114. člen ZP-1

Odreditev strokovnega pregleda je urejena v določbah 107. člena ZPrCP, v katerih je predpisan način preverjanja psihofizičnega stanja udeležencev cestnega prometa in ne pomeni preiskovalnega dejanja v postopku o prekršku, temveč daje policiji pooblastilo, da sme pri vsakem udeležencu cestnega prometa preveriti njegovo psihofizično stanje na način, ki je za ugotavljanje vpliva prepovedanih drog predpisan v določbah sedmega, osmega in desetega odstavka 107. člena ZPrCP. Zoper udeleženca cestnega prometa, kateremu je policist odredil preizkus za prepoznavo drog, še ni uveden postopek o prekršku in nima položaja osumljenca, temveč je v primeru odklonitve strokovnega pregleda, kakršen je primer v tej zadevi, prekršek lahko storjen in ugotovljen šele s trenutkom odklonitve strokovnega pregleda in ne prej, zaradi česar policist pred odreditvijo strokovnega pregleda in med njegovim potekom obdolženca ni bil dolžan poučiti o privilegiju zoper samoobdolžitev in mu na njegovo zahtevo ni bil dolžan odložiti oprave strokovnega pregleda do prihoda zagovornika.

Le pravilen in popoln pravni pouk o prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov lahko povzroči prekluzijo pri uveljavljanju pravice do pravnega sredstva.

Očitek o razdelitvi javnega naročila je konzumiran v ravnanju, ki predstavlja zakonske znake prekrška oddaje javnega naročila brez izvedenega postopka in gre torej za prekršek, ki je bil storjen v navideznem idealnem steku s kršitvijo drugega dela določbe četrtega odstavka 24. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik ne sme razdeliti javnega naročila oziroma ga oblikovati v več javnih naročil, da bi se izognil uporabi tega zakona, razen če je razdelitev utemeljena z objektivnimi razlogi. Kršitev te določbe je lahko storjena s katerokoli obliko odgovornosti. Razdelitev javnega naročila pod pogoji iz četrtega odstavka 24. člena ZJN-3 je dopustna le, če je utemeljena z objektivnimi razlogi. Obstoj objektivnih razlogov je potrebno razlagati restriktivno, predvsem pa morajo biti takšni, ki so izven sfere naročnika in na katere naročnik ni mogel imeti nikakršnega vpliva. Pomanjkanje strokovnega znanja o pravilih javnega naročanja, neizkušenost in vodenje tehničnega oddelka ne izključujejo nezavestne malomarnosti. Temeljno pravilo načela zakonitosti je, da se uporabi zakon, ki je veljal v času storitve prekrška, retroaktivnost novejšega zakona pa se uporabi le, če je za st

Da obdolženec med nesrečo in odvzemom krvi ni prejel terapije oziroma zdravil, ki bi vsebovala etanol, je lahko sodišče prve stopnje zaključilo le na podlagi naknadno pridobljenega protokola nujne medicinske pomoči ter odgovora SB ... z dne 28. 7. 2023 o prejeti terapiji. Zagovorniku je pritrditi, da sodišče obdolženca pred izdajo izpodbijanega sklepa z navedenimi obremenilnimi dokazi ni seznanilo in mu ni omogočilo, da se do njih opredeli. S tem je kršilo njegovo pravico do učinkovite obrambe. Ker gre za dokaze, ki so vplivali na presojo obstoja utemeljenega suma, pritožba utemeljeno zatrjuje tudi, da je uveljavljena kršitev vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

Ker se ob tem, ko je storilec vložil neobrazloženo ZSV, iz podatkov spisa pa izhaja, da je storilec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal brez pripomb, sodišču prve stopnje utemeljeno ni pojavil dvom v dejansko stanje, ugotovljeno po prekrškovnem organu v PN z dne 7. 10. 2022, se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi storilec pred izdajo sodbe moral biti zaslišan.

Pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo bi sodišče institut priznanja prekrška iz 118. člena ZP-1 načeloma lahko uporabilo, če bi na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 ponovilo ali dopolnilo dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka in bi storilca povabilo na zaslišanje ali na podajo pisnega zagovora ter bi storilec v zagovoru prekršek priznal. Sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo ni odločilo na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZP-1 in ni ponovilo ali dopolnilo dokaznega postopka z zaslišanjem storilca. Dejstvo, da je storilec zoper plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, pomeni, da prekrška in odgovornosti ni priznal, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za uporabo instituta priznanja prekrška po 118. členu ZP-1.

Prekrškovni organ ob predložitvi zahteve za sodno varstvo v pristojno reševanje sodišču prve stopnje podal obsežnejša pojasnila glede dejanskih in materialnopravnih vprašanj konkretnega prekrška, ki pa storilcu glede na razpoložljive podatke ni bil vročen pred izdajo izpodbijane sodbe. Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da so utemeljeni pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku, ker je bila z opisanim postopanjem sodišča storilcu kršena pravica do izjave v postopku.

Ker je obdolženec po zagovornikih sodišču podal umik dokaznega predloga za postavitev izvedenca oziroma strokovnjaka SIQ, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo na podlagi drugih dokazov. Stališče sodne prakse glede dokazne vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je enotno; zapisnik, ki je sestavljen v skladu z določbami ZUP je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav, razen tistih delov zapisnika h katerim je zaslišanec dal pripombo, da niso pravilno sestavljeni. Sodišče prve stopnje je za zakjuček, da je bil preizkus alkoholiziranosti pravilno opravljen, utemeljeno upoštevalo Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v slovenskem jeziku. Neupoštevno je tako pritožnikovo sklicevanje na Navodila za uporabo elektronskega indikatorja znamke Dräger 6810 v angleškem in nemškem jeziku, ki bi jih obramba itak morala predložiti v overjenem prevodu v slovenski jezik. Pritožnik je prekludiran z uveljavljanjem novih dokazov in dejstev.

Določba sedmega odstavka 129.a člena ZP-1 omogoča odstop od obveznega zaslišanja obdolženca v rednem sodnem postopku (prvi odstavek 69. člena ZP-1) ter določa strožjo časovno omejitev navajanja novih dejstev in dokazov, kot to sicer velja v rednem sodnem postopku (četrti odstavek 114. člena ZP-1). Ker gre za občutni omejitvi pravic obrambe, mora biti obdolženec o posledicah svoje neaktivnosti predhodno poučen (deveti odstavek 129.a člena ZP-1). Združitev postopka je dopustna le v fazi odločanja o prekršku na prvi stopnji, torej do izdaje plačilnega naloga ali odločbe o prekršku v hitrem postopku oziroma sodbe v rednem sodnem postopku o prekršku.

Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, ki jo je izdalo potem, ko je bil s sklepom istega sodišča ZSV 1937/2018 s 1. 4. 2020 na podlagi 171.a člena ZP-1 odpravljen plačilni nalog prekrškovnega organa, izreklo sankcije v višini, kot so mu bile izrečene z odpravljenim plačilnim nalogom, z odločitvijo o sankciji ni kršilo prepovedi reformatio in peius. Obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale omilitev globe. Čeprav je bil v vabilu na narok za zaslišanje poučen, da bo sodišče, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZP-1 izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja in da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist (torej tudi morebitne posebne olajševalne okoliščine uveljavljati, ki bi utemeljevale omilitev globe) do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, se namreč naroka za zaslišanje ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil.

Prvostopenjsko sodišče je upoštevajoč zaključke izvedenca v izvedenskem mnenju in v dopolnitvi izvedenskega mnenja, v katerih je izvedenec svoje ugotovitve in zaključke podrobno ter strokovno argumentirano obrazložil, utemeljeno zaključilo, da mobilni telefoni, radijski postaji TETRA in GPS oddajnik v konkretnem primeru niso vplivali na rezultat preizkusa alkoholiziranosti.

