295. člen ZKP

Pritrditi je pritožbi v delu, ko navaja, da je obrambi priznana pravica preizkusiti izvid in mnenje sodne izvedenke po strokovnem pomočniku in podati strokovne pripombe na izvid in mnenje. Ustavno sodišče RS se je v odločbi Up 511/17-20 ukvarjalo z vprašanjem, ali je sodni izvedenec klinični psiholog sodišču in strankam ter drugim procesnim udeležencem dolžan razkriti psihološke teste in njihove rezultate in ugotovilo, da je bila v tam obravnavanem primeru obdolženki kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, ko ji je onemogočilo, da bi gradivo, ki je bilo podlaga za poročilo o psihološkem pregledu, ocenil drug za to usposobljen klinični psiholog po izbiri obrambe. Odločba Up 511/17-20, ki jo je treba brati kot celoto, kliničnim psihologom torej ne nalaga, da obrambi ali v sodni spis predložijo dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdelavo mnenja, kot to zmotno navaja zagovornik, ampak je Ustavno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da je treba upoštevati tudi zahteve po ohranitvi zaupnosti, veljavnosti in integritete orodij za psihološko diagnosticiranje, ter v tej zvezi navedlo načine, kako zahtevo po ohranitvi veljavnosti testov uskladiti s temeljnimi pro

Določena stopnja tajnosti za posamezne dokumente in podatke sama po sebi ne more predstavljati ovire za izvedbo (pred)kazenskega postopka ali razloga za izločitev dokazov, saj je tovrstne dokumente in podatke sodišče prve stopnje dolžno presojati enako kot druge dokaze, pri čemer jih je pri svojem delu dolžno varovati ob upoštevanju ZKP in Zakona o tajnih podatkih oziroma relevantne zakonodaje, ki ureja delo s tajnimi podatki.

Neposredne podlage za uveljavljanje tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče opreti na določila ZTP. Ta namreč ne vsebuje določb, na podlagi katerih bi tožeča stranka lahko uveljavljala varovanje svojega položaja, kadar se tajni podatek znajde v rokah nepoklicane tretje osebe. Predmet varovanja so tako pomembne ustavne vrednote (na primer varnost države), za varovanje katerih je v okviru kriterija za presojo sorazmernosti posega iz drugega odstavka 10. člena EKČP dopustna omejitev svobode izražanja. Vendar pravni instrumentarij, ki naj bi bil na voljo tožeči stranki v primeru zatrjevanega ogrožanja teh ustavnih vrednot ob izgubi oziroma nepooblaščenemu razkritju tajnega podatka, ni predmet urejanja po ZTP. Neureditev regulatornih pooblastil v matičnem zakonu (ZTP) še ne izključuje pravnega varstva tožeče stranke, če ji ga je mogoče zagotoviti v postopku, ki se prilega naravi spornega razmerja. S tem, ko je tožeča stranka zatrjevala, da lahko le z uveljavljenima zahtevkoma zoper toženo stranko prepreči škodljive posledice glede varnosti, javnega interesa in nazadnje ugleda ter dobrega imena tožeče stranke, je torej zahtevala, naj sodišče s sodbo odloči o koliziji m

Le če sodišče prve stopnje ustrezno obrazloži svojo odločitev o izključitvi javnosti z (dela) glavne obravnave, je mogoče ugotoviti oziroma preveriti, ali je bila javnost izključena zaradi posebej utemeljenih okoliščin konkretnega primera, ali pa je bila izključena v nasprotju z zakonom (in je zato podana kršitev iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Dejstvo, da se preberejo vse listine v spisu, je bilo v zapisnik vpisano avtomatično, pro forma, dejansko pa dokazi na glavni obravnavi niso bili pretreseni. Sodišče prve stopnje je tako kršilo določbe 355. člena ZKP, s tem pa poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe. Sodišče prve stopnje je izvedenko postavilo zaradi „ugotovitve verodostojnosti oškodovanke na sodišču“, čeprav izvedencu takšne naloge ni dopustno naložiti, ker verodostojnost presoja le sodišče samo. Obdolženec je podal pisne pripombe na izvedensko mnenje, ki pa jih kljub njegovi izrecni zahtevi sodišče prve stopnje izvedenki ni posredovalo v odgovor. Obdolženec je tekom predmetnega kazenskega postopka podal vrsto vlog in tri pisne zagovore, na katere se je vseskozi skliceval tudi na narokih pred sodiščem. Vendar se izpodbijana sodba ni

