VSL sklep II Ip 1254/2013

I. Pritožbi prve upnice, drugega upnika in tretjega upnika se ugodi in se sklep v I. točki izreka v razmerju do prvih treh upnikov in v izpodbijanem delu II. točke izreka (glede stroškov v višini 454,02 EUR) razveljavi, ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških prvih treh upnikov se pridrži za končno odločbo.

III. Pritožba četrte upnice se zavrne in se sklep v I. točki izreka v razmerju do nje in v izpodbijanem delu II. točke izreka (glede stroškov v višini 151,34 EUR) potrdi.

IV. Četrta upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice z dne 23. 4. 2012 ugodilo in sklep o izvršbi opr. št. I 75/2012 z dne 16. 4. 2012 razveljavilo, ter predlog za izvršbo z dne 13. 2. 2012 zavrnilo (I. točka izreka). Sklenilo je, da se zahteva upnikov za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov z dne 1. 10. 2012 zavrne (II. točka izreka).

2Zoper sklep vlagajo upniki po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo in predlagajo njegovo razveljavitev s stroškovno posledico. V bistvenem zatrjujejo, da smrt A. A., do katere je prišlo skoraj štiri leta pred izdajo sodbe Vrhovnega sodišča, ne predstavlja razloga po 55. členu ZIZ. O smrti A. A. sta bila pravočasno obveščena tako sodišče kot dolžnica s pisnim obvestilom, ki ga je prva upnica dne 5. 12. 2007 vložila v sodni spis. Glede na to je imela dolžnica skoraj štiri leta časa, da v sodnem postopku pred Vrhovnim sodiščem v zvezi z A. A. doseže drugačno odločbo. Dolžnica bi lahko razloge, ki jih uveljavlja, uveljavljala v pravdnem postopku, očitno pa je, da tega ni storila le po svoji krivdi. Menijo, da je z izpodbijano odločitvijo izvršilno sodišče prekoračilo mejo svoje stvarne pristojnosti, saj se je spustilo v presojo pravilnosti in zakonitosti pravnomočne sodne odločbe in je materialno presojalo to, kar je že bilo presojano v pravdnem postopku in dosojeno v pravnomočni sodni odločbi. Izvršilno sodišče se po njihovem mnenju ne more spuščati v presojo pravnomočne sodne odločbe na navedeni način. Ponavljajo ugovorno zatrjevano dejstvo, da je izvršilni naslov glede prisojene odškodnine A. A. pravnomočen in izvršljiv in o njegovi vsebini ni možno odločati v izvršilnem postopku, tudi če je očitno, da je nezakonit, saj pravnomočnost odločbe to sanira. O smrti A. A. je ob odločanju zagotovo vedelo Vrhovno sodišče, pa mu je kljub temu prisodilo predmetno odškodnino, verjetno zaradi dejstva, da mu je bila ta odškodnina prisojena že s sodbo Okrožnega sodišča, tako da je odločitev Vrhovnega sodišča pravnomočna in dokončna in kot takšna tudi izvršljiva in je izvršilno sodišče ne more spremeniti ter zavrnitvi izvršilnega predloga. Priglašajo stroške pritožbe.

3V pravočasnem odgovoru na pritožbo dolžnica povzema dosedanji potek postopka in pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Meni, da glede na to, da je bila sodba Okrožnega sodišča v Kranju na podlagi pritožbe na Višjem sodišču v Ljubljani dne 12. 9. 2007 razveljavljena, ni podlage za izplačilo odškodnine pokojnemu in posledično njegovim dedičem. Vrhovno sodišče, ki o smrti A. A. tekom postopka s strani upnikov ali njihovega pooblaščenca ni bilo obveščeno, je o zadevi pravnomočno odločilo šele po smrti A. A., zato po mnenju dolžnice terjatev za povračilo nepremoženjske škode v konkretnem primeru ni prešla na dediče. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba prve upnice ter drugega in tretjega upnika je utemeljena, pritožba četrte upnice pa ni utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6V predmetni zadevi so upniki vložili predlog za izvršbo na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, I P 214/2004 z dne 7. 12. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2043/2007 z dne 12. 9. 2007 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 291/2011 z dne 29. 9. 2011. Iz navedenega izvršilnega naslova izhaja, da je dolžnica dolžna plačati prvi upnici in A. A. vsakemu po 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila, drugemu in tretjemu upniku vsakemu po 5.216,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila, vsem skupaj pa je dolžna plačati tudi znesek 343.755,00 SIT (sedaj 1.434,46 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.000,00 SIT (sedaj 41,73 EUR) od 19. 4. 2001 dalje do plačila, od zneska 107.261,00 SIT (sedaj 447,59 EUR) od 3. 5. 2001 dalje do plačila, od zneska 206.244,00 SIT (sedaj 860,64 EUR) od 23. 7. 2001 dalje do plačila, ter jim povrniti pravdne stroške v znesku 2.935,01 EUR, pritožbene stroške v znesku 398,89 EUR in revizijske stroške v znesku 337,09 EUR, oboje v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o dolžničinem ugovoru oprlo na naslednje ugotovitve, (1.) da je med strankami sporno (le) dejstvo glede upravičenosti dedičev po pokojnem A. A. do odškodnine za nepremoženjsko škodo ter za zakonske zamudne obresti od tega zneska, (2.) da je temeljno vprašanje v tej zadevi vprašanje procesnega nasledstva, (3.) da sta se prva in četrta upnica dedovanju po A. A. odpovedali, ter (4.) da je v trenutku smrti A. A. veljala pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Kranju, I P 214/2004 z dne 7. 12. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 2043/2007 z dne 12. 9. 2007, s katero je bil zahtevek upnikov (tožnikov) za povrnitev nepremoženjske škode zavrnjen. Ker terjatev za nepremoženjsko škodo svojo osebno naravo izgubi šele s priznanjem s pravnomočno sodbo, do dedovanja pa pride v trenutku smrti zapustnika, pravica do kasneje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo (do tega je prišlo s sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 291/2011 z dne 29. 9. 2011) ni mogla preiti na upnike tega izvršilnega postopka, zato je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

