115. člen ZP-1

Bistveno v zadevi je, da je sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe o prekršku storilcu in zagovorniku v odgovor poslalo mnenje ZZZS, ki sta nanj imela možnost odgovoriti s svojimi argumenti, katerih oceno bi sodišče prve stopnje opravilo pri presoji opravičenega izostanka, če bi storilec in zagovornik svoje argumente sodišču predstavila, vendar jih nista. Svoje argumente predstavljata šele v pritožbi, kar pa je nedopustna pritožbena novost.

Le ugotovljena nepravilnost zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti omogoča sklepanje, da dejstvo, da obdolženka 15 minut pred opravo preizkusa alkoholiziranosti ni uživala snovi, ki vsebujejo alkohol, z zapisnikom, katerega vsebino je obdolženka podpisala brez pripomb, ni dokazano.

Skladno z drugim odstavkom 92. člena ZP-1 je voznik, ki je vozil prevozno sredstvo, s katerim je bil storjen prekršek, podal izjavo v svojem imenu in v imenu tuje pravne osebe, zato pravni osebi ni bila odvzeta pravica do izjave. Upoštevajoč potek dogodkov, kot ga je opisal kot priča zaslišani finančni preiskovalec (da je bil dajalec impulzov nameščen v menjalniku vozila in ga je videl, ko je šel pod vozilo), in opredelitev pojmov v 2. členu ZFU o finančnem nadzoru in finančni preiskavi ter pojma pooblaščene uradne osebe in glede na določbe prvega, drugega odstavka in četrtega odstavka 25. člena ZFU, ki določajo, kaj obsega pregled prevoznega ali prenosnega sredstva in kakšna so pooblastila pristojne finančne uprave v primeru, ko se pojavijo razlogi za sum kršitve predpisov, so neutemeljene pritožbene navedbe o nezakonito pridobljenih dokazih.

Kršitelj je v zahtevi za sodno varstvo navedel bistvene okoliščine o tem, kdo je prekršek storil in v kakšnih okoliščinah, pa tudi zakaj se je navedena oseba sploh nahajala z njim v R Sloveniji. Ker je zahtevi za sodno varstvo priložil materialnopravno relevanten dokaz (pisno izjavo A. A.), ki potrjuje njegove trditve, da v času storitve prekrška, vozila, s katerim je bil prekršek storjen, ni upravljal kršitelj, temveč A. A., bi moralo sodišče, v kolikor je podvomilo v resničnost trditev, ki se navajajo v zahtevi za sodno varstvo in priloženi izjavi, v skladu z načelom materialne resnice v dopolnjenem dokaznem postopku to pravno odločilno dejstvo samo raziskati.

Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, ki jo je izdalo potem, ko je bil s sklepom istega sodišča ZSV 1937/2018 s 1. 4. 2020 na podlagi 171.a člena ZP-1 odpravljen plačilni nalog prekrškovnega organa, izreklo sankcije v višini, kot so mu bile izrečene z odpravljenim plačilnim nalogom, z odločitvijo o sankciji ni kršilo prepovedi reformatio in peius. Obdolženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale omilitev globe. Čeprav je bil v vabilu na narok za zaslišanje poučen, da bo sodišče, če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil, v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZP-1 izdalo sodbo brez njegovega zaslišanja in da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist (torej tudi morebitne posebne olajševalne okoliščine uveljavljati, ki bi utemeljevale omilitev globe) do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, se namreč naroka za zaslišanje ni udeležil in svojega izostanka ni opravičil.

Glede na okoliščine konkretne zadeve, ko je obdolženec s pomočjo zagovornika v svojih pisnih vlogah pojasnjeval okoliščine prekrška, pa se ni mogoče strinjati niti s pritožbenimi trditvami, da sodišče sodbe brez zaslišanja obdolženega ne bi smelo izdati in da je bilo za pravilno odločitev v predmetnem postopku nujno, da bi bil obdolženec zaslišan. Ni namreč videti prepričljivega razloga, da bi sodišče na podlagi lastnih zaznav ob zaslišanju obdolženega drugače presojalo verodostojnost njegovih trditev v pisnih vlogah, kot navaja zagovornik v pritožbi. Če ena priča glede določenega dejstva izpove, da se ga ne spominja točno, medtem ko druga s prepričanjem zatrjuje, da je to dejstvo podano, pri tem ne gre za nasprotje med izpovedbami takih prič. Nasprotje bi bilo podano le v primeru, če bi ena priča zatrjevala, da je neko dejstvo obstajalo, druga priča pa glede istega dejstva izpovedovala, da ni obstajalo.

