92. člen ZUS-1

Ker je pravica do oproščene nabave trošarinskih izdelkov za predpisane namene vezana na izdano odločbo, lahko oproščeni uporabnik tudi z (naknadnim) zahtevkom za spremembo količin po petem odstavku 27. člena ZTro zahteva – enako kot v zvezi z izdajo dovoljenja ali odobritvijo količin za naslednje obdobje – samo vnaprejšnjo odobritev količin, ki jih namerava nabaviti brez plačila trošarine zaradi nastalih poslovnih potreb, katerih trend kaže, da že odobrene količine ne bodo zadostovale. Naknadni zahtevek za spremembo količin ni namenjen prilagoditvi pred vložitvijo zahtevka opravljenih nabav, še manj količinam nabav v minulem obdobju. Zato je spremembo količin mogoče zahtevati samo v okviru (pred potekom) obdobja, na katerega se nanaša dovoljenje oziroma vsakokratna odobritev količine za naslednje obdobje iz 28. člena ZTro. Naknadni zahtevek za spremembo že odobrene količine nabave trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine je mogoč le v obdobju, za katerega so bile količine že odobrene, znotraj tega obdobja pa le za bodoče poslovanje imetnika konkretnega dovoljenja, torej za šele načrtovano nabavo brez plačila trošarine.

Da bi Vrhovno sodišče lahko presodilo o tem, da se plačilo odvetnika neustavno razlikuje v tem, da se v primeru plačila odvetnikov iz sredstev proračuna zniža za polovico vrednosti po OT, za sodne izvedence, cenilce in tolmače pa ne, bi moral revident utemeljevati ter izkazati, da tako znižanje plačila odvetnika poseže v bistveno enak sistem plačil za dela sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača na podlagi pravilnikov. To pa iz revizijskih navedb ne izhaja, niti navedeno ni samo po sebi (očitno) razvidno Vrhovnemu sodišču.

ZDavP-2 pravil o tem, kdaj je posamezen pravni posel navidezen, ne vsebuje, zato se o navedenem vprašanju odloča po splošnih pravilih obligacijskega prava (50. člen Obligacijskega zakonika). To izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, po kateri je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. V obravnavanem primeru so delavci revidenta prejeli sporna izplačila za opravljeno delo, ki je bilo vsebinsko enako delu, ki so ga opravljali v delovnem razmerju. S sklepanjem avtorskih pogodb je revident torej želel prikriti določena izplačila svojim delavcem za opravljeno delo po pogodbi o zaposlitvi in jih želel prikazati kot plačilo avtorskih honorarjev. Podan je bil razkorak med navzven izraženo poslovno voljo (sklepanje avtorskih pogodb) in resnično voljo pogodbenih strank (plačilo za delo, opravljeno v delovnem razmerju). Navidezen pravni posel pa po določbi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 na področju davkov ne povzroča pravnih posledic oziroma ima take posledice prikri

Revident obstoja zelo hudih posledic s splošnimi navedbami ni izkazal, z izpodbijano odločbo pa mu tudi ni bilo prepovedano opravljanje dejavnosti prodaje izdelkov iz plemenitih kovin in jo sme opravljati naprej, vendar le ob upoštevanju veljavne zakonske ureditve v RS. Izdelek v smislu ZIPleK je tudi kovani denar, ki je zakonito plačilno sredstvo v katerikoli državi. Zahteva tožene stranke, ki se nanaša na izdajo potrdila o skladnosti za sporne kovance in medalje po ZIPleK, predstavlja ukrep z enakim učinkom po 34. členu PDEU, vendar za revidenta glede na relevantno pravo EU ni predstavljala nerazumnega bremena. Postopek obvezne predhodne odobritve po ZIPleK je primeren za dosego zastavljenega cilja, ki je v varstvu pravice potrošnikov do obveščenosti glede lastnosti in kakovosti izdelkov po tem zakonu, prav tako pa, upoštevajoč ureditev področja izdelkov iz plemenitih kovin v ostalih državah članicah EU, ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego. Uporaba navedenih določb ZIPleK zato omogoča ustrezno uporabo 36. člena PDEU glede utemeljevanja odstopanj od prepovedi ukrepov z enakim učinkom, kot so količinske omejitve pri uvozu.

