VSC sodba II Kp 7589/2009

Pritožbi zagovornice obdolženega L. P. se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa se v odločbah o krivdi in kazenski sankciji glede obeh obdolžencev spremeni tudi po uradni dolžnosti: v odločbi o krivdi tako: da se obdolženega L. P., po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je dne 19.08.2005 pri bistroju K. policistoma M. N. in B. B., ki sta mu vročala plačilni nalog, ki ga je zanj izdal R. K., rekel, da bo K. že dobil, da ve, kje je doma in mu bo delal škodo, dodal, da on ne bo razbijal stekel na vozilu, ampak bo v vozilo (K.) vrgel zadevo, ki jo ima doma, tako da od vozila ne bo ostalo ničesar, zaradi česar se R. K., ki je za grožnje izvedel od sodelavcev, počuti resno ogrožen, ker jih je P. sposoben uresničiti;
s čimer naj bi obdolženi L. P., pod točko I/2, storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ; da se obdolženega J. S., po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je dne 03.09.2005 policistoma M. N. in A. G. dejal, da ve, kje je doma policist R. K. in kakšno vozilo uporablja ter da mu bo na dom vrgel „vloženo hruško“; da je dne 01.10.2005 med 17.10 in 18.30 uro po telefonu najmanj dvajsetkrat poklical policista D. A. in mu v eni izmed vzpostavljenih telefonskih zvez zagrozil, da bo na dom dobil „vloženo hruško“, kar pomeni bombo, zaradi česar se D. A. počuti močno ogroženega, ker je grožnje sposoben uresničiti; s čimer naj bi obdolženi J. S., pod točkama II/2 in II/5, storil dve kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ; II. v odločbi o kazenski sankciji: da se obdolženemu L. P., upoštevajoč nespremenjeni določeni kazni dvakrat po 2 (dva) meseca zapora za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti pod točkama I/1 in I/3 krivdoreka ter v skladu z določbami 2. točke II. odst. 47. člena KZ in I. odst. 48. člena KZ, ob upoštevanju: kazni 6 (šestih) let in 5 (petih) mesecev zapora iz sodbe Okrajnega sodišča v Celju z dne 19.11.2009, opr. št. K 258/2005, ki je postala pravnomočna dne 21.12.2009, kazni 7 (sedmih) mesecev zapora iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 27.02.2009, opr. št. K 229/2004, ki je postala pravnomočna dne 15.01.2010 in kazni 1 (enega) leta zapora iz sodbe Okrožnega sodišča v Krškem z dne 25.09.2008, opr. št. K 83/2006, ki je postala pravnomočna dne 20.01.2010 izreče enotna kazen 8 (osem) let in 3 (tri) mesece zapora.
V izrečeno enotno kazen se obdolženemu L. P. po določilu I. odst. 48. člena KZ ter po določilu I. odst. 49. člena KZ všteje čas prebit v priporu in del že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 19.11.2009, opr. št. K 258/2005.
Obdolženemu J. S. se, upoštevajoč nespremenjene določene kazni trikrat po 2 (dva) meseca zapora za tri kazniva dejanja ogrožanja varnosti pod točkami II/1, II/3 in II/4 krivdoreka po I. odst. 145. člena KZ, po I. odst. 47. člena KZ v zvezi z 2. in 3. točko II. odst. 47. člena KZ temu obdolžencu določi enotna kazen 5(pet) mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi J. S. v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti te sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, sicer mu bo pogojna obsodba preklicana;
III. v odločbi o stroških kazenskega postopka:
tako, da se obdolženega L. P. po IV. odst. 95. člena ZKP oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 92. člena ZKP.
V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obdolžena L. P. in J. S. spoznana za kriva in sicer obdolženi L. P. storitve treh kaznivih dejanj, obdolženi J. S. pa petih kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ. Obdolženemu L. P. je bila za vsako kaznivo dejanje določena kazen dveh mesecev zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen petih mesecev zapora. Obdolženemu J. S. je bila izrečena pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila za vsako izmed petih kaznivih dejanj določena kazen dveh mesecev zapora ter nato določena enotna kazen devetih mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Obdolženca sta bila oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 92. člena ZKP, razen plačila sodne takse. Potrebni izdatki in nagrada zagovornice obdolženega L. P. pa bremenijo proračun službe za brezplačno pravno pomoč pri Okrožnem sodišču v Celju. Po II. odst. 105. člena ZKP je bil oškodovanec D. A. s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo.