8Taka odločitev je po presoji višjega sodišča materialnopravno zmotna. Upniki v pritožbi utemeljeno opozarjajo, da je izvršilni naslov glede prisojene odškodnine A. A. pravnomočen in izvršljiv ter o njegovi vsebini ni možno odločati v izvršilnem postopku. Obstoj stranke je procesna predpostavka, vprašanje procesnega nasledstva v smislu določb ZPP pa predmet presoje v postopku, v katerem pride do smrti stranke.(1) Za izvršilni postopek je po mnenju teorije neobstoj stranke tekom postopka izdaje izvršilnega naslova lahko bistven le, če upnik vloži predlog za izvršbo na podlagi absolutno nične sodbe,(2) za kar pa v predmetni zadevi ne gre, saj je bil A. A. živ ves čas tekom pravdnega in pritožbenega postopka, ter še v času vložitve revizije. Izvršilno sodišče je skladno z načelom formalne legalitete na izvršilni naslov vezano in ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (17. člen ZIZ). Predmet presoje izvršilnega sodišča je zato v obravnavani zadevi lahko le to, ali so upniki upravičeni do izterjave navedene terjatve A. A. za povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi po njihovih trditvah z dedovanjem prešla nanje.

9V izvršilnem postopku mora tisti, ki v izvršilnem naslovu ni naveden kot upnik, na zakonsko predpisan način izkazati, da je terjatev prešla nanj. Skladno s prvim odstavkom 24. člena ZIZ namreč sodišče dovoli izvršbo na predlog nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik, če v predlogu za izvršbo določno označi javno ali po zakonu overjeno listino, s katero lahko dokaže, da je bila terjatev prenesena ali je na drug način prešla nanj, oziroma prenos terjatev dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. V predmetni zadevi so upniki v predlogu za izvršbo zatrjevali, da je terjatev A. A. do dolžnice nanje prešla z dedovanjem in to dokazovali s sklepom o dedovanju z dne 22. 1. 2008. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, iz navedenega sklepa o dedovanju izhaja, da sta se prva in četrta upnica dedovanju po pokojnem A. A. odpovedali, zato nista dedinji (četrti odstavek 133. člena Zakona o dedovanju – ZD) in posledično tudi sporna terjatev po zapustniku nanju ni mogla preiti. Kot dediča po pokojnem A. A. sta v sklepu o dedovanju navedena drugi in tretji upnik.

10Pri prehodu terjatve na dediče je treba po presoji višjega sodišča v obravnavanem primeru upoštevati, da je do priznanja terjatve za povrnitev nepremoženjske škode prišlo s spremembo pravnomočne odločbe v postopku revizije, vloženem s strani prve upnice, drugega in tretjega upnika ter pokojnega A. A.. Specifika izrednih pravnih sredstev in njihova bistvena značilnost je prav to, da so namenjena presoji pravilnosti in zakonitosti pravnomočnih odločitev in lahko (v primerih in po postopkih, določenih z zakonom) vanje tudi posežejo. V primeru, kot je obravnavani, to po presoji višjega sodišča pomeni, da je bila pokojnemu A. A. terjatev za nepremoženjsko škodo pravnomočno prisojena (z revizijskim posegom v sodbo višjega sodišča) že za čas njegovega življenja, saj je bil A. A. v času izdaje sodbe višjega sodišča še živ (umrl je celo po vložitvi revizije). S tem, ko je bila terjatev za povrnitev nepremoženjske škode pravnomočno priznana, pa je izgubila svojo osebno naravo in je lahko prešla na dediče,(3) skladno s prvim odstavkom 204. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (ki se na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika – OZ uporablja v konkretnem primeru). Ob upoštevanju določb ZD (zlasti 2. člena, prvega odstavka 123. člena in 132. člena), skladno s katerim v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu (dedovanje ipso iure) na dediče preidejo vse podedljive pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik ob smrti, je zato po presoji višjega sodišča terjatev za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo v predmetnem izvršilnem postopku (med drugim) izterjujejo upniki, s smrtjo A. A. prešla na njegova dediča, to je drugega in tretjega upnika v tem izvršilnem postopku.

