145. člen KZ

Prepovedana posledica kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B je abstraktna ogrozitev varnosti. Zato za izvršitev kaznivega dejanja zadostuje, da storilec z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja izrazi resno grožnjo proti oškodovancu. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti ustrahovanje oziroma vznemirjenje in ni potrebno, da bi se oškodovanec zaradi tega dejansko počutil ustrahovanega ali vznemirjenega, kajti če bi se, bi šlo z vidika zavarovane dobrine osebne varnosti že za poškodbeno kaznivo dejanje in ne več za ogrozitveno kaznivo dejanje. Izvršitev kaznivega dejanja v temeljni obliki je zato po noveli KZ-1B dokončana že, ko storilec v razmerju do oškodovanca izrazi resno grožnjo in se oškodovanec z njo seznani, ni pa več nujno, da se oškodovanec zato počuti ustrahovanega ali vznemirjenega, kajti subjektivni učinek grožnje na oškodovanca med zakonskimi znaki ni omenjen. Posledično ni potrebno, da bi opis kaznivega dejanja vseboval opis takšne posledice.

Pri presoji, ali so podani zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, sodišče izhaja iz vsebine izrečenih groženj, okoliščin in dejstev, v katerih so bile grožnje izrečene, odnosa med obdolžencem in oškodovancem, njunih osebnostnih lastnosti, ipd. - sodnik vrednoti konkretno dejansko stanje in njegova odločitev je vedno vrednostna in ne pravnotehnična.

Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) mora opis zakonskega znaka resne grožnje v izreku sodbe določno opredeliti ravnanje storilca, da je iz vsebine izrečenih besed ali konkretizacije opisanih kretenj, mogoče objektivno sklepati na ogrožanje varnosti oškodovanca. Na vsebino in pomen ravnanj storilca ni mogoče sklepati le iz opisanih občutkov ali ravnanj drugega (oškodovanca).

Utemeljitev razlogov o obstoju določenega kaznivega dejanja sama po sebi pomeni izključitev razlogov za obstoj drugega kaznivega dejanja.

Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti je grožnja lahko izrečena tudi posredno.

Grožnja z ubojem, ki jo je obsojenec izrekel oškodovancu, ne more predstavljati sile, potrebne za odvzem prostosti oz. preprečitev bega pri kaznivem dejanju zasačene osebe (160. člen ZKP).

Za obstoj ogrozitvenega kaznivega dejanja je bistveno, da je izrečena grožnja zmožna doseči ogroženost oškodovanca, ne pa, ali je obsojenec grožnjo nameraval uresničiti.

Ker naj bi A.A. tožnika naznanil, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog (k.d. krive obvadbe) in ne po uradni dolžnosti, tako A.A. ni mogel storiti kaznivega dejanja krive ovadbe, zato niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP.

Izrečena grožnja „pazi se, pazi se“ ob hkratnem žuganju s prstom ne ustreza pravnemu standardu resne grožnje. Izrek sodbe, kolikor bi obsegal vse elemente kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, bi moral vsebovati še nadaljnje očitke, iz katerih bi se dalo sklepati, da je ta grožnja resna in predvsem, da pomeni grožnjo z napadom na življenje ali telo.

Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je izključena pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti. Glede na sodno prakso in teorijo je grožnja lahko izrečena tudi posredno. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče storiti z zmotnim navajanjem obdolženčevih generalij, saj je takšna kršitev lahko storjena le v korelaciji do izreka sodbe in njene obrazložitve, nanašati pa se mora na razloge o odločilnih dejstvih.

Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ je opredeljeno s prepovedano posledico, način storitve pa v zakonu ni opredeljen. Grožnjo je tako mogoče izraziti neposredno s kretnjami ali z besedami, lahko pa tudi posredno, s pismom, preko tiska, po radiu ali po televiziji in podobno.

Abstraktni očitek, da je bila z obdolženčevim ravnanjem ogrožena varnost oškodovanke, za opis kaznivega dejanja ni pomemben, saj krivdorek vsebuje konkretni opis dejanja, ko se obdolžencu očita, da je oškodovanko z odprto dlanjo udaril v nos, kar že v posledici stvari pomeni ogrozitev oškodovanke. Iz določbe sedmega odstavka 364. člena ZKP izhaja, da sodišče navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, kar je sodišče v obrazložitvi sodbe tudi storilo in povzemanje dokaznega sklepa v tej zvezi ni potrebno, kot tudi ne naštevanje katere dokaze je izvedlo na glavni obravnavi.

Obstoj hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, je dokazan, če je tožnik v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se mu kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vsebina grožnje je v krivdoreku opisana zgolj v tujem jeziku, torej ni vpisana razumljivo, zaradi česar je na mestu zaključiti, da izrek sodbe ni razumljiv.

Pravočasnost predloga za pregon je procesna predpostavka, ki jo preizkuša sodišče po uradni dolžnosti v okviru materialnega preizkusa obtožnega akta, ne spada pa med odločilna dejstva, da bi jo bilo treba posebej navajati v obrazložitvi sodbe.

V opisu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, da je obsojenec grožnjo, izraženo z besedami „saj sem si nabavil pištolo in bo kmalu konec“, izrekel v prepiru in poleg tega z izrečenimi besedami oškodovancu zapretil, je vsebovan tudi zakonski znak oškodovančeve osebne ogroženosti. Opisovanje oškodovančevih subjektivnih občutkov ne sodi v izrek sodbe, temveč v njeno obrazložitev.

Obsojenčeve oškodovanki izrečene besede, in okoliščine, v katerih so bile izrečene, sta sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi razumno ocenili kot resno grožnjo, s katero je ogrožena varnost oškodovanke.

Črtanja kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti kot dekriminacijo takega ravnanja. Spremembe obtožbe na zadnji glavni obravnavi (v abstraktnem delu opisa je bilo dodano besedilo »in ogrozil varnost«, izpuščeni so bili nekateri očitki glede povzročanja sledi poškodb po nogi, ker so bili ti ovrženi na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke, dodano pa je bilo še besedilo »zaradi takšnega njegovega ravnanja pa je bil A.H. tudi močno prestrašen«) niso take narave, da bi bila upravičena ocena sodišča druge stopnje o njihovi šikanoznosti in posledični nedopustnosti.

Pritožnik ima prav, da je ogroženost oškodovanca prepovedana posledica kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in kot taka njen zakonski znak, vendar nima prav, da je v dejanju kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ta zakonski znak izostal. Pritožnik je spregledal, da predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja kot je razviden v izreku izpodbijane sodbe celoto, zato bi bilo njegovo stališče pravilno le tedaj, ko ta znak kaznivega dejanja ne bi bil naveden niti v abstraktnem in niti v konkretnem delu izreka ali ko bi v abstraktnem delu bil ta znak premalo določen oz. določljiv.