Prodaja plovil brez promocije ne bi bila mogoča ali pa bi bila bistveno otežena, zato imajo promocijski stroški neposredno in takojšnjo povezavo s celotno gospodarsko dejavnostjo davčnega zavezanca. Dejavnosti promocije, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da je ta dejansko namenjena omogočanju oziroma pospeševanju nadaljnje prodaje, tako ni mogoče šteti kot samostojno dejavnost v smislu 66. člena ZDDV-1, ampak kot dejavnost, ki jo zavezanec (prodajalec) izvaja kot del svoje gospodarske dejavnosti nadaljnje prodaje plovil. Za obstoj zlorabe na davčnem področju po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element. Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen. Za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Pri ugotavljanju dobička se upoštevajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v i

Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev in okoliščin zadeve utemeljeno zaključilo, da je davčni organ izkazal revidentov subjektivni element, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo tako, da se je opredelilo do vseh relevantnih revidentovih ugovorov in trditev. Nepreverjanje dobaviteljev pred sklenitvijo spornih poslov, neseznanjenost z odgovornimi osebami dobaviteljev, sestavljanje spremljajoče dokumentacije za in namesto dobaviteljev ter končno ugotovitev, da je revident v spornih primerih odstopil od svoje siceršnje poslovne prakse, so vse razlogi, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno zaključiti, da je davčni zavezanec imel védenje o zlorabi sistema DDV, toliko bolj, če tak zaključek temelji na povezavi vseh navedenih razlogov, kot v obravnavnem primeru. Po oceni Vrhovnega sodišča je tudi pravilna ocena , da so revidentove navedbe v tožbi, s katerimi zanika odstop od svoje siceršnje poslovne prakse, ter implicira, da od te pravzaprav odstopa dobava s strani družbe EE., nedovoljene tožbene novote. Teh ugovorov namreč revident v postopku pred izdajo akta ni uveljavljal. Glede na dejavnost, ki jo opravlja revident, to je zbiranje in predelava odp

S pojasnjevanjem virov financiranja nepojasnjenega prirasta premoženja davčni zavezanec znižuje davčno osnovo. Eden izmed virov financiranja so lahko tudi prihodki zakonca davčnega zavezanca. Stališče tožene stranke, da prihodki revidentkinega moža avtomatično niso upoštevni v postopku odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, je zato zmotno. Vendar pa je skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazno breme za izkazanost virov financiranja na davčnem zavezancu. To pomeni, da zgolj zatrjevanje obstoja skupnega premoženja in dohodkov zakonca ne zadošča. Treba je izkazati, da je do prehoda finančnih sredstev med zakoncema resnično prišlo. Obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 tako zajema le premoženje davčnega zavezanca, ki temelji na neprijavljenih oziroma nepojasnjenih dohodkih v obdobju davčnega nadzora. Ne gre za obdavčenje premoženja, ki je nastalo več kot pet let pred prvim uradnim dejanjem davčnega organa ali v razmerjih, ki so bila zaključena pred obdobjem inšpekcijskega nadzora.

Očitke o neobrazloženosti sodbe ni mogoče utemeljevati z nasprotovanjem ugotovitvam glede dejanskega stanja ali z mnenjem, da bi morale biti ugotovitve drugačne, če bi se pravilno upoštevalo predložene dokaze. Revizijske navedbe o nepravilnosti postopanja upravnega organa so neupoštevne, saj z revizijo ni mogoče uveljavljati kršitev upravnega postopka. Vprašanje neveljavnosti pravnih poslov, ki so podlaga za obdavčenje, je vprašanje, ki ga kot predhodno lahko rešuje upravni organ, kar je v obravnavanem primeru v okviru revidentovih navedb tudi storil. Sodišče prve stopnje pa je dokazni oceni upravnega organa pritrdilo.