Ob prej ugotovljenih procesnih dejstvih, da je bil obdolženec pravilno poučen o tem, da v primeru, da ne bo podal pisnega zagovora oziroma zahteval svojega zaslišanja in da mora do konca postopka pred sodiščem prve stopnje navesti vsa dejstva in okoliščine v svojo korist, sicer jih kasneje v postopku več ne bo mogel uveljavljati, je pritožba s takimi navedbami prekludirana. Pri uveljavljanju zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov mora namreč pritožnik za verjetno izkazati, da brez svoje krivde teh dejstev in dokazov ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa pritožba ob predložitvi izjave, ki jo je podpisal N. C. 17. 10. 2019 ni izkazala, zato je s takim, prvič v pritožbenem postopku predloženim dokazom prekludirana, zaradi česar pritožbi tudi ni priznati uspeha pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa je postopalo pravilno, ko je svojo odločitev vezalo na dejanske ugotovitve v obdolžilnem predlogu, katerim obdolženec tekom postopka nikoli ni nasprotoval, čeprav je bil k temu pravilno pozvan.

Čeprav obdolženec sicer ni osebno poslal pisnega opravičila oz. pojasnila o razlogih za svoj izostanek, je sodišče vendarle bilo seznanjeno z dejstvom, da je storilec prisilno hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici ... in da tako obstajajo objektivni razlogi, da se obdolženec ni mogel udeležiti zaslišanja in podati zagovora. Obdolženčevega izostanka tako glede na okoliščine konkretne zadeve ni mogoče šteti kot neopravičenega, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sodbe brez zaslišanja, ne glede na opozorilo, ki jih je dalo obdolžencu v vabilu.

Zgolj navedba v pritožbi, da je zagovornik, ki je bil na naroku prisoten, pojasnil sodišču in s tem tudi v bistvu opravičil odsotnost obdolženca, ko je povedal, da se le-ta nahaja nekje v tujini, pred narokom pa je bil na telefonski številki, ki jo je imel zagovornik, nedosegljiv, na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se obdolženi neopravičeno ni odzval vabilu, ne more vplivati. Zagovornik namreč niti v pritožbi, vloženi več kot dva meseca po navedenem naroku, ne navaja ničesar, kar bi lahko privedlo k razumnemu zaključku, da so za neudeležbo obdolženca na zaslišanju obstajali razlogi na katere ni imel vpliva.

Čeprav je obdolženec svojo vlogo naslovil kot pisni zagovor, na katerega sicer ni bil pozvan, bi se sodišče prve stopnje vsaj na načelni ravni do ključnih navedb v tej vlogi obdolženca vsekakor moralo opredeliti. Taka dolžnost sodišča izhaja že iz obdolženčeve pravice do izjave in do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem (15. in 22. člen Ustave RS), predvsem pa taka njegova pravica izhaja iz 29. člena Ustave RS, kjer so določene glavne kavtele glede pravnih jamstev v kazenskem in posledično tudi postopku o prekršku.

Zavrnitev konkretnega razbremenilnega dokaza zaradi jasnosti dejanskega stanja pomeni nedopustno omejitev glede izbora dokaznih sredstev in s tem kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave RS.

Obdolženec mora biti pred izdajo sodbe o prekršku praviloma zaslišan o tistem, česar je obdolžen. Ustavna pravica do izjave iz 22. člena Ustave zakonodajalcu ne preprečuje, da predvidi možnost podajanja zagovora v pisni obliki, vendar pa ob tem obdolžencu ne sme biti odvzeta pravica, da zahteva ustno zaslišanje pred organom, ki bo odločal o obtožbi proti njemu. Po izdaji sodbe sodišče prve stopnje je bil z 21. členom ZPrCP-A 5. odstavek 37. člena ZPrCP spremenjen tako, da se voznik motornega vozila, ki je ravnal v nasprotju z določbami tega člena, kaznuje za prekršek (samo) z globo 120,00 EUR.

Obdolženec se ni odzval na poziv sodišča, da poda pisni zagovor ali v istem roku zahteva ustno zaslišanje, kljub opozorilu, da bo sodba v primeru, da se na poziv sodišča ne bo odzval, na podlagi drugega odstavka 115. člena ZP-1 izdana brez njegovega zaslišanja. Pouk, ki ga je sodišče prve stopnje dalo obdolžencu, je tudi „popolnemu laiku“ razumljiv, zato zagovornik z neargumentiranim sklicevanjem, da je obdolženi popoln laik in da ne ve kaj sploh pomeni pisni zagovor in kakšne posledice ima opustitev takšnega dejanja zanj, ne more biti uspešen.

Obdolžencu mora biti vabilo na zaslišanje vročeno najmanj tri dni pred izvedbo zaslišanja.

Zgolj na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti kot dokaza višje sodišče ne more spremeniti sodbe in obdolženca spoznati za odgovornega za prekršek po 11. odstavku 132. člena ZVCP-1, ker niso izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez zaslišanja obdolženca.

