VSL sodba PRp 1132/2012

I. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni v odločitvi o sankcijah, tako da se:

- za prekršek po petem odstavku 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa določi samo globa v znesku 120,00 EUR (sto dvajset 00/100 eurov),

- v enotni sankciji izrečeta globa v znesku 1.640,00 EUR (tisoč šesto štirideset 00/100 eurov) in stranska sankcija 18 (osemnajstih) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B.

To globo mora obdolženec plačati v 11 (enajstih) mesečnih obrokih, s tem da prvi obrok v znesku 150,00 EUR (sto petdeset 00/100 evrov) zapade v plačilo 30. (trideseti) dan po prejemu te sodbe, ostali obroki v zneskih po 149,00 EUR (sto devetinštirideset 00/100 eurov) pa na isti dan vsakega naslednjega meseca. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka za plačilo globe z dnem zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki, sicer bo v primeru neplačila globe sodišče ravnalo v skladu z opozorilom, navedenim v sodbi sodišča prve stopnje.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, za katere mu je bila po določitvi sankcij za posamezen prekršek, in sicer globe v znesku 200,00 eurov (v nadaljevanju EUR) za prekršek po sedmem odstavku 29. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), globe v znesku 120,00 EUR za prekršek po petem odstavku 33. člena ZPrCP, globe v znesku 500,00 EUR in petih kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, za prekršek po petem odstavku 37. člena ZPrCP, in globe v znesku 1.200,00 EUR in osemnajstih kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, izrečena enotna sankcija, in sicer globa v znesku 2.020,00 EUR in triindvajset kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse. Postopek zaradi prekrška po sedmem odstavku 38. člena ZPrCP je bil na podlagi 10. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ustavljen ter stroški postopka v tem delu bremenijo proračun.

2Zoper sodbo je obdolženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ker je bil za prekrške pod točkami 1, 2 in 3 spoznan za odgovornega le na podlagi subjektivnih ocen policista, ki so po njegovem mnenju neutemeljene. Za očitane prekrške policist trdi, da so bila stekla popolnoma zaledenela, samo na prednjem steklu naj bi bilo za kakih 10 cm, očitno v krogu, očiščeno steklo, kako je potem priča pri vožnji za njim opazila, da ni privezan z varnostnim pasom, glede prekrška pod točko 3 je vozil po sredini svojega voznega pasu, sredinska črta pa na kritičnem odseku ceste ni bila zarisana. Meni, da je vozil odgovorno, cesta je bila ob kritični uri popolnoma prazna in dobro razsvetljena, s svojo vožnjo ni nikogar ogrožal in nekaj metrov do doma ni bil nevaren voznik, kot so ocenili tudi policisti, ki ga niso odpeljali na pridržanje, ampak ga pustili domov. Teh treh prekrškov ne priznava, v posledici tudi ne kazni. Predlaga, da se dejansko stanje pravilno ugotovi in da sodišče zasliši tudi njega osebno, po potrebi pa izvede soočenje. Prizna le vožnjo pod vplivom alkohola. Podrejeno predlaga, da sodišče globo nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist. Je upokojenec s 315,00 EUR pokojnine, ki ne zadošča niti za njegovo preživetje, kaj šele za preživetje njegove družine.

3Pritožba ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je treba spremeniti po uradni dolžnosti.

4Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sodbo utemeljeno in v skladu z drugim odstavkom 69. člena ZP-1 izdalo brez obdolženčevega zaslišanja.

5Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi IV Ips 21/2007 z dne 21. 2. 2008 presodilo, da je zaslišanje obdolženca eno od procesnih dejanj, s katerim se mu kot stranki postopka omogoča uresničevanje pravice do (materialne) obrambe glede očitanega prekrška (29. člen Ustave, 90. člen ZP-1). V skladu s prvim odstavkom 69. člena ZP-1 mora biti zato obdolženec pred izdajo sodbe o prekršku praviloma zaslišan o tistem, česar je obdolžen. Ena od izjem od tega pravila je določena v drugem odstavku 69. člena ZP-1, in sicer lahko sodišče v primeru, ko pravilno povabljeni obdolženec ne pride k zaslišanju in izostanka ne opraviči, izda sodbo o prekršku tudi brez njegovega zaslišanja, če spozna, da to ni potrebno za pravilno odločitev. Na to je treba obdolženca po drugem odstavku 115. člena ZP-1 v vabilu opomniti. Če obdolženec v postopku o prekršku pred izdajo sodbe ni bil zaslišan, je razen v položajih iz drugega odstavka 69. člena ter prvega odstavka 129.a člena ZP-1 podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 44/2012 z dne 19. 7. 2012). Ustavno sodišče Republike Slovenije je že presodilo, da ustavna pravica do izjave iz 22. člena Ustave zakonodajalcu ne preprečuje, da predvidi možnost podajanja zagovora v pisni obliki, vendar pa ob tem obdolžencu ne sme biti odvzeta pravica, da zahteva ustno zaslišanje pred organom, ki bo odločal o obtožbi proti njemu (odločba U-I-380/98 z dne 20. 6. 2002).