Država kot pravna oseba javnega prava ni nosilka osebnostnih pravic v primeru, ko deluje v položaju oblastnega organa.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 4. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave. Po prvem odstavku 297. člena ZKP o izključitvi javnosti odloča senat (sodnik posameznik) s sklepom. Že glede na samo zakonsko dikcijo gre zaključiti, da uveljavljana procesna kršitev po prvem sodišču ni mogla biti storjena, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 6. 2020 povsem jasno izhaja, da prvo sodišče sklepa o izključitvi javnosti po prvem odstavku 297. v zvezi s 295. členom členu ZKP ni sprejelo, ampak prav nasprotno, prekinilo je narok in varnostno službo sodišča obvestilo, da lahko, kljub omejitvam, ki jih je nalagalo varovanje zdravja udeležencev zaradi epidemije nalezljive bolezni COVID-19, obdolženčeva žena kot javnost pristopi na glavno obravnavo.

S tem, ko je zlonamerno onemogočala izvršitev izvršljivih začasnih odredb o stikih med mladoletnima otrokoma in njunim očetom, je obsojenka prvenstveno prekršila osebnostne pravice svojih otrok do stikov z drugim staršem, saj so stiki predvsem otrokova pravica. Hkrati pa je z očitanim ravnanjem posegla tudi v osebnostne pravice svojega bivšega moža, saj spada pravica do stikov s svojim otrokom pod okrilje pravice do družinskega življenja, ki jo ščitita tako Ustava RS (53. in 54. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Datum nastopa izvršljivosti odločbe ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato ni treba, da bi bil naveden v opisu dejanja. Ker lahko izvršljivost v določenih primerih nastopi tudi pred pravnomočnostjo, če pravno sredstvo ne zadrži izvršitve (konkretno pri začasnih odredbah to določa četrti odstavek 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), je treba šteti, da je zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 izpolnjen tudi, če izvršljiva odločba, katere uresničitev zlonamerno onemogoča storilec, še ni postala pravnomočna. Če je izvršljiva odločba kasneje razveljavljena, to ne vpliva na takoimenovano bit inkriminacije in s

Predlog zagovornika za izločitev predsednika senata predstavlja očitno neutemeljeno zahtevo za izločitev predsednika senata, saj je bila vložena iz istega razloga kot zahteva, o kateri je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani že odločil. Vsak poseg v obtoženčeve pravice do varstva osebnega življenja še ni utemeljen razlog za izključitev javnosti z glavne obravnave, temveč samo, če gre za najbolj občutljive osebne podatke. S tem, ko se je glavna obravnava opravila s pomočjo videokonference, na način, da se je obtoženi nahajal v ZPKZ, ostali navzoči pa so bili v obravnavi dvorani Okrožnega sodišča Ljubljani, ni podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi je sicer razvidno, da je prišlo do tehničnih težav, a je bila obravnava vsakič prekinjena. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave ni razvidno, da bi obtoženi ali njegov zagovornik dala pripombo, da obtoženi ni mogel postavljati vprašanj oškodovancu in njegovi mami. Sicer pa je bil oškodovanec ponovno zaslišan na glavni obravnavi dne 27. 9. 2018, na kateri mu je vprašanja postavljal tudi obtoženi. Postopanje sodišča prve stopnje je imelo podlago v določbi prvega i

Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP). Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo. Sodišče ne sme vsakega opravičil

Ko sodišče druge stopnje izvede obravnavo, v zadevi sicer ponovno sodi, a še vedno le v okviru kontrolne funkcije in le v okviru procesnega gradiva, ki ga je za sojenje uporabilo sodišče prve stopnje, zato na obravnavi ni potrebno izvajati tistih dokazov, v katerih dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima pomislekov (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kp 8/2011). Ustavno sodišče je v odločbi Up-3367/2007 z dne 2. 7. 2009 ugotovilo, da je, upoštevaje stališča teoretikov in tuje sodne prakse, vzpostavljen resen dvom v zanesljivost in celo dovoljenost dokaza, pridobljenega s poligrafskim testiranjem, zato stališču sodišča, ki je zavrnilo izvedbo poligrafskega testiranja, ni mogoče očitati kršitve tretje alineje 29. člena Ustave. Če gre za dokaz, ki je tako nezanesljiv, sodišče z zavrnitvijo takega dokaza ne krši pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave in zato tudi ni kršena pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (točka 21 navedene odločbe). Višje sodišče, sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 500/2008, ugotavlja, da izvedensko mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen na Centru za forenzične preis