O enaki zadevi ni bilo odločeno že s sklepom o izvršbi, ki se nanaša na davčno izvršbo na revidentova denarna sredstva. Revident v tem upravnem sporu izpodbija sklep o davčni izvršbi na premičnine. Ker je v času izdaje tako odmerne odločbe kot izpodbijanega sklepa veljal ZDavP-2, je bilo določbe tega zakona treba upoštevati tudi po načelu zakonitosti, na katerega se revident sklicuje. Od dneva izvršljivosti odločbe o odmeri dohodnine sta začela teči tako relativni (tretji odstavek 125. člena ZDavP-2) kot absolutni (šesti odstavek 126. člena istega zakona) rok za izterjavo s to odločbo naložene davčne obveznosti. Zastaralni roki za izterjavo ne začnejo teči isti trenutek kot roki za odmero davčne obveznosti. To izhaja že iz zakonske ureditve zastaralnih rokov. Začetek teka zastaralnega roka za odmero davčne obveznosti namreč ZDavP-2 opredeljuje v prvem odstavku 125. člena drugače od začetka zastaralnega roka za izterjavo v tretjem odstavku istega člena.

V obravnavani zadevi družba izrecne izjave o odpustu dolga v smislu 319. člena OZ ni dala, vendar pa je glede na določbo drugega odstavka 5. člena ZDavP-2 v davčnih zadevah treba enakovredno obravnavati tudi druga ravnanja davčnih zavezancev (upnikov), ki imajo enake učinke kot v OZ urejeni odpust dolga. Iz ugotovljenih dejstev in okoliščin mora torej izhajati, da davčni zavezanec ni imel namena izterjati dolga, na kar je mogoče sklepati, če s svojim ravnanjem povzroči, da tega niti ni več mogoče storiti. Dejanje prostovoljnega izbrisa, ki ga je v imenu družbe opravil revident kot njena odgovorna oseba, je imelo za posledico prenehanje pravne osebe kot upnice oziroma njeno zlitje z revidentom kot edinim družbenikom in hkrati dolžnikom. Ker v takih okoliščinah ni subjekta, ki bi zahteval vračilo posojil, pomeni, da se je družba z izbrisom odpovedala zahtevi za izpolnitev obveznosti oziroma je dolg odpustila. To pa ima za posledico, da je bil revidentu dejansko izplačan dohodek, od katerega bi morala družba kot plačnica davka obračunati davčni odtegljaj. Obveznost plačila dohodnine, ki je bila v obravnavani zadevi naložena revidentu, je po vsebini obveznost, ki bi jo

Subjektivni element (ki je pravni standard, ki določa, kdaj je treba šteti, da je prejemnik računa vedel ali moral vedeti za zlorabo sistema DDV s strani izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta v dobavni verigi) je izkazan, če je ugotovljeno, da je davčni zavezanec prav pri poslovanju s subjekti, ki so neposredno izvedli zlorabo sistema DDV, brez razlogov oziroma brez razumnih razlogov odstopil od svoje siceršnje utečene poslovne prakse. Če namreč zgolj z nedobrovernimi dobavitelji posluje drugače, kot s svojimi ostalimi poslovnimi partnerji, pri tem pa razumno ne pojasni razlogov, zakaj je prav v teh primerih odstopil od svoje poslovne prakse, ima tak davčni zavezanec običajno tudi resničen subjektivni odnos do zlorabe sistema DDV. V obravnavanem primeru gre prav za tak položaj.

Pojma „očitne napake“ iz 90. člena ZDavP-2 se ne more razlagati tako, da vključuje tudi kršitve materialnega prava, ker je tovrstna kršitev kot izpodbojni razlog izrecno določena v 88. členu ZDavP-2, ki je njihovi presoji tudi sistemsko namenjeno.

