1 KZ. Obema obtožencema sta bili izrečeni zaporni kazni brez uporabe omilitvenih določil, saj so bile vse olajševalne in obteževalne okoliščine ustrezno ocenjene.

Podjetje x, d.o.o. je med drugim registrirano tudi za inštalacijska in zaključna dela v gradbeništvu. To pa pomeni, da je moralo biti strokovno usposobljeno za izvedbo takšnih del tudi v smislu zagotavljanja njihove varne izvedbe. Za slednjo je kot prevzemnik v imenu podjetja odgovarjal obdolženec. Le-ta se namreč kot strokovno usposobljen neposredni izvajalec prevzetih del v nobenem primeru ne more razbremeniti odgovornosti za pomanjkljivo izvedbo gradbenih del, ki se nanašajo tudi na zagotavljanje varnosti, s sklicevanjem na opustitve investitorja in glavnega izvajalca.