69. člen ZP-1

Ker skladno s prvim odstavkom 108. člena ZPrCP strokovni pregled po tem zakonu obsega zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu, in odvzem vzorcev krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na zmožnost varne udeležbe v cestnem prometu, se obdolženec neutemeljeno zavzema, da s tem, ko je zavrnil (le) pregled krvi in urina, ni odklonil strokovnega pregleda.

Določba tretjega odstavka 37. člena ZDavP-2 je jasna in po tej določbi mora vsak poslovni subjekt imeti odprt transakcijski račun, pri čemer zakon ne loči med odprtjem računa v domicilni ali tuji državi, razlika je samo v tem, da pri odprtju računa pri domačem ponudniku plačilnih storitev poslovnemu subjektu ni potrebno obveščati FURS-a, saj FURS ta podatek pridobi po uradni dolžnosti iz registra transakcijskih računov, medtem ko pri odprtju transakcijekega računa v tujini mora poslovni subjekt ta podatek prijaviti na FURS skladno z določbo prvega odstavka 55. člena ZFU. Poslovna neaktivnost, mirovanje podjetja, zavrnitev odprtja računa ali enostransko zaprtje računa s strani ponudnika plačilnih storitev ne predstavlja zakonitega razloga za neizpolnitev zakonske obveznosti.

Zaslišanje storilca pomeni uresničitev njegove ustavne pravice (29. člen Ustave) do izjave, je njegova procesna pravica in je lahko omejena samo z zakonom (takšna izjema je tudi drugi odstavek 69. člena ZP-1). Vsled navedenemu je v primeru, ko sodišče prve stopnje sodbo izda brez zaslišanja storilca, potrebno argumentirano obrazložiti pogoje, ki jih določa drugi odstavek 69. člena ZP-1.

Bistveno v zadevi je, da je sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe o prekršku storilcu in zagovorniku v odgovor poslalo mnenje ZZZS, ki sta nanj imela možnost odgovoriti s svojimi argumenti, katerih oceno bi sodišče prve stopnje opravilo pri presoji opravičenega izostanka, če bi storilec in zagovornik svoje argumente sodišču predstavila, vendar jih nista. Svoje argumente predstavljata šele v pritožbi, kar pa je nedopustna pritožbena novost.

Iz zdravniškega izvida, ki je bilo sodišču predloženo hkrati z opravičilom za izostanek z naroka, jasno razvidno, da je šlo za poškodbo obeh kolen, da je posebej pri levem kolenu bila gibljivost bolečinsko zavrta in da je bilo zaradi izkazane poškodbe storilčevo gibanje omejeno, da je bila nesreča nedavna in resna in da so bile poškodbe še vedno v akutni fazi. Ob navedenem in ob dejstvu, da je šlo za izostanek storilca s prvega naroka za zaslišanje (saj je sodišče narok, ki je bil sprva razpisan za 21. 12. 2023, preklicalo z odredbo z dne 18. 12. 2023), je bilo sklepanje sodišča prve stopnje o tem, da se storilec zaslišanja ni udeležil zaradi zavlačevanja postopka in v upanju, da bo prišlo do absolutnega zastaranja pregona, preuranjeno.

Po določbi petega odstavka 123. člena ZP-1 se lahko za predmet, ki je pokvarljiv ali je njegova hramba povezana s prevelikimi stroški, odredi le prodaja, ne pa tudi uničenje. Obdolženec v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo vozilo brez tržne vrednosti. Nasprotuje torej dejanski okoliščini, ki predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navedeno dejansko okoliščino navaja kot novo dejstvo, ki ga v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal, čeprav je to možnost imel. Obdolženec je v pritožbenem postopku glede navajanja novih dejstev prekludiran.

Dejstvo, da se je zoper družbo začel postopek redne prostovoljne likvidacije, nima vpliva na določbo 14.b člena ZP-1, skladno s katero se pravni osebi ne izreče globa. Pravna oseba in odgovorna oseba sta prejeli vabilo na zaslišanje, v katerem ju je sodišče opozorilo, da bo o zahtevi odločilo brez njunega zaslišanja, če se na vabilo ne bosta odzvali in svojega izostanka opravičili. Na narok se nista zglasili in izostanka nista opravičili. Sodišče prve stopnje je zato imelo v določbi drugega odstavka 69. člena ZP-1 v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 podlago za izdajo sodbe brez zaslišanja in je o zahtevi za sodno varstvo odločilo na podlagi pregleda listinske dokumentacije, ki jo je dokazno ocenilo v povezavi s trditvami storilke v zahtevi za sodno varstvo.

