48. člen KZ

V novejši sodni praksi je bila zahrbtnost kot kvalifikatorna oziroma razmejitvena ločnica med umorom in ubojem prepoznana v odnosu zaupanja med storilcem in oškodovancem, ki je obstajal neposredno pred oziroma v trenutku kaznivega dejanja, poleg tega je šlo za dogodke v zasebnem prostoru, kjer sta se oškodovanec in storilec zavestno nahajala, bodisi na povabilo enega ali drugega. Zahrbtnost, ki je bila prepoznana v ravnanjih storilcev, je bila vselej časovno in prostorsko neločljivo povezana z napadom, oškodovanci pa so se v času napada zavedali prisotnosti storilcev. V konkretnem primeru je gotovo, da med obtožencem in oškodovancem v času storitve dejanja ali neposredno pred tem ni obstajal nikakršen odnos zaupanja ali celo garantna dolžnost obtoženca, tako da obtoženi s svojim ravnanjem ni mogel zlorabiti zaupanja oškodovanca, do dejanja je prišlo na prostem in to na razdalji skoraj 50 metrov, ko se oškodovanec prisotnosti obtoženca sploh ni zavedal. Glede na to, pa čeprav sta se obtoženi in oškodovanec sicer poznala, da se je obtoženec dobro pripravil na storitev kaznivega dejanja in da je šlo za hladnokrvno eksekucijo oškodovanca, ob navedenem ne moremo govoriti o zahrbtnost

Iz izpodbijane sodbe torej izhaja, da je sodišče prve stopnje obsojenki združilo kazni, ki so bile izrečene s sodbami okrožnega sodišča v zvezi s sodbami višjega sodišča ter dvema kaznima zapora, ki sta obsojenki bili izrečeni s sodbami okrajnega sodišča, in sicer eno leto in deset mesecev zapora in šest mesecev zapora. Ker je sodišče prve stopnje združevalo kazni izrečene po sodbah okrožnih in okrajnih sodišč, ni moglo uporabiti določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ (4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1). Očitek obeh pritožnikov, da je sodišče prve stopnje z izrekom enotne kazni kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, zato ni utemeljen.

Po petem odstavku 407. člena ZKP sta upravičenca do predloga za spremembo pravnomočne sodbe državni tožilec ali obsojenec oz. obsojenka. Pomeni, da sprememba pravnomočne sodbe ni odvisna le od predlogov zadnjih dveh, ampak tudi od državnega tožilca kot njune nasprotne stranke. Pri tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP so zaradi pravnomočnosti sodb upoštevane le okoliščine iz teh sodb. Kasneje nastale okoliščine so bile včasih podlaga za zahtevo za izredno omilitev kazni, ki kot izredno pravno sredstvo ni več predvideno. Uveljavljani izpodbojni razlog nepravilne odločbe o kazenski sankciji je tako brezpredmeten in brezpredmeten je tedaj, ko je obrazložen z okoliščinami, ki so v zvezi s samim izvrševanjem kazni, kar vse je predmet drugih postopkov.

Novih, kasneje nastalih olajševalnih okoliščin v nepravi obnovi postopka ni mogoče upoštevati. Njen predmet namreč niso dejstva, ki so določala odmero posamičnih kazni, ampak dejstvo, da so bile te izrečene, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku (1. točka prvega odstavka 407. člena ZKP). Gre torej za nekaj drugega, medtem ko bi bili v pritožbeni obrazložitvi navedeni dejstvi kvečjemu predmet zahteve za izredno omilitev kazni, če bi bila ta v ZKP še naprej predvidena. Ker ni, pritožnik predlaganega znižanja enotne kazni niti po tej poti ne more doseči.

Po izrecni določbi tretjega odstavka 110. člena KZ sodišče ob preklicu pogojnega odpusta vzame kot določen tisti del prej izrečene kazni, ki je obsojenec še ni prestal, in nato izreče enotno kazen po določbah 47. in drugega odstavka 48. člena KZ. V primeru preklica pogojne obsodbe ne pride v poštev uporaba določbe prvega odstavka 48. člena KZ, na katero se pritožba neuspešno sklicuje.

Sodišče, ki izreka enotno kazen, mora pri izrekanju enotne kazni upoštevati oziroma odpraviti kršitve, ki so bile storjene pri izreku kazni istemu obsojencu s poprejšnjimi sodbami. V primerih, ko bi sodišča, ki so odločala o prejšnjih kaznih, kršila zakonske določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ oziroma 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, bi bili taki obsojenci neenako obravnavani v primerjavi s tistimi, pri katerih v obsodbah do takšnih kršitev ne bi prišlo.

Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev. Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sod

V sodbi, s katero izreče enotno kazen, sodišče ne upošteva okoliščino, da je bil obsojenec pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni.

Do odškodnine je upravičen, kdor je prestal daljšo prostostno kazen, kot mu je bila izrečena.

Ne gre za kršitev pravice do obrambe, ker obsojencu ni bila dana možnost, da je navzoč pri policijskem postopku izdelave oziroma dopolnitve strokovnega mnenja, saj je sodišče v zvezi s tem mnenjem odredilo izvedenstvo in dokaze tudi izvedlo na glavni obravnavi, torej je obsojenec imel možnost, da se z njimi seznani in jih preizkusi.

Sodišče je ob izpolnjenih zakonskih pogojih v postopku neprave obnove dolžno izreči enotno kazen tudi, če po stališču obsojenca to nasprotuje njegovim interesom.

Če je bil v času razveljavitve pravnomočne sodbe obsojenec na pogojnem odpustu in mu je v novem sojenju pravnomočno izrečena kazen zapora, se mu položaj glede pogojnega odpusta ne sme poslabšati. V takem primeru se mu čas pogojnega odpusta, če niso podani pogoji za njegov preklic, šteje kot že prestana kazen po sodbi, izrečeni v ponovljenem sojenju.

Pritožba na tretjo stopnjo po 1. točki prvega odstavka 398. člena ZKP pride v poštev le v primeru, ko sodišče obdolžencu hkrati sodi za vsa kazniva dejanja v steku in mu izreče enotno kazen dvajset let zapora (2. točka drugega odstavka 47. člena KZ) oziroma je bila z odločbo pritožbenega sodišča takšna kazen potrjena.

Pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje po 1. točki prvega odstavka 398. člena ZKP je možna le v primeru, ko sodišče druge stopnje izreče kazen zapora dvajsetih let za kazniva dejanja v steku, ki se obravnavajo v enotnem postopku sojenja in izrekanja kazni.

Ker je obdolženec storil sedanje nadaljevano kaznivo dejanje prej in med prestajanjem kazni zapora po poprejšnji sodbi, je treba v skladu s I. odst. 48. čl. KZ prestano kazen všteti v sedanjo enotno kazen. Gre za kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo, ker sodišče 1. stopnje tega vštetja ni opravilo. Ta kršitev pritožbeno ni bila uveljavljena, zato se upošteva po uradni dolžnosti.

Za obstoj milejše oblike temeljnega kaznivega dejanja iz 2. odst. 211. čl. KZ namreč morata biti izpolnjena dva pogoja: da je vrednost tuje premične stvari majhna in da si je storilec hotel prilastiti prav stvar takšne (majhne) vrednosti. V praksi bo mogoče opredeliti kot storitev kaznivega dejanja tako imenovane male tatvine, ravnanja storilca tedaj, kadar si bo na primer med več drugimi predmeti vzel točno določen predmet manjše vrednosti, čeprav bi imel možnost na primer vzeti enega ali več enakih predmetov večje vrednosti. Ob nasprotnem sklepanju to pomeni, da takšno kaznivo dejanje ne more biti podano v primeru, kadar storilec namerava vzeti vse, kar bi našel, pa šele ob storitvi kaznivega dejanja odkrije, da vrednejših predmetov ni in zato vzame le predmet ali več njih, ki so manjše vrednosti. V takšnem primeru bo zato vedno podano temeljno kaznivo dejanje po 1. odst. 211. čl. KZ, kljub manjši vrednosti ukradenega predmeta oziroma kvalificirana oblika takšnega kaznivega dejanja, v kolikor bo storjeno na enega od načinov, opisanih v čl. 212 KZ.

Prepoved sojenja obsojenca, ki je storil kaznivo dejanja za katerega je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, storil pa ga je v času prestajanja kazni zapora. Kaznuje se le disciplinsko.

Če obsojenec kazni, izrečene s prejšnjo sodbo, še ni prestal, je sodišče dolžno izreči enotno kazen v skladu z določbo 1. odstavka 48. člena KZ, če ne gre za izjemi od tega pravila, določeni v 2. in 3. odstavku 48. člena KZ.

Če je obsojenec že prestal zaporno kazen, med njenim prestajanjem pa je storil kaznivo dejanje, mu sme sodišče zanj izreči pogojno obsodbo.

Pravno relevantni okoliščini pri preklicu pogojnega odpusta in izreku enotne kazni sta glede na določbo 3. odstavka 110. člena KZ prej izrečena kazen, ki je obsojenec še ni prestal, in kazen za novo kaznivo dejanje, storjeno v času pogojnega odpusta, ki jo sodišče izreče sočasno, ko odloča o pogojnem odpustu.