204. člen ZOR

S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne. Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.

Nedopustna je razlaga dvoumnih, nerazumljivih ali nelogičnih izrekov s pomočjo razlogov sodbe, ki lahko vodi do različnih rezultatov, še toliko bolj v tem primeru, ko si pravdni stranki in intervenient vsak v svoj prid razlagajo odločitev oziroma obseg odločitve sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče je ob prejšnjem odločanju o predlogih za revizijo in revizijah zavzelo stališče, da je bil ob prvem odločanju pritožbenega sodišča razveljavljen celoten zavrnilni del prvostopenjske sodbe, zato tožničinih izrednih pravnih sredstev zoper odločbo druge stopnje ni vsebinsko obravnavalo. S spremembo dosedanjega stališča pa bi bil prav zaradi nedoslednosti (dvoumnosti) izreka odločbe pritožbenega sodišča tožnici sploh onemogočen preizkus zavrnilnega dela odločitve pred Vrhovnim sodiščem in s tem poseženo v njeno pravico do poštenega sojenja. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonitega pridržanja v psihiatrični bolnici. Odškodnina za izgubljeni dohodek po določilu 5. točke 27. člena ZDoh-2 ne spada med odškodnine, ki bi bile oproščene plačila dohodnine. Tožnica bi sicer morala zahtevek postaviti v bruto znesku, zaradi dolgotrajnosti postopka in šele kasnejše

Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča, da določba 184. člen OZ ni skladna z Ustavo in se razveljavi, to za obravnavano zadevo pomeni, da gre za podedljivo terjatev kljub temu, da je tožnik umrl v času pritožbenega postopka. Tako je v obravnavanem primeru nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo. Formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega pač pa le deklaratorni značaj, ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika dalje. Prekinitev pritožbenega postopka ni bila potrebna, saj je tožeča stranka imela pooblaščenca. Okoliščina, da pritožbeno sodišče v uvodu svoje odločbe ni upoštevalo smrti tožnika, odločalo pa je o pritožbi tožene stranke, ne pomeni, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Takšna sodba, ki ne upošteva smrti stranke, ki je imela pooblaščenca, ni absolutno nična, ampak učinkuje tudi proti, poimensko še nedoločenim, dedičem in bi dedič na podlagi takšne sodbe in sklepa o dedovanju lahko dosegel izvršbo.

Ker je Ustavno sodišče 184. člen OZ razveljavilo in ker še ni bilo o razmerju med pravdnima strankama pravnomočno odločeno do sprejetja odločbe Ustavnega sodišča, je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep o zavrženju tožbe, ki je temeljil na sedaj razveljavljeni odločbi OZ, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče je pri dokazovanju z izvedenko bistveno kršilo procesna pravila. V odškodninskem sporu, kjer se obravnava domnevna strokovna napaka zdravnika ali zdravstvenega osebja, je prav izvedenski dokaz odločilnega pomena. Zlasti v tem primeru, ko je prišlo do smrti pacienta v bolnišnični oskrbi, bi sodišče tožnikom kot njegovim svojcem moralo omogočiti, da se okoliščine smrti zanesljivo razjasnijo, ter dopustiti, da se izvedensko mnenje, o katerem dvomijo, učinkovito preizkusi, tako glede popolnosti izvida kot glede strokovne utemeljenosti mnenja.

Z odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015 je bilo ugotovljeno, da je bil 204. člen ZOR v neskladju z Ustavo. To pa pomeni, da bi tukajšnja tožnica ne bila ob vtoževani znesek izključno v primeru, če bi tamkajšnjo sodišče svojo (drugačno, zanjo ugodno) odločitev oprlo na protiustavno zakonsko določbo. Iz tega sledi logičen in neizpodbiten sklep, da v izvršbi odvzet ji denarni znesek ne more predstavljati pravno priznane škode, saj do zmanjšanja njenega premoženja ne bi prišlo le ob neustavnem ravnanju sodišč. Čim pa ni pravno priznane škode, kar je ena izmed prvin vzročne zveze, pa se tudi vprašanje vzročne zveze ne more zastaviti.

Ustavno sodišče je v zadevi U-I-88/15-9 in Up-684/12-32 ugotovilo neustavnost 204. člena ZOR. Določba 204. člena ZOR pa je povsem identična določbi 184. člena OZ, ki jo je treba uporabiti v obravnavanem primeru. Zaradi povsem enake ureditve v obeh določbah se je Vrhovnemu sodišču vzpostavil dvom v ustavnost 184. člena OZ. Po določilu 156. člena Ustave oziroma prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) mora (Vrhovno) sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijski postopek prekinilo in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 184. člena OZ. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi ustavnega sodišča.

Vzročna zveza je bila pretrgana z opustitvijo tožnice same, ker zoper sodbo pritožbenega sodišča ni vložila izrednega pravnega sredstva revizije, v katerem bi Vrhovno sodišče RS lahko odpravilo zatrjevano napačno odločitev višjega sodišča o prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo že umrlemu tožniku. Vložitev revizije zoper pravnomočno sodbo je bila glede na okoliščine in izjemnost primera dolžnostno ravnanje tožnice in ne le njena pravica, ki jo po lastni presoji izkoristi ali ne.