Zagovornica obdolženega L. P. pritožbeno uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče milejšo kazensko sankcijo, upošteva pa naj tudi določbo 48. člena KZ. Zagovornica tudi prosi, da se obdolženca oprosti plačila sodnih taks.

Zagovornik obdolženega J. S. sodbo izpodbija zaradi razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe.

Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP predlagal, da sodišče druge stopnje delno ugodi pritožbama obeh zagovornikov, izpodbijano sodbo pa tudi spremeni po uradni dolžnosti in sicer:

glede obdolženega L. P. v odločbi o krivdi tako, da se njegovo ravnanje, opisano pod točko I/1 in 2 izreka, pravno opredeli kot eno nadaljevano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ; v odločbi o kazenski sankciji tako, da se mu za nadaljevano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pod točko I/1 in I/2 izreka, določi kazen treh mesecev zapora ter nato, z upoštevanjem kazni dveh mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko I/3 izreka in šestih let in treh mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 240/2006, izreče enotna kazen šest let in šest mesecev zapora, v katero naj se mu všteje že do sedaj prestana kazen; v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da se obd. P. v celoti oprosti plačila vseh stroškov postopka;

glede obdolženega J. S. v odločbi o krivdi tako, da se njegovo ravnanje, opisano v točkah II/1, II/2 in II/3 oziroma v točkah II/4 in II/5 izreka, pravno opredeli kot dve nadaljevani kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ; v odločbi o kazenski sankciji tako, da se mu v okviru izrečene pogojne obsodbe določita posamični kazni petih oziroma treh mesecev zapora ter enotna kazen sedmih mesecev zapora;

v ostalem delu pa potrdi prvostopna sodba.

V izjavi o predlogu višjega državnega tožilca z dne 04.08.2010 je zagovornik obdolženega J. S. v celoti vztrajal pri podani pritožbi.

Pritožba zagovornice obdolženega L. P. je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo glede obeh obdolžencev potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

K pritožbi zagovornice obdolženega L. P.

Zagovornica obdolženega L. P. vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odst. 371. člena ZKP v tem, da je prvostopno sodišče v obdolženčevih generalijah napačno zapisalo, da se nahaja na prestajanju zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) v M., odprtem oddelku v R., čeprav se obdolženec dejansko nahaja v ZPKZ na D. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki I. odst. 371. člena ZKP ni mogoče storiti z zmotnim navajanjem obdolženčevih generalij, saj je takšna kršitev lahko storjena le v korelaciji do izreka sodbe in njene obrazložitve, nanašati pa se mora na razloge o odločilnih dejstvih. Pri tem gre še ugotoviti, da je zagovorničina trditev glede tega, da zaradi navedene napake ni moč ugotoviti, na katero osebo se sodba nanaša, pretirana. Osebni podatki obdolženca še vedno dajejo dovolj podlage za njegovo natančno individualizacijo, ne glede na to v katerem zavodu trenutno prestaja zaporno kazen. Gre torej za očitno pisno pomoto, ki jo lahko predsednik senata, v skladu z določbo I. odst. 365. člena ZKP, popravi s posebnim pisnim sklepom na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Enako je treba obravnavati tudi očitno pomoto v imenu, ko je prvostopno sodišče v zadnjem odstavku na list. št. 5 izpodbijane sodbe namesto „policist N.“ očitno pomotoma zapisalo „policist P.“.

Pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne drži, saj je sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in pravilno ocenilo obdolženčev zagovor. Ni se mogoče strinjati z obrambo, da so izpovedbe oškodovancev R. K. in M. N. ter priče D. D. glede kaznivih dejanj pod točkama I/1 in I/3 v tolikšni meri nezanesljive, da kažejo na neverodostojnost teh prič ter načrtovan konstrukt policistov zoper obdolženega L. P. Na glavni obravnavi dne 27.11.2009 je R. K., tudi brez vpogleda v kazensko ovadbo (list. št. ...), dovolj natančno opisal okoliščine dejanja, obdolžencu očitanega pod točko I./1. Izpovedal, je da mu je obdolženi L. P. grožnje izrekel avgusta in septembra 2005, ko ga je imel v postopku zaradi cestnoprometnega prekrška. Pri tem mu je obdolženec grozil: „da če ve kaj so vložene hruške in da ga bo naučil peclje zobat ter da ve kje stanuje in da ima lepo družino“. Da so grožnje z „vlaganjem hrušk“, „požiranjem pecljev“ pomenile žargonsko nakazovanje uporabe ročne bombe izhaja že iz konteksta vseh izrečenih groženj, takšen pomen izrečenih besed pa so potrdili tudi vsi kot priče zaslišani policisti. Zato je povsem sprejemljiva argumentacija sodišča prve stopnje na ... strani izpodbijane sodbe, zakaj gre verjeti oškodovancu R. K. in s temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Nenazadnje pa so izrekanje tovrstnih groženj napram temu oškodovancu potrdile tudi priče M. N., B. B. in A. G.

Prav tako so sprejemljivi argumenti sodišča prve stopnje glede groženj izrečenih M. N. Izpovedbe te priče na glavni obravnavi dne 27.11.2009 so bile dokaj natančne (list. št. ...). Precizno je opisal vse okoliščine obravnavanja obdolženega L. P. v bližini železniške postaje v Z. m. ter povzel obdolženčeve grožnje v enakem pomenu kot so zajete tudi v krivdoreku po točko I/3. Enako je izpovedoval tudi D. D., ki je bil tedaj v patrulji in je obdolženčeve besede slišal. Tudi on je potrdil grožnje o razstrelitvi oškodovančevega vozila, o odraščanju oškodovančevih otrok brez očeta in o omenjanju dogodka na bazenu v R., ko je obdolženec neko osebo udaril s steklenico po glavi.

Glede na navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da je imelo prvostopno sodišče dovolj podlage, da je ocenilo pričevanja zaslišanih policistov za verodostojna, saj njihove izpovedbe le niso bile tako nedosledne in splošne, kot to skuša prikazati obramba. Obe obdolženemu L. P. očitani kazni dejanji pod točkama I/1 in I/3 pa sta bili tudi dovolj natančno časovno in prostorsko opredeljeni. Ko obramba zatrjuje, da bi se priče morale groženj, ki so odstopale od povprečja bolje zapomniti, spregleda, da so vse ključne priče, katerih izpovedbe je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, skladno izpovedale, da je obdolženi L. P. obema oškodovancema smiselno zagrozil, da ju bo z uporabo ročne bombe razstrelil oziroma v primeru N. tudi pretepel.

Zanesljivi so tudi razlogi sodiščaprve stopnje o resnosti izrečenih groženj in o njihovi objektivni zmožnosti doseganja občutka ogroženosti obeh oškodovancev. Oba sta grožnje vzela resno. Priča B. B. je izpovedala, da je bil v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj postopek z obdolžencema varnostno tvegan. Policisti so zaradi lastne varnosti nosili službeno orožje domov. Imel je občutek, da je bil R. K. prestrašen. Potrdil je, da je bil R. K. navzoč pri zasegu obdolženčeve pištole znamke Š. Tudi priča A. G. je potrdila, da sta bila R. K. in M. N. zaradi groženj pretresena. Bala sta se za lastno varnost in varnost njunih družin. Po mnenju drugostopnega sodišča je oškodovanec R. K. na glavni obravnavi dne 27.11.2009 zadovoljivo pojasnil časovne okoliščine vložitve kazenske ovadbe. Nikakor ni mogoče šteti izrečene grožnje, kot nekoliko bolj oster, a še vedno obdolženčev vsakdanji način komunikacije z oškodovanimi policisti, ki naj ne bi ne v subjektivnem ne v objektivnem smislu pomenil njunega ogrožanja. Takšne grožnje presegajo vsebino in značilnosti morebitnega prepira s policisti in občutek ogroženosti oškodovancev v tem primeru ni mogoče šteti zgolj za njuno preobčutljivost na besede, ki jih gre za dojemati kot običajne. Grožnje z razstrelitvijo osebe, torej z njeno usmrtitvijo, ali pa vsaj s pretepom (druga grožnja zoper M. N. pod tč. I/3), ob omenjanju oškodovančevih domačih bivalnih in družinskih razmer, kar nevarnost grožnje vsekakor potencira, so brez vsakršnega dvoma resne in objektivno zmožne doseči ogroženost oškodovancev. Resna grožnja kot konstitutivni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, je podana takrat, kadar je usmerjena zoper življenje in telo druge osebe in kadar je po svoji vsebini in okoliščinah, v katerih je izražena, objektivno zmožna povzročiti občutek ogroženosti drugega, ne glede na to, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti oziroma kaj je hotel z njo doseči. Zato za presojo predmetne kazenske zadeve ni relevantno pritožbeno zatrjevanje, da prvostopno sodišče ni ugotavljalo, ali je obdolženec nameraval grožnje uresničiti. V smislu prej navedenega, obstoj resne grožnje tudi ni ključnega pomena, ali je obdolženec v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj posedoval ročno bombo oziroma ali mu je bila v preteklosti zasežena in ali mu je bila zasežena pištola. V tej zvezi sta R. K., ki je bil navzoč pri zasegu in B. B. potrdila, da je bila obdolženemu zasežena pištola znamke Š. in tudi obramba povsem jasno ne pove, zakaj tem navedbam ne gre verjeti. Vsi policisti pa so kot priče izpovedovali o grožnjah z bombo, pri čemer pa kot že rečeno niti ni pomembno, ali je obdolženec z bombo tudi dejansko razpolagal, saj je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti storjeno tudi v primeru, če obdolženec groženj ni nameraval uresničiti.