Obdolžencu je bila na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZP-1 vročitev opravljena ob smiselni uporabi določb 87. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kjer je določen postopek osebnega vročanja. Zato odločitev sodišča prve stopnje, da sodbo v skladu z določbo drugega odstavka 115. čl. ZP-1 izda brez obdolženčevega zaslišanja, ne pomeni kršitve obdolženčevih pravic v postopku odločanja o prekršku.

Vabilo za zaslišanje priče policistke je bilo vročeno (samo) zagovorniku, kar je v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZP-1, v skladu s katerim se v rednem sodnem postopku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (po uveljavitvi ZP-1E), v zvezi s 1. odstavkom 88. člena ZUP, v skladu s katerim se, kadar ima stranka pooblaščenca, vroča njemu. V skladu s 4. odstavkom istega člena se šteje, da je dokument vročen stranki, kadar je vročen pooblaščencu. V rednem sodnem postopku je sicer pri vročanju treba upoštevati tudi določbe ZP-1, če za posamezne vrste odločitev posebej določa, komu se pisanje vroča. Zakon tako izrecno določa, da se vabilo na zaslišanje ali narok vroči osebno obdolžencu (115. člen ZP-1), prav tako se vabilo za zaslišanje osebno vroči priči ali izvedencu (67. člen ZP-1 v zvezi s 119. členom ZKP), osebno obdolžencu se vročajo sodbe, kar pomeni, da vročitev odločbe samo zagovorniku obdolženca ne zadošča za pravilno vročitev. V primeru, če sodišče naroka ne prekliče, velja domneva, da prošnji za preložitev ni bilo ugodeno in se mora storilec oziroma zagovornik tega tudi udeležiti (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43/2

Očitek obdolženca o procesni kršitvi, ker ni prejel vabila vsaj osem dni pred rokom, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev, ko obdolžencu ni bila dana možnost, da bi lahko sodeloval v postopku za prekršek (kjer je zagrožena tako huda sankcija) in da bi imel tudi dovolj časa za pripravo na zagovor, ni utemeljen. Obdolžencu je bil obdolžilni predlog vročen že ob prvem vabljenju na zaslišanje za dne 21. oktobra 2008, zato je po prepričanju višjega sodišča obdolženec imel dovolj časa za pripravo na zagovor, saj je od takrat pa do dne, ko je bil obdolženi zadnjič vabljen na zaslišanje, preteklo več mesecev, ob čemer višje sodišče tudi meni, da ne gre za zapleteno zadevo, ki bi zahtevala daljši čas za pripravo obrambe. Vabilo obdolžencu za dne 8. maja 2009 je bilo vročeno v skladu z določbo četrtega odstavka 87. čl. ZUP, po kateri se šteje, da je vročitev opravljena z dnem preteka 15-dnevnega roka po puščenem obvestilu o pisemski pošiljki. Glede na to, da je iz sporočila o prispelem pismu, spetega k vabilu obdolžencu, razvidno, da je rok za prevzem pisma na pošti začel teči dne 18. aprila 2009, se šteje, da je bila vročitev opravljena 2. maja 2009. Glede na to, da mora biti

Višje sodišče ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje o sankcijah, čeprav se z odločitvijo sodišča prve stopnje glede odločitve o sankciji za prekršek po določbi d. točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 ne strinja. Res je, da ZVCP-1 v določbi d. točke četrtega odstavka 130. čl. ZVCP-1 določa, da se vozniku motornega vozila, ki ima več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka poleg globe izreče deset kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila. Takšno sankcijo je za prekršek pod drugo točko izreka izpodbijane sodbe določilo tudi sodišče prve stopnje. Spregledalo pa je, da ZVCP-1 v določbi osmega odstavka 135. čl. v primeru, ko voznik povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo za druge udeležence cestnega prometa, in ima v organizmu več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izreče poleg globe tudi 18 kazenskih točk kar ima za posledico izrek sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ker pa je pritožba vložena samo v korist obdolženca, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo.

Odziv obdolženca na vabilo sodišča zaradi zagovora, kot tudi navzočnost ob zaslišanju prič, bi morala biti v obdolženčevem interesu. Sodišče ga je namreč že v vabilu obvestilo, da glede na ostale dokaze ocenjuje, da njegovo neposredno zaslišanje ni potrebno, oziroma da bo izdalo sodbo, če se na zaslišanje neopravičeno ne bo odzval, brez njegovega zaslišanja. Ocena opravičenosti izostankov z narokov je v izključni pristojnosti sodnika, ki vodi sodni postopek. Glede na to, da obdolženi kljub pozivom sodišča ni predložil zdravniških potrdil, ki bi dokazovala, da se zaslišanj ni udeležil iz upravičenih razlogov, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je sodbo izdalo brez obdolženčevega zaslišanja pravilna.