Pri odločanju o izključitvi javnosti iz sojenja mora sodišče izhajati iz dejstva, da je javnost sojenja pravilo, izključitev javnosti pa izjema, kar pomeni, da mora razloge za izključitev javnosti razlagati restriktivno. Varstvo obtoženčevih osebnih podatkov je sicer lahko razlog za izključitev javnosti iz glavne obravnave. Vendar vsak poseg v obtoženčevo pravico do varstva osebnih podatkov oziroma osebnega življenja še ne utemeljuje razloga za izključitev javnosti z glavne obravnave, pač pa le v primeru, če gre za najbolj občutljive osebne podatke, ki so že po naravi stvari zaupni in spadajo med najbolj varovane intimne podatke o človekovi zasebnosti. V sodnih postopkih izvedenci s področja psihologije in psihiatrije že po naravi stvari navajajo preiskovančeve zaupne podatke, tudi o njegovem zdravstvenem stanju. Kljub temu v sodni praksi v takih primerih, javnost na glavni obravnavi ali v njenem posameznem delu, praviloma ni izključena. V konkretnem primeru pa že, v preiskavi izdelanem in dopolnjenem izvedenskem mnenju komisije, ni bilo ugotovljenega nikakršnega odstopanja v smislu razkrivanja kakšnih še posebej zaupnih obtoženčevih podatkov, kot npr. o eventualnih

Matere polnoletne oškodovanke ni mogoče uvrstiti med osebe, ki so po prvem in drugem odstavku 296. člena ZKP lahko navzoče na tajni glavni obravnavi.

V kolikor je kazenski spis označen s stopnjo tajnosti, to ni razlog, da se ob izkazanem upravičenem interesu ne bi smelo dovoliti vpogleda v spis. Potrebno je oceniti, na podlagi vsebine tajnosti podatkov, ali bi pregled in prepis spisa ogrožal varnost države oz. njeno obrambo in to v povezavi z upravičencem, da vpogleda v spis. V primeru izključitve javnosti z glavne obravnave pa je potrebno ocenjevati, zakaj je javnost izključena.

Sposobnost mladoletne osebe razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati, je vprašanje dejanske narave, o katerem sodišče sklepa na podlagi danih okoliščin (starost, obstoječi podatki o duševni razvitosti in podobno), ki jih lahko (ne pa mora) ugotavlja tudi s pomočjo strokovnjaka.

Sodišče prve stopnje bo zato, ker uvod drugopisa sodbe ni skladen z zapisnikom o tajnem posvetovanju o glasovanju, torej ker se glede sestave senata ne ujema z izvirnikom sodbe, njen drugopis po uradni dolžnosti popravilo tako, da bo skladno z določilom prvega odstavka 365. člena ZKP izdalo sklep o popravi, kjer bo to pomanjkljivost v uvodu drugopisa sodbe odpravilo z navedbo vseh članic senata. Uvod pa bo popravilo tudi v napačni navedbi, da je bila glavna obravnava v obravnavani zadevi javna, kot je pomotoma zapisano, saj ne odraža sicer pravilne odločitve sodišča, da javnost z glavne obravnave izključi.

Pri presoji, ali gre za privilegirano pričo, je obstoj zunajzakonske skupnosti pomemben v času zaslišanja priče. Če se dokazi, izvedeni v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je bila izključena javnost, nanašajo tudi na kaznivo dejanje, za katerega je glavna obravnava javna, pretehtajo razlogi, ki so narekovali izključitev javnosti.

Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. Da se šteje, da je tožnik zadostil trditvenemu bremenu glede protipravnosti, mora tožnik konkretno navesti protipravno dejanje (ali opustitev), ki ga očita tožencu, zaradi katerega naj bi mu nastala škoda. Upoštevajoč 212. oziroma 7. člen ZPP pa brez ustrezne trditvene podlage sodišče prve stopnje tudi izpovedi tožnika v tej smeri ne sme vzeti za podlago svoji odločitvi. Prav tako sodišče ne more izvesti dokaza (zaslišanje stranke ali priče), da bi pravnorelevantna dejstva, iz katerih bi izhajala utemeljenost zahtevka, ugotavljalo brez predhodne trditvene podlage (informativni dokaz).

Podana je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče izključi javnost glavne obravnave tudi v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje, ki nima nobene povezave s kaznivim dejanjem, glede katerega je sodišče zakonito izključilo javnost glavne obravnave zaradi varovanja oškodovankine zasebnosti.

Določbe tretjega odstavka 236. člena ZKP (po kateri je zaslišanje mladoletne osebe, ki ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, dovoljeno le na obdolženčevo zahtevo) ni mogoče razlagati tako, da bi sodišče vedno, ko to zahteva obdolženec, mladoletno pričo moralo zaslišati.

Razlogi za izključitev javnosti z glavne obravnave so formulirani dokaj posplošeno, sodišče pa jih mora razlagati restriktivno.