Upoštevajoč vse navedeno, drugostopno sodišče, v nasprotju z zagovornico obdolženega L. P., ugotavlja, da so razlogi pritožbeno izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih razumljivi, tehtni in medsebojno usklajeni. Sodišče prve stopnje ni nekritično sledilo izpovedbam oškodovancem kot to pritožbeno meni obramba, ampak je svojo dokazno oceno gradilo na podlagi temeljite analize izpovedb vseh prič ter svoje zaključke tudi zanesljivo argumentiralo.

Uveljavljana kršitev kazenskega zakona, ker sodišče ni uporabilo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja ni podana. Pri tem gre dodati, da zagovornica pri tem zmotno navaja, da sodišče ni uporabilo določb o nadaljevanem kaznivem dejanju. Teh določb kazenski zakon, ki je bil v predmetni kazenski zadevi uporabljen, niti ne pozna. Teorija in sodna praksa sta uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma izključili, kadar gre za tako imenovana osebna kazniva dejanja. To so tista kazniva dejanja, kjer je napadena oseba ali osebnostne vrednote oziroma kjer so posebni objekt kazenskopravnega varstva neposreden izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) oziroma katere od njihovih komponent. V ta okvir sodijo kazniva dejanja zoper življenje in telo, nekatera kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, nekatera kazniva dejanja zoper človekovo zdravje in kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti spada med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, usmerjeno pa je na ogrožanje osebne varnosti druge osebe. V takšnih primerih pa gre praviloma za toliko kaznivih dejanj, kolikor je žrtev oziroma oškodovancev.

Zagovornica sicer pritožbeno zatrjuje, da pri vseh treh kaznivih dejanjih pod točko I. krivdoreka ni izkazana osebna ogroženost oškodovancev R. K. in M. N., ki je bistvena za obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, kar pa je bilo za dejanji pod točkama I/1 in I/3 ovrženo z zgornjimi izvajanji. Ima pa pritožnik delno prav in sicer glede kaznivega dejanja pod točko I/2 krivdoreka. Iz opisa tega dejanja izhaja, da naj bi obdolženi L. P. policistoma M. N. in B. B. rekel: „da bo K. že dobil, da ve, kje je doma in mu bo delal škodo“ ter „da on ne bo razbijal stekel na vozilu, ampak bo v vozilo (K.) vrgel zadevo, ki jo ima doma tako, da od vozila ne bo ostalo ničesar“. Kot je bilo že zapisano, je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti podano le tedaj, če je grožnja resna in če je naperjena zoper življenje in telo. Kaznivo dejanje bo torej podano, ko bo storilec s svojim ravnanjem ogrozil občutek varnosti z grožnjo, da bo storil eno od kaznivih dejanj iz petnajstega poglavja KZ, to je eno od kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je subsidiarne narave. Če storilec grožnjo uresniči, bo podano katero izmed kaznivih dejanj iz petnajstega poglavja KZ. Iz opisa kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pod točko I/2 pa je razvidno, da obdolženčeva grožnja ni usmerjena zoper življenje in telo oškodovanega policista R. K., ampak se nanaša na njegovo vozilo, ko obdolženec grozi, da bo „zadevo“ vrgel v vozilo, da od tega vozila ne ostalo nič. Zato je glede tega dejanja pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, uporabilo določbo 1. točke 358. člena ZKP in glede tega dejanja obdolženca oprostilo obtožbe.

