90. člen ZP-1

Po določbah ZJN-3, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika (OZ) specialni predpis, rok šteje za bistveno sestavino pogodbe o javnem naročilu. To izhaja iz četrtega odstavka 67. člena ZJN-3, po katerem mora pogodba o javnem naročilu med drugim vsebovati tudi rok veljavnosti, kar je razumeti kot časovni okvir za dobavo blaga, izvedbo storitve ali gradnje po pogodbi o javnem naročilu. Če je sprememba pogodbe o javnem naročilu takšna, da bi lahko vplivala (ne pa šele, ko oziroma če je dejansko vplivala) na drugačno izbiro ponudnika oz. ponudbe, potem se šteje takšna sprememba za bistveno v smislu točke a) četrtega odstavka 95. člena ZJN-3. Zadošča že objektivna možnost, da bi zaradi sprememb Pogodbe o izvedbi javnega naročila, do katerih je prišlo s sklenitvijo dveh spornih aneksov, lahko prišlo do izbire drugega ponudnika, sprejema druge ponudbe oziroma udeležbe drugih ponudnikov, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje za tem, ko je ugotovilo, da podaljšanje roka za izvedbo obveznosti po pogodbi o izvedbi javnega naročila s sklenitvijo

Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dokazni predlog storilca z zaslišanjem njegove hčere obrazloženo zavrnilo, zgolj dejstvo, da hčere ni zaslišalo, ne predstavlja posega v storilčevo pravico do obrambe. Razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tega dokaznega predloga so sicer neprepričljivi, vendar pa očitana zavrnitev tega dokaznega predloga ni mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe, saj je bila navedena priča, kot pritožba sama izpostavlja, predlagana v zvezi s trditvami v ZSV, da storilec prekrška ni storil in da zanj ne more biti odgovoren. Ob takem substanciranju dokaznega predloga pa je zaključiti, da ga obramba ni ustrezno konkretizirala, saj iz predloga ne izhaja, katera konkretna materialnopravna relevantna dejstva glede storilčeve odgovornosti za prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi, bi lahko navedena priča potrdila2. Tak dokazni predlog pa ne omogoča zaključka o njegovi materialnopravni relevantnosti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi 68. člena ZP-1 oziroma o vnaprejšnji dokazni oceni sodišča prve stopnje.

Pravica stranke, da v dokaznem postopku predlaga dokaze, je ena izmed sestavin pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno pomembni. Pri tem mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza dokaže ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva, sodišče pa mora zavrnitev dokaznega predloga v vsakem primeru razumno obrazložiti. Ker tega sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni storilo, prav tako pa vseh po storilcu predlaganih dokazov ni izvedlo, so utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku ter kršilo storilčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sodnega postopka.

Sodišče prve stopnje je s postopanjem, ko je o dejstvu nevpliva mobitela na rezultat pri opravljanju alkotesta z Drager tip 6820 ter o verodostojnosti podatkov glede kalibracije navedenega alkotesta, ki izhajajo iz evidenčne knjižice, sklepalo le na podlagi odgovora Urada z dne 26. 3. 2024, ki se nanaša na drug tip elektronskih alkotestov in iz katerega odgovor, zakaj v digitalnem izpisu ni zavedene kalibracije ne izhaja, pri tem pa je zavrnilo vse ostale dokazne predloge obrambe v zvezi s tem, poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe.

Zagovornica v pritožbi zatrjuje, da sodišče ni pravilno upoštevalo dokazil obdolženke glede tega, da je vsebnost alkohola v izdihanem zraku v kritičnem času bila prikazana narobe zaradi njene refluksne bolezni. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je obdolženka svojega zdravstvenega stanja ter zatrjevanega hipotetičnega vpliva na rezultat alkoholiziranosti zavedala že ob predočitvi rezultata, pa se je kljub temu z rezultatom strinjala, so neutemeljene pritožbene trditve, da bi ji policista zato, ker jima je pojasnila svoje zdravstveno stanje in morebiten vpliv na rezultat alkotesta, morala odrediti strokovni pregled oziroma preizkus z etilometrom.

