VSRS Sodba X Ips 449/2012

Revizija se zavrne.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, št. DT 42911-07501/2010-1 04062-12 z dne 15. 12. 2010, s katerim je med drugim odločeno, da se tožniku (v nadaljevanju revidentu) opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša po stanju na dan 14. 12. 2010 s knjiženimi plačili do 14. 12. 2010, glavnica 56.658,37 EUR, zamudne obresti do dne 15. 12. 2010 pa 3.696,18 EUR in stroški davčne izvršbe 20,86 EUR, skupaj 60.375,41 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od navedene glavnice, ki jih obračuna banka oziroma hranilnica od dne 16. 12. 2010 do vključno dneva plačila davčnega dolga. Obveznosti so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, št. DT 42911-07501/2010-2 04062-12 z dne 15. 12. 2010, ki je sestavni del tega sklepa. Davčna izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na računu pri Delavski hranilnici Celje. Tožena stranka je z odločbo, št. DT 499-29-69/2011 z dne 10. 5. 2011, revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se strinja z razlogi, s katerimi sta svojo odločitev utemeljila oba upravna organa, in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Tožbi priložene dokazne listine (posojilne pogodbe) glede sredstev iz naslova gotovinskih dvigov, ki naj bi bila v celoti izročena predstavniku družbe A., d. o. o., in uporabljena v namene poslovanja, pa ne more upoštevati, ker bi jih moral revident v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 (nova dejstva in novi dokazi) predložiti že v upravnih postopkih, v katerih so bile izdane davčne odločbe, ki sestavljajo seznam izvršilnih naslovov. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na to, da že sam davčni organ teh listin ni mogel pridobiti in da so bili to dolgotrajni postopki, kar naj bi bila ovira za predložitev danih dokazil.

3Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogoma iz 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Prvostopenjsko sodbo izpodbija na podlagi 2. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1 zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno uporabilo določbo 52. člena ZUS-1, ker ni upoštevalo revidentovih dokazov in navedb, zato je sodba sodišča prve stopnje nepravilna. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugotovi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu in s sklepom v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v sojenje istemu ali drugemu senatu.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Vrednost davčnega dolga, ki je predmet davčne izvršbe v obravnavani zadevi, znaša 56.658,37 EUR glavnice in torej presega omenjeni mejni znesek. Ker je revizija dovoljena že iz tega razloga, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do revidentovih navedb v zvezi z razlogi za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, to je, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je predmet sodne presoje v tem upravnem sporu sklep o (davčni) izvršbi, ki glede na določbe drugega odstavka 5. člena v povezavi z 2. členom ZUS-1 in okoliščine obravnavanega primera (ker z njim ni bilo odločeno o kakšni revidentovi pravici, obveznosti ali pravni koristi – o tem se je odločalo z odločbo, ki je izvršilni naslov) ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo (npr. X Ips 411/2008, X Ips 356/2007, I Up 329/2009, I Up 528/2008, X Ips 391/2009), da je treba v takih primerih tožbo zavreči (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ker pa je prvostopenjski upravni sklep prvostopenjsko sodišče meritorno presojalo, predmet presoje v reviziji pa je zakonitost izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, se revizijsko sodišče glede na določbe 86. do 94. člena ZUS-1, ki mu ne dajejo pravne podlage za drugačno postopanje, opredeljuje do utemeljenosti revizije in uveljavljanih revizijskih razlogov.

9V obravnavani zadevi je v reviziji sporno, ali bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dokaze, navedene oziroma priložene tožbi.

10Po 143. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ v primeru, če davek ni plačan v predpisanih rokih, začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, izvršilni naslovi za davčno izvršbo pa so našteti v drugem odstavku 145. člena ZDavP-2, med njimi je pod 9. točko naveden tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem morajo biti za posamezen izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej.

11Kot sta to revidentu že pojasnila tožena stranka in sodišče prve stopnje, je davčni organ revidentu zakonito izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva iz razloga, ker tožnik v zakonsko določenih rokih ni plačal davčnega dolga po seznamu izvršilnih naslovov, št. DT 42911-07501/2010-2 04062-12 z dne 15. 12. 2010, v katerem je kot izvršilni naslov navedena dohodnina po odločbi, št. DT 4210-1462/2008-0406-04 z dne 25. 1. 2010.

12Tudi Vrhovno sodišče se strinja s toženo stranko in sodiščem prve stopnje, da seznam izvršilnih naslovov z dne 25. 1. 2010 kot tudi sam izpodbijani sklep o davčni izvršbi vsebujeta vse po zakonu zahtevane sestavine iz 9. točke 145. oziroma 151. člena ZDavP-2. V seznamu izvršilnih naslovov je opredeljen izvršilni naslov (to je dohodnina po odločbi, št. DT 4210-1462/2008-04046-04 z dne 25. 1. 2010, rok plačila 2. 3. 2010, datum izvršljivosti 3. 3. 2010, znesek glavnice davka in znesek zamudnih obresti), tako da ima vse sestavine, ki so kot obvezne določene v 145. členu ZDavP-2. Tem dejstvom pa revident niti ne oporeka, niti ne navaja, da bi te svoje obveznosti že poravnal.

13Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno ni upoštevalo revidentovih tožbenih navedb in tožbi priloženih (listin), saj se te kot tožbene novote, kot je bilo revidentu z izpodbijano sodbo že pojasnjeno, nanašajo na izvršilni naslov, to je odločbo o dohodnini, št. DT 4210-1462/2008-0406-04 z dne 25. 1. 2010, ki pa je glede na izrecno določbo petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati. Zato Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene vse revidentove očitke, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe 52. člena ZUS-1 in opustilo „načelo oficialnosti“ iz drugega odstavka 20. člena ZUS-1, revizije pa kot je bilo revidentu tudi že pojasnjeno v 7. točki te sodbe ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

14Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.

15

Revident je hkrati z revizijo vložil tudi predlog za oprostitev plačila sodne takse za revizijo. O predlogih za oprostitev plačila sodnih taks sicer odloča sodišče prve stopnje (prvi odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1), ki pa je revidenta že s sklepom IV U 157/2011 z dne 8. 11. 2011 oprostilo plačila sodnih taks, torej tudi za revizijo. O povračilu že plačanih sodnih taks pa v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o sodnih taksah

odloča prvostopenjsko sodišče.