Sicer pa je sodišče druge stopnje zaključilo, da obdolženčeva pritožba ni utemeljena v tistem delu, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni dalo dovolj poudarka navedenim olajševalnim okoliščinam, ker naj bi šlo le za lažja kazniva dejanja, obdolženec pa je tudi dolžan preživljati enega otroka. Glede na to, da se obdolženec nahaja na prestajanju daljše prostostne kazni, njegova preživninska obveznost ne more pomeniti tehtnejše olajševalne okoliščine, kazni za kaznivi dejanji pod točkama I/I in I/3 krivdoreka, v trajanju dveh mesecev, pa sta bili določeni v spodnjem razponu zakonsko zagrožene kazni. Pri odločitvi sodišča prve stopnje za izrek zaporne kazni in pri določitvi višine posamezne kazni so zato utemeljeno pretehtale obteževalne okoliščine, kot jih navaja že prvostopno sodišče.

Zagovornica utemeljeno opozarja na kršitev kazenskega zakona v smislu 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s I. odst. 48. člena KZ. Po I. odst. 48. člena KZ namreč izreče sodišče, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi, za vsa dejanja enotno kazen, pri čem upošteva, da je prej izrečena kazen že določena. Obdolženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Celju z dne 19.11.2009, opr. št. K 258/2005, ki je postala pravnomočna dne 21.12.2009, obsojen na kazen šest let in pet mesecev zapora, zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po I. odst. 221. člena KZ, upoštevajoč sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 08.04.2008, opr. št. K 240/2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 03.03.2009, opr. št. Kp 311/2008; s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 27.02.2009, opr. št. K 229/2004, ki je postala pravnomočna dne 15.01.2010, na kazen sedmih mesecev zapora, zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po IV. odst. v zvezi s I. odst. 302. člena KZ in kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po I. odst. 303. člena KZ in s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem z dne 25.09.2008, opr. št. K 83/2006, ki je postala pravnomočna dne 20.01.2010, na kazen enega leta zapora, zaradi dveh kaznivih dejanj napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odst. 212. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ. Pritožbeno sodišče je zato to kršitev saniralo in pridobilo kazenske spise Okrajnega sodišča v Celju ter Okrožnih sodišč v Celju in Krškem v zgoraj citiranih kazenskih zadevah ter najnovejši izpisek iz kazenske evidence za obdolženca, na podlagi česar je ugotovilo, da se obdolženec nahaja na prestajanju zaporne kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. K 258/2005, kazni zapora po sodbah Okrožnega sodišča v Celju opr. št. K 229/2004 in Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. K 83/2006, pa še ni nastopil. Upoštevajoč kazni iz citiranih sodb ter kazni dvakrat po dva meseca zapora iz te sodbe, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo enotno kazen osem let in tri mesece zapora. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, kot so bile uporabljene že pri odmeri kazni v posameznih citiranih sodbah. Pritožbeni senat meni, da je enotna kazen primerna osebnosti obdolženca, stopnji njegove kazenske odgovornosti ter teži in posledicam kaznivih dejanj ter da bodo s to enotno kaznijo doseženi vsi smotri kaznovanja.

Po določilih I. odst. 48. člena KZ ter I. odst. 49. člena KZ je sodišče obdolženemu L. P. v izrečeno enotno kazen vštelo čas prebit v priporu in del že prestane kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 19.11.2009, opr. št. K 258/2005.

Pritožba zagovornice je utemeljena tudi v delu, kjer izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženec sicer oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 92. člena ZKP, naloženo pa mu je bilo plačilo sodne takse. Glede na dejstvo, da je obdolženec brez vsakršnega premoženja, nahaja pa se na prestajanju dolgoletne zaporne kazni in je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, je očitno, da bi bilo lahko tudi zaradi plačila sodne takse ogroženo njegovo vzdrževanje. Zato je utemeljen pritožbeni predlog zagovornice, da se ga oprosti še plačila stroška iz 6. točke I. odst. 92. člena ZKP, torej sodne takse.