Glede dokaza z zaslišanjem priče A.A. je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ga ne bo izvedlo, ker to za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni potrebno ter ker bi bila izvedba dokaza neekonomična in dolgotrajna. Storilec je s svojimi trditvami v ZSV zadostil aktivnosti, ki se od njega pričakuje v postopku razbremenitve odgovornosti po prvem odstavku 8. člena ZPrCP, saj je poleg svojih navedb o alibiju določno opredelil tudi osebo, ki lahko potrdi resničnost njegovih navedb, in predložil njene kontaktne podatke. Zato stališče sodišča prve stopnje, ki je ta dokaz zavrnilo z zgoraj navedenimi razlogi, krši storilčevo pravico do obrambe iz 90. člena ZP-1 in 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS), kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1.

Ker sodišče prve stopnje vseh po storilcu predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do zgoraj povzetih dokaznih predlogov, s katerimi je storilec uveljavljal razbremenilne dokaze, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, ni konkretizirano opredelilo oziroma jih je zavrnilo z neustreznimi razlogi, pritožba utemeljeno očita sodišču, da je kršilo storilčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sodnega postopka ter izvajanih dokazov v njegovo korist.

V kolikor je zavzeti stališče, da zoper sklep o popravi, izdan v hitrem postopku o prekršku, zakon ne določa pravnega sredstva, je na mestu zaključek, da je (ne)pravilnost sklepa o popravi mogoče izpodbijati (šele) v ZSV, vloženi zoper samo odločbo o prekršku, izdano v hitrem postopku.

Kljub zatrjevanju pravne osebe, da je ob prevzemu vozila obvezna oprema bila v vozilu ter da jo je odstranil voznik v času premontaže platišč ter kljub temu, da je pravna oseba za te svoje pravno relevantne trditve predlagala zaslišanje voznika C. C. in priče A. A., zaposlene pri vulkanizerstvu, kjer je voznik opravil premontažo platišč, sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, niti jih ni argumentirano zavrnilo. Ker sodišče prve stopnje vseh po pravni osebi predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do zgoraj povzetih dokaznih predlogov, s katerimi je pravna oseba uveljavljala razbremenilen dokaz, ki se nanaša na pravno odločilno dejstvo, ni opredelilo, pritožba utemeljeno očita sodišču, da je kršilo storilčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sodnega postopka ter izvajanih dokazov v njegovo korist, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 v zvezi z določbo prvega odstavka člena 90 ZP-1.

Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti (Pravilnik) za nesamodejne merilnike hitrosti sicer res predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti vsaka meritev hitrosti pokazana vozniku, saj to pri odhajajočih vozilih objektivno ni mogoče. Poleg tega, da taka razlaga ni le v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Prav tako pa bi bila taka razlaga tudi v nasprotju s samim namenom meritev in kontrole hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega promet

Zahtevo za sodno varstvo za pravno osebo lahko vložita le njen zakoniti zastopnik ali zagovornik, za zagovornika pa se sme v postopku o prekršku vzeti samo odvetnik.

Pritožba z izpostavljanjem, da je obdolženi glede na izpoved policistk imel samo zadah po alkoholu, ne pa tudi drugih znakov alkoholiziranosti, sodišča druge stopnje ob tem, ko ni sporno, da se je obdolženi po opravljenem preizkusu strinjal z rezultatom alkotesta, ne prepriča v nasprotno. Kot je obdolžencu povsem pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je imel obdolženec možnost ne strinjati se z rezultatom, pa se je strinjal in zapisnik podpisal.

Da obdolženec med nesrečo in odvzemom krvi ni prejel terapije oziroma zdravil, ki bi vsebovala etanol, je lahko sodišče prve stopnje zaključilo le na podlagi naknadno pridobljenega protokola nujne medicinske pomoči ter odgovora SB ... z dne 28. 7. 2023 o prejeti terapiji. Zagovorniku je pritrditi, da sodišče obdolženca pred izdajo izpodbijanega sklepa z navedenimi obremenilnimi dokazi ni seznanilo in mu ni omogočilo, da se do njih opredeli. S tem je kršilo njegovo pravico do učinkovite obrambe. Ker gre za dokaze, ki so vplivali na presojo obstoja utemeljenega suma, pritožba utemeljeno zatrjuje tudi, da je uveljavljena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Pravica stranke, da v dokaznem postopku predlaga dokaze, je ena izmed sestavin pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja dolžnost, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, ki so pravno relevantni tudi izvede. Ker sodišče prve stopnje vseh po storilcu predlaganih dokazov ni izvedlo, prav tako pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do zgoraj povzetih dokaznih predlogov, s katerimi je storilec uveljavljal razbremenilne dokaze, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, ni opredelilo oziroma ni konkretizirano opredelilo, da je kršilo storilčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sodnega postopka ter izvajanih dokazov v njegovo korist.

