17. člen ZIZ

V skladu z določbo 17. člena ZIZ je izvršbo mogoče dovoliti na podlagi izvršilnega naslova, med drugim na podlagi izvršljive sodne odločbe. V skladu z določbo petega odstavka 40. člena ZIZ mora upnik predlogu za izvršbo, če izvršilni naslov predstavlja tuja sodna odločba, poleg izvršilnega naslova priložiti tudi listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pri presoji teh pogojev v skladu z drugim odstavkom 13. člena ZIZ pravilno izhajalo iz določb Uredbe. V tem okviru je pravilno upoštevalo, da je v skladu z 39. členom Uredbe sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo, ter da mora za namene izvršitve sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, v skladu s prvim odstavkom 42. člena Uredbe vlagatelj v državi članici organu, pristojnemu za izvršitev, predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za ugotovitev njegove verodostojnosti, in potrdilo, izdano v skladu s 53. členom, ki potrjuje izvršljivost sodne odločbe, ter vsebuje izvleček sodne odločbe in po potrebi pomembne informacije o

Ker je bil Sklad kot upnik oproščen plačila sodnih stroškov, so se ti stroški izplačali iz sredstev sodišča, torej iz javnih sredstev. Prav tako kot formalni upnik (Sklad, procesna legitimacija) ni bil zainteresiran za presojo obračunov izvršiteljev, zaradi oprostitve plačila stroškov ni imel niti interesa, da nastale izvršilne stroške terja nazaj, saj je stvarno legitimiran upnik po izvršilnem naslovu Republika Slovenija. Navedba računa za poplačilo tako ne predstavlja zgolj modalitete izpolnitve obveznosti, temveč vzpostavlja (stvarno in procesno) aktivno legitimacijo za izterjavo sporne terjatve ne glede na to, da Republika Slovenija ni izrecno navedena kot upnica, temveč na to odkazuje "zgolj" dejstvo, kdo je imetnik računa, na katerega naj se terjatev poplača. Ker je z navedenim računom upravičena upravljati prav in edino Republika Slovenija, je ta upravičena tudi izterjati terjatev, ki mora biti poplačana na račun, katerega imetnica je.

Ne drži, da je v izreku izvršilnega naslova izrecno navedeno, od kakšnega zneska glavnice tečejo zakonske zamudne obresti, saj nikjer v izreku ni navedeno "od zneska ... DIN" (glede na veljavno valuto ob začetku teka zamudnih obresti), kar bi specificiralo znesek, od katerega tečejo zamudne obresti. Navedeno je hkrati tisto, česar v izvršilnem postopku ni dopustno dopolnjevati. Izrek, kakršen je, bi bil primeren, če bi tudi obresti glede na čas začetka teka tekle od zneska v isti valuti, saj bi bilo mogoče znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti, razumeti s pomočjo kontekstne razlage in ne zaradi same popolnosti izreka. Ne gre za matematično možnost izračuna, temveč gre za izvršljivost. Valuta je vsekakor bistven del definicije denarne obveznosti, saj valute nenazadnje nimajo vse enake vrednosti (ali pa ne obstajajo več) in zato ne drži, da se obresti pač izračunajo od "zneska" oz. "številke". Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da zakonske zamudne obresti od zneska v evrih pred časom, ko je valuta evro sploh pričela obstajati, ne morejo biti obstoječ predmet obveznosti. S tem tak predmet ni niti določen, niti določljiv, izvršilni naslov pa v obrestnem delu ni pri

Dolžnice so kot takšne izrecno določene v izreku izvršilnega naslova, na katerega je izvršilno sodišče vezano tudi glede aktivne in pasivne legitimacije strank. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da dolžnice niso pasivno legitimirane, ker lastnost le-teh kot dedinj še ni pravnomočno ugotovljena s sklepom o dedovanju, je nedopustno poseglo v izvršilni naslov. Materialne pravice, ki niso samostojno prenosljive, ne vsebujejo razpolagalnega upravičenja prenesti pravico na novega imetnika in jih njihov imetnik ne more (pravno učinkovito) prenesti na novega imetnika ter s tem tako niso rubljive. Dedna pravica (pravica do dediščine) je sicer premoženjska pravica, in sicer je pravica njenega nosilca, da ima v pravnih razmerjih položaj, ki mu pripada kot dediču in mu daje pravico, da postane imetnik vseh pravic in obveznosti, ki spadajo v zapuščino, in da sme od vsakogar zahtevati, da ga priznava za dediča. Dedna pravica kot celota upravičenj glede zapuščine, ki pripadajo zapustnikovemu univerzalnemu nasledniku je torej premoženjska pravica, ki pa se lahko pridobi le ob izpolnjevanju posebnih pogojev. Dedna pravica je namreč lahko vezana le na določeno osebo (dediča), je t

Ni pravne podlage, da bi upniku v izvršbi priznali zamudne obresti, če mu niso bile priznane v izvršilnem naslovu.

Upnik utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvršilnega naslova, ki mu daje pravico do zakonskih zamudnih obresti od 9. 3. 2022 dalje.

Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, tako obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja za plačilo davkov v zvezi s prejetim dohodkom, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Plačilo davčnega odtegljaja je pravzaprav plačilo upniku oziroma natančneje za upnika (samo ne njemu na račun, ampak zanj državi). Če gre za obdavčljiv dohodek, tožniku sodišče torej prisodi bruto znesek, vendar pa zaradi davčne obveznosti in zakonsko predvidenega načina plačevanja davka prek plačnika davka (toženca) v neposredno razpolaganje lahko dobi le zmanjšan (neto) znesek.

Ker je izvršnica izvršilni naslov (ki je po učinkih blizu neposredno izvršljivemu notarskemu zapisu), je izvršilno sodišče nanjo po načelu stroge formalne legalitete vezano. To pomeni, da je dolžno le prisilno izvršiti obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, ki je dolžnik ni izpolnil prostovoljno, pri tem pa v sam izvršilni naslov ne sme posegati in tudi ne sme presojati njegove pravilnosti, veljavnosti in vsebine. Izvršilno sodišče ne more presojati ničnosti izvršnice. Glede na opisano naravo izvršnice dolžnik ne more v izvršbi uveljavljati neveljavnosti oziroma ničnosti izvršnice.

Okoliščine, ki preoblikujejo otrokovo korist, lahko pripeljejo do tega, da utegne biti v izjemnih okoliščinah posameznega primera v postopkih izvršbe s področja, ki se tičejo otrok, priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. Toda dopusten odstop od načela stroge formalne legalitete se ne more izražati v vsebinskem posegu v pravnomočno odločbo. Izvršilno sodišče zato izvršilnega nasloven ne more izvršiti tako da zapove "uvajalne stike", ki jih izvršilni naslov ne ureja. Prav tako se odstop od načela stroge formalne legalitete v postopku posredne izvršbe, ko se z izrekanjem denarnih kazni dolžnika (pri)sili k izpolnjevanju njegove obligacije (prizadevanja), ne more izraziti tako, da izvršilno sodišče zaradi upoštevanja otrokove koristi zavrne predlog za izvršbo. Element spreminjajoče se otrokove koristi namreč v zadostni meri varuje institut odloga izvršbe.

Pri presoji pravnih učinkov ustavitve izvršilnega postopka je treba upoštevati, da ustavitev postopka v primeru, ko o pravnih sredstvih dolžnika še ni bilo odločeno in postopek odločanja o teh pravnih sredstvih še ni končan, pomeni zgolj prenehanje opravljanja neposrednih dejanj izvršbe. Ustavitve izvršilnega postopka zato ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka, ki se konča šele takrat, ko stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati procesnih dejanj. Če o ugovoru dolžnika, še ni bilo odločeno, izdani sklep o ustavitvi postopka ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe - povsem enaka bi bila situacija, če sodišče izpodbijanega sklepa ne bi izdalo, saj je bila izvršba (kot že pojasnjeno) končana že s samo realizacijo sklepa o izvršbi. Izdaja sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zato ne pomeni ovire za odločanje o ugovoru dolžnika, izvršilni postopek pa se v takšnem primeru konča šele potem, ko je pravnomočno odločeno o vseh pravnih sredstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je v Sloveniji uveljavljen sistem bruto dohodkov, prav tako je pravilno opozorilo na razliko med odpravnino, ki je urejena v 108. členu

Nepremičninsko izvršbo namreč opravlja sodišče, medtem ko izvršbo na ostale predmete opravlja davčni organ po določbah ZDavP-2, postopka pa lahko tečeta vzporedno. Ker za davčne obveznosti, ki se izterjujejo z davčno izvršbo, ni predpisana izjema od prenehanja pravice do izterjave, mora davčni organ ob vsakokratni uvedbi davčne izvršbe upoštevati zastaranje in v seznam izvršilnih naslovov, ki je podlaga davčne izvršbe, zastaranih terjatev ne sme vključiti. Posledica tega so "ažurirane" terjatve v sklepih, na katere je dolžnik opozoril tudi v ugovoru po izteku roka. Vendar si dolžnik napačno tolmači, da se je iz tega razloga davčna obveznost zmanjšala zgolj na 1.092,74 EUR. Kot že pojasnjeno, podlago predmetni izvršbi predstavlja seznam izvršilnih naslovov z dne 4. 9. 2017, v njem navedene terjatve pa so zavarovane s hipoteko, kar pomeni izjemo od prenehanja pravovarstvenega zahtevka za njihovo izterjavo iz dolžnikove nepremičnine.

Izvršba za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od glavnice, kot tudi izvršba za izterjavo procesnih obresti (prim. 381. člen OZ) bi bila dopustna le, če bi navedeno izrecno izhajalo iz izvršilnega naslova, to je same posojilne pogodbe notarskega zapisa SV 000/2021. Ker pa ta pogoj ni izpolnjen, je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo v obrestnem delu pravilno zavrnilo. Navedeno velja tudi za procesne obresti, ne glede na siceršnjo dopustnost dogovora o procesnih obrestih.