6V obravnavani zadevi je iz podatkov s spisu razvidno, da je bil obdolženec z zahtevo Okrajnega sodišča v Grosupljem z dne 16. 12. 2011, ki jo je prejel 20. 12. 2011, pozvan, da v 8 dneh poda pisni zagovor ali v istem roku zahteva ustno zaslišanje pri Okrajnem sodišču v Grosupljem. V zahtevi je bil poučen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, ter da je lahko navzoč pri izvajanju posameznih dokazov, na njegovo zahtevo pa ga bo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem, ter opozorjen, da bo v primeru, če se na zahtevo ne bo odzval oziroma ne bo zahteval ustnega zaslišanja, sodišče sodbo izdalo na podlagi drugega odstavka 115. člena ZP-1 brez njegovega zaslišanja. Obdolženec se je na zahtevo odzval z dopisom z dne 22. 12. 2011, v katerem je predlagal vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja (sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 16. 12. 2011 mu je bil prav tako vročen 20. 12. 2012) ter navedel določene okoliščine v zvezi z dogodkom, zaslišanja oziroma navzočnosti pri izvajanju dokazov pa ni zahteval. Sodišče je v nadaljevanju zaslišalo policista kot pričo, ki je pojasnil, kako sta s kolegom vozila za obdolženčevim vozilom in ugotovila okoliščine storitve prekrškov, ki se očitajo obdolžencu. V postopku na prvi stopnji je bilo torej obdolžencu omogočeno, da se izjavi o vseh ključnih dokazih oziroma so mu bile dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka, vendar teh možnosti ni izkoristil. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z ostalimi dokazi ter v obrazložitvi sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj ne vidi razlogov za dvom v izpoved priče policista kot pooblaščene uradne osebe, za katerega v obravnavani zadevi tudi niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo pričevanje, pred izpovedbo pa je bil opozorjen, da je dolžan govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, kar ve o zadevi, ter opomnjen, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje. Glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 pa v pritožbenem postopku novih dejstev in dokazov ne more več uveljavljati, saj bi lahko uveljavljal le tista dejstva in dokaze, ki jih brez krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa ne izkaže.

7Pač pa se v skladu z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 v primeru, če se po storitvi prekrška enkrat ali večkrat spremenijo materialnopravne določbe tega zakona ali predpis, ki določa prekršek, uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši. Po izdaji sodbe sodišče prve stopnje je bil z 21. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-A, Ur. l. RS, št. 57 z dne 27. 7. 2012, ki se uporablja od 1. 9. 2012 dalje) peti odstavek 37. člena ZPrCP (prekršek pod točko 3 izreka) spremenjen tako, da se voznik motornega vozila, ki je ravnal v nasprotju z določbami tega člena, kaznuje za prekršek (samo) z globo 120,00 EUR. Glede na navedeno spremembo se spremeni tudi odločitev o enotni sankciji, ki se izreče v seštevku za posamezne prekrške določenih sankcij (27. člen ZP-1), ob upoštevanju, da sta bili sicer globi za prekrška pod točkama 1 in 2 izreka določeni v predpisanih zneskih.

8V skladu z drugim odstavkom 18. člena ZP-1 lahko storilec, če izrečena globa presega trikratni znesek najnižje globe iz 17. člena tega zakona, najpozneje do poteka roka za plačilo predlaga, da se globa plača v obrokih, pri čemer ta rok ne sme biti daljši od enega leta. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer odločilo, da lahko globo plača v 11 mesečnih obrokih, upoštevajoč navodila v izreku te sodbe. Za odločitev o predlogu za nadomestitev globe z opravo določenih nalog v splošno korist oziroma korist samoupravne lokalne skupnosti pa je pristojno sodišče prve stopnje.

9Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 163. člena ZP-1 razsodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.