Ker se obdolženec na narok ni zglasil niti ni v pisnem zagovoru navajal obrambnih dejstev, obdolženca zadene prekluzija pri uveljavljanju pritožbenega razloga iz 3. točke 154. člena ZP-1. Sodišče je materialnopravno pravilno uporabilo določila Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji ter pravilno ugotovilo, da pri obdolžencu avtomatičnega podaljšanja ni bilo, temveč bi sam moral poskrbeti za pridobitev zdravniškega spričevala pred iztekom veljavnosti vozniškega dovoljenja .

V odločbi o prekršku je izrecno navedeno, koliko in katera vrsta nabojev se storilcu odvzema, s čimer je zadoščeno jasnosti in določnosti izrekanja stranske sankcije odvzema predmetov. Iz besedila drugega odstavka 66. člena ZP-1 jasno izhaja, da je pritožba dopustna, če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400 eurov, kar pomeni da navedeni znesek velja tako za odvzem predmetov, kot tudi za odvzem premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski pogoj za pritožbo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, za kar pa ni potrebovalo ravnati po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 in storilca o preizkusu dovoljenosti pritožbe obveščati, zaradi česar ni podana kršitev pravice do izjave in do izvajanja dokazov v korist storilca.

Zagovor je osebni privilegij obdolženca, ki ga ta izkoristi ali pa tudi ne. Pomembno je, da mu sodišče poda možnost zagovora in to je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je odgovorno osebo pozvalo na podajo pisnega zagovora, ki ga je obdolženi B. B. tudi sestavil, podpisal in sodišču predložil, medtem ko se je ustnemu zaslišanju odrekel. Ker sta bila pisna zagovora določna in podrobna ter sta se v njih pravna oseba in odgovorna oseba opredelila do vseh dejstev in očitkov obdolžilnega predloga, tudi ni prišlo do bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1. Prekršek po 5. točki prvega odstavka 112. člena ZJN-3 stori pravna oseba, ki kot ponudnik v ponudbi predloži neresnično izjavo, zato je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno presojalo, ali je bila v ponudbi kot celoti (torej vključno z dopolnitvijo) predložena (ne)resnična izjava ter je z vidika resničnosti izjave ocenjevalo izjavo, ki je bila podana pred javnim odpiranjem ponudb z dne 19. 10. 2016 in dopolnitev izjave na poziv naročnika z dne 11. 11. 2016.

Ob prej ugotovljenih procesnih dejstvih, da je bil obdolženec pravilno poučen o tem, da v primeru, da ne bo podal pisnega zagovora oziroma zahteval svojega zaslišanja in da mora do konca postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa dejstva in okoliščine v svojo korist, sicer jih kasneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati, je pritožba s takimi navedbami prekludirana. Pri uveljavljanju zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik za verjetno izkazati, da brez svoje krivde teh dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa pritožba ob predložitvi izjave, ki jo je podpisal N. C. 17. 10. 2019 ni izkazala, zato je s takim, prvič v pritožbenem postopku predloženim dokazom prekludirana, zaradi česar pritožbi tudi ni priznati uspeha pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa je postopalo pravilno, ko je svojo odločitev vezalo na dejanske ugotovitve v obdolžilnem predlogu, katerim obdolženec tekom postopka nikoli ni nasprotoval, čeprav je bil k temu pravilno pozvan.

ZP-1 kot materialnopravni in procesnopravni predpis, ki ureja pravo o prekrških, ne predvidi izdaje procesnih sklepov za odločitev, da se ne vrne zasežena stvar; temveč sodišče odloči s sodbo, v kateri pojasni odločitev za nevrnitev predmetov in za izrek stranske sankcije. Tržni inšpektor je ravnal v skladu s pooblastili, kot mu jih določa ZTI, ko je ugotovil sum storitve prekrška po ZT-1 in je sestavil zapisnik ter zasegel predmete in izdal potrdilo o zaseženem blagu, nato pa je v obdolžilnem predlogu tudi predlagal, da se pravni osebi skladno z 25. členom ZP-1 izreče stranska sankcija odvzema (zaseženih) predmetov. Pravna oseba je bila v vabilu (za podajo pisnega zagovora ali podajo zahteve za ustno zaslišanje) opozorjena, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati; med taka dejstva pa sodijo dejstva, ki so pomembna za odločitev o odgovornosti za prekršek kot tudi dejstva in okoliščine za odmero sankcij. V postopku o prekršku ni možna oprostitev plačila stroškov postopka pravni osebi; o predlogu za obročno plačilo globe pa odlo

