221. člen KZ

Vezanost civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo pomeni, da toženec v pravdi ne more dokazovati, da tega dejanja ni storil, da ni kriv in da med njegovim dejanjem in nastankom škode ni vzročne zveze; skratka, ne more uveljavljati ugovorov, nasprotujočih ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je za toženčevo odškodninsko odgovornost dovolj že, da je bil obsojen za kaznivo dejanje prikrivanja. Kaznivo dejanje prikrivanja je namreč povezano s predmetom kaznivega dejanja (ukradeno stvarjo) in ne s prikrivanjem (skrivanjem) storilca kaznivega dejanja tatvine.

Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa (razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen) ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le ta materialno pravno ali procesno pravno relevanten in če je njegov obstoj in relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Za škodo odgovarja ne samo tisti, ki jo neposredno povzroči, ampak tudi tisti, ki je s povzročiteljem vsebinsko pomembno povezan (torej tudi tisti, ki je napeljeval, pomagal oziroma prikrival).

Obsojenec, ki je s sodelovanjem pri izvršitvi skupaj s še neugotovljenimi storilci vzel tuje premične stvari z namenom, da si jih protipravno prilasti, dejanje pa so storili z vdorom v tuje bančne račune v sistemu on-line bančništva s tem, da je eden od neugotovljenih sostorilcev na neugotovljen način vdrl na bančni račun štirih oškodovancev ter z njihovih računov istega dne na račun družbe, ki mu ga je predhodno dal na razpolago obsojeni kot zakoniti zastopnik te družbe, prenesel zneske, ki jih je obsojenec po predhodnem obvestilu istega dne dvignil, je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ.

V primeru kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ (tatvina registrskih tablic), ki se preganja po uradni dolžnosti, za kaznivo dejanje prikrivanja ne pride v poštev uporaba določbe četrtega odstavka 221. člena KZ.

V primeru prilastitve tujih premičnih stvari, ki obsegajo določene pravice, se dejanje pravno opredeli po temeljni obliki kaznivega dejanja.

Zgolj dejstvo, da obsojenčev pridobitni način ni bil povsem jasno ugotovljen, ne pomeni, da zakonski znak kaznivega dejanja prikrivanja „si kako drugače pridobi“ (iz prvega odstavka 221. člena KZ) ne bi bil izpolnjen.

V primeru obsodilne sodbe v kazenskem postopku se zastaranje pretrga in začne ponovno teči s pravnomočnostjo kazenske sodbe. V primeru obsodbe za naklepno kaznivo dejanje je izključen pobotni ugovor.

Za drugačno pridobitev v smislu prvega odstavka 221. člena Kazenskega zakonika (KZ) se enako kot pri prodaji ali zastavi terja premik stvari, ki pri hrambi ni izkazan.

Pritožbena navedba, da se obdolženec preživlja izključno z izvrševanjem kaznivih dejanj premoženjske narave in da do premoženjske koristi prihaja z izsiljevanjem, nima podlage v podatkih kazenskega spisa. Obdolženec je bil namreč spoznan za krivega storitve enega kaznivega dejanja izsiljevanja ter nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, pri čemer pogojne obsodbe, ki je izbrisana iz kazenske evidence, ni mogoče upoštevati, saj bi bil v nasprotnem primeru izbris obsodb iz kazenske evidence brez pomena.

Pravila, ki urejajo odgovornost več oseb za škodo, oškodovancu breme dokazovanja olajšajo. V teh primerih oškodovancu ni potrebno izkazati vzročne zveze med ravnanjem posameznega udeleženca in nastalo škodo, dovolj je, da izkaže položaj, ki je predpostavka za uporabo pravil o solidarni odgovornosti.

Okrožno sodišče, pred katerim je pred razdružitvijo tekel kazenski postopek zoper obdolženega V.S. za kaznivo dejanje iz pristojnosti Okrajnega sodišča, ki v sklepu ni odločilo, da se izločeni postopek odstopi drugemu stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, temveč, da ga bo dokončalo samo, ne more z uporabo določbe prvega odstavka 33. člena ZKP preko zunajobravnavnega senata doseči izdaje novega sklepa o odstopu kazenske zadeve (spisa) Okrajnemu sodišču, in s tem spremembe sprejete odločitve v sklepu, ki je zavezujoča.

Ne gre za kršitev pravice do obrambe, ker obsojencu ni bila dana možnost, da je navzoč pri policijskem postopku izdelave oziroma dopolnitve strokovnega mnenja, saj je sodišče v zvezi s tem mnenjem odredilo izvedenstvo in dokaze tudi izvedlo na glavni obravnavi, torej je obsojenec imel možnost, da se z njimi seznani in jih preizkusi.

S tem ko je sodišče na podlagi ugotovljenih in v izreku sodbe navedenih dejstev sprejelo glede pravne opredelitve drugačen zaključek kot državni tožilec, pri tem pa ni spreminjalo dejstev in okoliščin, vsebovanih v vloženi in na glavni obravnavi spremenjeni obtožbi, ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo. Prav tako z dodanim besedilom abstraktne pravne norme ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo, ampak je le omogočilo kontrolo pravilnosti pravnega sklepa, da opis dejanja pomeni konkretizacijo kaznivega dejanja prikrivanja.

Ker v očitanem ravnanju (prodaja izolacijskega materiala) ni bilo vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja, saj tožnik ni vedel, ni moral in ni mogel vedeti, da je bil izolacijski material ukraden, niso bili podani vsi elementi hujše kršitve delovne obveznosti (kot hujša kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmera, je bila skladno s pravilnikom tožene stranke opredeljena kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja), disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ni zakonit.

Če obsojenec (s sostorilci) vdre v tuje bančne račune v sistemu on-line bančništva in prenese sredstva na svoj račun ter kasneje dvigne ta sredstva, izpolni vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ.

Za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ je dovolj ugotovitev, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, pri čemer ni potrebno, da bi bil odkrit storilec temeljnega kaznivega dejanja.

Če je sodišče ocenilo, da obtoženkama ni dokazano, da sta vedeli, da je denar pridobljen s kaznivim dejanjem, bi moralo presoditi še, ali zbrani dokazi dajejo dovolj podlage za presojo, da bi to morali in mogli vedeti, in v takem primeru bi lahko samo poseglo v izrek z ustrezno spremembo opisa in pravne kvalifikacije po 2. odstavku 221. člena KZ.

Opis slehernega kaznivega dejanja mora vsebovati zakonske znake kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Tako so sestavine (zakonski znaki) obravnavanega kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 221. člena KZ; 1. stvar oziroma tisto, kar je bilo zanjo pridobljeno (s prodajo ali zamenjavo), 2. pridobitev takšne stvari na enega od konkretnih oziroma splošno navedenih načinov v zakonu in 3. vedenje oziroma zavest storilca, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem. Iz opisa obravnavanega kaznivega dejanja tako določno izhaja, kateri predmet (osebni avtomobil), naj bi obdolženec prikril, vendar le z navedbo "si kako drugače pridobi" dejansko ni konkretizirano na kakšen način, naj bi ga obdolženi prikril, torej ni konkretizirana izvršitvena oblika kaznivega dejanja, ki pa je seveda zakonski znak slehernega kaznivega dejanja. V subjektivnem pogledu za storitev kaznivega dejanja po 1. odst. 221. člena KZ zadošča vedenje oziroma zavest storilca, da je bil predmet pridobljen s kaznivim dejanjem, ali da takšno stvar