Ker sodišče prve stopnje vseh po storilcu predlaganega dokaza ni izvedlo, prav tako pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do zgoraj povzetega dokaznega predloga, s katerimi je storilec uveljavljal razbremenilen dokaz, ki se nanaša na pravno odločilno dejstvo, ni opredelilo, pritožba utemeljeno očita sodišču, da je kršilo storilčevo pravico do obrambe in pravico do poštenega sodnega postopka ter izvajanih dokazov v njegovo korist, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka člena 155 ZP-1 v zvezi z določbo prvega odstavka člena 90 ZP-1.

Takšno ravnanje sodišča prve stopnje, ko je storilca najprej obvestilo o zaslišanju obremenilne priče, nato pa mu je možnost, da bi zaslišal to obremenilno pričo odvzelo, dejansko pomeni odvzem oziroma izvotlitev pravice do zaslišanja obremenilnih prič in s tem kršitev pravice do obrambe. Poleg tega izpovedba obremenilne priče, ki jo je sodišče zaslišalo v nenavzočnosti storilca in brez njegove vednosti, čeprav je storilec želel biti obveščen o izvajanju dokazov in pri tem sodelovati, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela v odločilni meri opreti sodba o prekršku, saj v smislu 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz.

Pri tem se sodišče druge stopnje glede na dokumentacijo v spisu, razloge sodišča prve stopnje ter nenazadnje tudi glede na nadaljnje trditve same pritožbe, ne more strinjati s pritožnikom, da so storilcu tekom postopka bila kršena temeljna jamstva poštenega postopka, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo njegovih družinskih članov. Kot je bilo storilcu pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, je dokazni predlog v zahtevi za sodno varstvo, opredeljen kot zaslišanje družinskih članov, katerih imena bo storilec sporočil naknadno in ki bodo potrdili, da je storilec v kritičnem času spal doma, nekonkretiziran, saj niso navedena niti imena teh družinskih članov, niti njihovi naslovi. Teh podatkov glede na dokumentacijo v spisu storilec sodišču ni posredoval niti do izdaje izpodbijane sodbe, še več, iz vsebine pritožbe izhaja, da storilec niti ne ve, kdo od družinskih članov bi njegove trditve, da je kritičnega dne spal doma, sploh lahko potrdil oziroma ne ve, kdo je tega dne bil doma.

Sodišče prve stopnje je prekršilo tako načelo ugotavljanja materialne resnice iz 68. člena ZP-1, kot tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter minimalna pravna jamstva storilca v prekrškovnem postopku iz 29. člena URS, saj ni enako skrbno preiskalo okoliščine in ugotavljalo dejstva, ki storilca obremenjujejo, kot tudi dejstva, ki so mu v korist, ampak se je ukvarjalo le z okoliščinami, ki storilca obremenjujejo. Sicer je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da se je storilec z vložitvijo ZSV izjavil o prekršku, vendar pa pravica do poštenega postopka zajema tudi pravico obrambe do izvajanja dokazov v svojo korist z vsemi dokaznimi sredstvi, pravico storilca, da je seznanjen z vsem procesnim gradivom, o katerem se lahko izjavi ter pravico storilca, da je navzoč pri izvajanju dokazov. Pri tem pa je bistvo pravice do poštenega postopka tudi pravica storilca, da je na sojenju neposredno navzoč in da se lahko neposredno pred sodiščem izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. V njegovi navzočnosti morajo biti v skladu z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti izvedeni dokazi, na katerih temelji odločitev.

Pravica stranke, da v dokaznem postopku predlaga dokaze, je ena izmed sestavin pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist storilca potrebno izvesti, razen če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Pri tem mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza dokaže ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva, sodišče pa mora zavrnitev dokaznega predloga v vsakem primeru razumno obrazložiti.

Zadeva ne šteje za nujno zadevo v smislu določil 209. člena ZP-1, zato bi sodišče moralo upoštevati trajanje sodnih počitnic in šteti, da je 8-dnevni pritožbeni rok začel teči 16. 8. 2021. Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku na podlagi prvega odstavka 55. člena ZP-1 sicer brez odlašanja, hitro in enostavno, vendar pa morajo biti storilcu zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka in med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Storilcu mora biti (vsaj enkrat v postopku) zagotovljena pravica do izjave, praviloma pri prekrškovnem organu, če to zahteva v zahtevi za sodno varstvo pa pri sodišču.