V konkretnem pravnomočnem sklepu o končanju postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000 z dne 30. 6. 2020 dolžniku sicer ni bil določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti v znesku 10.032,91 EUR (ki je navedena v Seznamu neplačanih priznanih terjatev pod zaporedno številko 10), kar pa je bilo sanirano s sklepom o izvršbi I 1991/2023 z dne 18. 11. 2024, v katerem je sodišče prve stopnje dolžniku določilo rok 15 dni za plačilo navedenega zneska upniku. S tem je bilo popravljeno dejstvo, da sklep o končanju postopka osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Ljubljani St 000 z dne 30. 6. 2020 prvotno ni bil izvršljiv. Z določitvijo paricijskega roka v sklepu o izvršbi z dne 18. 11. 2024 je namreč sodišče prve stopnje dolžniku omogočilo, da v 15 dneh sam izpolni dolgovano obveznost, za primer, da tega v postavljenem roku ne bi storil, pa je hkrati tudi (pogojno) dovolilo izvršbo.

Ni bistveno, da za predmetno najemno razmerje ZPSPP, ki je za odpoved najemne pogodbe za poslovni prostor v 26. členu izrecno predpisoval sodno intervencijo, ni več uporabljiv. Prav tako ni odločilno, da se konkretno najemno razmerje presoja OZ, skladno s katerim se zakupna oziroma najemna pogodba odpove že s strankino enostransko izjavo oziroma izvensodno. Ključno je, da je kondikcijska obveznost vrnitve nepremičnine nastala šele po sklenitvi najemne pogodbe. Zato kljub temu, da je bila slednja sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, in kljub temu, da je obveznost vrnitve nepremičnine kot posledica odpovedi pogodbe v le-tej izrecno določena, upnik ne more že neposredno na podlagi pogodbe doseči izvršbe za uveljavitev izpraznitve in izročitve nepremičnine. Omogočena pa mu je pot pravde, v kateri bo na podlagi dajatvene tožbe lahko pridobil pravnomočno sodbo z nalogom dolžniku, da mora izprazniti in izročiti nepremičnino.

V primeru, da upnik, ki razpolaga s seznamom izvršilnih naslovov, ne bi imel možnosti vložitve tožbe po 83. členu DZ, bi mu bili s tem v primerjavi z upnikom, ki ima druge vrste izvršilni naslov, kršeni pravica do enakega varstva pravic (22. člen URS) in pravica do učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS).

Skladno z načelom formalne legalitete je sodišče v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo v zvezi s presojo, ali je konkretna terjatev tožencev, sedaj upnikov, za plačilo pravdnih stroškov razdelna ali nerazdelna. Iz (izreka) pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1/2009 z dne 9. 4. 2024, ki je izvršilni naslov v obravnavani zadevi, solidarnost ne izhaja, zato gre za deljivo obveznost. Vendar pa pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje skupni znesek tožencem prisojenih pravdnih stroškov 825,04 EUR napačno razdelilo na šestine namesto na četrtine. Drži sicer, kot izhaja iz uvoda sklepa V Pg 1/2009 z dne 9. 4. 2024, da je v pravdnem postopku, v katerem je bil izdan izvršilni naslov, na strani tožene stranke prvotno bilo šest oseb, a sta dve od njiju med pravdo prenehali obstajati. Družba E. d. o. o. je bila iz sodnega registra izbrisana dne 27. 1. 2014 in družba G. d. d. - v stečaju dne 15. 8. 2015. To pomeni, da sta obe družbi prenehali obstajati, še preden je dolžnik H. H. v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani Pg 1/2009 vložil predlog z dn

Po stališču teorije so izvršilni naslov lahko samo listine dajatvene narave. Izjema so davčne ugotovitvene odločbe. Ugotovitev obstoja dolga sicer ne zadostuje, če ni hkrati zavezancu naloženo, da je obveznost dolžan izpolniti. Pri davčnih odločbah se obveznost domneva.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče dovoliti izvršbo za izterjavo celotne glavnice v znesku 3.700,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od tega zneska od 21. 12. 2024 do plačila, saj upnik predčasne zapadlosti celotne terjatve ni dokazal na zakonsko predpisani način. To je z javno listino, s po zakonu overjeno listino ali s pravnomočno sodno odločbo, glede na to, da navedeni datum predčasne zapadlosti celotne glavnice ne izhaja že iz samega zapisnika o poravnavi. V predmetni zadevi gre za izvršilni postopek, ne za pravdni postopek, in sicer za izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naslova - sodne poravnave. Za to vrsto izvršilnega naslova pa ZIZ v 20. členu povsem jasno določa način dokazovanja zapadlosti terjatve, ko ta ne izhaja že iz zapisnika o poravnavi, in sicer izključno s kvalificirano listino. Navedeno velja tudi za primere t. i. negativnih dejstev. Takšna ureditev je tudi razumljiva, glede na to, da je izvršilni postopek namenjen le izvršitvi izvršilnega naslova in ni primeren za ugotavljanje spornih dejstev v zvezi z vprašanjem, ali je terjatev sploh že zapadla. To je stvar pravdnega postopka, če zapadlost ne izhaja že iz zapisnika o poravnav