Za izvršilni postopek je neobstoj stranke tekom postopka izdaje izvršilnega naslova lahko bistven le, če upnik vloži predlog za izvršbo na podlagi absolutno nične sodbe, za kar pa v predmetni zadevi ne gre, saj je bil A. A. živ ves čas tekom pravdnega in pritožbenega postopka, ter še v času vložitve revizije. Pri prehodu terjatve na dediče je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da je do priznanja terjatve za povrnitev nepremoženjske škode prišlo s spremembo pravnomočne odločbe v postopku revizije. Specifika izrednih pravnih sredstev in njihova bistvena značilnost je prav to, da so namenjena presoji pravilnosti in zakonitosti pravnomočnih odločitev in lahko (v primerih in po postopkih, določenih z zakonom) vanje tudi posežejo. V primeru, kot je obravnavani, to pomeni, da je bila pokojnemu A. A. terjatev za nepremoženjsko škodo pravnomočno prisojena (z revizijskim posegom v sodbo višjega sodišča) že za čas njegovega življenja, saj je bil A. A. v času izdaje sodbe višjega sodišča še živ (umrl je celo po vložitvi revizije).

Terjatev za nepremoženjsko škodo svojo osebno naravo izgubi šele s priznanjem s pravnomočno sodbo (ali pisnim sporazumom). To pomeni, da v trenutku smrti tožnika – med pritožbenim postopkom - na dediče ni mogla preiti in je ugasnila.Kadar pritožnica svojega pravnega položaja, tudi če bi s pritožbo uspela, ne more (več) izboljšati (terjatev iz naslova nepremoženjske škode namreč ni več), pravni interes za pritožbo ni podan.

Terjatev za nepremoženjsko škodo svojo osebno naravo izgubi šele s priznanjem s pravnomočno sodbo (ali pisnim sporazumom). To pomeni, da v trenutku smrti tožnika – med pritožbenim postopkom - na dediče ni mogla preiti in je ugasnila. Kadar pritožnica svojega pravnega položaja, tudi če bi s pritožbo uspela, ne more (več) izboljšati (terjatev iz naslova nepremoženjske škode namreč ni več), pravni interes za pritožbo ni podan.

Dopustitev revizije glede vprašanja, ali glede na določilo prvega odstavka 204. člena ZOR smrt tožnika v pritožbenem postopku vpliva na odločitev o pritožbi zoper sodbo, s katero mu je priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Odgovornost za povzročeno škodo (ex delictu) je zakonita. Zato povzročitelj škode oziroma tisti, ki je zanjo odgovoren, svoje zakonite odgovornosti ne more niti pogodbeno niti kako drugače izključiti ali prenesti na drugega, razen če je taka možnost določena v zakonu. ZJC in ZGJS ne določata izključitve ali prenosa odškodninske odgovornosti upravljavke državnih cest. Ni mogoče govoriti o prenosu ali celo izključitvi zakonite odškodninske odgovornosti tožene stranke (koncedenta), temelječi na opustitvah dolžnosti, ki jih prav (in edino) toženi stranki nalagajo splošna in abstraktna pravna pravila. Morebiten pogodbeni prenos te odškodninske odgovornosti bi torej učinkoval le v razmerju med koncedentom in koncesionarjem, ne pa v razmerju do tretjih (oškodovancev). Kadar se tožbeni zahtevek nanaša na nepremoženjsko škodo, lahko smrt tožnika pomeni prenehanje aktivne stvarne (ad causam) legitimacije le, če do tega pride znotraj časovnih meja pravnomočnosti (do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje).

Tožnika povrnitev vlaganj v stanovanje, izvršenih na podlagi (nične) kupoprodajne pogodbe, ne moreta terjati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj je bilo toženki stanovanje vrnjeno na podlagi denacionalizacijske odločbe in za prehod premoženja torej obstaja pravna podlaga. Pravne podlage tudi ne predstavljata določbi 25. in 60. čl. ZDen, ki urejata povrnitve vlaganj, opravljenih do uveljavitve ZDen, ne pa kasnejših vlaganj.

Zapadli zneski rente izgubijo osebno naravo z zapadlostjo in ne šele s pravnomočnostjo, zato vprašanje podedljivosti, ki ga odpira revizija, ni utemeljeno.

Zaradi smrti tožnika med trajanjem postopka, pravde za povrnitev nepremoženjske škode ni več mogoče nadaljevati, saj gre za osebno pravico, ki ni podedljiva.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo v primeru smrti oškodovanca ne preide na dediče, razen če je bila pravnomočna prisojena ali določena s sporazumom.

Odmera višine odškodnine za duševne bolečine 13-letne deklice zaradi smrti očeta. Ni povračilne zaveze toženih strank na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, ki jo je tožnica oprla na trditev o obogatitvi toženk, ki niso izplačale odškodnine za nepremoženjsko škodo tretjemu tožniku, ki je umrl med pravdnim postopkom, vtoževano odškodnino pa je imel namen podariti tožnici.

Po 204. čl. ZOR preide terjatev za povrnitev negmotne škode na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali s pisnim sporazumom. Pravica do povrnitve nepremoženjske škode je osebna. Vezana je na osebo upravičenca, zato ni podedljiva.

Terjatev za povrnitev nepremoženjske je podeljiva, če je o njej pravnomočno razsojeno do oškodovančeve smrti. Predlagatelj v postopku za prznane tuje sodne odločbe nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, ker v izvršilnem postopku ne bo mogel izkazati, da je takšna terjatev prešla nanj.