Obdolženec v pritožbi podaja svojo oceno izvedenih dokazov in izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje; izpodbijana sodba pa je jasno in argumentirano obrazložena; če se obdolženec z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to ne pomeni, da obrazložitve ni. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov utemeljeno zavrnilo obdolženčeve navedbe zagovora, da je policistoma, ko mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, povedal, da ne more pihati, zahteval je, da ga peljeta na strokovni pregled, in za to navedlo pravilne razloge; navedbe policistov, ki so skladne glede vseh odločilnih okoliščin (da obdolženec na kraju ni uveljavljal, da preizkusa alkoholiziranosti ne more opraviti zaradi zdravstvenega stanja), je utemeljeno ocenilo kot prepričljive in zato verodostojne. Niti določba tretjega odstavka 107. člena ZPrCP in tudi ne katera druga določba 107. člena ZPrCP ne določa, da mora policist udeležencu, ki odkloni preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku in podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, odrediti še preizkus z etilometrom ali strokovni pregled

Obdolženčev zagovornik prvič šele v pritožbi uveljavlja, da je imel obdolženec 8. 6. 2017 veljavno vozniško dovoljenje Republike Hrvaške in da je bilo v času, ko je slovensko vozniško dovoljenje zamenjal za tuje vozniško dovoljenje, slovensko vozniško dovoljenje še veljavno, ne da bi kot prava uka stranka pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov verjetno izkazal, da jih obdolženec brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 157. člena ZP-1), zato višje sodišče teh pritožbenih navedb ne more upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je odločitev utemeljeno oprlo na izpovedbo policista, ki je vodil postopek z obdolžencem in je potem, ko je bil opozorjen, da je dolžan govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati, kar ve o zadevi in da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje, natančno in podrobno ter zato verodostojno opisal ugotovitve pri obdolženčevi kontroli; obdolženec pa v pritožbi niti ne izpodbija verodostojnosti izpovedbe policista.

Zaradi obnašanja storilca D.P., ko se ta sodišču ni hotel izkazati z osebnim dokumentom, s katerim bi potrdil svojo istovetnost in zato, ker ni ravnal v skladu z načelom sodelovalne dolžnosti, ki se v primeru vložitve zahteve za sodno varstvo zahteva od vlagateljev, na način, kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 2. obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni mogoč zaključek, da je storilec, ki mu je bila izrečena sankcija, zahtevo za sodno varstvo umaknil, ker ni prišel na zaslišanje na sodišče, na katero je bil pravilno vabljen, izostanka pa ni opravičil.

Prekrškovni organ sicer brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi tista dejstva in zbere tiste dokaze, ki so potrebni za odločitev o prekršku in kršitelju pred izdajo plačilnega naloga omogoči, da se o tem izjavi. Vendar pa je dolžnost sodišča, da pred meritorno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo preveri, ali se v spisu nahajajo pravno relevantna dejstva in dokazi, glede katerih se storilec v postopku še ni mogel izjaviti. Šele z vložitvijo zahteve za sodno varstvo se namreč vzpostavi polna kontradiktornost postopka, zato mora sodišče o tem obvestiti storilca, če dejstva izhajajo iz opisa dejanskega stanja, pa mu mora opis posredovati, hkrati pa mora storilca seznaniti, kje in kdaj lahko pregleda spise zadeve, ga poučiti po četrtem odstavku 114. člena ZP-1 ter mu določiti rok, v katerem lahko poda svoje navedbe, predloge in zahteve.