K pritožbi zagovornika obdolženega J. S.

Za pritožbeno sodišče je v celoti sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi J. S. z ravnanjem, opisanim pod točkami II/1, II/3 in II/4 krivdoreka izpodbijane sodbe, uresničil vse zakonske znake treh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ. Opis kaznivega dejanja z dne 19.08.2005 vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ. Občutek oškodovančeve ogroženosti kot prepovedana posledica tega kaznivega dejanja, je eden izmed zakonskih znakov. Iz krivdoreka smiselno izhaja, to dejstvo pa so potrdile tudi priče B. B., M. N. in A. G., da je oškodovani R. K. za grožnje izvedel od sodelavcev neposredno po tem, ko jih je obdolženi J. S. izrekel. V dokaznem postopku je bilo z vso gotovostjo ugotovljeno, da je oškodovani R. K. za grožnje izvedel (priči B. in G. opišeta, da je bil pri tem prestrašen). Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je bilo s tem dokončano, ne glede na to, da oškodovanec grožnje ni slišal neposredno. Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti namreč ni nujno, da je resna grožnja izrečena neposredno osebi, ki ji je namenjena, temveč se lahko izrazi na različne načine, tudi po drugih osebah. Podrobnejši opis oškodovančevih osebnih občutkov (prestrašenosti, ogroženosti), je stvar oškodovančevega subjektivnega dojemanja izrečenih besed. Opisovanje oškodovančevih subjektivnih občutkov ne sodi v izrek sodbe, temveč v njeno obrazložitev. Tej zahtevi pa je prvostopno sodišče zadostilo, saj obrazložitev sodbe vsebuje razloge, ki se nanašajo na občutek osebne ogroženosti oškodovanih policistov. Drugostopno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sodišče prve stopnje v zvezi z opisom kaznivih dejanj ogrožanja varnosti pod točkami II/1, II/3 in II/4 ni kršilo kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP.

S tem, ko je dejanje pod točko I/3 krivdoreka časovno opredeljeno z neugotovljenim dnem v mesecu septembru 2005, sodišče prve stopnje ni kršilo določb kazenskega postopka (II. odst. 371. člena ZKP). Ustaljena sodna praksa tudi takšno opredelitev časa storitve šteje kot ustrezno konkretizacijo navedenih sestavin kaznivega dejanja, ki v ničemer ne zmanjšuje možnost obdolženčeve učinkovite obrambe.

Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Izpovedbe prič R. K., M. N., D. A., B. B. in A. G. le niso tako pomanjkljive ter nezanesljive, kot to skuša prikazati obramba. Na glavni obravnavi dne 27.11.2009 je M. N. natančno pojasnil okoliščine dejanja z dne 19.08.2005, ko je v nočni patrulji s policistom B. B. skušal obdolženemu L. P. vročiti plačilni nalog, ki ga je spisal oškodovani R. K. Po izpovedbah te priče se je obdolženi J. S. pridružil grožnjam soobdolženca, ko sta R. K. preko M. N. grozila z razstrelitvijo z ročno bombo. Grožnje z „vloženimi hruškami“ R. K., kar je v žargonu obdolžencev pomenilo ročne bombe, ki jih je izrekel ob dogodku dne 19.08.2005, je na glavni obravnavi dne 07.01.2010 (list. št. ), potrdil tudi B. B. Oškodovani R. K. se sicer res na glavni obravnavi dne 27.11.2009 ni natančno spomnil vseh izrečenih groženj neugotovljenega dne septembra 2005, kar je tudi za drugostopno sodišče sprejemljivo, glede na naravo njegovega dela, ko se vsakodnevno srečuje s podobnimi situacijami, dogodkov povezanih z obema obdolžencema pa je bilo veliko, kar se je pokazalo tekom tega kazenskega postopka. Je pa oškodovani R. K. v zvezi z obravnavanim dogodkom povedal (list. št. ...), da mu je obdolženi J. S. rekel, da ve kje stanuje, da si je zgradil lepo hišo in da lahko ponoči pričakuje kakšen obisk, ki se ne bo srečno končal. Obdolženi J. S. ga je k obračunu pozival tudi takrat, ko ne bo v službi, torej ko ne bo nosil policijske uniforme. Tudi za pričo D. A. ni mogoče trditi, da ni bila dovolj eksaktna pri opisu dejanja z dne 30.09.2005. Natančno je opisal vse okoliščine dejanja, torej kdaj in na kakšni intervenciji je bil, kje se je dogajala in na kakšen način mu je obdolženi J. S. grozil. Zato drugostopno sodišče ugotavlja, da je pritožbeni očitek o tem, da se priče niso spominjale groženj, kar naj bi kazalo na njihovo majhno intenzivnost, zmoten. Ravno nasprotno, vse priče so se spomnile v katerih okoliščinah so bile grožnje izrečene, komu so bile namenjene in kakšna je bila njihova poglavitna vsebina. Vse priče so tudi potrdile, da so bile grožnje pri oškodovancih sprejete kot resne, o čemer je sodišče prve stopnje zavzelo jasno stališče v 4. odst. na list. št. ... in 3. odst. na list. št. ... izpodbijane sodbe. Zato gre zaključiti, da so razlogi sodišča prve stopnje glede odločilnih dejstev zadostni ter, da ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. 371. člena ZKP.