11Sodišče prve stopnje pa je nadalje prezrlo, da prva upnica, ter drugi in tretji upnik v predmetnem izvršilnem postopku ne izterjujejo zgolj terjatve po pokojnem A. A., temveč nastopajo tudi kot upniki neposredno po izvršilnem naslovu. V predlogu za izvršbo so upniki pojasnili, da je po njihovih izračunih skupna obveznost dolžnice na dan 24. 1. 2012, ko so prejeli delno plačilo v višini 48.121,97 EUR, znašala 63.300,12 EUR, zato v predmetnem izvršilnem postopku izterjujejo od dolžnice še preostanek terjatve v višini 15.178,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2012 dalje do plačila. Iz obračuna terjatev, priloženega predlogu za izvršbo in na katerega se upniki v predlogu sklicujejo, izhaja, da je terjatev A. A. na dan 24. 1. 2012 znašala 14.848,74 EUR, torej manj, kot upniki izterjujejo v predlogu za izvršbo. Dolžnica je z ugovorom sklepu o izvršbi ugovarjala v celoti, sodišče prve stopnje pa je ugovoru tudi v celoti ugodilo. Izpodbijani sklep zato v delu, ki presega znesek 14.848,74 EUR, nima razlogov. S tem je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki v delu, ki presega odločitev o ugovoru za znesek 14.848,74 EUR, terja razveljavitev izpodbijanega sklepa v razmerju do prvih treh upnikov, ki so v izvršilnem naslovu navedeni kot samostojni upniki in ne le upniki po pokojnem A. A..

12Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 204. člena ZOR (184. člena OZ, na katero se v obrazložitvi sklepa sklicuje sodišče prve stopnje, vsebuje vsebinsko enako določbo), in zmotno zaključilo, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode ni prešla na dediče A. A., utemeljenosti dolžničinega ugovora glede višine terjatev upnikov ni presojalo. Zaradi nadaljnje zmotne ugotovitve, da je med strankami sporna zgolj upravičenost dedičev do odškodnine za nepremoženjsko škodo po pokojnem A. A., sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, kolikšen del terjatve odpade na posameznega izmed prvih treh upnikov, bodisi neposredno po izvršilnem naslovu bodisi zaradi prehoda terjatve po 24. členu ZIZ. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je višje sodišče na podlagi 354. in 355. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbam vseh treh upnikov ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka v razmerju do njih razveljavilo, ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti višino terjatev vsakega izmed prvih treh upnikov in nato o ugovoru dolžnice v razmerju do njih ponovno odločiti.

13Ker je odločitev o stroških ugovornega postopka odvisna od odločitve o ugovoru, je pritožba prvih treh upnikov utemeljena tudi v delu, v katerem izpodbijajo odločitev o stroških (v delu, ki se nanaša nanje, to je do treh četrtin priglašenih, a zavrnjenih stroškov odgovora na ugovor v znesku 454,02 EUR). Višje sodišče je zato pritožbi prvih treh upnikov tudi v tem delu ugodilo, izpodbijani del II. točke izreka razveljavilo in zadevo tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Pritožba četrte upnice pa glede na zgoraj navedeno ni utemeljena, saj četrta upnica ni upnica po izvršilnem naslovu, dedovanju po pokojnem A. A. pa se je odpovedala in zato tudi sporna terjatev nanjo ni mogla preiti. Višje sodišče je zato njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka v razmerju do nje potrdilo, posledično pa je potrdilo tudi izpodbijani del II. točke izreka, to je glede priglašenih stroškov odgovora na ugovor, ki odpadejo na četrto upnico, v višini 151,34 EUR (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15Odločitev o pritožbenih stroških prvih treh upnikov je višje sodišče pridržalo za končno odločitev o ugovoru v razmerju do njih (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zahtevek četrte upnice za povrnitev njenih pritožbenih stroškov pa zavrnilo, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_______________

(1) Primerjaj, Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 59/2011 z dne 19. 3. 2012. Tudi v primeru, ko stranka umre tekom pritožbenega postopka, pa je obstoj stranke in procesnega nasledstva po mnenju višjega sodišča stvar presoje v postopku izdaje izvršilnega naslova.

(2) Tako, Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 325, da velja pravilo o absolutno nični sodbi, ki je za izvršilni postopek brez pomena, le tedaj, ko se sodba glasi na ime osebe, ki že ob vložitvi tožbe ni več živa.

(3) Primerjaj, sodba Županijskega suda u Koprivnici, Gž-599/01 z dne 13. 6. 2001, povzeto po Medić, D. in Tajić, H., Nematerijalna šteta u praksi, Privredna štampa d.o.o., Sarajevo-Banjaluka, 2008, str. 408, kjer je zavzeto stališče, da v primeru, ko je terjatev za povrnitev nepremoženjske škode priznana s pravnomočno sodno odločbo, taka terjatev preide na dediče ne glede ne to, ali je oškodovanec umrl pred izdajo pravnomočne sodne odločbe.