Zakonska ureditev ob izvolitvi dopušča le uvrstitev sodnika v plačni razred funkcije, kamor je sodnik uvrščen brez napredovanja, to pa je izhodiščni oziroma začetni plačni razred. Ponovna izvolitev v sodniško funkcijo sama po sebi ne oživi pravic, ki jih je imel sodnik pred prenehanjem prejšnje sodniške funkcije. Novoizvoljeni sodnik in sodnik, ki po ocenjevalnem obdobju lahko napreduje glede uvrščanja v plačni razred nista v enakem položaju.

Zavarovalnica zvišanja premije zaradi spremenjenih okoliščin ne more uveljavljati, z izjemo primerov, določenih z 938. členom Obligacijskega zakonika. Določitev primerov v 938. členu Obligacijskega zakonika, ko zavarovalnica lahko poviša premijo le v nekaterih primerih, po razlogovanju a contrario pomeni, da v drugih primerih premij ni dovoljeno povišati.

Inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje kot oblike nedovoljene gradnje se ob analogni uporabi 157. člena ZGO-1 primarno izrečejo investitorju oziroma lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oziroma objekt. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je pravna oseba, ki ima v Republiki Sloveniji zakonska pooblastila v zvezi z opravljanjem nalog gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti države in v tem okviru tudi pooblastila za izvrševanje nalog glede zagotavljanja pravne in dejanske urejenosti le-teh. To med drugim pomeni tudi, da je dolžan skrbeti za zakonito stanje na zemljiščih in je zanj odgovoren. Zato mora (tudi) v primeru nelegalnih gradenj na zemljiščih, s katerimi gospodari, v imenu in na račun Republike Slovenije prevzeti bremena, ki jih zakon nalaga lastniku.

Pojasnila DURS, ki ustrezajo definiciji navodila iz drugega odstavka 13. člena ZDavP-2, so zagotovilo, da bo praksa davčnih organov enotna oziroma so vsaj namenjena poenotenju te prakse. Zato je treba konkretno odločitev davčnega organa, ki samovoljno odstopa od tovrstnih pojasnil, pa ta niso bila preklicana ali nadomeščena z novimi pojasnili, obravnavati kot odstop od ustaljene prakse davčnih organov. Po presoji revizijskega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je bil v obravnavanem primeru pravilno in zakonito uporabljen 63. člen ZDavP-2, hkrati pa je navedlo tudi razumne pravne razloge, da razlaga 63. člena ZDavP-2, kakršna je navedena v Pojasnilu DURS, ni zakonita. Kolikor se ni opredelilo do revidentovih že v tožbi podanih trditev o diskriminaciji med zavezanci, za katere se uporabi 63. člen ZDavP-2, in zavezanci, za katere se uporabi 95. člen ZDavP-2, kar je tudi nosilni pravni argument iz Pojasnila DURS, se je do tega opredelilo revizijsko sodišče v tej sodbi. To mu omogoča prvi odstavek 93. člena ZUS-1, iz katerega izhaja, da lahko revizijsko sodišče ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi katere je dopustna revizij

Iz Zakona o sladkovodnem ribištvu ne izhaja (ZSRib) neposredna pravna korist revidentke (ki je koncesionarka na podlagi 28. člena ZSRib) za sodelovanje v gradbenih postopkih.

Načelo sorazmernosti je bilo pravilno uporabljeno s presojo javnega interesa.

Ker je revident storil več prekrškov s področja javnega reda in kot samostojni podjetnik ni imel poravnanih davčnih obveznosti, kar predstavlja prekršek na področju davčnega poslovanja, je pravilna domneva upravnega organa, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in zadostna podlaga za odločitev, da mora zapustiti Slovenijo.

Glede na navedeno vrsto rabe obravnavanih zemljišč iz zemljiškega katastra, ki je določena kot „dvorišče“ in „funkcionalni objekt“, je obravnavano zemljišče zazidano stavbno zemljišče, zato je zanj pravilno in zakonito odmerjeno nadomestilo za zazidano stavbno zemljišče.