Enako kot že pri obdolženemu L. P., tudi v zvezi z obdolženim J. S. sodišče druge stopnje meni, da okoliščina, da ročne bombe slednjemu niso bile zasežene še ne pomeni, da mu kazniva dejanja niso dokazana, saj za obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti ni pomembno, ali je storilec grožnjo nameraval uresničiti.

Podobno kot pri obdolženemu L. P. je sodišče druge stopnje, pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ugotovilo, da dejanji, obdolženemu J. S. očitani pod točkama II/2 in II/5, ne vsebujeta vseh z zakonom predpisanih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Iz opisa tega dejanja pod točko II/2 izhaja, da naj bi obdolženi J. S. policistoma M. N. in A. G. dne 03.09.2005 dejal: „da ve, kje je doma policist R. K. in kakšno vozilo uporablja ter da mu bo na dom vrgel vloženo hruško“. Pod točko II/5 pa se grožnje policistu D. A. glasijo: „da bo na dom dobil vloženo hruško, kar pomeni bombo“. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je podano le tedaj, če je grožnja resna in če je naperjena zoper življenje in telo. Kaznivo dejanje bo torej podano, ko bo storilec s svojim ravnanjem ogrozil občutek varnosti z grožnjo, da bo storil eno od kaznivih dejanj iz petnajstega poglavja KZ, to je eno od kaznivih dejanj zoper življenje in telo. Iz opisa dejanj pod točkama II/2 in II/5 pa je razvidno, da grožnji obdolženega J. S. nista bili usmerjeni zoper življenje in telo oškodovanih policistov R. K. in D. A., ampak sta se nanašali na poškodovanje njunega domovanja, saj naj bi K. „vloženo hruško“ vrgel na dom, A. pa naj bi jo dobil na dom. Ker v opisanih dveh primerih niso izpolnjeni vsi z zakonom določeni znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, je glede teh dveh dejanj pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, uporabilo določbo 1. točke 358. člena ZKP in v tem delu obdolženca oprostilo obtožbe.

V skladu z določbo 386. člena ZKP, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro kazenske sankcije in odmero kazni ter se utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo dveh mesecev zapora za vsako posamezno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pod točkami II/1, II/3 in II/4 krivdoreka. Ker je bil obdolženec oproščen kaznivih dejanj ogrožanja varnosti pod točkama II/ 2 in II/5, mu je sodišče druge stopnje moralo določiti novo enotno kazen. To je odmerilo v višini petih mesecev zapora (ob enako dolgi triletni preizkusni dobi). Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, kot so bile uporabljene že pred sodiščem prve stopnje (predkaznovanost zaradi kaznivih dejanje z elementi nasilja in prekrškov zoper javni red in mir). Pritožbeni senat meni, da je določena enotna kazen primerna osebnosti obdolženca, stopnji njegove kazenske odgovornosti ter teži in posledicam kaznivih dejanj ter da bodo s to določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, doseženi vsi smotri kazenskopravnega varstva.

Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v korist obeh obdolžencev in zato sodna taksa ni bila določena (II. odst. 98. člena ZKP).