Zaslišanje storilca pomeni uresničitev njegove ustavne pravice (29. člen Ustave) do izjave, je njegova procesna pravica in je lahko omejena samo z zakonom (takšna izjema je tudi drugi odstavek 69. člena ZP-1). Zato je ob tem, ko je storilec v ZSV zatrjeval nezakonito izvedbo postopka preizkusa alkoholiziranosti in izrecno zahteval svoje zaslišanje in ko je sodišče prve stopnje storilca kar 6 krat vabilo na zaslišanje, storilec pa je vsak svoj izostanek opravičil, zaključek sodišča prve stopnje, da njegovo zaslišanje ni potrebno za pravilno odločitev, neprepričljiv. Prav tako neprepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da vsa opravičila storilca pomenijo izmikanje odgovornosti, zlasti ob dejstvu, da glede na spisovne podatke pritožba utemeljeno opozarja, da je na naroku dne 4. 4. 2022 zaslišani zdravnik A. A. zdravstvene težave storilca potrdil, zakaj pa sodišče šteje opravičila v zvezi s službenimi obveznostmi za izmikanje odgovornosti, pa iz izpodbijane sodbe argumentirano ne izhaja.

Sodišče prve stopnje bi lahko dokazno oceno v poštenem postopku sprejelo le, če bi storilca zaslišalo in mu s tem omogočilo aktivno (materialno) obrambo zoper nanj naslovljene kaznovalne očitke.

Določba sedmega odstavka 129.a člena ZP-1 omogoča odstop od obveznega zaslišanja obdolženca v rednem sodnem postopku (prvi odstavek 69. člena ZP-1) ter določa strožjo časovno omejitev navajanja novih dejstev in dokazov, kot to sicer velja v rednem sodnem postopku (četrti odstavek 114. člena ZP-1). Ker gre za občutni omejitvi pravic obrambe, mora biti obdolženec o posledicah svoje neaktivnosti predhodno poučen (deveti odstavek 129.a člena ZP-1). Združitev postopka je dopustna le v fazi odločanja o prekršku na prvi stopnji, torej do izdaje plačilnega naloga ali odločbe o prekršku v hitrem postopku oziroma sodbe v rednem sodnem postopku o prekršku.

Zagovor je osebni privilegij obdolženca, ki ga ta izkoristi ali pa tudi ne. Pomembno je, da mu sodišče poda možnost zagovora in to je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je odgovorno osebo pozvalo na podajo pisnega zagovora, ki ga je obdolženi B. B. tudi sestavil, podpisal in sodišču predložil, medtem ko se je ustnemu zaslišanju odrekel. Ker sta bila pisna zagovora določna in podrobna ter sta se v njih pravna oseba in odgovorna oseba opredelila do vseh dejstev in očitkov obdolžilnega predloga, tudi ni prišlo do bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena ZJN-3 stori pravna oseba, ki kot ponudnik v ponudbi predloži neresnično izjavo, zato je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno presojalo, ali je bila v ponudbi kot celoti (torej vključno z dopolnitvijo) predložena (ne)resnična izjava ter je z vidika resničnosti izjave ocenjevalo izjavo, ki je bila podana pred javnim odpiranjem ponudb z dne 19. 10. 2016 in dopolnitev izjave na poziv naročnika z dne 11. 11. 2016.

Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je najprej dopolnilo dokazni postopek, v njem pa nato izdalo sodbo, s katero je zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo, ne da bi pred tem storilca prekrška vabilo na zaslišanje in ga zaslišalo, je privedlo do absolutno bistvene kršitve določb postopka o prekršku po 3. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Z izostalim vabljenjem na zaslišanje storilec posledično sploh ni bil seznanjen s pravnim poukom in o svojih procesnih možnostih, s čimer so bile kršene tudi njegove ustavno zagotovljene pravica do enakosti, pravica do izjave in pravica do obrambe.

Ugotavljanje odločilnih dejstev poteka v hitrem postopku o prekršku brez odlašanja, hitro in enostavno (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Kljub temu morajo biti storilcu tudi v takem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med drugim upravičenje, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom in da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (22. in 29. člen URS). Ob upoštevanju relevantne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je Vrhovno sodišče v zadevi IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 (in kasneje v sodbah IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013 in IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013) pojasnilo, da je izvedba ustne obravnave potrebna zlasti tedaj, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa v zahtevi za sodno varstvo izpodbija verodostojnost njihovih ugotovitev. Enako pravilo velja tudi v primerih, ko kršitelj izpodbija verodostojnost drugih avtorjev obremenilnih izjav(1). Izvedba dokaznega postopka, ob zagotovitvi vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena URS, je v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) iz

Ponovitev oziroma dopolnitev dokaznega postopka je obvezna vselej, ko narava spornega vprašanja, ki ga storilec v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpostavlja, brez neposrednega zaslišanja vseh vpletenih oziroma neposrednega izvajanja drugih dokazov ne omogoča pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Zgolj navedba v pritožbi, da je zagovornik, ki je bil na naroku prisoten, pojasnil sodišču in s tem tudi v bistvu opravičil odsotnost obdolženca, ko je povedal, da se le-ta nahaja nekje v tujini, pred narokom pa je bil na telefonski številki, ki jo je imel zagovornik, nedosegljiv, na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se obdolženi neopravičeno ni odzval vabilu, ne more vplivati. Zagovornik namreč niti v pritožbi, vloženi več kot dva meseca po navedenem naroku, ne navaja ničesar, kar bi lahko privedlo k razumnemu zaključku, da so za neudeležbo obdolženca na zaslišanju obstajali razlogi na katere ni imel vpliva.

Storilec v postopku o prekršku je načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, razen če so podane okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Izvedba dokaznega postopka je pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga storilec obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v zahtevi za sodno varstvo. V določenih primerih bo storilcu prekrška zagotovljen pošten postopek že z možnostjo seznanitve s podatki iz spisa in možnostjo pisne izjave o pravnih in dejanskih vidikih zadeve, v drugih primerih pa – zaradi narave spornega vprašanja – o poštenem postopku ne bo mogoče govoriti, če storilcu prekrška ne bo omogočeno, da je na sojenju osebno navzoč, da predlaga izvedbo dokazov v svojo korist, da se neposredno seznani z obremenilnimi dokazi ter da zahteva zaslišanje obremenilne priče.

Sodišče dejstev ni ugotovilo z uporabo objektivne metode, temveč se je oprlo predvsem na posredne ugotovitve policista, dokazni predlog za zaslišanje storilca in še zlasti sopotnice v njegovem vozilu pa je zavrnilo s posplošenimi razlogi, s čimer je kršilo določbo prvega odstavka 6. člena EKČP ter določbi 22. in 29. člena Ustave v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in določbo prvega odstavka 90. člena ZP-1 v zvezi z 99.b členom ZP-1 in tretjim odstavkom 59. člena ZP-1.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da ni razloga, da se obdolženega prikrajša za elementarno pravico do obrambe, to je do podaje zagovora v zvezi z očitanim prekrškom po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP samo zaradi hitrosti in ekonomičnosti postopka (kar je temeljni namen določila drugega odstavka 69. člena ZP-1), pri tem, ko bo po drugi strani sodišče moralo voditi postopek zaradi prekrška izhajajočega iz istega historičnega dogodka in bo v nadaljevanju še izvajalo potrebne dokaze. Navedeno pomeni, da je prvostopno sodišče s tem, ko je na podlagi drugega odstavka 107. člena ZP-1 postopek o prekršku zoper obdolženega zaradi prekrška po petem odstavku 33. člena ZPrCP izločilo iz enotnega postopka in o obravnavanem prekršku odločilo na podlagi drugega odstavka 69. člena ZP-1, zgrešilo bistvo procesne določbe drugega odstavka 69. člena ZP-1, ki je v tem, da sodišče ob izpolnjenih predpostavkah (pravilno povabljeni in na posledice neopravičenega izostanka opozorjen obdolženec ne pride k zaslišanju, neopravičen izostanek, zaslišanje tudi sicer ni potrebno za pravilno odločitev, saj odločitev temelji na drugih dokazih) obdolžencu onemogoči neutemeljeno zavlačevanje post

Glede na to, da je storilec v zahtevi izpodbijal dejstva, ki sta jih ugotovila policista, je sodišče ravnalo pravilno, ko je na obravnavi neposredno izvajalo dokaze in s tem preizkusilo verodostojnost ugotovitev policistov, vendar bi sodišče moralo omogočiti tudi storilcu, ki je izrecno zahteval svoje lastno zaslišanje, da se izjavi o prekršku.

Obdolženec je v prekrškovnem postopku načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki odloča o zahtevi za sodno varstvo, razen če so podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale, da se obravnava ne izvede. Ker sodišče ni zaslišalo kršitelja ter verodostojnosti obremenilnih izjav ni preverilo z zaslišanjem njihovih avtorjev, čeprav je kršitelj v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijal pravilnost dejanskih ugotovitev prekrškovnega organa, ki so temeljile izključno na neposrednih zaznavah carinikov, je kršilo 22. in 29. člen Ustave Republike Slovenije oziroma prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.